Prevod

_Cianne in Lise sta brata, prvi bogat, drugi reven. Ker Lise živi v revščini in mu bogati brat prav nič ne pomaga, odide po svetu in naleti na takšno srečo, da silno obogati. Drugi iz zavisti poskuša doseči enako srečo, vendar se mu obrne tako zelo v škodo, da se brez bratove pomoči ne more rešiti hude nesreče._ _Smeh, ki ga je ob tej pripovedi sprožila prinčeva nezgoda, je bil tako nebrzdan, da je vsem skoraj popustil mehur; in smejali bi se še do jutranje zarje, drug čez drugega, če ne bi Cecca namignila, da je pripravljena povedati svojo zgodbo. Zato so vsi zaprli usta in začela je pripovedovati._ Z zlatimi črkami bi bilo treba zapisati rek, da molk še nikomur ni škodoval. Jeziki nekaterih opravljivk, ki nikoli ne znajo reči nič dobrega, temveč kar naprej krojijo in šivajo, strižejo in zbadajo, pa si, brez skrbi, nakopljejo pošten delež težav. Ko se namreč računi seštejejo, se je vselej pokazalo in se še kaže, da lepa beseda pridobi ljubezen in korist, grda pa sovraštvo in pogubo. Poslušajte, kako se je to zgodilo, in priznali boste, da imam za cel stot prav.

Pravijo, da sta nekoč živela dva rodna brata: Cianne, ki je živel tako udobno kakor kak grof, in Lise, ki je komaj imel za golo življenje. A kolikor je bil prvi reven po imetju, toliko je bil drugi ubog v duši: še srat ne bi vstal, da bi si olajšal telo. Ubogi Lise je zato v obupu zapustil domovino in se odpravil po svetu. Hodil je in hodil, dokler ni nekega večera po nadvse težavnem dnevu prispel do gostilne, kjer je našel dvanajst mladeničev, ki so sedeli okoli ognja. Ko so videli nesrečnega Liseja, vsega otrplega in skoraj shiranega od mraza, tako zaradi ostre zime kakor zaradi pičle obleke, so ga povabili, naj prisede k ognjišču. Povabilo je sprejel, saj je toploto še kako potreboval, in se začel greti. Medtem ga je eden izmed mladeničev, ves razmršen in s tako čemernim obrazom, da bi se mu človek moral nasmehniti, vprašal: »Kaj praviš na to vreme, prijatelj?« »Kaj naj bi rekel?« je odgovoril Lise. »Zdi se mi, da vsi meseci v letu opravljajo svojo dolžnost. Mi pa, ki še sami ne vemo, kaj zahtevamo, bi radi predpisovali zakone nebu; želimo si, da bi bilo vse po naši volji, pri tem pa se ne poglobimo kaj prida v to, ali je tisto, kar nam pade na pamet, dobro ali slabo, koristno ali škodljivo. Tako si pozimi, kadar dežuje, želimo sonca v levu, avgusta pa nalivov iz oblakov, ne da bi pomislili, da bi se ob takem vremenu letni časi postavili na glavo, seme bi propadlo, letina bi šla po zlu, telesa bi zbolela in narava bi pobegnila, kolikor bi jo nesle noge. Pustimo torej nebu, naj gre svojo pot, saj je prav zato ustvarilo drevesa, da z lesom pomagajo zoper zimski mraz, z listjem pa zoper poletno vročino.« »Govoriš kakor Samson,« je rekel mladenič, »vendar mi ne moreš zanikati, da je ta marec, v katerem smo zdaj, presneto nadležen z vso to zmrzaljo in dežjem, snegom in točo, vetrovi, sunki, meglo, viharji in drugimi nevšečnostmi, zaradi katerih se nam življenje zagabi.« »O tem ubogem mesecu govoriš slabo,« je odgovoril Lise, »nič pa ne poveš o koristih, ki nam jih prinaša. Saj prav on, ko privede pomlad, začne porajanje vseh stvari; in če nič drugega, poskrbi, da sonce okusi srečo sedanjega časa, ko ga spusti v hišo ovna.« Mladeniču so bile Lisejeve besede zelo všeč, kajti bil je prav sam mesec marec, ki se je z enajstimi brati znašel v tisti gostilni. Da bi nagradil Lisejevo dobroto, saj ni znal slabo govoriti niti o tako neprijetnem mesecu, da ga še pastirji nočejo omenjati, mu je dal lepo skrinjico in rekel: »Vzemi jo. Premisli, kaj potrebuješ, in si kar zaželi: ko boš odprl to skrinjico, bo vse pred teboj.«

Liso se je mladeniču zahvalil z nadvse ponižnimi besedami, si položil skrinjico pod glavo namesto blazine in zaspal. Komaj je sonce s čopiči svojih žarkov začelo s svetlobo popravljati nočne sence, že se je poslovil od mladeničev in se odpravil na pot. Toda od gostilne se ni oddaljil niti petdeset korakov, ko je odprl skrinjico in rekel: »Ljubi moj, ali ne bi mogel dobiti nosilnice, obložene z volnenim blagom, z malo ognja v njej, da bi skozi ta sneg potoval lepo na toplem?« Komaj je izgovoril te besede, že se je pojavila nosilnica z nosači, ki so ga dvignili in posadili vanjo. Ukazal jim je, naj gredo proti njegovemu domu. Ko je prišel čas, da si napolni lica, je odprl skrinjico in rekel: »Naj pride kaj za pod zob!« In glej, vsule so se vse nebeške dobrote; gostija je bila tolikšna, da bi se na njej lahko najedlo deset kronanih kraljev. Nekega večera so prišli do gozda, ki soncu ni dovolil vstopa, ker je prihajalo iz sumljivih krajev. Lise je odprl skrinjico in rekel: »Na tem lepem kraju, kjer potok po kamnih prepleta svoje melodije, da bi spremljal enakomerni napev svežih vetrov, bi rad nocoj počival.« In glej, pod šotorom iz povoščenega platna se je pojavila postelja z zastori iz finega škrlatnega blaga, s pernicami, špansko odejo in rjuhami, tako lahkimi, da bi jih lahko odpihnil. Ko si je zaželel hrane, je bila nemudoma pripravljena kredenca s srebrnino, kakršna bi pristajala princu, pod drugim šotorom pa pogrnjena miza z jedmi, katerih vonj se je širil sto milj daleč. Ko se je najedel, je šel spat. In ko je petelin, sončev vohun, obvestil svojega gospodarja, da so sence opešale in se utrudile ter da je zdaj čas, da jim kot izkušen vojščak udari v hrbet in jih razbije, je odprl skrinjico in rekel: »Rad bi lepo obleko, ker me bo danes videl brat in bi mu rad zbudil skomine.« In pri priči je pred seboj zagledal gosposko opravo iz finega črnega žameta, z okraski iz rdečega kamelota in široko čipko čez podlogo iz rumene volnice, tako da se je zdelo, kakor bi gledal cvetoč travnik. Lise se je oblekel, sedel v nosilnico in prispel domov. Ko ga je Cianne videl prihajati tako razkošno opravljenega in v takem udobju, je hotel izvedeti, kakšna sreča ga je doletela. Brat mu je povedal o mladeničih, ki jih je našel v gostilni, in o darilu, ki so mu ga dali, pogovor z njimi pa je zadržal za zobmi. Cianne je komaj čakal, da se poslovi od brata; rekel mu je, naj gre počivat, ker je utrujen, sam pa se je takoj odpravil na pot s poštnimi konji in prispel do tiste gostilne. Tam je našel iste mladeniče in začel z njimi kramljati. Ko mu je mladenič zastavil enako vprašanje, kaj meni o mesecu marcu, je na široko odprl gobec in začel govoriti: »O, naj Bog pokonča ta prekleti mesec, sovražnika sifilitikov, nadlogo pastirjev, ki razburka telesne sokove in razdeva telesa! Mesec, ki ga omenimo, kadar hočemo človeku napovedati pogubo, in rečemo: le pojdi, marec te je že obril! Mesec, po katerem poimenujemo najhujšega predrzneža, ko rečemo: za kaj se pa marec meni? Skratka, svet bi imel srečo, zemlja blagostanje in ljudje bogastvo, če bi ga izbrisali s seznama njegovih bratov!« Mesec marec, ki mu je Cianne tako pošteno opral glavo, se je do jutra pretvarjal, medtem pa tuhtal, kako bi mu poplačal ta lepi govor. Ko je Cianne hotel oditi, mu je dal lep bič in rekel: »Kadar si česa zaželiš, samo reci: Bič, daj mi jih sto! Pa boš videl bisere, nanizane na ločje.«

Cianne se je mladeniču zahvalil in začel pritiskati na ostroge. Biča ni hotel preizkusiti, dokler ni prispel domov. Komaj je prestopil prag, že je šel v skrivno sobo, da bi spravil denar, ki si ga je obetal od biča, in mu rekel: »Bič, daj mi jih sto!« In bič mu jih je naložil toliko, da bi moral reči: »Pridi še po ostanek!« Po nogah in obrazu mu je spletal tak kontrapunkt, kakor bi bil skladatelj; na njegove krike je pritekel Lise. Ko je videl, da biča ni mogoče ukrotiti, saj je divjal kakor konj, ki se je iztrgal z vajeti, je odprl skrinjico in ga ustavil. Nato je vprašal Cianneja, kaj se mu je zgodilo. Ko je slišal zgodbo, mu je rekel, naj ne krivi nikogar drugega kakor samega sebe, saj si je neumnostjo sam nakopal nesrečo. Storil je kakor kamela, ki si je želela rogove, pa je izgubila ušesa. Naj se torej nauči prihodnjič brzdati jezik, saj je bil prav ta ključ, ki mu je odklenil skladišče te nadloge. Če bi o mladeničih govoril lepo, bi ga morda doletela enaka sreča, še toliko bolj, ker je lepa beseda blago, ki nič ne stane, pa navadno prinaša nepričakovan dobiček. Nazadnje ga je potolažil, naj si ne želi več udobja, kakor mu ga je naklonilo nebo, saj njegova skrinjica zadostuje, da bi do vrha napolnila trideset hiš skopuhov, in bo tudi on gospodar vsega njegovega imetja: velikodušnemu človeku je namreč nebo zakladnik. Čeprav bi ga kak drug brat zaničeval zaradi krutosti, s katero je ravnal z njim v njegovi bedi, sam meni, da je bila prav njegova skopost ugoden veter, ki ga je prinesel v to pristanišče; zato mu želi biti hvaležen in mu poplačati to uslugo. Ko je Cianne to slišal, ga je prosil odpuščanja za nekdanjo brezsrčnost. Sklenila sta trdno družabništvo in skupaj uživala srečo. Odtlej je Cianne o vsem govoril dobro, naj je bilo še tako slabo, _kajti pes, ki se je opekel z vročo vodo,_ _se boji tudi mrzle._