Waltey
Tempelj
Cuentos de la Patria
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Tempelj
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 7 min branja
- Obseg
- 6 strani
- Naslov izvirnika
- 026 El Templo
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Tempelj
To, kar bom povedal, se je zgodilo v najnovejših časih kitajske zgodovine, v sedmem stoletju našega štetja, ko je vladala cesarica Vu. Kitajski zgodovinopisci te dame ne uvrščajo na seznam vladarjev, češ da je bila Vu uzurpatorka, prav kakor sedanja cesarica, ki tako skrbi omikano Evropo.
Vu, hčer kneza iz Mingrelije, so privedli v ženske sobane Tai-Sunga skupaj z dvajsetimi drugimi plemenitimi devicami, ki naj bi pripravljale čaj ter zlagale cesarjeva svilena oblačila in jih spravljale v skrinje iz vzhodnjaške sandalovine. Evnuhi so jo pregledali; prepričali so se, da ima zdrav zadah, enakomerno in popolno zobovje, čisto in vitko telo ter da zna s čopičem risati zapletene pismenke, brenkati na kitaro in na pamet recitirati nauke pisateljice Pan-hoei-pan, ki ženski zapovedujejo, naj bo v svoji hiši zgolj odmev in senca. Ko so se prepričali, da je Vu vredna časti, da razvedruje slavnega vladarja, so jo odeli v vezene tkanine, jo nadišavili s cibetom, ji po črnih laseh, spetih v zapletene, bleščeče fige, potresli češnjevih cvetov in jo privedli pred Tai-Sunga. Ta jo je komaj ošinil s pogledom; njegove misli so zaposlovali vzvišeni nameni, junaški načrti in modri izreki. Prav tedaj je sestavljal napotke za prestolonaslednika Kao-Sunga, med katerimi je bil tudi tale nasvet: »Vladaj samemu sebi in brzdaj svoje strasti.« Prestolonaslednik pa je, sloneč na balkončku bambusovega paviljona, okrašenega z emajliranimi ploščicami, s srebrnimi zvončki ob luskasti strehi, zagledal novo očetovo sužnjo, ko je šla mimo, in v srcu se mu je vnelo brezumno poželenje po njej.
Mesec dni pozneje je cesar pil skodelico čaja, ki mu ga je postregla Vu, in močan odmerek opija, raztopljen v zlatorumenem napitku, je smrtniku ponujal večni počitek. Po slovesnem pogrebu slovitega bojevnika in zakonodajalca je Kao-Sung odslovil zakoniti ženi, cesarici Zahoda in Vzhoda, ter poleg sebe na prestol posadil Vu in ji podelil nov, še nikdar slišan naslov nebeške kraljice.
Še nikoli ni nihče zagrešil tako hudega in pohujšljivega dejanja. Spoštovanje do staršev je najvišja kitajska krepost in Konfucij v Y-Kingu ali Knjigi knjig pravi, da je oče sinu to, kar je sonce svetu. Toda minili so časi, ko je veljava zakona pretehtala spoštovanje do vladarja, in nihče si ni drznil niti pisniti. Le neki učenjak — v tisti deželi so bili učenjaki glas javne vesti — je zbral dovolj poguma, da je Kao-Sungu napovedal, kako se bodo duhovi oziroma duše prednikov maščevali za žalitev; zato so učenjaka nadvse skrbno razrezali na deset tisoč koščkov, kar je bila muka, pridržana najhujšim zločincem.
Duhovi so učenjaku očitno hoteli dati prav, kajti Kao-Sung je kmalu umrl, použila sta ga ogenj v žilah in obupana, blazna ljubezen. Nasledil ga je sin Shun-Sung; toda že čez nekaj dni ga je dala cesarica zasačiti v postelji in v nosilnici odpeljati v obmejno trdnjavo, eno tistih, ki so branile Veliki zid. Nato si je prilastila prestol in dala duška svoji brezmejni ošabnosti. Ukazala je zgraditi neznansko palačo in v njej zbrala nešteto služabnikov, med njimi plesalke, atlete, zvezdoslovce, izredno spretne lokostrelce in nadvse vešče tatarske konjarje. Vsako noč je vrtove razsvetljevalo na tisoče lampijonov, po ribnikih in jezerih pa so drseli s prapori ovešeni čolni v podobi zmajev ali labodov, polni godcev, z mizami, pripravljenimi za gostijo; na najrazkošnejšem plovilu se je cesarica, obdana z dvorjani, predajala orgijskim blaznostim. Domislila se je celo, da bi dala napraviti jezero rdečega vina in gledala, kako se v njem kopajo že pijani dvorjani. Sredi tega razbrzdanega življenja je Vu mislila tudi na širitev cesarstva in prekaljeni vojskovodje so njenemu orožju priborili sijajne zmage. Učenjaki, ki si niso želeli, da bi jih prežagali ali razrezali na deset tisoč kosov, so opevali slavo vzvišene Vu, vse cesarstvo pa je, razprostrto pred njenimi komaj vidnimi stopali, v strahu izkazovalo spoštovanje, kajti zaradi njenih obsodb se je na koncu upognjenega bambusovega stebla pozibavala marsikatera nadvse imenitna glava.
Vsakdo bi pomislil, da Vu v tolikšnem zmagoslavnem sijaju ni zavidala nikomur na svetu. In vendar je po treh letih vladanja začela kazati očitna znamenja utrujenosti in celo otožnosti, tako da dvorni zdravniki in zvezdoslovci niso več vedeli, na katerega svetnika naj se obrnejo, saj se je cesarica zaprla v svoje sobane in ni hotela nikogar videti, nekaj dni pa je celo odklanjala hrano. O njeni nerazumljivi tegobi je krožilo tisoč govoric — nihče namreč ni mogel slutiti, da je Vu, častihlepna in muhasta Vu, do ušes zaljubljena v mladega bonza, svečenika boga Fo, ki mu v Indiji pravijo Buda.
Niti vsa učenost velikega Konfucija in Lao-Seuja, filozofa belih obrvi, ne bi mogla pojasniti skrivnega vzroka cesaričine zaljubljenosti in trpljenja. Kakor so na svilenih blazinah njene zasebne sobane že počivali kiparsko lepi sinovi Koreje ali Kaolína, dežele, iz katere ilovice je Duh izoblikoval prvega človeka, pa Indijci iz Himalaje s črnimi gazeljimi očmi in zlato poltjo, modrooki Sibirci in ponosno postavni kirgiški gorjanci, tako nebeški cesarici ne bi bilo nič lažjega kakor ujeti mladega bonza Hoaya in ga zapreti tja, med vrtove cvetočih pritlikavih grmičev, ki vabijo k mehkužnemu brezdelju. Toda Vu si ni želela tega. Bonza je zagledala, ko je v majhnem ribniku lovila pisane ribe. Ko je potegnila za vrvico in iz vode dvignila srebrnkastega krapa s karminastimi plavutmi, je budist, ki je šel mimo s povešenimi očmi, povzdignil glas in strogo vzkliknil: »Ženska, zakaj trpinčiš živa, neškodljiva bitja? Če hočeš potešiti svojo krutost, zasadi trnek vame.« Od tistega trenutka je Vu nenehno videla resni obraz, prodorni, ognjeni pogled in spokorno postavo bonza Hoaya; in v spomin nanj v prostrani palači niso več storili žalega nobenemu živemu bitju. Vu je jedla kandirano sadje in kuhano zelenjavo, ptice pa so mirno gnezdile pod prekrivajočimi se strešnimi robovi vrtnih paviljonov.
Nekega dne, ko je bila že vsa obupana in je čutila, da jo žalost razjeda do kostnega mozga, se je Vu dala odpeljati v samostan, kjer je prebival bonzo, se mu vrgla pred noge ter mu brez ponosa in razkazovanja moči razložila svojo tegobo in ga prosila za zdravilo. »Ozdravela bom, če me boš vodil; ozdravela bom, če mi boš stal ob strani.« Hoay je nebeško cesarico dvignil s tal in jo z bratskimi besedami pomiril: »Za začetek,« ji je dejal, »postavi tempelj Luči in drugega Nebu ... potem pa me pokliči.« Vu je postavila dva silno visoka templja, ki sta izčrpala njeno zakladnico; ko sta bila dokončana, je obvestila bonza, ta pa je prišel in z baklo v roki zažgal čudoviti stavbi. Od njiju je ostal le pepel. Nato je osupli cesarici rekel: »Zdaj pa, ženska, postavi še višji, še višji tempelj v sebi, v svojem srcu, Nebu in Luči ... in ko bo postavljen, me znova pokliči.« Vu ni vedela, kako naj v svojem srcu postavi tempelj; vendar je po nezmotljivem vzgibu ljubezni začela živeti drugače kakor prej: odprla je ječe, prepovedala mučenje, znižala davke, prisluhnila upravičenim pritožbam, nagrajevala spoštovanje do staršev, podpirala poljedelstvo in v palači uvedla tako strogo nravnost, da bi bile njene stene lahko steklene. Zadovoljni bonzo jo je prihajal obiskovat vsako popoldne in držeč se za roke sta se spokojno pogovarjala o štirih vzvišenih krepostih in osvoboditvi v končni blaženosti. Vu je bila srečna kakor še nikoli v življenju.
Toda prekaljeni vojskovodje, evnuhi, ki so vodili slavja, trebušasti mandarini in celo učenjaki, zavistni zaradi naklonjenosti, ki jo je užival Hoay, so ob spoznanju, da cesarica ne odreja več mučenja, skovali zaroto. In Vu, tista cesarica, ki se je po besedah zgodovinarja patra Amiota nekaznovano lotevala in uresničevala najnenavadnejše reči, kar najbolj nasprotne kitajskim nazorom in običajem, so presenetili v njenem paviljonu in jo skrivaj zadavili za kazen, ker je vzljubila z ljubeznijo, drugačno od vseh drugih, in ker je po vzgibu tega nenavadnega čustva v svojem srcu postavila silno visok tempelj Nebu in Luči.
Izvirnik
026 El Templo
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Sucedía lo que voy á referir en los tiempos modernísimos de la China, séptimo siglo de nuestra era, reinando la emperatriz Vu. No incluyen los historiógrafos sinenses á esta dama en la lista de los soberanos, alegando que Vu era una usurpadora, ni más ni menos que la actual emperatriz, que tanto preocupa á la Europa culta.
Hija de un príncipe de Mingrelia, Vu fue llevada al gineceo de Tai-Sung con otras veinte doncellas nobles, encargadas de hacer el té y plegar, guardándolos en cajas de sándalo oriental, los ropajes de seda del emperador. La reconocieron los eunucos; se cercioraron de que tenía el aliento sano, la dentadura pareja y completa, el cuerpo puro y gentil, y sabía trazar con el pincel los caracteres complicados del alfabeto, rasguear la guitarra y recitar de memoria las enseñanzas de la literatura Pan-hoei-pan, que ordenan á la mujer ser en su casa nada más que un eco y una sombra. Seguros ya de que Vu merecía el honor de divertir al glorioso soberano, la vistieron de bordadas telas, la perfumaron con algalia, salpicaron de flores de cerezo su negra cabellera, peinada en complicadas y relucientes cocas, y la presentaron á Tai-Sung. Este apenas la miró; altos designios, planes heroicos, sabias máximas ocupaban su mente. Estaba disponiendo las instrucciones que había de dar al príncipe heredero Kao-Sung, entre las cuales figuraba este consejo: «Reina sobre ti mismo y sujeta tus pasiones.» Y el príncipe heredero--asomado al balconcillo de un pabellón de bambú que adornaban placas de esmalte y cuyo techo escamoso guarnecían campanillitas de plata,--vió pasar á la nueva esclava de su padre y la codició en su corazón de un modo insensato.
Un mes más tarde, el emperador bebía una taza de té servida por Vu, y disuelta en la rubia efusión, fuerte dosis de opio ofrecía al mortal reposo eterno. Después del solemne entierro del ilustre guerrero y legislador, Kao-Sung repudió á sus legítimas esposas, emperatrices del Poniente y del Levante, y sentó á su lado, en el trono, á Vu, dándola el título nuevo é inaudito de reina celestial.
Jamás se había cometido tan grave y escandalosa acción. La piedad filial es la virtud china por excelencia, y Confucio dice en el Y-King ó Libro de los libros que el padre es al hijo lo que el sol al mundo. Pero habían pasado los tiempos en que el prestigio de la ley podía más que el respeto al Monarca, y nadie se atrevió á chistar. Solamente un literato--en aquel país los literatos llevaban la voz de la conciencia pública--tuvo valor para anunciar á Kao-Sung que los Espíritus ó manes de los antepasados tomarían venganza de la ofensa; por lo cual el literato fue esmeradamente cortado en diez mil pedacitos, suplicio que se reserva á los grandes culpables.
Sin duda los Espíritus quisieron dejar bien al literato, pues Kao-Sung murió pronto, consumido por el incendio de sus venas, por el amor desesperado y loco. Sucedíale su hijo Shun-Sung; pero á los pocos días la emperatriz le hizo sorprender en su lecho y trasladar en palanquín á una fortaleza fronteriza, de las que defendían la Gran Muralla. Y apoderándose del trono, dió rienda suelta á su soberbia infinita. Mandó construir un palacio desmesurado, y en él reunió servidumbre innumerable, entre la cual había bailarinas, atletas, astrólogos, arqueros muy diestros y palafreneros tártaros de suma habilidad. Todas las noches los jardines se iluminaban con millares de farolillos, y barcas empavesadas, de figura de dragones ó cisnes, llenas de músicos, con mesas dispuestas para el banquete, recorrían los estanques y lagos; en la más suntuosa de las embarcaciones, la emperatriz, rodeada de su corte, se entregaba á los delirios de la orgía. Hasta tuvo el capricho de hacer un lago de vino rojo y ver cómo se bañaban en él, ebrios ya, los cortesanos. En medio de su desatinada vida, Vu pensaba en agrandar su Imperio, y veteranos generales consiguieron para sus armas brillantes victorias. Los literatos, no queriendo ser aserrados ó cortados en diez mil trozos, cantaban la gloria de la excelsa Vu, y el Imperio entero, postrado á sus casi invisibles pies, la reverenciaba acobardado, pues las proscripciones habían hecho oscilar, al extremo de un bambú corvo, muchas y muy ilustres cabezas.
Cualquiera pensaría que Vu, en tal esplendor de triunfo, no envidiaba á nadie en la tierra. Y sin embargo, á los tres años de reinar, dió marcadas señales de cansancio y hasta de melancolía, por lo cual los médicos y astrólogos de palacio no sabían á qué santo encomendarse, pues la Emperatriz, encerrada en sus habitaciones, se negaba á ver á nadie, y hasta hubo días en que rehusaba el alimento. Mil versiones corrían acerca del padecimiento incomprensible de la Emperatriz,--y es que nadie podía sospechar que Vu, la ambiciosa, la caprichosa, estaba perdidamente enamorada de un joven bonzo, sacerdote de Fo (á quien en la India llaman el Buda).
Ni toda la ciencia del gran Confucio y de Lao-Seu, el filósofo de las blancas cejas, alcanzaría á explicar la secreta razón del enamoramiento y del sufrimiento de la Emperatriz. Así como se habían reclinado en los cojines de seda de su gabinete los esculturales hijos de Corea ó Kaolín (la tierra cuyo barro sirvió al Espíritu para modelar al primer hombre), los indianos del Himalaya, de negros ojos de gacela y dorada piel; los siberianos, de azules pupilas, y los montañeses Kirguizos, de arrogante apostura, nada más fácil para la celeste Emperatriz que prender al joven bonzo Hoay y encerrarle allí, entre jardines de arbustos enanos en flor, que convidan á la molicie. Mas no era eso lo que Vu deseaba. Había visto al bonzo en ocasión de hallarse ella pescando en un estanquito peces de colores. Al tirar de la cuerda y sacar un plateado ciprino de aletas de carmín, el budista, que pasaba con los ojos bajos, había alzado la voz, exclamando severamente: «Mujer, ¿por qué haces daño á los seres vivos é inofensivos? Si quieres saciar tu crueldad, clávame el anzuelo á mí.» Y desde aquel instante, Vu veía siempre el grave rostro, la mirada intensa, de fuego, la figura penitente del bonzo Hoay; y en memoria suya, á ningún sér viviente se hacía mal en el inmenso palacio. Vu comía frutas confitadas, legumbres cocidas, y las aves anidaban pacíficamente en el imbricado reborde de los pabellones de recreo.
Un día, ya desesperada, sintiendo que la tristeza la consumía hasta la médula de los huesos, Vu se hizo conducir al monasterio donde habitaba el bonzo, y arrojándose á sus pies, sin orgullo ni alarde de poderío, le explicó su mal y le pidió el remedio. «Yo sanaré si tú me guías; yo sanaré si tú estás á mi lado.» Hoay levantó del suelo á la Emperatriz celeste, y con palabras fraternales la calmó: «Empieza--la dijo--por elevar un templo á la Luz y otro al Cielo..., y después llámame.» Vu erigió dos templos altísimos, que agotaron su tesoro; terminadas las obras, avisó al bonzo, el cual acudió, y, armado de una antorcha, incendió los maravillosos edificios. No quedó de ellos más que ceniza. Después dijo á la consternada Emperatriz: «Ahora, mujer, eleva un templo más alto, más alto, dentro de ti, en tu corazón, al Cielo y á la Luz... y cuando esté erigido vuélveme á llamar.» Vu ignoraba cómo arreglárselas para elevar un templo dentro de su corazón; no obstante, por instinto del querer--instinto infalible,--adoptó vida distinta de la anterior: abrió las prisiones, prohibió los suplicios, rebajó los impuestos, oyó las quejas justas, dió premios á la piedad filial, amparó la agricultura, y en su palacio estableció tal moralidad, que podrían ser de vidrio las paredes. El bonzo, satisfecho, venía á visitarla todas las tardes, y cogidos de las manos, apaciblemente, conversaban sobre las cuatro virtudes sublimes y la liberación de la bienaventuranza final. Vu era dichosa como en su vida lo había sido.
Sin embargo, los veteranos generales, los eunucos directores de las fiestas, los panzudos mandarines y hasta los literatos, envidiosos de la privanza de Hoay, al ver que ya no se ordenaban suplicios, conspiraron. Y Vu, aquella Emperatriz que (según el dicho del historiador Padre Amiot) emprendió y ejecutó impunemente las cosas más extraordinarias y más opuestas al criterio y costumbres de la China, fue sorprendida en su pabellón y secretamente estrangulada, en castigo de haber concebido un amor diferente de otros amores, y de haber, á impulsos de ese extraño sentimiento, elevado en su corazón un templo muy alto al Cielo y á la Luz.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Hašišar in plemkinja
Tisoč in ena noč · 8 min branja
5 skupnih tagov
Sežig zlikovca
Myths and Legends of Our Own Land · 3 min branja
4 skupnih tagov
Leteča senca in Sledotvorec
Myths and Legends of Our Own Land · 3 min branja
4 skupnih tagov
Golobica
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · 7 min branja
4 skupnih tagov