Prevod

_Kralj dežele Bellopajese, ki ga je zaničevala Cintiella, hči kralja dežele Surco-luongo, se ji kruto maščuje in jo spravi v hudo stisko, nato pa jo vzame za ženo._ _Če Ciommetella ne bi tako hitro priklicala čarovnika, da je zlil vodo na ogenj, bi se vsem od usmiljenja do Livielle srce tako stisnilo, da bi jim že zmanjkovalo sape. Toda ob srečnem razpletu za ubogo dekle so se potolažile vse; spet so oživele in čakale, da Jacova stopi na prizorišče v opravi svoje pripovedi. Ta pa je s sulico naslednje zgodbe nemudoma ustregla njihovi želji._ Kdor preveč nateza, pretrga; kdor išče težave, ga doletijo težave in nesreče; kdor hodi po gorskih vrhovih, naj ob padcu sebi pripiše škodo. Tako boste slišali v zgodbi o ženski, ki je zaničevala krone in žezla, nazadnje pa pristala v bedi hleva. Res pa nebeški udarci vselej prinesejo tudi obliž: nebo še nikoli ni kaznovalo brez milosti in nikoli ni delilo palice brez kruha.

Pravijo, da je nekoč živel kralj dežele Surco-luongo, ki je imel hčer Cintiello, lepo kakor luna; toda vsak drobec njene lepote je odtehtal cel funt prevzetnosti. Nikogar ni cenila, zato ji ubogi oče, ki jo je želel omožiti, ni mogel najti moža, ki bi ji ustrezal, naj je bil še tako plemenit in mogočen. Med številnimi knezi, ki so prišli prosit za njeno roko, je bil tudi kralj dežele Bellopajese; ta je storil vse, kar je mogel, da bi si pridobil Cintiellino naklonjenost. A čim obilneje jo je nagrajeval, tem skopeje mu je vračala; čim radodarnejši je bil s svojo ljubeznijo, tem manj mu je privoščila izpolnitev želja; čim bolj ji je odpiral dušo, tem tesneje mu je zapirala srce. Tako ni minil dan, da ji ne bi siromak dejal: »Kdaj bom, o krutnica, med tolikimi melonami upanja, ki so se mi izkazale za buče, našel vsaj eno z rdečo sredico? Kdaj bodo, o pasja psica, ponehale nevihte tvoje krutosti, da bom ob ugodnem vetru obrnil krmilo svojih načrtov proti temu lepemu pristanišču? Kdaj bom po tolikih naskokih rotenja in prošenj zasadil prapor svojih ljubezenskih želja na obzidje te lepe trdnjave?« Toda vse te besede so letele v veter: imela je oči, ki bi predrle kamen, ni pa imela ušes za tožbe ranjenega zaljubljenca. Še več, tako mrko ga je gledala, kakor da bi ji posekal vinograd. Ko je ubogi gospod videl Cintiellino pasjo naravo in spoznal, da ga ceni toliko, kolikor rabelj ceni malopridneže, je pobral svoje vložke in ves ogorčen dejal: »Izstopam iz ljubezenske igre!« Vendar je slovesno prisegel, da se bo tej saracenski zamorki tako maščeval, da se bo še kesala, ker ga je tako mučila. Odšel je iz tiste dežele, si pustil rasti brado in si obraz namazal z bogve kakšno barvo; čez nekaj mesecev pa se je, preoblečen v kmeta, vrnil v Surco-luongo. S podkupnino si je pridobil službo kraljevega vrtnarja. Delal je, kakor je najbolje znal, nekega dne pa je pod Cintiellinimi okni razgrnil cesarsko obleko, vso posuto z zlatimi sponami in diamanti. Dvorne gospodične so jo zagledale in takoj povedale svoji gospodarici, ta pa je vrtnarju poslala vprašanje, ali bi jo prodal. Odvrnil je, da ni trgovec ne prekupčevalec s starimi oblekami, da pa bi jo rad podaril, če bi mu dovolili eno noč prespati v princesini dvorani. Ko so gospodične to slišale, so Cintielli dejale: »Kaj pa izgubite, gospa, če ustrežete vrtnarju in si tako pridobite obleko, vredno kraljice?«

Cintiella se je pustila ujeti temu možu, ki je znal naloviti še vse drugačnih lahkovernih ribic, in privolila; vzela je obleko ter mu izpolnila željo. Naslednje jutro pa je na istem kraju razgrnil krilo, izdelano v istem slogu. Ko ga je Cintiella videla, ga je dala vprašati, ali bi ga prodal, češ da mu bo dala, kolikor bo hotel. Vrtnar je odgovoril, da ga ne prodaja, a ji ga bo rade volje podaril, če mu dovolijo prespati v princesini predsobi. Cintiella, ki je hotela dopolniti obleko, se je pustila ujeti na trnek in mu ustregla. Tretjega jutra, še preden je sonce kresnilo z jeklom ob kresilo nad poljskim netivom, je na istem mestu razgrnil prelep životec, ki se je ujemal z obleko. Cintiella ga je zagledala kakor prejšnja kosa in rekla: »Če ne dobim še tega životca, ne bom zadovoljna!« Poklicala je vrtnarja in mu dejala: »Dobri mož, prodati mi moraš tisti životec, ki sem ga videla na vrtu, pa mi boš segel do srca.« »Ne prodajam ga, gospa moja,« je odgovoril, »če pa vam je prav, vam dam životec in še diamantno ogrlico povrhu, vi pa mi dovolite eno noč prespati v svoji spalnici.« »Zdaj si pa res pravi kmetavz!« je rekla Cintiella. »Ni ti dovolj, da si spal v dvorani in nato v predsobi, zdaj hočeš v spalnico, nazadnje boš hotel spati še v moji postelji!« Vrtnar je odvrnil: »Gospa moja, jaz bom obdržal svoj životec, vi pa svojo spalnico. Če se vam ljubi barantati, veste, kje me najdete. Zadovoljen bom, če smem spati na tleh, tega pa ne bi odrekli niti Turku. In če bi videli ogrlico, ki vam jo hočem dati, bi bili nemara nekoliko bolj prizanesljivi do mene.« Princesa, ki jo je po eni strani premamila lakomnost, po drugi pa so jo priganjale gospodične, ki so prilivale olje na ogenj, se je nazadnje vdala in mu ustregla. Ko je prišel večer in je noč kakor strojar polila nebeško kožo s strojilom, da je počrnela, je vrtnar vzel ogrlico in životec ter odšel v princesine sobane. Izročil ji je darili in spustila ga je v svojo spalnico; posedla ga je v kot in mu dejala: »Zdaj pa ostani tu kakor prikovan in se ne premakni, če ti je kaj do moje naklonjenosti!« Z ogljem je potegnila črto po tleh in dodala: »Če čeznjo stopiš, jo s svojo ritjo skupiš!« Nato je zagrnila zavese okoli postelje in legla.

Ko je kralj vrtnar videl, da je zaspala, se mu je zazdelo, da je prišel čas za obdelovanje ljubezenske njive. Legel je poleg nje in še preden se je gospodarica tistega posestva zbudila, pobral sadove ljubezni. Ko se je prebudila in videla, kaj se ji je zgodilo, ni hotela iz enega zla narediti dveh in s pogubo vrtnarja pogubiti še samega vrta. Namesto da bi iz nuje naredila krepost, je iz nje naredila pregreho: sprijaznila se je s prekrškom in našla veselje v zmoti. Čeprav je prej prezirala kronane glave, je zdaj brez pomisleka podlegla kosmatemu kmetu, kajti takšen je bil kralj na videz in za takšnega ga je imela Cintiella. Ko se je to razmerje nadaljevalo, je zanosila. Videla je, da ji trebuh iz dneva v dan raste, in vrtnarju dejala, da je pogubljena, če oče odkrije to sramoto; zato morata najti rešitev pred nevarnostjo. Kralj ji je odgovoril, da zanju ne vidi drugega zdravila kakor beg: odpeljal jo bo k svoji nekdanji gospodarici, ki ji bo priskrbela primeren prostor za porod. Cintiella, ki se je znašla v hudi stiski zaradi greha svoje prevzetnosti, ta pa jo je gnal od čeri do čeri, se je pustila pregovoriti kralju; zapustila je domačo hišo in se prepustila na milost in nemilost usodi. Po dolgi poti pa jo je kralj pripeljal prav v svoj dom. Materi je razkril vso zgodbo in jo prosil, naj prikrije resnico, ker bi se rad poplačal za Cintiellino ošabnost. Nastanil jo je v majhnem hlevu ob palači in jo pustil živeti v bedi, tako da je kruh videla komaj od daleč. Ko so kraljeve služabnice pekle kruh, jim je ukazal, naj pokličejo Cintiello na pomoč; obenem pa ji je dejal, naj si prilasti kak hlebček, da bosta potešila lakoto. Uboga Cintiella je pri jemanju kruha iz peči izkoristila trenutek, ko nihče ni gledal, izmaknila hlebček in ga spravila v žep. Prav tedaj pa je prišel kralj, oblečen svojemu stanu primerno, in služabnicam dejal: »Kdo vam je dovolil spustiti to ničvredno babnico v hišo? Ali ji ne vidite na obrazu, da je tatica? In da boste vedele, da je res, ji sezite v žep, pa boste našle dokaz zločina!« Preiskale so jo, našle hlebček in ji tako pošteno oprale glavo, da je vpitje in zmerjanje trajalo ves dan. Ko pa se je kralj spet preoblekel in jo našel osramočeno ter žalostno zaradi prestanega ponižanja, ji je dejal, naj si dogodka ne žene tako k srcu, saj je potreba tiran nad ljudmi, in kakor je rekel tisti toskanski pesnik:

_Ubogi, kadar strada,_ _včasih stori, kar bi v boljših dneh_ _pri drugih grajal kot pregreh._ Ker torej lakota žene volka iz gozda, ji je mogoče odpustiti dejanje, ki drugemu ne bi bilo v čast. Zato naj gre gor, kjer gospa kroji platno, in se ponudi za pomoč; pri tem naj poskusi izmakniti kak kos blaga, saj bo kmalu rodila in bo potrebovala tisoč stvari. Cintiella, ki ni znala odreči možu — za moža ga je namreč imela —, je šla gor, se pridružila gospodičnam, ki so krojile rjuhice, povoje, kapice in otroške srajčke, zvila povoj za dojenčka in ga skrila pod obleko. Toda prišel je kralj, napravil enak hrup kakor prej zaradi kruha in jo dal preiskati. Ko so pri njej našli ukradeno blago, je bila deležna novega odmerka žalitev in je odšla nazaj v hlev, kakor da bi jo zasačili z vsem ukradenim perilom pod krilom. Kralj se je spet preoblekel in stekel dol. Ko jo je videl obupano, ji je dejal, naj se ne pusti premagati žalosti, saj je vse na svetu odvisno od tega, kako na stvar gledaš; zato naj poskusi še tretjič kaj upleniti, ker bo otrok vsak čas prišel na svet, priložnost za dober zaslužek pa se ponuja kar sama. Njegova gospodarica je namreč sinu izbrala nevesto iz tuje dežele in ji hoče poslati več že sešitih oblek iz brokata in zlate tkanine. Pravi, da je nevesta prav takšne postave kakor Cintiella, zato želi obleke pomeriti na njej. »Tako ti bo zlahka prišel v roke kak lep odrezek. Spravi ga na varno, pa ga prodava in se z njim preživiva.« Cintiella je storila, kar ji je naročil mož. V naročje je že skrila dobro ped brokata z reliefnim vzorcem, ko je prišel kralj, zagnal silen vik in krik ter jo dal preiskati. Našli so plen in z veliko sramoto jo je nagnal. A takoj se je preoblekel v vrtnarja in stekel dol, da jo potolaži: če jo je namreč z eno roko zbadal, jo je z drugo zaradi ljubezni, ki jo je čutil do nje, rad mazilil, da je ne bi pahnil v popoln obup;

uboga Cintiella pa je v tesnobi ob vsem, kar se ji je zgodilo, premišljevala, da je vse to nebeška kazen za ošabnost in prevzetnost, ki ju je kazala. Tolike kneze in kralje je imela za cunjo pod nogami, zdaj pa so z njo ravnali kakor s kakšno zanikrno babnico; ker je imela trdo srce za očetove nasvete, ji je zdaj obraz gorel od sramu ob zmerjanju služkinj. Zaradi bridkosti in jeze ob tem ponižanju so jo obšle porodne bolečine. Ko so kraljici to sporočili, jo je dala pripeljati gor. Izkazala ji je sočutje v njeni stiski in jo položila v posteljo, vso izvezeno z zlatom in biseri, v sobi, obloženi z zlato tkanino. Cintiella je bila čisto iz sebe, ko se je iz hleva preselila v kraljevsko sobano in z gnoja v tako dragoceno posteljo; ni vedela, kaj se ji dogaja. Takoj so ji prinesli krepčilnih juh in kolačev, da bi imela več moči za porod. In kakor je hotelo nebo, je brez prevelikih muk rodila dva prekrasna dečka; lepših bitij si ne bi bilo mogoče zamisliti. A komaj je rodila, že je vstopil kralj in dejal: »Kam ste dale pamet, da oslu natikate praznično pregrinjalo? Mar je takšna postelja za to potepuško vlačugo? Brž jo z batinami spravite od tod in prekadite sobo z rožmarinom, da preženete to kugo!« Ko je kraljica to slišala, je rekla: »Nič več, nič več, sin moj! Dovolj, dovolj muk si doslej prizadejal temu ubogemu dekletu; zdaj bi moral biti že potešen. S tolikim trpinčenjem si jo ogulil do kraja. Če pa še nisi poplačan za prezir, ki ti ga je izkazovala na očetovem dvoru, naj ti dolg poravnata ta dva lepa dragulja, ki ti ju je rodila!« Ob teh besedah je dala prinesti otročička, najlepši bitji na svetu. Ko je kralj videl ta ljubka debeluščka, se mu je omehčalo srce. Objel je Cintiello in ji razkril, kdo je, ter ji dejal, da je vse to storil iz ogorčenja, ker je tako malo cenila kralja, ki ji je bil po rodu enak:

odtlej pa jo bo nosil na rokah. Tudi kraljica jo je objela kakor snaho in hčer; ob rojstvu sinov sta jo tako bogato obdarila, da se ji je tisti trenutek tolažbe zdel veliko slajši od vse prestane bridkosti. Vendar je vedno pazila, da ni previsoko razpela jader, saj se je nenehno spominjala: _Poguba je hči prevzetnosti._ Ko so se končale pripovedi, določene za tisti dan, je knez, da bi pregnal nekaj otožnosti, ki mu jo je v duši pustilo Cintiellino trpljenje, poklical Cicca Antuona in Narduccia, naj odigrata svoj del. V ploščatih čepicah, črnih hlačah s kolenskimi trakovi in v razrezanih suknjičih s čipkami sta stopila izza vrtne grede ter odigrala naslednjo eklogo.

GRABILNI KAVELJ. EKLOGA _Narduccio in Cicc’Antuono._ _Nar._ Posodi mi novčič, Cicc’Antuono, pa vzemi kaj v zastavo. _Cic._ Na vero, rad bi ti posodil, če ne bi prav danes zjutraj opravil imenitnega nakupa.

_Nar._ Nesreča moja! Kaj pa si kupil? _Cic._ Naletel sem na dobro kupčijo: čisto nov grabilni kavelj. Tudi če bi zanj hoteli sto tisoč skudov, bi jih dal.

_Nar._ Prav zaletav si pri zapravljanju: grabilni kavelj je v najboljšem primeru vreden komaj dva karlina. _Cic._ No, Narduccio moj, na to se pa res ne spoznaš; ljubi moj, kar obrni se in pojdi;

mar ne veš, da so se kavlji podražili, ker zdaj ne lovijo več veder, temveč skude? _Nar._ Kako lovijo skude? Ne razumem te. _Cic._ Osel si, pa oprosti besedi:

zdiš se mi, kakor da si pravkar prišel na svet! Ali ne veš, da ni človeka, ki ne bi imel pri roki grabilnega kavlja? Z njim se preživlja in se razkošno masti, z njim se baha in se redi, ta mu mehko postilja, z njim si polni svinjak, z njim blesti in si polni skrinje, skratka, z njim gospoduje svetu.

_Nar._ Spravljaš me ob pamet in v krče! Staviva lahko, da si si vtepel v glavo, kako me boš prepričal, da je luna v vodnjaku. In jaz naj pogoltnem, da je ta kavelj tisti čudežni kamen modrosti?

_Cic._ Prav to je: kamen, ki je prišel iz destilatorja bistroumnosti. _Nar._ Brat, če ti povem po pravici, sem jedel kruh iz marsikatere peči, pa o njem še nikoli nisem slišal. Ali sem jaz bedak ali pa me hočeš ti speljati na led.

_Cic._ Odpri ušesa in se uči, saj si pravi naivnež! Le malo ljudi mu pravi grabilni kavelj, ker že na prvi pogled napravi slab vtis; zato so mu bistre glave spremenile ime.

Kajti dandanes vse stvari hodijo našemljene. Knez mu daje naslov darila ali poklona; sodnik ga je poimenoval prijetna nagrada, mehčanje, mazanje rok ali dober grižljaj.

Pisar mu pravi pristojbina — in nebo ve, da je bolj postrani kakor pasja noga; trgovec mu pravi dobiček, rokodelec delo, lekarnar iznajdljivost, tat spretnost ali zvijača, birič postranski zaslužek, izobčenec poravnava, vojak plen, vohun opravljena naloga, vlačuga darilo, zvodnik zaslužek ali denar za rokavice, posrednik napitnina, komisar pridobitev; skratka, vsak mu nadene svojo barvo: gusar mu pravi plenjenje, poveljnik pa mirno življenje — če je to mir, pridi in poglej! —,

saj prinaša razdejanje in pogubo. In na vero ti zagotavljam, da s svojim grabilnim kavljem povzroča več vojne kakor z mečem. Hočeš še? Pesnik, ki krade misli in besede iz vseh knjig, ki mu pridejo v roke, iz Aratia in Avidia, iz Mafara in Nasona,

mu pravi posnemanje. _Nar._ Razumem te! Česen namesto »Gospodov«! Na vero, zdaj mi postaja jasno: ti si pravi mojster goljufive četverice, čeden plenilec in premeten tič;

prebrisan si, lokav in zvit; hočeš torej reči, da vsi vlečejo s kavljem. _Cic._ Kavelj in grabilnik sta eno in isto; dovolj je vedeti, da ni človeka, ki ga ne bi vedno nosil za pasom: kdo zlatega, kdo srebrnega, kdo bakrenega, kdo železnega ali lesenega, pač glede na svoj stan. Denimo tisti veliki mož, ki je osvojil svet, si je za lovljenje kraljestev dal izdelati zlatega, posutega z rubini in diamanti.

In tisti, ki je Ciceronu tako grenko zasolil življenje, je nosil srebrnega; drugi pa si jih po vrsti izdelujejo, kakor znajo, glede na pamet in moč,

le da vsakdo lovi, in zato ima ta ribolov toliko različnih imen: nabirati, izmakniti, pobasati, olajšati, dvigniti in pograbiti, pospraviti in ostriči;

odpihniti, odščipniti, izpuliti, suniti, očistiti ali zapleniti, smukniti in čarati s prsti, igrati »poberi vse, Cosimo«, pomesti do čistega, pobrati prvi delež, zagosti na dudice, iztresti mošnjiček in stegniti klešče.

_Nar._ Vse to lahko poveš z eno samo besedo: goljufati pri kartah, krasti in ropati. _Cic._ Slab spomin imaš! Saj sem ti povedal, da svet dandanes daje zlu ime dobrega;

in pamet se ne brusi za nič drugega, kakor da bi spravila v pogon ta kavelj, ki vleče, pa ga ne vidiš, ki grabi, pa ga ne slišiš, ki zagrabi, pa se ga ne dotakneš, in vselej jemlje, vselej lovi in vselej zatika.

_Nar._ Brat moj, brez zavisti ti povem, da gre nazadnje vse po vodi: krivično pridobljenega bogastva nikoli ne uživa tretji dedič. Tisti, ki so do vrha bogati, nazadnje do dna potonejo; vidiš porušene hiše, uničene in obubožane rodove, vselej razgnane in razdejane;

saj je neki učitelj lepo rekel: vse, kar je krivo, mlinski kamen zmelje. _Cic._ Dandanes pobožno sklonjene vratove obeša lakota. Kdor ne krade, ničesar nima; kdor ne jemlje, nima niti slame;

kdor nič ne upleni, ga vedno stiska v duši, in kdor nikoli ne lovi, nikoli ne praznuje velike noči. _Nar._ Ko bo treba vračati, mi daj tri konjske novčiče! Poleg tega se prav pogosto zgodi, da prekaljen lopov, ki si pohlepno prilašča zlatnike, po sodnem odloku kakor opica sedi na oslu, na glavi pa nosi papirnato mitro, ki mu jo je namenilo sodišče. Na trgu vidi, kako ga zaznamujejo; da ne bi trpel lakote, ostane brez časti; za uro razkošja izgubi pošteno ime;

za malo bakra si prisluži veslo na galeji, sok kislega grozdja se mu spremeni v morsko vodo; ker se je hotel z nohti zrediti, si priskrbi tri bruna za vislice; njegovo perje postane jadrovina.

Kaj pomagajo vsi cekini in srebrniki, vsi bakrenjaki in drobiž, vsi novčiči in bleščeče perjanice, vsi denarci in denarčki, ko pa nam tolikšni in tolikšni zgledi dokazujejo, da tisti, ki ima največ gotovine, nikoli ni zadovoljen?

_Cic._ Če ta grabilni kavelj enkrat poskusiš, se ga ne znebiš več: je kakor garje, bolj ko se praskaš, bolj te srbi. Sprehodiva se med obrtmi in službami tega sveta, pa boš videl, da ga uporablja vsak človek. Začniva najprej in predvsem pri tistih, ki imajo podložnike:

tak gospod zagleda in izvoha kmeta, ki si je že napolnil svinjak. Danes od njega zahteva toliko in toliko skudov posojila, vrnil pa mu jih bo takrat, ko bodo z neba deževale rozine in suhe fige;

jutri pošlje po toliko in toliko ječmena, ki ga bo vrnil ob žetvi; zdaj mu vzame osla ali vole pod pretvezo, da jih potrebuje dvor. In to nadlegovanje traja tako dolgo, tako dolgo se nadaljuje to grenko obleganje, da obupani kmet nazadnje užali sodnega upravitelja ali pa ga udari. O nesrečnik, bolje bi bilo, da ga mati nikoli ne bi izvrgla na svet, da bi si bil zlomil vrat! Glej, že je prijet;

z vso silo ga vržejo v ječo, noge mu vtaknejo v klado, okoli vratu mu namestijo železo, roke mu vklenejo, na vrata pa obesijo napis:

»Razglas in ukaz! Hej, umaknite se! Kdor s tem govori, plača šest dukatov!« Skratka, kriči, kolikor hočeš, pošiljaj prošnje, išči posrednike: nikoli ga ne izpustijo, dokler po tolikih grenkobah trpinčenja in mučenja, stroškov in tegob ne pristane na kakšno poravnavo.

Ko nazadnje poteši in nasiti volčji apetit, se ropu pravi izkazovanje milosti. _Nar._ O prekleti grabilni kavelj! Naj nesreča zadene brezsramno kovačnico, kjer so te skovali in kalili!

_Cic._ Poslušaj še o sodnem predstojniku in pisarju: ker se tele od velikega vola nauči orati, podtika priče, zapleta listine, odlaša sodbe, zadržuje spise, zapira brez razloga — in tam grabilni kavelj dela za sedem;

in namesto da bi ga morali vleči po ulicah, dobi sloves, da je izkušen uradnik, da je podjeten človek in da zna presojati. _Nar._ To je več kot res! Če pa se pošten človek vrne s tako praznim mošnjičkom, kakor je čista njegova vest — kar se je meni zgodilo nemara že dvanajstkrat —, vsi pravijo, naj raje ostane doma, ker to delo ni zanj in mu je greh zaupati opravke, saj je prava mevža in ničesar ne prinese.

_Cic._ Zdravnik, če je slab, bolezen podaljšuje in si deli dobiček z lekarnarjem; če pa je dober, vseeno pokaže, da med številnimi recepti pozna tudi tisto skrivnost, pri kateri roko stegne za hrbet.

_Nar._ O tem kavlju ne moreš reči nič slabega, saj je skromen in časten; to bi lahko imenovali celo pravično plačilo: od zadaj plačaš tistemu, ki ti pomaga iztrebljati.

_Cic._ Trgovec se v gneči ne pusti okrasti za čepico: daje ti postano blago, platno, prepojeno s klejem, da bi bilo težje; prisega, se roti in zatrjuje, da je strohnelo novo, da je razpadlo pravkar izdelano. Z lepimi besedami in slabimi dejanji te vleče za nos ter ti črno kaže kot belo. V blagu vedno najdeš kakšno napako; ko ga meri, pa ga z imenitno kretnjo nategne, da ga pozneje dobiš premalo.

_Nar._ Zato ni čudno, če jim nebo obrne hrbet in zaradi enega spodrsljaja izgubijo ves plen. _Cic._ Mesar ti starega, bolnega kozla prodaja za skopljenega kozliča ali koštruna;

starega vola ti prodaja za junčka, vsega okrasi z zlatimi lističi in cvetjem, da ti naredi skomine. Kosti prodaja za meso, in to v nasprotju s predpisano ceno; pri tehtanju je vselej več dodatka kakor prave teže;

ko pa tehta — Bog te obvaruj! —, igra s prsti in tehtnica se nagne. _Nar._ Ob tem bi človeku pljuča počila! Zato se ob praznikih kažejo kakor baroni. _Cic._ Prodajalec olja te oslepari pri meri; da bi bilo videti, kako ti olje naliva do vrha in kako sega do znamenja, navzgor vtisne dno merice, da se dvigne kakor grba;

v olje vedno meša zdrob, ki mu daje gostoto in barvo. Vidiš zlato peno in si napolniš lep vrč, potem pa najdeš usedlino, še več, mešanico vode in gošče, ki v temni, smrdljivi svetilki cvili, prdi in poka.

_Nar._ Niti pedi čistega ni več! Vse dobro je minilo. Pokvarjeni svet, kako si se spremenil! _Cic._ Krčmar ima premajhne vrče, vso noč nekaj premetava; če najde sod, v katerem je vino skisano ali vodeno, mu da obliž iz jajčnega beljaka;

predvsem pa dobro vino redči s slabim, iz kisa dela asprinio, še več, iz vode vino; s prsti zakrije vrat vrča in ti zaslepi oči, da nikoli ne vidiš goljufive mere.

_Nar._ Gorje tistemu, ki naleti nanje: zanje potrebuje železen želodec in zlat mošnjiček! _Cic._ Krojač obrača plašč po vetru in pri vsakem krojenju gleda, ali lahko še kaj odreže zase;

sukanec ti zaračuna kot svilo. Če ga pelješ s seboj po nakupih, gre z iglo v prsih, ti izpogaja na videz ugodno kupčijo, nato pa se vrne k trgovcu po svoj delež.

A to še ni najhujše: že pri računu te ogoljufa, da med branjem preklinjaš črni dan, ko si se pustil ujeti. _Nar._ O blažene, o srečne živali, ki smejo gole hoditi po gozdovih, dolinah, ravninah in bregovih, ne da bi jih pestile takšne nadloge!

_Cic._ Poslušaj: če te prime, da bi kaj prodal starinarjem v judovski četrti, naletiš na takšno premetenost, da te pri priči zgrabijo za vrat.

Če kupiš obleko, jo komaj nadeneš, pa je že raztrgana; zdrži ti od božiča do svetega Štefana, in tako si istega dne ob denar in čast, našopirjen in oskubljen.

A čemu bi ubiral toliko strun? Potreboval bi cel sveženj papirja, da bi naštel vse veščine, ki delajo čast tej Vorpari, in vse tiste, ki so bili prej goli in suhi, pa so se z njeno pomočjo odebelili in obogateli.

_Nar._ Prekleti izum, strup za čast, zaradi katerega resnica potemni in zvestoba počrni! _Cic._ Govori, kolikor hočeš, saj se ga vsak poslužuje;

naj me obesijo na vrv, če si še danes ne kupim enega. _Nar._ Raje bi ti bilo, ko bi te zgrabilo krčevito tiščanje v prsih! Če boš na tem svetu uporabljal Vorparo, te bo Vorpara potegnila na dno.

_Ne bi znal povedati, ali je bila pri tej slastni žolci današnjega dne bolj všeč glava ali rep; kajti če je bila prva okusna, je drugi segel prav do mozga v kosteh. Knezu je bilo vse skupaj tako po volji, da je hotel pokazati svojo vljudnost in radodarnost, kakor se spodobi za pravega gospoda: poklical je garderoberja in mu naročil, naj nastopajočima podari podlogo starega klobuka, ki je pripadal njegovemu dedu. Ker pa so Sonce nujno poklicali na drugi tečaj, da bi priskočilo na pomoč svojim deželam, ki jih je zasedla senca, so vsi vstali in se odpravili vsak v svojo bajto, z naročilom, naj se zjutraj ob isti uri vrnejo na isto mesto._ KONEC ČETRTEGA DNE.

PETI DAN ZABAV ZA OTROKE. Ptički so že poročali Sončevi poslanki o vseh prevarah in pasteh, ki so jih nastavili ponoči, ko sta knez Taddeo in kneginja Lucia navsezgodaj prišla na običajni kraj, kamor je že prispelo devet od desetih žensk. Ko je knez to opazil, je vprašal, zakaj ni Jacove. Povedali so mu, da jo je ob vsem njenem zdravju nenadoma zadela kap, in Taddeo je ukazal, naj poiščejo drugo žensko, ki bo nadomestila manjkajočo. Da jim ne bi bilo treba predaleč, so poklicali Zozo, ki je prebivala prav nasproti kraljeve palače. Taddeo jo je sprejel z velikimi častmi, tako zaradi hvaležnosti, ki ji jo je dolgoval, kakor zaradi naklonjenosti in ljubezni, ki jo je čutil do nje:

skupaj z drugimi je nabrala cvetja in zelišč: ena cvetočo mačjo meto, druga sivko, tretja rutico s petimi lističi, vsaka kaj drugega. Ta si je spletla venec, kakor da bo nastopila v burki, ona si je naredila šopek; ena si je zataknila za nedrje razcveteno vrtnico, druga si je dala v usta pisan nagelj. Ker pa je bilo treba do poldneva ubiti še kake štiri ure, preden bi napočil čas za kosilo, je knez ukazal, naj si izmislijo kakšno igro za razvedrilo njegove žene. Skrb za to je zaupal oskrbniku mize Coli Jacovu, možu bistrega duha, ki je takoj našel rešitev, kakor da bi imel domislice kar v žepu, in dejal: »Gospoda moja, vedno je bil pust tisti užitek, ki mu ni primešana vsaj vejica koristi. Zato razvedrila in igre niso bile izumljene le za nekoristno veselje, temveč tudi za prijetno pridobivanje znanja. S takšnimi igrami namreč ne preganjamo le časa, ampak tudi prebujamo in ostrimo duha, da se zna hitro odločiti in odgovoriti na vprašanje. Prav takšna je igra iger, ki sem si jo zamislil, in potekala bo takole: kateri od teh žensk bom predlagal neko igro, ona pa mi mora brez premišljevanja nemudoma povedati, da ji ni všeč, in navesti razlog, zakaj ji ni po volji. Katera bo odlašala z odgovorom ali odgovorila kaj neprimernega, bo morala plačati kazen, in sicer opraviti pokoro, ki ji jo bo naložila gospa kneginja. Za začetek bi z gospo Zezo rad zaigral pol patake pri zmagoslavju.« Zeza je takoj odgovorila: »Te igre se ne grem, ker nisem tatica.« »Bravo,« je rekel Taddeo,

»kajti kdor krade in mori, ta zmaguje.« »Če je tako,« je odvrnil Cola Jacovo, »imam štiri in pol, da jih z gospo Cecco zaigram pri propadli banki.« »Mene že ne boš zvabil v to,« je odgovorila Cecca, »saj nisem trgovka.« »Prav ima,« je rekel Taddeo, »ta igra je narejena zanje.« »Vsaj z vami, gospa Meneca,« je nadaljeval Cola Jacovo, »bi lahko prebila nekaj ur pri nezadovoljnežu.« »Oprostite, a to je igra za dvorjane,« je odgovorila Meneca. »Zadela je žebljico na glavico,« je rekel Taddeo, »saj ti ljudje nikoli niso dobre volje.« »Vem pa,« je spet začel Cola Jacovo, »da bo gospa Tolla z menoj za prgišče suhih sliv zaigrala štiri ovne.« »Nebo naj me obvaruje tega,« je odgovorila Tolla, »saj je to igra za može, ki imajo hudobne žene.« »Bolje ne bi mogla odgovoriti,« je rekel Taddeo, »ta igra je res narejena zanje, saj se tako pogosto butajo z rogovi.« »Vsaj vi, gospa Popa,« je nadaljeval Cola Jacovo, »zaigrajte z menoj dvajset podob; prednost vam dam.« »Niti slišati nočem o tem,« je odgovorila Popa, »saj je to igra za prilizovalce.« »Spregovorila je kakor Orlando,« je rekel Taddeo, »saj si ti nadenejo dvajset ali trideset podob in se spreminjajo, kadar se jim zahoče, samo da bi spravili ubogega kneza v žep.«

Cola Jacovo je nadaljeval: »Gospa Antonella, pri vašem življenju, nikar ne tratimo časa, temveč zaigrajmo za lep krožnik ocvrtkov pri zakupnini.« »Pravo si našel!« je odgovorila Antonella. »Lepo od tebe, da me imaš za prodajalko ljubezni.« »Nič napačnega ni rekla,« je dejal Taddeo, »saj se takšne ženske pogosto dajejo v zakup.« »Da bi jo vrag!« je nadaljeval Cola Jacovo. »Že vidim, da bo minila cela ura, ne da bi se kaj zabaval, če gospa Ciulla ne zaigra z menoj za merico volčjega boba pri klicanju.« »Mar sem postala biriška?« je odgovorila Ciulla in Taddeo je takoj pristavil: »To je povedala kot grom z jasnega, saj je klicanje pred sodišče opravilo sodnih slugežev in biričev.« »Pridite, gospa Paola,« je znova dejal Cola Jacovo, »pa zaigrajva za tri petake pri piketu.«

»Zgrešil si,« je odgovorila Paola, »saj nisem dvorna opravljivka.« »Ta je prava učenjakinja,« je odvrnil knez, »saj nikjer časti bližnjega ne prebadajo bolj kakor v naših hišah.« »Potem pa,« je spet začel Cola Jacovo, »bo gospa Ciommetella gotovo rada igrala z menoj voziček.« »Mijav,« je odgovorila Ciommetella, »lepo učiteljsko igro si mi našel!« »Ta mora plačati kazen,« je rekel Cola Jacovo, »saj njen odgovor nima nobene zveze s predlogom.« »Pojdi k svojemu učitelju in zahtevaj denar nazaj,« je odvrnil knez, »kajti odgovor se prilega kakor ulit. Učitelji namreč tako imenitno igrajo voziček, da si tudi tedaj, ko izgubijo pet točk, zapišejo zmago.« Nato se je Cola Jacovo obrnil k zadnji izmed žensk in rekel: »Ne morem verjeti, da bi gospa

Zoza kakor druge zavrnila povabilo. Zato mi bo gotovo ustregla in z menoj zaigrala za cianfron pri spuščanju hlač.« »Kar pazi na nogo,« je odgovorila Zoza, »saj je to igra za otroke.« »No, ta pa mora res opraviti pokoro,« je sklenil Taddeo, »kajti to igro igrajo celo starci. Zato, gospa Lucia, morate vi določiti kazen.« Zoza je vstala in pokleknila pred kneginjo, ta pa ji je za pokoro ukazala zapeti neapeljsko vilanelo. Zoza si je dala prinesti tamburin in ob spremljavi knezovega kočijaža, ki je igral na citolo, zapela tole pesem.

Če misliš, da me ljubosumje tare in da bom spletala ljubezenske preje, ker se šopiriš in vihaš nos, le pojdi, draga, marec te je že obril. Minil je čas, ko je Betta predla in ko je ptič oral; ne čutim več ne Amorjeve puščice ne plamena: Patria je oskubljena, mamice ni več.

Odkar so mucki odprli oči, so se zbudili črički. Če še kaj upaš od svoje lepote, le pojdi: tvoje je minilo, naj še tako tekaš in se trudiš.

Nabrusil sem si pamet in noben namig me več ne gane; zdaj že ločim figo od česna. Nikar ne misli več na to, saj nimaš nobene možnosti. Pesem se je v zadovoljstvo vseh končala ravno tedaj, ko so postavili mize. Če je bilo na njih obilo dobrega za pod zob, je bilo za pod grlo še boljšega. Ko so si zapečatili želodce in so odnesli prte, so Zezi ukazali, naj odpre ples zgodb. Čeprav je bila revica temnopolta, z zelo debelim jezikom in drobcenimi ušesi, je vendar opravila svojo dolžnost in začela takole.