Sultan resnice

Besedilo

Sultan resnice

Nekoč je živel ribič. Vsak dan je odhajal lovit ribe, toda medtem ko so drugi polnili vreče, je sam ujel komaj nekaj ribic. Odnesel jih je na prodaj, jih prodal za štiri ali tri drobne novce, potem pa zaslužek prinesel domov in z njim preživljal družino.

Nekega dne je kakor po navadi ujel nekaj rib in jih šel prodajat. Srečal je dečka, ki je imel dva ptiča. »Sinko, sta ta ptiča naprodaj?« ga je vprašal. »Da,« je odvrnil deček. »Koliko hočeš zanju?« »Daj mi tiste ribe, ki jih imaš, pa bosta tvoja.« »Prav,« je rekel ribič. Vzel je ptiča in ju odnesel domov. Priskrbel si je kletko in ju zaprl vanjo. Potem je pogledal ženo in ji rekel: »Danes ti nisem prinesel denarja. Tistih nekaj rib sem zamenjal za ptička. Zelo lepa sta.« »Saj nimamo niti toliko, da bi preživeli!« je rekla žena. Reva je šla k sosedom in si izposodila nekaj denarja, da so imeli za večerjo. Ko je mož zjutraj vstal, je pod samičko našel smaragdno jajce. Pobral ga je, ga spravil v skrinjo in odšel na morje lovit ribe. Naslednje jutro je pod samičko spet našel smaragdno jajce. Tako jih je siromak nabral deset. Nekega dne je v njihovo obmorsko mesto iz tuje dežele pripotoval trgovec, da bi tam prodajal svoje blago. Ko je priplul v pristanišče, je skozi daljnogled zagledal svetlobo. Svetilo se je jajce, ki ga je bila znesla samička; trgovec ga je opazil že od daleč, ko je njegov sij razsvetljeval hišo. Izkrcal se je in šel za svetlobo, dokler ni prišel pred hišo. Ribič je prav tedaj vstal, odprl vrata in stopil ven. Pred pragom je zagledal trgovca. »Mir s teboj,« mu je rekel trgovec. »In s teboj mir.« »Sinko, je ta hiša tvoja ali ni?« »Moja je, gospod.« »Kaj pa imaš v hiši, sinko, da tako žari?« »Ničesar nimam, gospod.« »Ne, nekaj že moraš imeti. Spusti me noter.« »Le izvoli.« Trgovec je vstopil, se ozrl okoli sebe in zagledal ptičko, ob njej pa jajce.

»Podaj mi jajce, da si ga ogledam,« je rekel. Ogledal si ga je in vprašal: »Imaš še kakšno?« »Imam.« Ribič je odprl skrinjo in mu pokazal vseh deset. »Prodaj mi jih,« je rekel trgovec. »Kar kupi jih, gospod.« »Vse blago, ki sem ga pripeljal sem, vzemi, meni pa daj teh deset jajc.«

»Tako ti jih plačam.« Dal mu je vse blago, ki ga je imel na ladji: ambro, kafro, mošus in tkanine. Mož je vse zložil in odnesel domov, nato pa začel kupovati in prodajati. Postal je trgovec in ni več hodil lovit rib. Vsako jutro, ko je vstal, je pod samičko našel smaragdno jajce; odnesel ga je na trg in ga prodal za petsto mahbubov. Postal je silno bogat. Imel je dva sinova; enemu je bilo ime Mohamed, drugemu Ali. Poslal ju je v koransko šolo. Nekega dne je rekel ženi: »Na romanje v Meko grem.« »Naj ti Bog nakloni srečno pot,« mu je odvrnila. Pripravila mu je popotnico. Preden je odpotoval, je služabnici naročil, naj dobro pazi na otroka. »Prav, gospodar, naj te Bog blagoslovi,« je rekla. Odpotoval je, služabnica pa je dečka vodila v šolo in ju spet pripeljala domov. Pri hiši je imel opravke neki Jud in žena je z njim postala ljubimka. Nekega dne je prišel k njej, zagledal ptiča in vprašal: »Kako sta prišla do teh ptičev?« »Moj mož ju je kupil,« mu je odgovorila.

Jud pa je vedel, kakšna ptiča sta. »Rad bi, da ju zakolješ in mi iz njiju skuhaš juho,« ji je rekel. »Prav,« je odgovorila. Jud je prijel ptiča in ju zaklal, nato pa ju dal služabnici. Oskubila ju je in mu ju prinesla. Razkosal ju je, ju vrnil služabnici, izločil mišična želodčka in srci ter ji naročil: »Daj jih k mesu v posodo in vse skupaj skuhaj.« Služabnica je kuhala, onadva pa sta se zabavala in smejala. Dečka sta prišla iz šole in rekla: »Daj nama kaj jesti, lačna sva.« Služabnica je vzela iz posode srci in ju dala Mohamedu, želodčka pa Aliju. Pojedla sta ju in se vrnila v šolo. Potem je prišel Jud in začel jesti meso, a ni našel ne želodčkov ne src. »Služabnica, kje sta želodčka in kje srci?« je vprašal. »Gospod, otroka sta prišla iz šole in dala sem jima jih,« je odgovorila.

Odrinil je skledo in vzkliknil: »Adonaj! Če ne bi bilo želodčkov in src, ju sploh ne bi zaklal!« Obrnil se je k materi in ji rekel: »Pošlji po otroka. Zaklal ju bom in jima iz trebuhov vzel želodčka in srci.« Mati je poklicala služabnico in jo poslala po dečka. Uboga služabnica je šla v svojo sobo, pobrala, kar ji je bilo dragocenega, in odšla v šolo. »Gospod Mohamed! Gospod Ali!« je zaklicala. Mohamed, ki je pojedel srci, se je ozrl in med sestopanjem po stopnicah rekel bratu: »Najino mater ima Jud v oblasti. Zaklati naju hoče in nama iz trebuhov vzeti želodčka in srci.« »Kaj naj storiva?« je vprašal Ali. »Mislim, da bo najbolje, če zbeživa.« Stopila sta k služabnici, ki je jokala. »Kaj ti je, dada?« sta jo vprašala. »Vajino mater ima Jud v oblasti in zaklati vaju hoče.« »Potem se ne bova vrnila k materi,« je rekel Mohamed. »Božji svet je prostran. Greš z nama, dada?« »Gospod moj, kamor greš ti, grem tudi jaz.« Kupila je popotnico in odšli so iz mesta. Hodili so in hodili ter bili na poti ves mesec. Nazadnje so prišli do razpotja: ena pot je zavijala na desno, druga na levo. Brata sta se spogledala. »Brat moj, ločiti se morava. Vsak mora ubrati svojo pot.« »S kom pa bo šla služabnica?« Ali se je obrnil k bratu in rekel: »S teboj naj gre, jaz pa se zanesem na Boga.« Poslovila sta se in vsak je odšel po svoji poti. Pustimo zdaj Mohameda, naj potuje s služabnico.

Vrnimo se k Aliju, ki je potoval sam. Hodil je, dokler ni prišel do nekega mesta, in vstopil vanj. Bil je tujec, siromak, in nikogar ni poznal. Prišel je pred neko hišo in sedel k vratom. Gospodinja, že stara žena, je stopila ven in ga vprašala: »Sinko, kaj te je prineslo sem?« »Tujec sem,« je odgovoril.

»Pridi, sinko, stopi k meni v hišo,« mu je rekla. Odpeljala ga je v vežo, mu prinesla klop in preprogo ter mu postregla z večerjo. Najedel se je in zaspal. Zjutraj je vstal, se oblekel in odšel. Tedaj je žena pod preprogo našla mošnjo s petsto mahbubi. Pohitela je za njim.

»Sinko! Gost! Tujec!« je klicala. Zaslišal jo je in vprašal: »Kaj želiš?« »Glej, svojo mošnjo si pozabil.« »Ne, ne, saj nimam mošnje!« »Pač, tvoja je.« »Če je moja, ti jo podarim.« »Hvala Bogu, dobro nam gre, tujega denarja ne potrebujemo.« »Podaril sem ti jo. Ti pa mi stori uslugo:

čez dan se bom potikal po mestu, ponoči pa prihajal spat k vam.« »Sinko moj, dobrodošel!« je rekla. Tako je vsak dan hodil po mestu in vsako jutro, ko je vstal, našel pod glavo mošnjo s petsto mahbubi. Vzel je iz nje, kolikor je potreboval za dnevne stroške, in spravil v žep, ostalo pa dal stari ženi. Nekega dne je odšel na trg in naletel na klicarja, ki je prodajal mulo. Začel je višati ponudbo in prišel do petsto mahbubov. Mula je bila prisojena njemu. Njen lastnik mu je rekel: »Uzda ni naprodaj.« »Nič ne de,« je odgovoril. Muli je snel uzdo, mu jo vrnil, ji nadel povodec in jo odpeljal domov. Pripeljal jo je v vežo, jo privezal in odšel v hišo. Starka mu je prinesla večerjo; najedel se je in zaspal. Ko je zjutraj vstal, mule ni bilo več. Šel je na živinski trg in jo našel pri klicarju. Spet je začel višati ponudbo in ponudil petsto mahbubov. Preden je plačal, je pristopil neki mož in mu rekel: »Pridi sem, Ali, nekaj ti povem.« Šel je z njim in mož mu je dejal: »Ko kupuješ to mulo, zahtevaj še uzdo.« Ali se je vrnil in mula je bila prisojena njemu. Lastnika je vprašal: »Kupčija velja za mulo skupaj z uzdo, kajne?« »Seveda.« Vzel jo je z uzdo vred, jo zajahal in odjezdil domov. Privezal jo je in ji dal krmo. Tisti mož mu je rekel: »Sinko, ne krmi je z ječmenom in slamo kakor drugo živino.« »Kaj pa naj ji dam?« »Sezam in mandljeva jedrca.« Zjutraj ji je nadel uzdo, jo zajahal in odjezdil na sprehod iz mesta. V dveh urah ga je ponesla tako daleč, kot bi sicer prišel v mesecu dni. Ko se je vračal in hotel vstopiti v mesto, je pred vrati zagledal nekega moža. »Sestopi in malo počij pri meni,« mu je rekel. Ali je sestopil in sedel poleg njega. Tedaj mu je mož rekel: »Sinko, kaj je tvoji muli, da je tako utrujena?

Snemi ji uzdo, da si malo odpočije.« Ali ji je snel uzdo, mož pa je rekel: »Daj sem, da si jo ogledam.« Brž ko je imel uzdo v rokah, se je mula spremenila v žensko. »Zgrabi ga!« je zaklicala možu. Prijel ga je, mu zvezal roke in ga odnesel v njeno palačo. Odpeljala ga je v zgornje nadstropje in rekla: »Kaj naj zdaj storim s teboj?« V njeni palači so bile opice, mačke, osli in golobi. »No, izberi si, kaj boš postal,« mu je rekla. »Ne vem,« je odgovoril.

»V pava te bom spremenila,« je rekla. Spremenila ga je v pava in mu prinašala ječmen za hrano. Kaj pa je počela, kadar si je zaželela, da bi kdo legel z njo? Šla je k oslu, kadar si je želela velikega, k mačku, kadar si je želela majhnega. Bila je razuzdana in pohotna, spolnosti si je silno želela. Obhodila je vse živali v hiši in se spreminjala v njihove samice.

Nazadnje je prišel na vrsto tudi on. Prišla je k njemu in se spremenila v pavo, a je ni hotel. Spet je postala ženska in ukazala: »Pripeljite ga.« Vrnila mu je človeško podobo in ga vprašala: »Kaj ti je? Ti nisem všeč?« »Bog ne daj! Tega, kar počneš, ne odobrava ne Bog ne človek.« Zvezali so ga in mu dali petsto udarcev. Spet ga je spremenila v pava in rekla: »Jutri mi ga pripeljite.« Naslednji dan so ga privedli, spremenila ga je v človeka in vprašala: »Me danes hočeš?« »Proč s to prekletnico, naj bo Božje prekletstvo nad njo!« je rekel.

»Položite ga na tla in mu dajte petsto udarcev!« je ukazala. Sedem dni je ostal pri njej in vsak dan mu je dala petsto udarcev. Sedmi dan ga je pripeljala predse in rekla: »Danes pa, če ne boš storil, kar hočem, če ne boš legel z menoj, te zadavim.« »Kaj hočeš?« jo je vprašal.

»Boga bom prosil, naj me reši iz tvojih rok. Počakaj, da pomolim,« je rekel. In molil je: »On je moj pomočnik, ki vse vidi, on je vsevedni in vsemogočni, on vidi, a ga nihče ne vidi, pozna ta in oni svet! Prosim te, moj Bog, reši me te nevernice!«

Medtem ko je tako molil, je zagledal ptico, ki se je spustila k njemu. »Pridi, splezaj mi na hrbet, odnesla te bom od tod,« mu je rekla. Zajahal jo je, ona pa se je dvignila in ga odnesla v mesto. Podala mu je stekleničko in rekla: »Pij iz te stekleničke.« Pil je iz nje in spet postal človek.

»Ko sem se vračal v mesto, sem naletel na starega moža, ki je sedel tam. Pozdravil me je in odzdravil sem mu. Rekel mi je: ‘Sestopi in malo počij pri meni.’ Sestopil sem in sedel k njemu. Pogledal me je in rekel: ‘Snemi muli uzdo, da si malo odpočije.’ Vstal sem in ji snel uzdo. Tedaj mi je mož rekel: ‘Podaj mi uzdo, da si jo ogledam.’ Dal sem mu jo in mula je postala ženska. ‘Zgrabi ga!’ mu je rekla. Obvladal me je, ona pa me je odvlekla v svojo palačo in me tam mučila.« Ptica mu je rekla: »Jutri jo bodo pripeljali na trg. Pojdi tja in jo boš našel pri klicarju. Kupi jo kakor prvič in drugič, za petsto mahbubov; ne za manj ne za več je ne bodo prodali. Uzde pa nikar ne izpusti iz rok.

Ne pozabi mojega svarila! Kar se je zgodilo, se je zgodilo; naj bo, kakor da si bil ves ta čas nezavesten.« Tisto noč je prespal tam, zjutraj pa odšel na trg in našel mulo pri klicarju. Višal je ponudbo, dokler ni bila prisojena njemu, in jo kupil. »Kupčija velja tudi za uzdo?« je vprašal. »Da, seveda.«

Zajahal jo je in odjezdil. Vrnil se je k ptici, ki je medtem postala človek, sivolas moder mož. Ta je stopil k muli in ji rekel: »Aha, v past si se ujela, vlačuga!« Aliju je dal bič in rekel: »Zajahaj jo in jo krepko bičaj; ponesla te bo, kamor boš hotel.

Dokler imaš v rokah ta bič in njeno uzdo, se je nič ne boj. Skrbno ju čuvaj; tudi ko ležeš spat, ju zvij in spravi v žep.« »Prav,« je odgovoril Ali. Zajahal jo je in odjezdil, jo neusmiljeno tepel po bokih in ji prizadejal hude bolečine.

V treh urah ga je ponesla tri mesece hoda daleč. »Prizanesi mi, gospodar Ali!« ga je prosila. »Mar ne veš, kaj si storila meni?« ji je rekel. »Kesam se pred Bogom,« je odgovorila. Sestopil je in ji rekel: »Prisezi mi pri Bogu.« Prisegla mu je in se vdala. Naslednje jutro ji je rekel: »Težko mi je, da bi te spet spremenil v mulo in jezdil na tebi.« »Nič ne de, kar zajahaj me,« je odgovorila. »V vsakem mestu, ki si ga zaželiš, imava prebivališče.« Zajahal jo je in odpotovala sta. Še preden se je zvečerilo, je prispel v mesto. Odšel je v gostišče in rekel: »Rad bi najel sobo zase in za svojo mulo.« Oddali so mu sobo, vanjo je spravil mulo in jo privezal, sam pa šel kupit večerjo zase in zanjo. Pustimo ju zdaj v gostišču in se vrnimo k Mohamedu, ki je odšel s služabnico. Prispela je z njim v neko mesto, najela sobo in odprla majhno šolo. Kadar je sultan tistega mesta sklical svoj svet, so se pred njim z neba spustile tri ptice, samica in dva samca. Začele so se prepirati v ptičjem jeziku, se prerekale in nato odletele. Sultan se je ozrl po svetnikih in rekel: »Svetujte mi: kaj je s temi pticami? Kaj govorijo?« »Ne poznamo jezika našega gospoda Salomona, da bi razumeli ptičjo govorico,« so mu odgovorili. Po mestu se je razširila novica, da k sultanu vsak dan prihajajo tri ptice in da potrebuje nekoga, ki bi razložil njihov spor.

Mohamed je pogledal učence in rekel: »Če bi me sultan povabil predse, bi mu jaz razložil njihov spor.« Vest je prišla do sultana. »Neki deček pravi: ‘Če pridem pred sultana, bom razrešil spor teh ptic,’« so mu povedali. »Pripeljite mi ga,« je ukazal. Pripeljali so ga, sultan ga je pogledal in vprašal: »Znaš razsoditi med temi pticami?«

»Znam,« je odgovoril. Ravno ko je govoril s sultanom, so se ptice spustile na tla. »No, tu so, gospod,« je rekel sultan. »Razsodi med njimi.« Mohamed ga je pogledal in rekel: »Ne bom razsojal med njimi, dokler me ne posadiš na prestol, mi ne položiš svoje krone na glavo in sam ne stopiš med svetnike.« Ptice so se spustile predenj in spregovoril jim je v njihovem jeziku. Eden od samcev je stopil naprej in rekel: »To je moja žena. Leto dni sem bil odsoten, ko pa sem se vrnil, sem našel, da se je poročila z drugim. Razsodi med nami, sodi nam po pravici.« Mohamed se je obrnil k drugemu in ga vprašal: »Kaj pa praviš ti?«

»Jaz pravim, da sem jo vzel po postavi in je nisem ugrabil,« je odgovoril. Mohamed je rekel: »Naj sede en samec tu, drugi pa tam, eden na desno in drugi na levo. Ona pa naj po svoji volji odide s tistim, ki ga hoče.« Samca sta sedla vsak na svojo stran in samica je šla k novemu. Odleteli so; ona je odletela z novim možem, stari pa je šel po svoje. Gospod Mohamed je vstal, se obrnil k sultanu in rekel: »Tu je tvoj prestol in tu tvoja krona.« Sultan je pogledal Mohameda in rekel: »Ne, ti boš ostal na njem za vse svoje dni. Ti boš vladal na prestolu, ti si moj sin in jaz tvoj oče, jaz pa bom jedel kruh iz tvojih rok.« Naslednje jutro je tisti, ki se je povzpel klicat k molitvi, videl, da je mesto obkoljeno z živalmi in pticami: tigri, levi, hijenami, volkovi in zajci. Slišali so za pravičnega sultana in vsi so se mu prišli pritožit. Stari sultan je poklical Mohameda in mu rekel: »Mohamed, sinko moj, slišali so, da si pravičen sultan. Zbrali so se in vse živali ti hočejo predložiti svoje pritožbe. Vendar jih ne moremo vseh spustiti v mesto. Zunaj ti bomo postavili paviljon, pa razsojaj med njimi tam.« Postavili so mu sodni prestol. Predenj je stopil osel, ki se je hotel pritožiti nad hijeno. »Požrla mi je očeta in otroke,« je rekel.

Potem je stopil predenj oven in rekel: »Nad volkom se pritožujem. Požrl mi je ženo in brate.« Mohamed se je ozrl po njih in rekel: »Naj zdaj zahtevam od hijene, da ti vrne očeta in otroke? Kar je pojedeno, je pojedeno in tega ni več. Zdaj pa bom razsodil med vami in odslej nihče ne sme napasti drugega.« Vse živali so odšle zadovoljne. Stari sultan se mu je čudil, ga poljubil med oči in rekel: »Naj ti Bog nakloni blagoslov, sinko moj!«

Mohamed se je vrnil razsojat na prestol v mestu. Zdaj pa se vrnimo h gospodu Aliju, njegovemu bratu, ki je bil v svoji sobi v mestnem gostišču. Šel je po nakupih zanju, nakupil vse potrebno in pripravil mizo z jedmi, od slanih do sladkih. Prižgal je svetilko in zaklenil sobo. Žena je slekla svojo muljo kožo in postala mladenka, ki ji po lepoti ni bilo para. Prišel je lastnik

gostišča, pogledal skozi luknjico in se zagledal v neznansko lepo mladenko. Pustil ju je tam in odšel k četrtnemu starešini. »Gospod, v mojem gostišču je neki nov prišlek, pri sebi pa ima tujo mladenko. Ta nam hoče nakopati težave in vnesti nemir v mesto.« Starešina je poslal z njim štiri sluge in jim naročil: »Pripeljite mi njega in njo.«

Odšli so. Gospod Ali je še bedel in ni ničesar slutil, ko so potrkali na vrata. »Kdo je?« je vprašal. »Odpri!« so mu odgovorili. Odprl jim je, vstopili so stražniki in rekli: »Pridi, oblastnik te kliče.« »Prav,« je odvrnil. Žena se je zagrnila in odšla z njim. Ko je stopila pred četrtnega starešino, je videl, da je izredno lepa. »Njo odpeljite v mojo hišo, njega pa v ječo,« je ukazal. »Kako naj ona prenočuje v tvoji hiši, jaz pa v ječi?« je rekel Ali. »Kdo jamči zate? Pri Bogu, v ječo ne grem, razen če me nesete mrtvega ali če gre moja žena z menoj.« »Oba odpeljite v ječo,« je ukazal starešina. Tam sta prebila noč, zjutraj pa ju je dal privesti pred kralja, Alijevega brata. Povedal mu je, kaj se je zgodilo. »Neki mož stanuje v gostišču in ima izredno lepo ženo. V mestu hoče zanetiti nemir.« »Pripeljite ga,« je rekel kralj. Šli so ponj in ga privedli. Ko ga je zagledal, je prepoznal svojega brata. »Sinko, kaj te je pripeljalo sem?« ga je vprašal. »Z ženo sva šele prišla, pa ne vem, kakšna nesreča se je zgrnila name.« Mohamed se je obrnil in rekel: »To ženo odpeljite v mojo hišo, moža pa pustite tu, dokler se ne utegnem ukvarjati z njim.« Gospod Ali se je obrnil k njemu in rekel: »Moja žena ne gre od mene, dokler mi prej ne odsekate glave! Torej si ti tisti, ki mu pravijo pravični sultan in čigar sloves je segel v vse dežele? Tuje žene bi rad vodil v svojo hišo in jih tam razgaljal!« »Odpeljite njega in njo ter ju zaprite v zasebno sobano,« je ukazal Mohamed.

Odpeljali so ju in ju zaprli v zasebno sobano. Nato je prišel sultan Mohamed in rekel Aliju: »Me nisi prepoznal? Jaz sem tvoj brat Mohamed. Skupaj sva pojedla želodčka in srci; jaz sem pojedel srci. Če mi ne verjameš, ti za dokaz pripeljem dado, ki naju je vzgojila.« Pripeljal je služabnico. Ko jo je Ali zagledal, saj ju je ona vzgojila, so planili drug k drugemu in se pozdravljali. »Hvala Bogu, da nas je spet združil!« so rekli. Skratka, Mohamed ga je postavil za svojega vezirja in oznanil ljudstvu: »Prišel je moj brat.« Pustimo ju zdaj tam, naj vladata svoji deželi, in se vrnimo k njunemu očetu, ki je odšel na romanje. Vrnil se je z romanja v svoje mesto in našel svoj dom spremenjen; v njem so prebivali drugi ljudje.

Njuna mati se je bila zapletla z Judom in postala judinja. Mož je spraševal in spraševal, a mu nihče ni vedel ničesar povedati. Ostal je brez doma in se siromak potikal po mestu kakor blazen ter vpil: »O moje premoženje! O moja nesreča! O moja žena in otroka!« Nekega dne je med blodnjami zagledal žensko, ki je v veži judovske hiše čistila ribe. Prepoznal jo je in si rekel: »To je moja žena! Je ona ali ni?« Prijel jo je in rekel: »Ti si moja žena.« »Pri Adonaju, jaz sem judinja!« mu je odgovorila.

Držal jo je in kričal. Okoli njiju so se zbrali ljudje, Judje, muslimani in kristjani, ter ju odpeljali k oblastniku. »Kaj ti je, človek?« je vprašal ta. »To je moja žena. Pustil sem jo z najinima sinovoma in služabnico, z vsem svojim premoženjem, denarjem in hišo.« Oblastnik jo je vprašal: »Kaj praviš ti, hči moja?« »Judinja sem, hči Juda, po očetu in dedu,« je odgovorila. Oblastnik se je obrnil k možu in rekel: »Kaj praviš? Si slišal, kaj je rekla?«

»Ne bom je izpustil,« je odgovoril mož. »Naj mi vrne otroka, potem pa naj postane, če hoče, še Grkinja! Samo otroka naj mi vrne!« Oblastnik ju je nazadnje poslal h kadiju. A tudi kadi ni mogel razsoditi med njima in se je vzdržal sodbe, ker je bila zadeva pretežka.

»Pravičnemu sultanu se grem pritožit,« je rekel mož. »Pojdita k sultanu, naj vama on razsodi,« jima je rekel kadi. Mohamed se je obrnil k bratu in mu rekel: »Molči. Jutri bosta oče in mati prišla pred naju zaradi spora.« Prenočili so in zjutraj, še preden je Mohamed začel razsojati, sta vstopila oče in mati, z njima pa skupina Judov, ki so pričali njej v prid. »Stopi bliže, človek,« je rekel Mohamed. »Kaj imaš povedati?«

»Odšel sem na romanje in tole svojo ženo z najinima sinovoma ter služabnico pustil v svoji hiši. Ko sem se vrnil z romanja, nisem našel ne hiše ne žene ne otrok. Nekega dne sem šel skozi judovsko četrt in jo zagledal v veži neke judovske hiše.

Prepoznal sem jo, ona pa me je zatajila in rekla: ‘Ne poznam te in ne vem, kdo si!’« Pravični sultan se je obrnil k njej in jo vprašal: »Kaj praviš ti, hči moja?« »Judinja sem, hči Juda!« Pravični sultan se je obrnil k njej in rekel: »To je hudičevo delo!« »Ne, ne, gospod, tako je, kot pravim.« Sultan je planil pokonci in ji rekel: »Ti si moja mati, tisti je moj oče, tisti je tvoj sin Ali, jaz pa sem tvoj sin Mohamed.« Zatajila jih je in rekla: »Ne, ne poznam vas.« Poslal je v hišo po služabnico. Ko je prišla in jih zagledala, je planila k svojemu staremu gospodarju, ga začela poljubljati in pred vsem svetom govorila: »To je moj gospodar, to moja gospodarica in to njuna sinova.« Žena pa je še naprej vse tajila. Sultan je poslal po kadije in muftije ter jih vprašal: »Kakšna kazen po zakonu doleti tistega, ki odpade od vere in prestopi v drugo?« »Sežig,« so odgovorili. Sežgali so njo in Juda z njo, njun oče pa je ostal pri sinovih v njuni deželi. Naša pravljica je stekla v strugo, mi pa jo pripovedujemo plemenitim ljudem!