Prevod
_Lilla in Lolla na trgu kupita gos, ki jima serje denar. Neka soseda si jo izposodi, a ker gos pri njej počne ravno nasprotno, jo ubije in vrže skozi okno. Gos se oprime zadnjice princa, ki ravno opravlja veliko potrebo, in nihče je ne more odtrgati razen Lolle, zato jo princ vzame za ženo._ _Modra je bila misel tistega velikega, poštenega moža, da obrtnik zavida ključavničarju, glasbenik glasbeniku, sosed sosedu in revež beraču; zakaj v stavbi sveta ni špranje, v kateri ne bi spletal mreže ta prekleti pajek zavisti, ki se ne hrani z ničimer drugim kakor s pogubo bližnjega, kot boste prav lepo slišali iz zgodbe, ki vam jo bom povedal._ Nekoč sta živeli rodni sestri, tako obubožani, da sta se preživljali le s tem, da sta si od jutra do večera slinili prste in napredli nekaj preje za prodajo. A kljub vsemu temu bednemu življenju nista dopustili, da bi krogla potrebe zadela ob kroglo časti in jo izbila iz igre. Zato so nebesa, ki tako radodarno nagrajujejo dobro, kakor znajo tenkočutno kaznovati zlo, ubogima dekletoma vdihnila misel, naj gresta na trg prodat nekaj štren preje in si s tistim drobižem, ki ga bosta iztržili, kupita gos. Tako sta tudi storili, in ko sta gos prinesli domov, sta jo tako vzljubili, da sta zanjo skrbeli, kakor da bi bila njuna rodna sestra, in jo pustili spati v svoji postelji. A nekega lepega jutra je dobra gos začela srati svetle cekine, tako da sta z njenimi kupčki napolnili celo skrinjo. In tako obilno je srala, da sta sestri začeli dvigati glavo in se jima je dlaka svetila od blagostanja. Ko so se nekega dne njune sosede zbrale h klepetu, so govorile med seboj: Si videla, soseda Vasta, Lillo in Llollo, ki še predvčerajšnjim nista imeli kam mrtvi pasti, zdaj pa sta se tako uredili, da se šopirita kakor veliki dami? Vidiš njuna okna, zmeraj ovešena s kokošmi, in tiste kose mesa, ki ti kar bijejo v oči? Kaj naj bi to pomenilo? Ali sta načeli sod svoje časti ali pa sta našli zaklad. Jaz sem od začudenja kar okamenela, je odgovorila Vasta, draga moja soseda Perna, saj sta bili še včeraj v greznici, zdaj pa ju vidim visoko na drogu, tako povzdignjeni, da se mi zdi, kakor da sanjam. Ob teh in podobnih besedah jih je zavist tako podžgala, da so v steni svoje hiše naredile luknjo, ki je gledala v sobo obeh deklet, da bi ju skrivaj opazovale in potešile svojo radovednost. Tako dolgo so vohunile, da so nekega večera, ko sonce s plosko dlanjo svojih žarkov udari po bregovih Indijskega morja in dnevnim uram oznani počitek, videle Lillo in Llollo, kako sta po tleh razgrnili rjuhe in nanje postavili gos. Ta je začela brizgati cele kupe cekinov, tako da so sosedam hkrati izstopile oči in se jim je v grlu naredil cmok. Naslednjega jutra, ko Apolon z zlato palico zaklinja sence, naj se umaknejo, je prišla Vasta obiskat dekleti. Po tisoč ovinkih in dolgem, razvlečenem govorjenju je naposled prišla k stvari in ju prosila, naj ji za dve uri posodita gos, da bi se nekaj gosk, ki jih je kupila, laže privadilo na njen dom. Tako spretno je govorila in tako vztrajno prosila, da sta ji lahkoverni sestri, deloma zato, ker sta bili tako dobri, da nista znali reči ne, deloma pa zato, da pri sosedi ne bi zbudili sumničenj, gos posodili, vendar pod pogojem, da jo nemudoma vrne.
Ko je soseda prišla k drugim, so takoj razgrnile rjuhe po tleh in nanje postavile gos. Toda namesto da bi jim v svoji zadnjici pokazala kovnico, ki kuje cekine, jim je odprla kanal greznice in ubogim babnicam obarvala perilo z rumeno prstjo, katere smrad se je širil po vsej soseski kakor ob nedeljah vonj iz loncev, v katerih se skupaj kuhata meso in zelenjava. Ko so to videle, so si mislile, da bo gos, če jo dobro nahranijo, v sebi ustvarila modrosti kamen in jim izpolnila željo. Zato so jo tako nakrmile, da ji je hrana segala do grla, nato pa jo postavile na drugo, čisto rjuho. Če je bila gos prej mehka v trebuhu, jo je zdaj popadla prava griža, saj je slaba prebava opravila svoje. Sosede so se ob tem tako razsrdile, da so gosi zavile vrat in jo vrgle skozi okno v slepo uličico, kamor so odmetavali smeti. A usoda, ki poskrbi, da bob vzklije tam, kjer ga najmanj pričakuješ, je hotela, da je tod mimo prišel kraljevi sin, ki je šel na lov. Tako ga je privilo v trebuhu, da je služabniku izročil meč in konja, sam pa stopil v tisto uličico izpraznit črevesje. Ko je opravil svoje, v žepu ni našel papirja, da bi se obrisal, pa je zagledal pravkar ubito gos in jo uporabil namesto krpe. Toda gos, ki v resnici ni bila mrtva, je s kljunom tako zagrabila meso ubogega princa, da je začel kričati. Vsi služabniki so pritekli k njemu in jo skušali odtrgati, a zaman: oprijela se ga je kakor pernata Salmakida kosmatega Hermafrodita. Ker princ ni mogel več prenašati bolečin in je videl, da je trud služabnikov zaman, se je dal na rokah odnesti v kraljevo palačo. Tja je poklical vse zdravnike, ki so se posvetovali kar nad prizadetim mestom in poskusili vse svoje umetnosti, da bi odpravili nezgodo: mazali so ga z mazili, uporabljali klešče in ga posipali s praški. Ko pa je videl, da je gos kakor klop, ki se ne odlepi niti ob živem srebru, in kakor pijavka, ki je ne odžene niti kis, je nemudoma dal razglasiti, da bo tistemu, ki si upa rešiti njegovo zadnjico te nadloge, dal polovico kraljestva, če je moški, če pa je ženska, jo bo vzel za ženo. Tedaj bi šele videli, kako so se ljudje v trumah zgrinjali tja in vtikali nos v zadevo! Toda več ko so poskušali zdraviti, močneje je gos stiskala in ščipala ubogega princa, tako da se je zdelo, kakor da so se vsi Galenovi recepti, Hipokratovi aforizmi in Mesuejeva zdravila zarotili proti Aristotelovi zadnjici, da bi mučili tega nesrečnika. A usoda je hotela, da je med vsemi, ki so prišli poskusit srečo, prišla tudi Lolla, mlajša od obeh sester. Ko je zagledala gos, jo je prepoznala in zaklicala: Moja mala debeluška, debeluška moja! Gos je zaslišala glas tiste, ki jo je imela rada, takoj popustila prijem in ji stekla v naročje. Ljubkovala jo je in poljubljala, ne da bi ji bilo kaj mar, da je prinčevo r. zamenjala za usta kmetice. Princ, ki je videl ta čudež, je hotel izvedeti, kako je prišlo do vsega tega. Ko je izvedel za zvijačo sosed, jih je dal bičati po mestu in izgnati. Lollo je vzel za ženo z gosjo za doto, ki je srala cele zaklade, Lilli pa priskrbel drugega, silno bogatega moža. In živeli so najsrečnejše življenje na svetu, v jezo sosedam, ki so dekletoma hotele zapreti pot do bogastva, poslanega iz nebes, pa so eni odprle drugo pot, po kateri je postala kraljica. Tako so nazadnje spoznale, _da je ovira pogosto človeku v prid._
Izvirnik
_Lilla, e Lolla accattaro na papara a lo mercato, che le cacava denare, ll’è cercata mpriesteto da na commare, e trovanno lo contrario, nce l’accide, e la jetta pe na fenestra, s’attacca a lo tafanario de no Prencepe, mentre faceva de lo cuorpo, ne nce lo pò scrastare nesciuno fora che Llolla, pe la quale cosa lo Prencepe se la piglia pe mmogliere._ _Gran settenza fu chella de chillo grann’ommo da bene, che l’artesciano lo chiavettiero, lo museco lo museco, lo vecino lo vecino, e lo poveriello lo pezzente, pocca non c’è pertuso a la fraveca de lo Munno, dove non faccia la tela sto mmarditto Ragno de la nvidia, la quale non se pasce d’autro, che de le rroine de lo prossemo, comme particolaremente sentarrite da lo cunto che ve
derraggio._ Era na vota doje sore carnale accossì redotte ’n chiana terra, che tanto campavano quanto sputazzianno da la matina a la sera le ddeta, facevano quarche poco de felato a bennere, ma co tutta sta negra vita, non era possibele, che la palla de la necessità truccanno chella de lo nnore, la mannasse fora: pe la quale cosa lo Cielo, ch’è accossì largo a rremunerare lo bene, comm’è sottile a castecare lo mmale, mese ’n capo a ste ppovere fegliole, che ghiessero a lo mmercato a bennere certe mmatasse de filato, e de chello ppoco che nne cacciassero, n’accattassero na papara; la quale cosa fatto, e pportatase la papara a la casa, le mesero tanto ammore, che la covernavano, comme se le fosse sore carnale, facennola dormire a lo propio lietto. Ma scoppa dì,
e fa buono juorno, la bona papara commenzaje a ccacare scute riccie, de manera che a cacata a cacata, se ne nchiero no cascione, e fu tale lo cacatorio, che commenzaro ad auzare capo, e se le vedde lucere lo pilo, de manera, che certe commare lloro trovannose no juorno nziemme a fare parlamiento, decettero fra loro: Aje visto, commare Vasta, Lilla co Llolla, che l’autr’jere non avevano a dove cadere morte, e mo se so repolute de manera, che sforgiano da Segnore? Le bide le ffenestre sempre aparate de galline, e mmuodole de carne che te scioncano ’n facce, che cosa pò essere? o cheste hanno puosto mano a la votta de l’onore, o cheste hanno trovato lo tresoro. Io nne resto na Mummia, respose Vasta, Commare Perna mia, pocca dove cadevano cesse, mo le
veo mperteca, e resagliute, che mme pare no suonno. Dicenno cheste cose, ed autre stimolate da la nvidia facettero no pertuso da la casa loro, che rresponneva a le cammare de ste doje fegliole pe fare le guattarelle, e bedere se potessero dare quarche pasto a la curiosetà loro, e ttanto facettero la spia, che na sera quanno lo Sole dà co la sparmata de li ragge ncoppa le banche de lo maro dell’Innia pe dare feria a l’ora de lo juorno, veddero Lilla, e Llolla, che mmesero le llenzola ’n terra, e facennoce saglire la papara, chella accommenzaje a sghizzare frusce de scute, pe la quale cosa le scettero a no medesemo tiempo le bisole dell’uocchie, e la vozza de la canna; e benuta la matina, quanno Apollo co la verga d’oro sconciura l’ombre
a rreterarese, venuta Vasta a trovare ste ffegliole, e dapò mille giravote de parlamiento tira, e longa, venne a lo quateno, pregannole a prestarele pe doje ora la papara, pe ffare pigliare ammore a la casa a ccerte ppaparelle, che avevano accattato, e tanto seppe dicere, e pregare, che le nzembrecune de le ddoje sore parte ped essere accossì abbonate, che non sapevano negare, parte pe non mettere a mmalizia la Commare, nce la prestattero co ppatto, che nce la tornasse subeto.
Juta la commare a trovare l’autre, stesero subeto lenzola ’n terra, e facettero saglire la papara, che pe pparte de mostrare na zecca a lo fonnamiento, che cognasse scute, nce aperette no connutto de latrina, che lavoraje la biancaria a cheste scure de terra gialla, che l’addore ne jeva pe tutto lo quartiero, comme và de le ppegnate mmaretate la Dommeneca, la quale cosa vedenno, penzaro che covernannola bona, farria sostanza de lapis filosoforo, pe sodisfare la voglia loro. E accossì la cevaro tanto, che l’arrevava ncanna, e postola ncoppa a n’autro lenzulo nietto, se primma la papara se mostraje lubreca, mo se scoperse a besentierio, che la ndegestione fece la parte soja. Pe la quale cosa le commare sdegnate vennero ntanta collera, che ttuorto lo cuollo a
la papera la jetaro pe la fenestra a na stratella, che non spontava, addove se jettava la monnezza. Ma comme voze la sciorte, che dove manco te cride fa nascere la fava, passaje pe cchella parte no figlio de Rrè, che ghieva a ccaccia, dove se le moppe lo cuorpo de manera, che dato a tenere la spata, e lo cavallo a no servetore, trasette a chillo vicuozzolo a scarrecare lo ventre, e fatto ch’appe lo servizio, non trovannose carta a la saccocciola pe stojarese, visto chella papara accisa de frisco, se ne servette pe pezza. Ma la papara, che n’era morta, s’afferraje de manera co lo pizzo a le pporpe de lo nigro Prencepe, che commenzanno a gridare nce corzero tutte li serveture, e bolennola sciccare da la carne, non fu possibile, che s’era attaccata
comme na Sarmace de penne a n’Ermafrodito de pile. De sciorte, che lo Prencepe non potenno resistere de lo dolore, e bedenno le ffatiche de li serveture jettate a lo viento, se fece portare ’n braccia a lo palazzo Riale, dove fatto chiammare tutte li miedece, e conferitese sopra la facce de lo luoco, fecero tutte le pprove lloro pe rremediare a sto azzedente, mettenno onziune, adopranno tenaglie, jettannoce porvere. Ma vista che la papera era na zecca, che non se scrastava pe argiento vivo, na sangozuca, che non se levava pe acito, fece subeto jettare no banno, che chi se confidasse levarele chillo frusciamiento de tafanario, s’era ommo l’averria dato miezo Regno, e si era femmena l’averria pigliata pe mmogliere. Lloco te vediste la gente a mmorra a
ddarence de naso: ma quanto chiù nce facevano remmedio, cchiù la papera stregneva, e ttenagliava lo scuro Prencepe, che pareva, che se fossero confarfate tutte le rrezette de Galeno, l’Aforisme de Ippocreto, e li remmedie de Mesoe contra la posteriore de Ristotele pe ttrommiento de chillo sbentorato. Ma comme voze la sciorte fra tante e tante, che bennero a fare sta prova, nce arrivaje Lolla la cchiù peccerella de le doje sore, la quale comme vedde la papara, la canoscette, e gridaje, Ntrofatella mia, ntrofatella: la papara, che ssentette la voce de chella, che le voleva bene, lassaje subeto la presa, e le corze ’n sino, facennole tante carizze, e basannola, no se curanno de cagnare lo C. de lo Prencepe, co na vocca de na Villana. Lo Prencepe, che
bedde sta maraviglia, voze sapere comme cammenava lo fatto, e benuto ’n conziderazione de la burla de le Ccommare, le ffece frustare pe la terra, e mmannare ’nn asilio, e pigliatose Lolla pe mmogliere co la papara ’n dote, che ccacava ciento tresore, dette n’autro marito ricco ricco a Lilla, e stettero li cchiù conzolate de lo Munno a ddespietto de le Ccommare, le quale volennole chiudere na strata a le recchezze, che le mannaje lo cielo, le aperzero n’autra ad essere Regina, conoscenno a la fine, _Ch’ogn’impiedeco è spisso jovamiento._
