Prevod

_Lilla in Lolla na trgu kupita gos, ki jima serje denar. Neka soseda si jo izposodi, a ker gos pri njej počne ravno nasprotno, jo ubije in vrže skozi okno. Gos se oprime zadnjice princa, ki ravno opravlja veliko potrebo, in nihče je ne more odtrgati razen Lolle, zato jo princ vzame za ženo._ _Modra je bila misel tistega velikega, poštenega moža, da obrtnik zavida ključavničarju, glasbenik glasbeniku, sosed sosedu in revež beraču; zakaj v stavbi sveta ni špranje, v kateri ne bi spletal mreže ta prekleti pajek zavisti, ki se ne hrani z ničimer drugim kakor s pogubo bližnjega, kot boste prav lepo slišali iz zgodbe, ki vam jo bom povedal._ Nekoč sta živeli rodni sestri, tako obubožani, da sta se preživljali le s tem, da sta si od jutra do večera slinili prste in napredli nekaj preje za prodajo. A kljub vsemu temu bednemu življenju nista dopustili, da bi krogla potrebe zadela ob kroglo časti in jo izbila iz igre. Zato so nebesa, ki tako radodarno nagrajujejo dobro, kakor znajo tenkočutno kaznovati zlo, ubogima dekletoma vdihnila misel, naj gresta na trg prodat nekaj štren preje in si s tistim drobižem, ki ga bosta iztržili, kupita gos. Tako sta tudi storili, in ko sta gos prinesli domov, sta jo tako vzljubili, da sta zanjo skrbeli, kakor da bi bila njuna rodna sestra, in jo pustili spati v svoji postelji. A nekega lepega jutra je dobra gos začela srati svetle cekine, tako da sta z njenimi kupčki napolnili celo skrinjo. In tako obilno je srala, da sta sestri začeli dvigati glavo in se jima je dlaka svetila od blagostanja. Ko so se nekega dne njune sosede zbrale h klepetu, so govorile med seboj: Si videla, soseda Vasta, Lillo in Llollo, ki še predvčerajšnjim nista imeli kam mrtvi pasti, zdaj pa sta se tako uredili, da se šopirita kakor veliki dami? Vidiš njuna okna, zmeraj ovešena s kokošmi, in tiste kose mesa, ki ti kar bijejo v oči? Kaj naj bi to pomenilo? Ali sta načeli sod svoje časti ali pa sta našli zaklad. Jaz sem od začudenja kar okamenela, je odgovorila Vasta, draga moja soseda Perna, saj sta bili še včeraj v greznici, zdaj pa ju vidim visoko na drogu, tako povzdignjeni, da se mi zdi, kakor da sanjam. Ob teh in podobnih besedah jih je zavist tako podžgala, da so v steni svoje hiše naredile luknjo, ki je gledala v sobo obeh deklet, da bi ju skrivaj opazovale in potešile svojo radovednost. Tako dolgo so vohunile, da so nekega večera, ko sonce s plosko dlanjo svojih žarkov udari po bregovih Indijskega morja in dnevnim uram oznani počitek, videle Lillo in Llollo, kako sta po tleh razgrnili rjuhe in nanje postavili gos. Ta je začela brizgati cele kupe cekinov, tako da so sosedam hkrati izstopile oči in se jim je v grlu naredil cmok. Naslednjega jutra, ko Apolon z zlato palico zaklinja sence, naj se umaknejo, je prišla Vasta obiskat dekleti. Po tisoč ovinkih in dolgem, razvlečenem govorjenju je naposled prišla k stvari in ju prosila, naj ji za dve uri posodita gos, da bi se nekaj gosk, ki jih je kupila, laže privadilo na njen dom. Tako spretno je govorila in tako vztrajno prosila, da sta ji lahkoverni sestri, deloma zato, ker sta bili tako dobri, da nista znali reči ne, deloma pa zato, da pri sosedi ne bi zbudili sumničenj, gos posodili, vendar pod pogojem, da jo nemudoma vrne.

Ko je soseda prišla k drugim, so takoj razgrnile rjuhe po tleh in nanje postavile gos. Toda namesto da bi jim v svoji zadnjici pokazala kovnico, ki kuje cekine, jim je odprla kanal greznice in ubogim babnicam obarvala perilo z rumeno prstjo, katere smrad se je širil po vsej soseski kakor ob nedeljah vonj iz loncev, v katerih se skupaj kuhata meso in zelenjava. Ko so to videle, so si mislile, da bo gos, če jo dobro nahranijo, v sebi ustvarila modrosti kamen in jim izpolnila željo. Zato so jo tako nakrmile, da ji je hrana segala do grla, nato pa jo postavile na drugo, čisto rjuho. Če je bila gos prej mehka v trebuhu, jo je zdaj popadla prava griža, saj je slaba prebava opravila svoje. Sosede so se ob tem tako razsrdile, da so gosi zavile vrat in jo vrgle skozi okno v slepo uličico, kamor so odmetavali smeti. A usoda, ki poskrbi, da bob vzklije tam, kjer ga najmanj pričakuješ, je hotela, da je tod mimo prišel kraljevi sin, ki je šel na lov. Tako ga je privilo v trebuhu, da je služabniku izročil meč in konja, sam pa stopil v tisto uličico izpraznit črevesje. Ko je opravil svoje, v žepu ni našel papirja, da bi se obrisal, pa je zagledal pravkar ubito gos in jo uporabil namesto krpe. Toda gos, ki v resnici ni bila mrtva, je s kljunom tako zagrabila meso ubogega princa, da je začel kričati. Vsi služabniki so pritekli k njemu in jo skušali odtrgati, a zaman: oprijela se ga je kakor pernata Salmakida kosmatega Hermafrodita. Ker princ ni mogel več prenašati bolečin in je videl, da je trud služabnikov zaman, se je dal na rokah odnesti v kraljevo palačo. Tja je poklical vse zdravnike, ki so se posvetovali kar nad prizadetim mestom in poskusili vse svoje umetnosti, da bi odpravili nezgodo: mazali so ga z mazili, uporabljali klešče in ga posipali s praški. Ko pa je videl, da je gos kakor klop, ki se ne odlepi niti ob živem srebru, in kakor pijavka, ki je ne odžene niti kis, je nemudoma dal razglasiti, da bo tistemu, ki si upa rešiti njegovo zadnjico te nadloge, dal polovico kraljestva, če je moški, če pa je ženska, jo bo vzel za ženo. Tedaj bi šele videli, kako so se ljudje v trumah zgrinjali tja in vtikali nos v zadevo! Toda več ko so poskušali zdraviti, močneje je gos stiskala in ščipala ubogega princa, tako da se je zdelo, kakor da so se vsi Galenovi recepti, Hipokratovi aforizmi in Mesuejeva zdravila zarotili proti Aristotelovi zadnjici, da bi mučili tega nesrečnika. A usoda je hotela, da je med vsemi, ki so prišli poskusit srečo, prišla tudi Lolla, mlajša od obeh sester. Ko je zagledala gos, jo je prepoznala in zaklicala: Moja mala debeluška, debeluška moja! Gos je zaslišala glas tiste, ki jo je imela rada, takoj popustila prijem in ji stekla v naročje. Ljubkovala jo je in poljubljala, ne da bi ji bilo kaj mar, da je prinčevo r. zamenjala za usta kmetice. Princ, ki je videl ta čudež, je hotel izvedeti, kako je prišlo do vsega tega. Ko je izvedel za zvijačo sosed, jih je dal bičati po mestu in izgnati. Lollo je vzel za ženo z gosjo za doto, ki je srala cele zaklade, Lilli pa priskrbel drugega, silno bogatega moža. In živeli so najsrečnejše življenje na svetu, v jezo sosedam, ki so dekletoma hotele zapreti pot do bogastva, poslanega iz nebes, pa so eni odprle drugo pot, po kateri je postala kraljica. Tako so nazadnje spoznale, _da je ovira pogosto človeku v prid._