Zgodba o Adžibu in Garibu

Besedilo

Zgodba o Adžibu in Garibu

Prišlo mi je na ušesa tudi, da je nekoč davno živel mogočen kralj po imenu Kandamar. Bil je pogumen vladar, neustrašen junak in trden branilec svojega kraljestva, vendar že zelo star in onemogel. V njegovi pozni starosti mu je Bog Najvišji naklonil sina. Zaradi njegove ljubkosti in lepote ga je poimenoval Adžib in ga zaupal babicam, dojiljam, služabnicam in priležnicam, da so ga negovale, dokler ni odrasel. Ko je dopolnil sedem let, mu je oče določil duhovnika svoje vere, ki ga je cela tri leta učil njihovih verskih postav, njihovega neverstva in vsega, kar je moral vedeti. Deček je postal vešč, odločen in bistrih misli, učen in zgovoren, slovit modrec, ki je razpravljal z učenjaki in posedal z modreci. Ko je oče to videl, je bil nad njim navdušen. Nato ga je dal učiti jahanja, bojevanja s sulico in vihtenja meča, dokler ni postal pogumen vitez. Še preden je dopolnil deset let, je v vsem prekosil svoje sodobnike in obvladal vse vojne veščine. Toda postal je trmast nasilnež in uporen zlodej. Kadar se je odpravil na lov, je jezdil s tisoč konjeniki, napadal viteze, prežal na popotnike in ugrabljal hčere kraljev in velikašev. Pri očetu se je nabralo toliko pritožb čez njega, da je kralj poklical pet sužnjev. Ko so prišli, jim je ukazal: »Zgrabite tega psa!« Sužnji so planili na Adžiba, mu zvezali roke za hrbtom in ga na kraljev ukaz pretepali, dokler ni izgubil zavesti. Nato ga je dal zapreti v sobo, v kateri ni ločil ne neba od zemlje ne dolžine od širine. Eno noč je ostal zaprt, potem pa so knezi stopili pred kralja, poljubili tla pred njim in prosili za Adžiba, tako da ga je izpustil. Adžib je očeta prenašal še deset dni, nato pa je ponoči stopil k njemu, ko je spal, in mu z udarcem odsekal glavo. Ob svitu je sedel na očetov prestol ter ukazal svojim možem, naj se postavijo predenj, si nadenejo jeklene oklepe in izvlečejo meče. Razvrstil jih je na desno in levo. Ko so vstopili knezi in poveljniki ter našli svojega kralja umorjenega, njegovega sina pa na prestolu, so obnemeli od osuplosti. Adžib jim je rekel: »Možje, videli ste, kaj se je zgodilo vašemu kralju. Kdor me bo ubogal, ga bom počastil; kdor se mi bo uprl, ga bo doletelo isto kakor njega.«

Ko so slišali njegove besede, so se zbali njegovega nasilja in mu odgovorili: »Ti si naš kralj in sin našega kralja.« Poljubili so tla pred njim, on pa se jim je zahvalil in se jih razveselil. Ukazal je prinesti denar in dragocene tkanine, jim podelil razkošna častna oblačila in jih zasul z bogastvom, da so ga vsi vzljubili in mu bili pokorni. Obdaril je tudi namestnike in poglavarje beduinov, tako uporne kot poslušne. Dežele so se mu podredile in ljudje so mu bili poslušni. Pet mesecev je vladal, ukazoval in prepovedoval, nato pa je neke noči imel sanje, iz katerih se je prebudil ves prestrašen in zgrožen. Do jutra ni več zatisnil očesa. Sedel je na prestol, vojaki pa so se postavili predenj na desni in levi. Poklical je razlagalce sanj in zvezdoslovce ter jim velel: »Razložite mi te sanje.« Vprašali so ga: »Kaj si sanjal, o kralj?« Odgovoril je: »Videl sem očeta pred seboj. Njegovo spolovilo je bilo razgaljeno in iz njega je prišlo nekaj velikega kakor čebela. Rastlo je, dokler ni postalo kakor velikanska zver s kremplji, podobnimi bodalom, in prestrašil sem se je. Medtem ko sem jo osuplo gledal, je planila name in me udarila s kremplji, da mi je razparala trebuh. Tedaj sem se prebudil ves prestrašen in zgrožen.« Razlagalci sanj so se spogledali in premišljevali, kaj naj mu odgovorijo, nato pa so rekli: »O mogočni kralj, te sanje napovedujejo otroka tvojega očeta. Med teboj in njim bo vzklilo sovraštvo in premagal te bo. Zaradi teh sanj se ga varuj.«

Ko je Adžib slišal besede razlagalcev sanj, je dejal: »Nimam brata, ki bi se ga moral bati. Vaše besede so laž.« Odgovorili so mu: »Povedali smo le to, kar vemo.« Razjezil se je nanje, jih pretepel, nato pa vstal in odšel v očetovo palačo ter pregledal njegove priležnice. Med njimi je našel sužnjo, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Poklical je dva svoja sužnja in jima ukazal: »Vzemita to dekle, jo odpeljita k morju in utopita.« Prijela sta jo za roko in jo odvedla k morju. Že sta jo hotela utopiti, ko sta jo pogledala in videla, da je izredno lepa in očarljiva. Rekla sta si: »Zakaj bi utopila to dekle? Raje jo odpeljiva v gozd in živiva z njo, Adžibu pa natakniva rogove.« Vzela sta jo s seboj in potovala dneve in noči, dokler nista bila daleč od doma. Odvedla sta jo v gozd, poln dreves, sadežev in potokov. Oba sta sklenila potešiti svoje poželenje z njo, toda vsak je govoril: »Jaz bom prvi!« Medtem ko sta se prepirala, so se pred njimi pojavili črnopolti možje. Izvlekli so meče in planili drug na drugega. Vnel se je silovit boj, meči so udarjali in sulice se križale, dokler nista bila sužnja ubita hitreje, kakor bi trenil z očmi. Dekle je ostalo samo in tavalo po gozdu, jedlo njegove sadeže in pilo iz njegovih potokov. Tako je živelo, dokler ni rodilo temnopoltega, lepega in prikupnega dečka. Ker je živel v tujini, ga je poimenovalo Garib. Prerezala mu je popkovino, ga zavila v kos svojega oblačila in ga začela dojiti, v srcu pa žalovala za nekdanjo častjo in razvajenim življenjem. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 625. noč,

je rekla: Prišlo mi je na ušesa, o srečni kralj, da je dekle ostalo v gozdu in v srcu nosilo veliko žalost. Dojilo je svojega sina, čeprav ga je trla neizmerna žalost in ga je bilo v samoti strah. Nekega dne, ko je bilo tako zatopljeno v svojo stisko, so se pojavili konjeniki in pešci s sokoli in lovskimi psi. Njihovi konji so bili obloženi z žerjavi, čapljami, iraškimi gosmi, ponirki in vodnimi pticami, z divjačino, zajci, gazelami in divjim govedom, z nojevimi mladiči, divjimi mačkami, volkovi in zvermi. Ti beduini so vstopili v gozd in našli dekle, ki je v naročju dojilo otroka. Približali so se ji in vprašali: »Si človek ali džinija?« Odgovorila je: »Človek sem, o arabski gospodje.« Obvestili so svojega kneza, ki mu je bilo ime Mardas in je bil poglavar plemena Banu Kahtan. Na lov se je odpravil s petsto knezi iz svojega ljudstva in sorodstva. Lovili so, dokler niso prišli do dekleta in jo zagledali. Povedala jim je vse, kar se ji je zgodilo, od začetka do konca. Vladar se je začudil njeni zgodbi in poklical svoje ljudi in sorodnike. Med vračanjem so še naprej lovili, dokler niso prispeli k plemenu Banu Kahtan. Dekle je vzel s seboj, ji namenil posebno bivališče in ji dodelil pet služabnic. Močno jo je vzljubil, legel z njo in jo oplodil še med poporodno krvavitvijo. Ko so se iztekli meseci nosečnosti, je rodila sina in ga poimenovala Suhajm al Lajl. Babice so ga vzgajale skupaj z bratom, dokler ni zrasel in se izuril pod okriljem kneza Mardasa. Ta je oba zaupal verskemu učitelju, ki ju je poučil o njuni veri, nato pa ju je predal arabskim junakom, da so ju naučili bojevanja s sulico, vihtenja meča in streljanja z lokom. Še preden sta dopolnila petnajst let, sta se naučila vsega, kar sta potrebovala, in prekosila vsakega junaka v taboru. Garib se je lahko sam spopadel s tisoč konjeniki, prav tako njegov brat Suhajm al Lajl.

Mardas je imel veliko sovražnikov, njegovi Arabci pa so bili najpogumnejši med Arabci: sami junaki in vitezi, katerih bojnega ognja ni mogel nihče vzdržati. V njegovi soseščini je živel arabski knez po imenu Hasan ibn Sabit, njegov prijatelj. Zasnubil je plemenito dekle iz ugledne družine svojega ljudstva in povabil vse prijatelje, med njimi tudi Mardasa, poglavarja plemena Banu Kahtan. Ta je sprejel povabilo in vzel s seboj tristo konjenikov, štiristo pa jih je pustil za varovanje žena. Potoval je, dokler ni prišel k Hasanu, ki mu je šel naproti in ga posedel na najčastnejše mesto. Na svatbo so prišli vsi vitezi. Hasan jim je priredil gostije in se veselil svoje poroke, nato pa so se beduini vrnili domov. Ko se je Mardas približal svojemu taboru, je zagledal dve trupli, nad katerima so na vse strani krožile ptice. Srce mu je vztrepetalo. Stopil je v tabor in nasproti mu je prišel Garib v verižnem oklepu ter ga pozdravil ob srečni vrnitvi. Mardas ga je vprašal: »Kaj se je zgodilo, Garib?« Odgovoril je: »Napadel nas je al Hamal ibn Madžid s petsto konjeniki svojega ljudstva.« Vzrok tega napada pa je bil naslednji: knez Mardas je imel hčer po imenu Mahdija, od katere nihče ni videl lepše. Zanjo je slišal al Hamal, poglavar plemena Banu Nabhan, in se s petsto konjeniki odpravil k Mardasu ter jo zasnubil. Ta ga je zavrnil in ga razočaranega odslovil. Al Hamal je nato prežal na Mardasa, dokler ni odšel na Hasanovo povabilo. Tedaj je zajezdil s svojimi junaki in napadel pleme Banu Kahtan. Pobil je skupino vitezov, preostali junaki pa so pobegnili v gore. Garib in njegov brat sta bila s stotimi konjeniki odjezdila na lov in vrnila sta se šele opoldne. Našla sta al Hamala in njegove ljudi, ki so zavzeli tabor in vse, kar je bilo v njem. Ugrabili so dekleta iz tabora, al Hamal pa je vzel tudi Mardasovo hčer Mahdijo in jo gnal skupaj z drugimi ujetnicami. Ko je Garib to videl, se mu je pomračil razum. Zaklical je bratu Suhajmu al Lajlu: »Sin preklete ženske! Oplenili so naš tabor in odpeljali naše žene! Nad sovražnike in rešit ujetnice!« Suhajm in Garib sta s stotimi konjeniki planila na sovražnike. Garibov bes je le še naraščal; žel je glave in junakom dajal piti iz čaš smrti, dokler ni prišel do al Hamala in zagledal ujeto Mahdijo. Planil je na al Hamala, ga prebodel s sulico in zvrnil s konja. Še preden je nastopil čas popoldanske molitve, je pobil večino sovražnikov, preostali pa so pobegnili. Garib je osvobodil ujetnike in se vrnil k šotorom z al Hamalovo glavo na sulici ter prepeval te verze:

Na dan boja vsi poznajo moje ime, že moje sence se zemeljski džini boje. Ko v desnici zavihtim svoj meč, z leve smrt prihiti jim naproti. Imam sulico: kdor jo uzre, vidi ost, ukrivljeno kakor mladi mesec. Garib mi pravijo, junak svojega ljudstva, in strah me ni, četudi malo je mojih mož. Komaj je Garib končal svojo pesem, je prispel Mardas. Ko je zagledal trupla, ki so ležala na tleh, in ptice, ki so na vse strani krožile nad njimi, je izgubil razsodnost in srce mu je vztrepetalo. Garib ga je potolažil, ga pozdravil ob srečni vrnitvi in mu povedal vse, kar se je zgodilo s taborom v njegovi odsotnosti. Mardas se mu je zahvalil za njegovo dejanje in rekel: »Vzgoja pri tebi ni bila zaman, Garib.« Nato je stopil v svoj veliki šotor, možje pa so se zbrali okoli njega. Ljudje iz tabora so hvalili Gariba in govorili: »Naš knez, če ne bi bilo Gariba, ne bi nihče iz tabora ostal živ.« Mardas se mu je zahvalil za njegovo dejanje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 626. noč,

je rekla: Prišlo mi je na ušesa, o srečni kralj, da so se ob Mardasovi vrnitvi v tabor okoli njega zbrali njegovi možje in hvalili Gariba. Mardas se mu je zahvalil za njegovo dejanje. Ko je Garib videl, da je al Hamal ugrabil Mahdijo, jo je rešil in njega ubil. Ona pa ga je zadela s puščicami svojih pogledov, da se je ujel v past ljubezni do nje. Njegovo srce je ni moglo pozabiti; utonil je v ljubezni in hrepenenju, sladki spanec ga je zapustil, ne jed ne pijača mu nista več teknili. Podil je svojega konja, se vzpenjal v gore in recitiral pesmi. Vračal se je ob koncu dneva in na njem so bili očitni sledovi zaljubljenosti in koprnenja. Svojo skrivnost je zaupal nekaterim prijateljem in razširila se je po vsem taboru, dokler ni prišla do Mardasa. Ta je bliskal in grmel, vstajal in sedal, sopel in renčal ter preklinjal sonce in luno. Rekel je: »To je plačilo tistemu, ki vzgaja pankrte! Toda če Gariba ne ubijem, me bo zajahala sramota.« Nato se je o Garibovem umoru posvetoval z enim izmed modrih mož svojega ljudstva in mu razkril svojo skrivnost. Mož mu je odgovoril: »O knez, šele včeraj je tvojo hčer rešil iz ujetništva. Če ga že moraš ubiti, naj to stori tuja roka, da nihče ne bo posumil nate.« Mardas je dejal: »Domisli se zvijače, kako naj ga ubijem, saj mi le ti lahko pokažeš pot.« Mož mu je rekel: »O knez, oprezaj za njim, dokler se ne odpravi na lov. Vzemi s seboj sto konjenikov in se mu skrij v votlini. Počakajte, da konča lov, nato pa ga presenetite, planite nanj in ga razsekajte. Tako se boš rešil sramote.« Mardas je odgovoril: »To je pravi načrt.«

Mardas je izbral sto petdeset orjaških, silnih konjenikov iz svojega ljudstva, jim dal navodila in jih naščuval, naj ubijejo Gariba. Nenehno je prežal nanj, dokler se Garib ni odpravil na lov in zašel daleč med doline in gore. Tedaj je s svojimi podlimi konjeniki odjezdil za njim. Skrili so se ob njegovi poti, da bi ga napadli in ubili, ko bi se vračal z lova. Toda medtem ko so Mardas in njegovi ljudje skriti čakali med drevesi, je nanje planilo petsto velikanov. Šestdeset so jih ubili, devetdeset zajeli in Mardasu zvezali roke za hrbtom. Zgodilo pa se je takole: ko so bili al Hamal in njegovi možje pobiti, so preživeli pobegnili in bežali, dokler niso prišli k njegovemu bratu ter mu povedali, kaj se je zgodilo. Zajel ga je strašen bes. Zbral je velikane in med njimi izbral petsto konjenikov, vsak izmed njih je bil visok petdeset komolcev. Odpravil se je maščevat brata, naletel na Mardasa in njegove junake in zgodilo se je, kar se je zgodilo. Ko so Mardasa in njegove može zajeli, so al Hamalov brat in njegovi ljudje razjahali. Ukazal jim je počitek in rekel: »Možje, maliki so nam olajšali maščevanje. Skrbno stražite Mardasa in njegove ljudi, da jih odpeljem s seboj in jih usmrtim na najstrahotnejši način.« Mardas se je videl zvezanega in obžaloval svoje dejanje. Rekel je: »To je plačilo za hudobijo.« Sovražniki so zaspali, veseli zmage, Mardas in njegovi tovariši pa so ležali zvezani, obupani nad življenjem in prepričani, da jih čaka smrt.

Tako se je godilo Mardasu. Suhajm al Lajl pa je ranjen stopil k svoji sestri Mahdiji. Vstala je pred njim, mu poljubila roke in rekla: »Naj ti roke nikoli ne ohromijo in naj se tvoji sovražniki nikdar ne veselijo tvoje nesreče! Če ne bi bilo tebe in Gariba, se ne bi rešile iz ujetništva in sovražnikovih rok. Vedi, brat moj, da je tvoj oče odjezdil s sto petdesetimi konjeniki, ker hoče ubiti Gariba. Dobro veš, kakšna izguba bi bila njegova smrt, saj je obvaroval vašo čast in rešil vaše imetje.« Ko je Suhajm slišal te besede, mu je svetloba na obrazu ugasnila. Nadel si je bojno opravo, zajezdil konja in se odpravil iskat kraj, kjer je lovil njegov brat. Našel ga je z obilnim plenom, pristopil k njemu, ga pozdravil in rekel: »Brat moj, mar odideš, ne da bi mi povedal?« Garib mu je odgovoril: »Pri Bogu, le zato ti nisem povedal, ker sem te videl ranjenega in sem ti hotel privoščiti počitek.« Suhajm je dejal: »Brat moj, varuj se mojega očeta.« Nato mu je povedal, kaj se je zgodilo in da je oče odjezdil s sto petdesetimi konjeniki, ki ga hočejo ubiti. Garib je rekel: »Naj Bog njegovo spletko obrne proti njemu samemu.« Garib in Suhajm sta se odpravila domov. Med potjo ju je dohitela noč. Jezdila sta naprej, dokler nista prišla do doline, kjer so bili tisti možje, in v nočni temi zaslišala rezgetanje konj. Suhajm je dejal: »Brat moj, v tej dolini se skrivajo moj oče in njegovi ljudje. Izogniva se ji.« Toda Garib je že razjahal, izročil vajeti bratu in mu rekel: »Počakaj tukaj, dokler se ne vrnem.« Odšel je naprej in zagledal može, vendar je opazil, da niso iz njihovega tabora. Slišal jih je govoriti o Mardasu: »Ubili ga bomo šele v svoji deželi.« Spoznal je, da imajo njegovega strica Mardasa zvezanega med seboj, in si rekel: »Pri Mahdijinem življenju, ne odidem, dokler ne rešim njenega očeta, da ji ne povzročim žalosti.« Iskal je Mardasa, dokler ga ni našel zvezanega z vrvmi. Sedel je k njemu in rekel: »Naj bo konec tega ponižanja in ujetništva, stric moj.« Ko je Mardas zagledal Gariba, je bil ves iz sebe. Rekel je: »Sin moj, pod tvoje varstvo se zatekam. Reši me zavoljo vzgoje, ki sem ti jo dal.« Garib ga je vprašal: »Če te rešim, mi boš dal Mahdijo?« Odgovoril mu je: »Sin moj, pri vsem, v kar verujem, tvoja bo za vse čase.« Garib ga je odvezal in mu rekel: »Pojdi h konjem, tam je tvoj sin Suhajm.« Mardas se je tedaj odplazil do svojega sina Suhajma, ki se ga je razveselil in ga pozdravil ob rešitvi. Garib je odvezoval može drugega za drugim, dokler ni osvobodil vseh devetdesetih konjenikov. Ko so se vsi odmaknili od sovražnikov, jim je poslal orožje in konje ter naročil: »Zajezdite, razporedite se okoli sovražnikov in kričite: ‘O rod Kahtanov!’ Ko se bodo prebudili, se odmaknite in razkropite okoli njih.« Garib je počakal do zadnje tretjine noči, nato pa zaklical: »O rod Kahtanov!« Njegovi možje so hkrati zakričali isto. Gore so jim odgovorile z odmevom, da so sovražniki mislili, da so že napadeni. Vsi so pograbili orožje in planili drug na drugega. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 627. noč,

je rekla: Prišlo mi je na ušesa, o srečni kralj, da so se možje prebudili iz spanja in zaslišali Gariba in njegove ljudi, ki so kričali: »O rod Kahtanov!« Zdelo se jim je, da jih je napadlo pleme Banu Kahtan, zato so zgrabili orožje in se začeli pobijati med seboj. Garib in njegovi možje so se umaknili, sovražniki pa so se pobijali vse do svita. Tedaj so Garib, Mardas in devetdeset junakov planili na preostale sovražnike. Veliko so jih ubili, drugi pa so pobegnili. Možje iz plemena Banu Kahtan so pobrali razbežane konje in pripravljeno orožje ter se odpravili proti svojemu taboru. Mardas je komaj verjel, da se je rešil sovražnikov. Potovali so, dokler niso prišli domov, kjer so jim šli preostali prebivalci naproti in se veselili njihove srečne vrnitve. Nastanili so se v svojih šotorih, Garib pa v svojem. Okoli njega so se zbrali mladeniči iz tabora in pozdravljali so ga stari in mladi. Ko je Mardas videl Gariba, obdanega z mladeniči, ga je zasovražil še bolj kot prej. Obrnil se je k svojim sorodnikom in rekel: »Sovraštvo do Gariba je v mojem srcu še naraslo. Najbolj me jezi, da se vsi ti zbirajo okoli njega. Jutri bo od mene zahteval Mahdijo.« Svetovalec mu je dejal: »O knez, zahtevaj od njega nekaj, česar ne more izpolniti.« Mardas se je razveselil in prebil noč do jutra. Nato je sedel na svoje mesto in Arabci so se zbrali okoli njega. Prišel je Garib s svojimi možmi, obdan z mladeniči. Pristopil je k Mardasu in poljubil tla pred njim. Ta ga je veselo sprejel, mu vstal naproti in ga posedel poleg sebe. Garib je rekel: »Stric, nekaj si mi obljubil. Izpolni svojo obljubo.« Mardas je odgovoril: »Sin moj, tvoja bo za vedno, toda ti imaš malo premoženja.« Garib je dejal: »Stric, zahtevaj, kar hočeš. Napadel bom arabske kneze v njihovih bivališčih in kralje v njihovih mestih ter ti prinesel toliko bogastva, da bo napolnilo vzhod in zahod.« Mardas mu je rekel: »Sin moj, pri vseh malikih sem prisegel, da bom Mahdijo dal le tistemu, ki me bo maščeval in opral moje sramote.« Garib je vprašal: »Povej mi, stric, kateri kralj ti dolguje maščevanje, da se odpravim k njemu in mu razbijem prestol na glavi.« Mardas je odgovoril: »Sin moj, imel sem sina, junaka med junaki. S stotimi bojevniki se je odpravil na lov in potoval iz doline v dolino. Zašel je daleč med gore, dokler ni prišel v Dolino cvetlic in do palače Hama ibn Šisa ibn Šadada ibn Halda. Tam, sin moj, živi visok črn mož, ki meri sedemdeset komolcev in se bojuje z drevesi: izruje drevo iz zemlje in se z njim bojuje. Ko je moj sin prišel v tisto dolino, je ta silak planil nanj ter pokončal njega in njegovih sto konjenikov. Rešili so se le trije junaki, ki so nam prišli povedat, kaj se je zgodilo. Zbral sem bojevnike in se odpravil v boj proti njemu, vendar ga nismo mogli premagati. Še vedno trpim, ker nisem maščeval sina, in prisegel sem, da bom svojo hčer dal le tistemu, ki bo maščeval njegovo smrt.«

Ko je Garib slišal Mardasove besede, je dejal: »Stric, odpravil se bom k temu velikanu in s pomočjo Boga Najvišjega maščeval tvojega sina.« Mardas je rekel: »Garib, če ga premagaš, boš dobil zaklade in bogastvo, ki jih niti ogenj ne more použiti.« Garib je odgovoril: »Potrdi najino poroko pred pričami, da se mi okrepi srce in se odpravim iskat svojo srečo.« Mardas je privolil in poklical starešine tabora za priče. Garib je odšel, vesel, da so se njegove želje izpolnile. Stopil je k materi in ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekla mu je: »Sin moj, vedi, da te Mardas sovraži. V tisto goro te pošilja le zato, da te ne bi nikoli več videla. Vzemi me s seboj in zapusti bivališče tega nasilneža.« Garib je odgovoril: »Mati, ne odidem, dokler ne dosežem svojega cilja in ne premagam svojega sovražnika.« Prenočil je, in ko je jutro zasijalo v svoji svetlobi, se je pripravil zajezditi. Tedaj so prišli njegovi mladi prijatelji: dvesto silnih konjenikov, do zob oboroženih. Zaklicali so mu: »Popelji nas s seboj, da ti pomagamo in ti delamo družbo na poti.« Garib se jih je razveselil in rekel: »Naj vas Bog bogato poplača za nas.« Nato jim je velel: »Pojdimo, prijatelji.« S tovariši je potoval prvi in drugi dan, zvečer pa so se ustavili pod visoko goro in dali konjem krmo. Garib se je sam odpravil na sprehod po gori, dokler ni prišel do votline, iz katere je sijala svetloba. Stopil je globlje vanjo in našel starca, starega tristo štirideset let. Obrvi so mu prekrivale oči, brki pa usta. Ko ga je Garib zagledal, je začutil strahospoštovanje in se začudil njegovi postavi. Starec mu je rekel: »Sin moj, videti si eden izmed nevernikov, ki častijo kamenje namesto Mogočnega kralja, stvarnika noči in dneva ter vrtečega se nebesnega svoda.«

Ko je Garib slišal starčeve besede, je vztrepetal in vprašal: »O starec, kje je ta Gospod, da bi ga častil in se nasitil njegovega pogleda?« Starec je odgovoril: »Sin moj, tega velikega Gospoda nihče ne more videti na tem svetu. On vidi, sam pa je neviden in biva nad vsem. Povsod je navzoč v sledovih svojega stvarjenja. Ustvaril je vesolje in upravlja čas, ustvaril je ljudi in džine ter poslal preroke, da bi stvarstvo vodili po pravi poti. Kdor ga uboga, ga sprejme v raj, kdor pa se mu upira, ga vrže v pekel.« Garib je vprašal: »Stric, kaj mora izreči tisti, ki časti tega velikega Gospoda, ki zmore vse?« Starec je rekel: »Sin moj, jaz sem iz ljudstva Ad, ki je po deželah širilo nasilje in padlo v neverstvo. Bog jim je poslal preroka po imenu Hud, toda imeli so ga za lažnivca, zato jih je pogubil z uničujočim vetrom. Jaz in skupina mojih rojakov smo verovali ter se rešili kazni. Doživel sem tudi ljudstvo Samud in tisto, kar se jim je zgodilo z njihovim prerokom Salihom. Za Salihom je Bog Najvišji poslal preroka po imenu Ibrahim, Božji prijatelj, k Nimrodu ibn Kanaanu, in med njima se je zgodilo, kar se je zgodilo. Moji rojaki, ki so verovali, so pomrli, jaz pa odtlej častim Boga v tej votlini. Bog Najvišji me oskrbuje od tam, od koder ne pričakujem.« Garib ga je vprašal: »Stric, kaj naj izrečem, da postanem eden izmed privržencev tega velikega Gospoda?« Starec mu je rekel: »Reci: ‘Ni boga razen Boga in Ibrahim je Božji prijatelj.’« Garib je sprejel islam s srcem in jezikom. Starec mu je dejal: »Naj se sladkost islama in vere utrdi v tvojem srcu.« Nato ga je poučil o nekaterih verskih dolžnostih in odlomkih svetih spisov ter ga vprašal: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Garib.« Starec ga je vprašal: »Kam si namenjen, Garib?« Ta mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, dokler ni prišel do zgodbe o gorskem gulu, ki ga je prišel iskat. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 628. noč,

je rekla: Prišlo mi je na ušesa, o srečni kralj, da je Garib sprejel islam in starcu povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, dokler ni prišel do zgodbe o gorskem gulu, ki ga je prišel iskat. Starec mu je rekel: »Garib, si mar nor, da se sam odpravljaš nad gorskega gula?« Odgovoril mu je: »Gospod moj, z menoj je dvesto konjenikov.« Starec je dejal: »Garib, tudi če bi jih imel deset tisoč, ga ne bi mogel premagati. Gul mu je ime in ljudi žre, Bog naj nas obvaruje! Iz Hamovega rodu je. Njegov oče je Hindi, ki je poselil Indijo in ji dal svoje ime. Ko se mu je rodil sin, ga je poimenoval Saadan Gul. Sin moj, bil je nasilnež in uporen zlodej, ki ni jedel drugega kakor človeško meso. Pred smrtjo mu je oče to prepovedal, toda ni odnehal, temveč je postal še hujši. Zato ga je oče po hudih bojih in velikem trudu pregnal iz Indije. Prišel je v to deželo, se tu utrdil in naselil. Začel je napadati vse, ki so prihajali in odhajali, nato pa se vračal v svoje bivališče v tej dolini. Rodilo se mu je pet krepkih in silnih sinov, od katerih se lahko vsak spopade s tisoč junaki. Nabral je toliko bogastva, plena, konj, kamel, goveda in ovac, da je z njimi napolnil dolino. Bojim se zate. Prosi Boga Najvišjega, naj ti z izpovedjo njegove edinosti nakloni zmago nad njim. Ko boš planil na nevernike, reci: ‘Bog je največji!’ Te besede namreč vzamejo moč tistemu, ki ne veruje.«

Nato je starec dal Garibu jeklen kij, težak sto ratlov, z desetimi obroči. Ko ga je njegov nosilec zavihtel, so obroči zazveneli kakor grom. Dal mu je tudi z dragulji okrašen meč, skovan iz strele, dolg tri komolce in širok tri pednje; če je z njim udaril po skali, jo je razklal na dvoje. Dal mu je še oklep, ščit in sveto knjigo ter mu rekel: »Pojdi k svojim ljudem in jim ponudi islam.« Garib je odšel, vesel svoje nove vere, in prišel do tovarišev. Pozdravili so ga in vprašali: »Zakaj te tako dolgo ni bilo?« Povedal jim je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, in jim ponudil islam. Vsi so ga sprejeli, nato pa prenočili do jutra. Garib je zajezdil in odšel k starcu, da se poslovi. Poslovil se je od njega, odšel in se vrnil k svojim ljudem. Tedaj se je pojavil konjenik, ves potopljen v železo, da so se mu videle le oči. Planil je na Gariba in mu rekel: »Sleci vse, kar imaš na sebi, arabski razbojnik, sicer te pokončam!« Garib se je pognal nadenj in med njima se je vnel boj, ob katerem bi osiveli novorojenci in bi se od groze topil trdi kamen. Nato je beduin odkril obraz in izkazalo se je, da je to Suhajm al Lajl, Garibov brat po materi in Mardasov sin. Do tega kraja je prišel takole: ko se je Garib odpravil nad gorskega gula, je bil Suhajm odsoten. Ko se je vrnil in ni našel Gariba, je stopil k materi ter jo našel objokano. Vprašal jo je, zakaj joče, in povedala mu je za bratov odhod. Niti počitka si ni privoščil, temveč si je takoj nadel bojno opravo, zajezdil konja in potoval, dokler ni našel brata. Med njima se je nato zgodilo, kar se je zgodilo. Ko je Suhajm razkril obraz, ga je Garib prepoznal, ga pozdravil in vprašal: »Kaj te je gnalo k temu?« Odgovoril mu je: »Hotel sem spoznati, kako se lahko merim s teboj na bojišču in koliko veljam pri udarcih in boju s sulico.« Odpravila sta se naprej in Garib je Suhajmu ponudil islam. Tudi ta ga je sprejel. Potovali so, dokler niso prišli nad dolino. Ko je gorski gul zagledal prah, ki so ga dvigali, je rekel: »Sinovi moji, zajezdite in mi pripeljite ta plen.« Peterica je zajezdila in jim odšla naproti. Ko je Garib videl pet velikanov, ki so se pognali proti njim, je spodbodel konja in zaklical: »Kdo ste? Kakšnega rodu ste in kaj hočete?« Naprej je stopil Falhun, najstarejši sin Saadana, gorskega gula, in rekel: »Stopite s konj in drug drugemu zvežite roke za hrbtom, da vas odženemo k očetu. Ene bo spekel, druge skuhal, saj že dolgo ni jedel človeka.«

Ko je Garib slišal te besede, je planil na Falhuna in zavihtel kij, da so njegovi obroči zazveneli kakor silovito grmenje. Falhun je osupnil, Garib pa ga je udaril s kijem. Udarec je bil lahek, vendar ga je zadel med lopaticama, da je padel kakor visoka palma. Suhajm in nekaj mož je razjahalo ter mu zvezalo roke za hrbtom. Nato so mu dali vrv okoli vratu in ga vlekli kakor kravo. Ko so bratje videli, da je njihov brat ujet, so planili na Gariba. Štiri izmed njih je zajel, peti pa je pobegnil k očetu. Oče ga je vprašal: »Kaj se je zgodilo? Kje so tvoji bratje?« Odgovoril je: »Zajel jih je mladenič, ki mu brada še ni začela poganjati. Visok je štirideset komolcev.« Ko je gorski gul slišal sinove besede, je rekel: »Naj vam sonce ne nakloni nobenega blagoslova!« Nato je stopil iz trdnjave, izruval veliko drevo in se peš odpravil proti Garibu in njegovim možem, saj ga konji zaradi njegovega ogromnega telesa niso mogli nositi. Sin mu je sledil. Prišla sta do Gariba in gul je brez besed planil na njegove ljudi. Udaril je z drevesom in zdrobil pet mož. Nato je napadel Suhajma in zamahnil proti njemu, vendar se je ta izmaknil in udarec je šel v prazno. Gul se je razjezil, odvrgel drevo in se vrgel na Suhajma ter ga zgrabil, kakor skobec zgrabi vrabca. Ko je Garib videl svojega brata v gulovih rokah, je zaklical: »Bog je največji! Na pomoč, po zaslugah Ibrahima, Božjega prijatelja, in Mohameda, mir in blagoslov z njim!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 629. noč,

je rekla: Prišlo mi je na ušesa, o srečni kralj, da je Garib, ko je videl svojega brata ujetega v gulovih rokah, zaklical: »Bog je največji! Na pomoč, po zaslugah Ibrahima, Božjega prijatelja, in Mohameda, mir in blagoslov z njim!« Usmeril je konja proti gorskemu gulu, zavihtel kij, da so zazveneli njegovi obroči, in zaklical: »Bog je največji!« Gula je udaril s kijem po rebrih, da je ta nezavesten padel na tla, Suhajm pa se je iztrgal iz njegovih rok. Gul se je zavedel šele, ko je bil že zvezan in vklenjen. Ko ga je sin videl ujetega, se je obrnil in pobegnil. Garib je pognal konja za njim in ga s kijem udaril med lopaticama, da je padel s konja. Zvezal ga je poleg bratov in očeta. Vse so trdno zvezali z vrvmi in jih vlekli kakor kamele, dokler niso prišli do trdnjave. Našli so jo polno dobrin, bogastva in dragocenosti, v njej pa tisoč dvesto zvezanih in vklenjenih Perzijcev. Garib je sedel na prestol gorskega gula, ki je nekdaj pripadal Lasasu ibn Šisu ibn Šadadu ibn Adu. Brata Suhajma je postavil na svojo desno, tovariši pa so se razvrstili na desni in levi. Nato je ukazal pripeljati gorskega gula in ga vprašal: »Kako se zdaj vidiš, prekletež?« Odgovoril mu je: »Gospod moj, v najhujšem ponižanju in nesreči. Jaz in moji sinovi smo zvezani z vrvmi kakor kamele.« Garib je rekel: »Hočem, da sprejmete mojo vero, islam, priznate edinost vsevednega Kralja, stvarnika svetlobe in teme ter vsega, kar obstaja. Ni boga razen njega, Kralja in Sodnika. Priznajte tudi preroštvo Ibrahima, Božjega prijatelja, mir z njim.« Gorski gul in njegovi sinovi so sprejeli islam ter postali dobri verniki. Garib je ukazal, naj jih odvežejo, in rešili so jih vezi. Saadan Gul je zajokal, pristopil h Garibovim nogam in jih začel poljubljati, prav tako njegovi sinovi. Garib jim je to preprečil in postavili so se med druge. Nato je poklical: »Saadan!« Ta je odgovoril: »Na voljo sem ti, gospodar.« Garib ga je vprašal: »Kaj je s temi Perzijci?« Odgovoril mu je: »Gospodar naš, to je moj ulov iz Perzije. In niso sami.« Garib je vprašal: »Kdo je še z njimi?« Odgovoril je: »Gospod moj, z njimi je hči kralja Saburja, perzijskega kralja, po imenu Fahrtaž. Ob njej je sto služabnic, lepih kakor lune.«

Ko je Garib slišal Saadanove besede, se je začudil in vprašal: »Kako si prišel do njih?« Odgovoril mu je: »O knez, jaz, moji sinovi in pet mojih sužnjev smo se odpravili na lov, vendar na poti nismo našli plena. Razkropili smo se po divjini in pustinjah ter se nazadnje znašli v Perziji. Iskali smo plen, ki bi ga lahko vzeli, da se ne bi vrnili praznih rok. Tedaj smo zagledali oblak prahu in poslali enega izmed sužnjev, naj ugotovi, kaj je. Nekaj časa ga ni bilo, nato pa se je vrnil in rekel: ‘Gospod moj, to je princesa Fahrtaž, hči kralja Saburja, vladarja Perzije, Turkov in Dajlama. Z njo potuje dva tisoč konjenikov.’ Sužnju sem rekel: ‘Dobro novico si prinesel, kajti večjega plena od tega ni!’ Nato smo jaz in moji sinovi planili na Perzijce. Tristo konjenikov smo ubili, dva tisoč dvesto jih zajeli ter dobili Saburjevo hčer z vsemi njenimi dragocenostmi in bogastvom. Pripeljali smo jih v to trdnjavo.« Ko je Garib slišal Saadanove besede, je vprašal: »Si nad princeso Fahrtaž zagrešil kaj pregrešnega?« Odgovoril je: »Ne, pri tvojem življenju in pri tej veri, ki sem jo sprejel.« Garib je rekel: »Prav si ravnal, Saadan, kajti njen oče je kralj sveta. Gotovo bo poslal vojske za njo in opustošil dežele tistih, ki so jo ugrabili. Kdor ne premisli posledic, mu čas ni prijatelj. Kje je to dekle, Saadan?« Odgovoril je: »Njej in njenim služabnicam sem namenil posebno palačo.« Garib je dejal: »Pokaži mi jo.« Saadan je odgovoril: »Slišim in ubogam.«

Garib in Saadan Gul sta vstala in odšla do palače princese Fahrtaž. Našla sta jo žalostno in ponižano, v solzah po nekdanji časti in razkošju. Ko jo je Garib zagledal, se mu je zdelo, da se mu je približala luna, in slavil je Boga, ki vse sliši in vse ve. Fahrtaž je pogledala Gariba in v njem videla neustrašnega viteza; pogum mu je sijal med očmi in pričal v njegovo dobro, ne proti njemu. Vstala je, mu poljubila roke, nato pa se sklonila še k njegovim nogam in rekla: »O junak tega časa, pod tvoje varstvo se zatekam. Obvaruj me tega gula, kajti bojim se, da mi bo vzel nedolžnost in me potem požrl. Vzemi me, da bom služila tvojim služabnicam.« Garib ji je odgovoril: »Varna boš, dokler ne prideš k očetu in v svoje častno bivališče.« Zaželela mu je dolgo življenje in še večjo slavo. Garib je ukazal osvoboditi Perzijce in odvezali so jih. Nato se je obrnil k Fahrtaž in jo vprašal: »Kaj te je pripeljalo iz tvoje palače v to divjino in pustinjo, da so te zajeli razbojniki?« Odgovorila mu je: »Gospod moj, moj oče, ljudje njegovega kraljestva ter prebivalci dežel Turkov in Dajlama in magi častijo ogenj namesto Mogočnega kralja. V našem kraljestvu je svetišče, imenovano Samostan ognja. Ob vsakem prazniku se v njem zberejo hčere magov in častilcev ognja. Tam ostanejo mesec dni, kolikor traja njihov praznik, nato pa se vrnejo v svoje dežele. Po navadi sem se tja odpravila tudi jaz s svojimi služabnicami. Oče je z menoj poslal dva tisoč konjenikov, da bi me varovali. Tedaj nas je napadel ta gul, nekatere pobil, druge zajel in nas zaprl v to trdnjavo. To se je zgodilo, o junak med pogumnimi. Naj te Bog obvaruje nesreč časa.« Garib ji je rekel: »Ne boj se. Pripeljal te bom v tvojo palačo in tvoje častno bivališče.« Blagoslavljala ga je in mu poljubila roke in noge. Nato je odšel od nje in ukazal, naj z njo ravnajo z vso častjo. Tisto noč je prenočil tam. Ko je nastopilo jutro, je vstal, opravil obredno umivanje in odmolil dve rakati po veri našega očeta Ibrahima, Božjega prijatelja, mir z njim. Gul, njegovi sinovi in vsi Garibovi tovariši so molili za njim. Nato se je Garib obrnil k Saadanu in vprašal: »Saadan, mi ne bi pokazal Doline cvetlic?« Odgovoril je: »Seveda, gospodar.« Saadan, njegovi sinovi, Garib, princesa Fahrtaž in njene služabnice so vstali in vsi skupaj odšli ven. Saadan je svojim sužnjem in služabnicam naročil, naj zakoljejo živali, skuhajo kosilo in ga postrežejo med drevesi. Imel je sto petdeset služabnic in tisoč sužnjev, ki so pasli kamele, govedo in ovce. Garib se je s spremstvom odpravil v Dolino cvetlic. Ko jo je zagledal, je našel drevesa, ki so rasla skupaj iz iste korenine, in druga, ki so rasla vsako zase. Na vejah so ptice prepevale svoje napeve, slavčki so ponavljali melodije, grlice pa so s svojim glasom napolnjevale vse kraje, ki jih je ustvaril Usmiljeni. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila šeststo trideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Garib s svojimi ljudmi ter gul s svojimi odpravil v Dolino cvetja. Tam je videl ptice, med njimi grlice, ki so s svojim glasom napolnjevale kraje, ustvarjene po volji Usmiljenega, in slavce, ki so z lepimi glasovi prepevali kakor ljudje. Drevesa so bila tako čudovita, da jih jezik ni mogel opisati; glasovi golobov so človeka spravljali v zamaknjenost, grličjemu petju pa so papige odgovarjale z najzgovornejšim jezikom. Sadno drevje je rodilo po dve vrsti vsakega sadeža: na vejah so visela sladka in kisla granatna jabolka, rasle so mandljeve in kafrove marelice ter mandlji iz Horasana. Slive so se prepletale z vejami dreves ban, grenke pomaranče so bile kakor goreče bakle, citrone so upogibale veje, limone so bile zdravilo za vsakega, ki ga je mučila slabost, njihova kislina pa je zdravila zlatenico. Na materinskih palmah so zoreli rdeči in rumeni datlji, delo Boga veličastnega. O takšnem kraju zaljubljeni pesnik pravi:

Ko ptica zapoje ob bistrem tolmunu, jo hrepeneči ob zori pogreša; kakor raj diha ta kraj svojo svežino: senca in sadje in voda tekoča. Garibu je bila dolina tako všeč, da je ukazal v njej postaviti kraljevski šotor perzijske princese Fahrtadž. Postavili so ga med drevesi in ga opremili z razkošnimi preprogami in blazinami. Garib je sedel, prinesli so jedi in vsi so jedli do sitega. Nato je Garib dejal: »Saadan!« Ta je odgovoril: »Na voljo sem ti, moj gospodar.« »Ali imaš kaj vina?« »Da, celo cisterno starega vina imam.« »Prinesi nam ga nekaj.« Saadan je poslal deset sužnjev, ki so prinesli obilico vina. Jedli so in pili, se naslajali in veselili. Gariba je prevzela dobra volja in spomnil se je Mahdije ter zapel te verze:

Spomnil sem se dni, ko smo bili skupaj, in ogenj ljubezni mi vzplamtel je v srcu. Pri Bogu, nisem vas zapustil po svoji volji, toda čudne so poti usode. Mir vam in pozdrav in tisoč dobrih želja, jaz pa od ljubezni hirám in žalujem. Tri dni so jedli, pili in uživali v razgledih, nato pa so se vrnili v trdnjavo. Garib je poklical svojega brata Suhajma in mu, ko je prišel, rekel: »Vzemi s seboj sto jezdecev ter pojdi po svojega očeta, svojo mater in svoje ljudstvo, rod Kahtan. Pripelji jih sem, da bodo tu preživeli preostanek svojih dni. Jaz bom kraljično Fahrtadž odpeljal v Perzijo k njenemu očetu. Ti, Saadan, pa ostani s svojimi sinovi v tej trdnjavi, dokler se ne vrnemo.« Saadan ga je vprašal: »Zakaj me ne vzameš s seboj v Perzijo?« Garib je odgovoril: »Ker si ugrabil hčer Saburja, kralja Perzije. Če te zagleda, bo jedel tvoje meso in pil tvojo kri.« Ko je gorski gul to slišal, se je zasmejal tako glasno, kakor bi grmelo, in dejal: »Moj gospodar, pri tvoji glavi! Tudi če bi se vsi Perzijci in Dajlamci zbrali proti meni, bi jim dal piti iz čaše pogube.« Garib mu je odvrnil: »Res je, kakor praviš, vendar ostani v svoji trdnjavi, dokler se ne vrnem.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril. Suhajm je odpotoval, Garib pa se je s svojimi ljudmi iz rodu Kahtan ter s kraljično Fahrtadž in njenim spremstvom odpravil v Perzijo. Namenili so se v prestolnico Saburja, kralja Perzije.

Tako je bilo z njimi. Kralj Sabur pa je čakal, da se njegova hči vrne iz samostana ognja. Ni se vrnila in dogovorjeni čas je minil, zato mu je v srcu vzplamtel ogenj. Imel je štirideset vezirjev; najstarejši, najbolj izkušen in najbolj učen med njimi se je imenoval Dajdan. Kralj mu je rekel: »Vezir, moja hči zamuja in o njej nimamo nobenih novic. Čas njene vrnitve je že minil. Pošlji sla v samostan ognja, naj poizve, kaj se je zgodilo.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril vezir. Nato je odšel, poklical predstojnika kraljevih slov in mu rekel: »Nemudoma pojdi v samostan ognja.« Ta se je odpravil in potoval, dokler ni prispel do samostana. Menihe je vprašal po kraljevi hčeri, a so mu odgovorili: »Letos je nismo videli.« Takoj se je vrnil v mesto Isbanir, stopil pred vezirja in mu povedal, kaj je izvedel. Vezir je odšel h kralju Saburju in mu sporočil novico. Kralj je bil ves iz sebe: vrgel je krono na tla, si pulil brado in nezavesten padel na zemljo. Poškropili so ga z vodo in ko se je zavedel, je s solznimi očmi in žalostnim srcem izrekel pesnikove verze:

Ko sem po tvojem odhodu klical potrpljenje in jok, se je jok rad odzval, potrpljenje pa ne. Če nas dnevi ločujejo, da bi nas z izdajo pokončali, naj bo izdaja dobrodošla! Nato je kralj poklical deset poveljnikov in jim ukazal, naj odjezdijo z deset tisoč jezdeci; vsak naj gre v drugo pokrajino in išče kraljično Fahrtadž. Odjezdili so in vsak poveljnik se je s svojimi možmi odpravil v svojo pokrajino. Fahrtadžina mati pa se je s svojimi deklami oblekla v črnino. Po tleh so nasule pepel in sedele na njem ter jokale in žalovale. Tako se jim je godilo. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo enaintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Sabur poslal svoje vojake iskat hčer, njena mati in dekle pa so se oblekle v črnino. Kar zadeva Gariba in čudne dogodke, ki so ga doleteli na poti: potoval je deset dni, enajsti dan pa je pred seboj zagledal oblak prahu, ki se je dvigal do neba. Poklical je emirja, ki je poveljeval Perzijcem, in mu rekel: »Poizvedi, kaj pomeni ta prah.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril emir, nato pa pognal konja in izginil v oblaku prahu. Zagledal je ljudi in jih vprašal, kdo so. Eden od njih mu je odgovoril: »Mi smo iz rodu Hatal, naš emir pa je Samsam ibn al Džarah. Iščemo, kaj bi lahko oplenili. Pet tisoč jezdecev nas je.« Perzijec je hitro prijezdil nazaj h Garibu in mu povedal, kaj je izvedel. Garib je zaklical možem iz rodu Kahtan in Perzijcem: »Primite za orožje!« Oborožili so se in krenili naprej. Naproti so jim prišli Arabci z vzkliki: »Plen! Plen!« Garib je zavpil: »Naj vas Bog osramoti, arabski psi!« Nato se je pognal nadnje in udaril vanje kakor neustrašen junak, vzklikajoč: »Bog je največji! Za vero Ibrahima, Božjega prijatelja, mir z njim!« Vnel se je boj, spopad se je razplamtel, meči so se vrteli in vsepovsod so odmevali kriki. Bojevali so se, dokler ni minil dan in se spustila tema. Tedaj so se ločili. Garib je pregledal svoje može in ugotovil, da je padlo pet mož iz rodu Kahtan in triinsedemdeset Perzijcev, med Samsamovimi ljudmi pa več kot petsto jezdecev. Samsam je razjahal, toda ne jed ne spanec mu nista teknila. Svojim ljudem je rekel: »Nikoli še nisem videl, da bi se kdo bojeval kakor ta mladenič. Zdaj se bori z mečem, zdaj z železnim drogom. Jutri bom stopil predenj na bojišču, ga izzval na dvoboj z udarci in sunki ter pokončal te Arabce.«

Ko se je Garib vrnil k svojim ljudem, ga je pričakala kraljična Fahrtadž, objokana in prestrašena spričo grozot, ki so se zgodile. Poljubila mu je nogo v stremenu in rekla: »Naj ti roki nikoli ne ohromita in naj se tvoji sovražniki nikoli ne veselijo tvoje nesreče, o vitez našega časa! Hvala Bogu, ki te je danes obvaroval. Vedi, da se bojim zate zaradi teh Arabcev.« Ko je Garib slišal njene besede, se ji je nasmehnil, ji pomiril srce in jo potolažil: »Ne boj se, kraljična. Tudi če bi sovražniki napolnili vso to puščavo, bi jih z močjo Najvišjega pokončal.« Zahvalila se mu je in molila za njegovo zmago nad sovražniki. Nato se je vrnila k svojim deklam. Garib je razjahal ter si umil roke in spral s sebe kri nevernikov. Noč so prebili tako, da so se do jutra izmenjevali na straži. Zjutraj sta obe strani zajahali in se odpravili na polje vojne in spopada. Prvi je na bojišče prijezdil Garib. Konja je pognal proti nevernikom in zaklical: »Ali je med vami bojevnik, ki bo brez obotavljanja stopil predme?« Nasproti mu je prišel velikan, eden silnih potomcev ljudstva Ad. Napadel je Gariba in rekel: »Ti arabska drhal, sprejmi, kar ti prihaja, in veseli se pogube!« V roki je imel železen kij, težak dvajset ratlov. Dvignil ga je in udaril po Garibu, toda ta se mu je izmaknil, tako da se je kij za komolec globoko zaril v zemljo. Velikan se je ob udarcu sklonil in Garib ga je z železnim drogom udaril po čelu ter mu ga razklal. Velikan se je zgrudil mrtev in Bog je njegovo dušo brž poslal v ogenj.

Garib je nato krožil po bojišču in znova izzival na dvoboj. Predenj je stopil drugi in ga je ubil, nato tretji in tako vse do desetega; vsakogar, ki se mu je postavil po robu, je pokončal. Ko so neverniki videli, kako se bojuje in udarja, so se mu začeli izogibati in se umikati. Njihov emir jih je pogledal in rekel: »Naj vam Bog odreče blagoslov! Sam bom stopil predenj.« Nadel si je bojno opravo in pognal konja, dokler ni na bojišču stal Garibu nasproti. Rekel mu je: »Gorje ti, arabski pes! Ali si res tako visoko misliš o sebi, da me izzivaš na bojišču in ubijaš moje može?« Garib mu je odgovoril: »Kar na boj! Maščuj pobite jezdece!« Samsam se je pognal nad Gariba, ta pa ga je sprejel neustrašno in z junaškim srcem. Udarjala sta se z železnima drogovoma, tako da sta obe vojski strmeli od začudenja in so bile vse oči uprte vanju. Krožila sta po bojišču in si izmenjala udarca. Garib se je Samsamovemu udarcu izmaknil, njegov lastni udarec pa je Samsamu zdrobil prsi in ga mrtvega zvrnil na tla. Samsamovi ljudje so se vsi hkrati pognali nad Gariba. Ta jim je planil naproti in zaklical: »Bog je največji! Daje zmago in pomoč ter poniža tistega, ki zanika vero Ibrahima, Božjega prijatelja, mir z njim!« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo dvaintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Garib, ko so se Samsamovi ljudje vsi hkrati pognali nadenj, vrgel proti njim in zaklical: »Bog je največji! Daje zmago in pomoč ter poniža nevernika!« Ko so neverniki zaslišali omembo mogočnega Vladarja, Edinega in Vsemogočnega, ki ga pogledi ne dosežejo, sam pa doseže vse poglede, so se spogledali in rekli: »Te besede so nam zatresle ude, oslabile pogum in nam skrajšale življenje. Nikoli še nismo slišali nič slajšega.« Nato so drug drugemu dejali: »Nehajmo se bojevati, da povprašamo o teh besedah.« Umaknili so se iz boja in razjahali. Njihovi veljaki so se zbrali, se posvetovali in sklenili oditi h Garibu. Rekli so: »Deset nas naj gre k njemu.« Izbrali so deset najboljših mož in ti so se odpravili proti Garibovim šotorom. Garib in njegovi ljudje so medtem že bili v svojih šotorih in se čudili, zakaj so nasprotniki odnehali. Tedaj je prišlo deset mož in prosilo, da smejo stopiti predenj. Poljubili so tla in mu zaželeli čast in dolgo življenje. Vprašal jih je: »Zakaj ste se umaknili iz boja?« Odgovorili so: »Gospodar, prestrašile so nas besede, ki si jih zaklical nad nas.« Vprašal jih je: »Katere nesrečne malike častite?« »Častimo Vada, Suvaa in Jaguta, bogove Nuhovega ljudstva.« Garib je dejal: »Mi ne častimo nikogar razen vzvišenega Boga, stvarnika vsega in hranitelja vsakega živega bitja. On je ustvaril nebo in zemljo, utrdil gore, dal vodi priteči iz kamna, vzgojil drevesa in oskrbel zveri v puščavah. On je Bog, Edini, Vsemogočni.« Ko so možje slišali Garibove besede, se jim je srce odprlo ob izpovedi Božje edinosti. Rekli so: »Ta Bog je res velik gospodar, usmiljen in milostljiv.« Nato so vprašali: »Kaj moramo reči, da postanemo muslimani?« Garib jim je odgovoril: »Recite: Ni boga razen Boga in Ibrahim je Božji prijatelj.« Deseterica je iskreno sprejela islam. Garib jim je nato rekel: »Dokaz, da je islam sladek vašim srcem, bo ta, da greste k svojim ljudem in jih povabite k njemu. Če ga sprejmejo, naj ga sprejmejo; če ga zavrnejo, jih bomo sežgali.« Deset mož se je vrnilo k svojim ljudem in jim predstavilo islam ter razložilo pot resnice in vere. Ti so ga sprejeli s srcem in jezikom, nato pa peš pohiteli h Garibu, pred njim poljubili tla ter mu zaželeli čast in visok položaj. Rekli so: »Gospodar, postali smo tvoji sužnji. Ukaži nam, kar želiš; poslušali te bomo in ubogali. Nikoli več te ne zapustimo, saj nas je Bog po tvoji roki pripeljal na pravo pot.« Garib jim je izrekel dobre želje in dejal: »Vrnite se domov, vzemite svoje imetje in otroke ter pojdite pred nami v Dolino cvetja, k trdnjavi Sasa ibn Šit. Jaz bom pospremil Fahrtadž, hčer perzijskega kralja Saburja, nato pa se vrnil k vam.« Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.«

Takoj so se odpravili v svoje naselje, veseli, da so sprejeli islam. Predstavili so ga svojim družinam in otrokom in tudi ti so ga sprejeli. Nato so podrli svoje šotore, vzeli imetje in živino ter se preselili v Dolino cvetja. Gorski gul je s svojimi sinovi prišel prednje. Garib jim je bil namreč naročil: »Če vam pride naproti gorski gul in vas hoče napasti, omenite vzvišenega Boga, stvarnika vsega. Ko bo zaslišal Božje ime, bo odnehal in vas prijazno sprejel.« Ko je torej gorski gul prišel s svojimi sinovi in se jih namenil napasti, so glasno izrekli ime vzvišenega Boga. Tedaj jih je najlepše sprejel in jih vprašal, kako se jim godi. Povedali so mu, kaj so doživeli z Garibom. Saadan se jih je razveselil, jih nastanil in jih obsul z dobrotami.

Tako se je godilo njim. Garib pa je s kraljično Fahrtadž odpotoval proti mestu Isbanir. Potoval je pet dni, šesti dan pa je zagledal oblak prahu. Poslal je enega od Perzijcev, naj poizve, kaj se dogaja. Ta je odjezdil in se vrnil hitreje kakor leteča ptica ter rekel: »Gospodar, to je prah tisoč jezdecev, naših tovarišev, ki jih je kralj poslal iskat kraljično Fahrtadž.« Ko je Garib to izvedel, je svojim ljudem ukazal razjahati in postaviti šotore. Razjahali so in postavili tabor, nato pa so prispeli prišleki. Fahrtadžini možje so jih sprejeli in njihovemu poveljniku Tumanu povedali, da je kraljična z njimi. Ko je Tuman slišal za kralja Gariba, je stopil predenj, poljubil tla in ga vprašal, kako se godi kraljični. Garib ga je poslal v njen šotor. Vstopil je, ji poljubil roke in noge ter ji povedal, kaj se je zgodilo njenemu očetu in materi. Ona pa mu je pripovedovala o vsem, kar je doživela, in kako jo je Garib rešil gorskega gula. Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo triintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljična Fahrtadž Tumanu pripovedovala o vsem, kar je pretrpela, ko jo je gorski gul ujel, in kako jo je Garib rešil, sicer bi jo gul požrl. Nato je rekla: »Moj oče mu mora zato dati polovico svojega kraljestva.« Tuman je vstal, Garibu poljubil roke in noge, se mu zahvalil za njegovo dobroto in rekel: »Z dovoljenjem, gospodar: ali se smem vrniti v Isbanir in kralju prinesti veselo novico?« Garib mu je odgovoril: »Pojdi in prejmi od njega nagrado zanjo.« Tuman je odpotoval, Garib pa je krenil za njim. Tuman je hitel, dokler se pred njim ni prikazal Isbanir, kraljeva prestolnica. Šel je v palačo in pred kraljem Saburjem poljubil tla. Kralj ga je vprašal: »Kakšne novice prinašaš, glasnik sreče?« Tuman mu je odgovoril: »Ne povem ti, dokler mi ne obljubiš nagrade za veselo novico.« »Povej mi jo in zadovoljen boš,« je rekel kralj. Tuman je dejal: »O kralj našega časa, veseli se novice o kraljični Fahrtadž!« Ko je Sabur slišal hčerino ime, je omedlel. Poškropili so ga z rožno vodo in se je zavedel. Zaklical je Tumanu: »Pridi bliže in povej mi veselo novico!« Tuman je pristopil in mu razložil, kaj se je zgodilo kraljični Fahrtadž. Kralj je ob njegovih besedah udaril z dlanjo ob dlan in rekel: »Uboga Fahrtadž!« Nato je ukazal, naj Tumanu izročijo deset tisoč dinarjev, in mu podaril mesto Isfahan z vso okolico. Zaklical je svojim emirjem: »Vsi zajahajte, da gremo naproti kraljični Fahrtadž!« Zaupni služabnik je odšel povedat novico njeni materi in vsem ženskam v haremu. Silno so se razveselile, mati pa je služabniku podarila častno oblačilo in tisoč dinarjev. Novico so slišali tudi meščani ter okrasili trge in hiše. Kralj in Tuman sta zajahala in odjezdila, dokler nista zagledala Gariba. Kralj Sabur je razjahal in mu stopil nekaj korakov naproti. Tudi Garib je razjahal in mu prišel naproti. Objela sta se in se pozdravila. Sabur se je sklonil h Garibovim rokam, jih poljubil in se mu zahvalil za njegovo dobroto. Postavili so šotore nasproti šotorom. Sabur je stopil k svoji hčeri, ki je vstala, ga objela in mu pripovedovala, kaj je doživela ter kako jo je Garib rešil iz krempljev gorskega gula. Oče ji je rekel: »Pri tvojem življenju, kraljica lepotic, tako ga bom obdaril, da ga zasujem z darovi.« Odgovorila mu je: »Vzemi ga za zeta, oče, da ti bo pomagal proti sovražnikom, kajti pogumen je.« To je rekla zato, ker se je njeno srce navezalo na Gariba. Oče pa je dejal: »Hči moja, mar ne veš, da je kralj Hurdšah že poslal brokat in podaril sto tisoč dinarjev? On je kralj Širaza in njegove okolice, gospodar kraljestva, vojakov in vojská.« Ko je Fahrtadž slišala očetove besede, je rekla: »Oče, tega, kar si mi naštel, nočem. Če me prisiliš v nekaj, česar ne želim, si vzamem življenje.« Kralj je odšel h Garibu, ki mu je vstal v pozdrav. Sabur je sedel in se ga kar ni mogel nagledati. Pri sebi je rekel: »Pri Bogu, ne morem zameriti hčeri, da je vzljubila tega beduina.«

Nato so prinesli jedi. Jedli so in prenočili, zjutraj pa nadaljevali pot, dokler niso prispeli v mesto. Kralj in Garib sta vanj prijezdila drug ob drugem, streme ob stremenu. Bil je velik dan. Fahrtadž se je vrnila v svojo palačo, na kraj svoje časti. Sprejele so jo mati in dekle ter jo pozdravile z veseljem in radostnim vriskanjem. Kralj Sabur je sedel na prestol in Gariba posadil na svojo desnico. Kralji, dvorni dostojanstveniki, emirji, namestniki in vezirji so stali na desni in levi ter kralju čestitali ob hčerini vrnitvi. Kralj je rekel veljakom svoje države: »Kdor me ima rad, naj Garibu podari častno oblačilo.« Darovi so ga zasuli kakor dež. Garib je užival gostoljubje deset dni, nato pa se je hotel odpraviti. Kralj mu je podaril častno oblačilo in prisegel pri svoji veri, da ne bo odšel prej kakor čez mesec dni. Garib je rekel: »Kralj, zasnubil sem arabsko dekle in rad bi obhajal poroko z njo.« Kralj ga je vprašal: »Katera je lepša, tvoja zaročenka ali Fahrtadž?« Garib je odgovoril: »O kralj našega časa, kako naj se sužnja meri z gospodarico?« Kralj je dejal: »Fahrtadž je postala tvoja dekla, ker si jo rešil iz gulovih krempljev. Nobenega moža ne bo imela razen tebe.« Garib je vstal, poljubil tla in rekel: »O kralj našega časa, ti si kralj, jaz pa reven človek. Morda boš zahteval visoko ženitnino.« Kralj Sabur mu je odgovoril: »Sin moj, vedi, da jo je kralj Hurdšah, gospodar Širaza in njegove okolice, zasnubil in zanjo ponudil sto tisoč dinarjev. Jaz pa sem med vsemi ljudmi izbral tebe. Postavil sem te za meč svojega kraljestva in ščit svojega maščevanja.« Nato se je obrnil k veljakom in rekel: »Bodite mi priče, ljudje mojega kraljestva, da sem svojo hčer Fahrtadž dal v zakon svojemu sinu Garibu.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo štiriintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Sabur, kralj Perzije, svojim veljakom rekel: »Bodite mi priče, da sem svojo hčer Fahrtadž dal v zakon svojemu sinu Garibu.« Nato sta si segla v roke in postala je njegova žena. Garib mu je rekel: »Določi mi ženitnino, da ti jo prinesem. V trdnjavi Sasa imam nešteto bogastva in zakladov.« Sabur je odgovoril: »Sin moj, od tebe nočem ne denarja ne zakladov. Za njeno ženitnino sprejmem samo glavo Džamarkana, kralja Dašta in mesta Ahvaz.« Garib je dejal: »O kralj našega časa, odšel bom po svoje ljudi, se odpravil proti sovražniku in mu opustošil deželo.« Kralj se mu je zahvalil in zbrani veljaki so se razšli. Pri sebi pa je mislil, da se Garib, če bo šel nad Džamarkana, kralja Dašta, ne bo nikoli vrnil. Ko je napočilo jutro, sta kralj in Garib zajahala, kralj pa je tudi vojski ukazal, naj se poda na konje. Odjezdili so na vežbališče. Kralj jim je rekel: »Pomerite se s sulicami in razveselite moje srce.« Perzijski junaki so se začeli meriti med seboj. Nato je Garib dejal: »O kralj našega časa, tudi jaz bi se rad pomeril s perzijskimi vitezi, vendar pod enim pogojem.« Kralj ga je vprašal: »Kakšnim?« Odgovoril je: »Oblekel bom tanko oblačilo in vzel sulico brez osti. Nanjo bom privezal krpo, namočeno v žafran. Predme naj stopi vsak junak, njegova sulica pa naj obdrži ost. Če me premaga, mu podarim svoje življenje; če premagam jaz njega, mu na prsih pustim znamenje in mora zapustiti bojišče.« Kralj je zaklical poveljniku vojske, naj pripelje perzijske junake. Ta je izbral tisoč dvesto perzijskih kraljev, vse pogumne bojevnike. Kralj jim je v perzijskem jeziku rekel: »Kdor ubije tega beduina, naj od mene zahteva, kar želi, in ustregel mu bom.« Tekmovali so, kdo bo prej prišel do Gariba, in se pognali nadenj. Tedaj se je pokazalo, kaj je resnica in kaj laž, kaj resnost in kaj šala. Garib je rekel: »Zanašam se na Boga, Boga Ibrahima, Božjega prijatelja, vsemogočnega Boga vsega, pred katerim ni nič skrito. On je Edini, Vsemogočni, ki ga pogledi ne dosežejo.« Predenj je stopil velikan med perzijskimi junaki. Garib mu ni pustil niti, da bi se dobro ustavil pred njim, že ga je zaznamoval in mu prsi prekril z žafranom. Ko se je obrnil, ga je Garib s sulico udaril po vratu, da je padel na tla, služabniki pa so ga odnesli z vežbališča. Predenj je stopil drugi in tudi njega je zaznamoval, nato tretji, četrti in peti. Junak za junakom je prihajal pred njega, dokler ni zaznamoval vseh. Vzvišeni Bog mu je naklonil zmago nad njimi. Nato so zapustili vežbališče. Prinesli so jim jedi in so jedli, nato še pijačo in so pili. Garib je pil toliko, da se mu je zameglil um. Vstal je, da bi opravil potrebo, ob vrnitvi pa se je izgubil in zašel v Fahrtadžino palačo. Ko ga je zagledala, je bila vsa iz sebe od veselja. Zaklicala je svojim deklam: »Pojdite vsaka v svoje prostore!« Razšle so se in odšle vsaka k sebi. Fahrtadž je vstala, Garibu poljubila roko in rekla: »Dobrodošel, moj gospodar, ki si me rešil gula. Za vedno sem tvoja dekla.« Potegnila ga je k svoji postelji in ga objela. V njem se je razvnela strast, vzel ji je nedolžnost in ostal pri njej do jutra.

Tako se je zgodilo, kralj pa je mislil, da je Garib že odšel. Ko je napočilo jutro, je Garib stopil predenj. Kralj mu je vstal v pozdrav in ga posadil ob sebi. Nato so prišli kralji, poljubili tla in se razvrstili na desni in levi. Pogovarjali so se o Garibovem pogumu in govorili: »Slava Njemu, ki mu je kljub mladosti podelil tolikšno junaštvo!« Med pogovorom so skozi okno palače zagledali prah bližajočih se konj. Kralj je zaklical svojim slom: »Kaj čakate? Prinesite mi vest, kaj pomeni ta prah!« Eden od jezdecev je odjezdil, pogledal, kdo je v oblaku prahu, in se vrnil z besedami: »Kralj, v prahu smo našli sto jezdecev. Njihovemu emirju pravijo Suhajm al Lajl.« Ko je Garib to slišal, je rekel: »Moj gospodar, to je moj brat. Poslal sem ga po opravku in zdaj mu grem naproti.« Zajahal je s svojimi stotimi jezdeci iz rodu Kahtan, pridružilo pa se mu je še tisoč Perzijcev. Odjezdil je v veličastnem sprevodu, a veličina pripada samo Bogu. Potoval je, dokler ni prišel do brata. Oba sta razjahala, se objela in znova zajahala. Garib ga je vprašal: »Brat moj, si pripeljal svoje ljudi v trdnjavo Sasa in v Dolino cvetja?« Suhajm mu je odgovoril: »Brat moj, ko je tisti izdajalski pes slišal, da si zavzel trdnjavo gorskega gula, ga je prevzel še večji nemir. Rekel je: ‘Če ne odidem iz teh krajev, bo prišel Garib in mi brez ženitnine vzel hčer Mahdijo.’ Nato je vzel hčer, svoje ljudi, družino in imetje ter se odpravil v Irak. Prišel je v Kufo in si poiskal zavetje pri kralju Adžibu. Hoče mu dati svojo hčer Mahdijo.« Ko je Garib slišal besede svojega brata Suhajma al Lajla, mu je od bridkosti skoraj odletela duša. Rekel je: »Pri resnici islama, vere Ibrahima, Božjega prijatelja, in pri velikem Gospodu! Odšel bom v Irak in tam razvnel silovito vojno.« Vrnili so se v mesto. Garib in njegov brat Suhajm al Lajl sta šla v kraljevo palačo in poljubila tla. Kralj je vstal v Garibov pozdrav in pozdravil še Suhajma. Garib mu je povedal, kaj se je zgodilo. Kralj mu je dodelil deset poveljnikov, vsakemu pa deset tisoč jezdecev, pogumnih Arabcev in Perzijcev. V treh dneh so se pripravili. Garib je nato odpotoval in prišel do trdnjave Sasa. Gorski gul in njegovi sinovi so mu prišli naproti. Saadan in sinovi so razjahali ter Garibu poljubili noge v stremenih. Garib je gorskemu gulu povedal, kaj se je zgodilo. Ta je rekel: »Moj gospodar, ostani v svoji trdnjavi. Jaz bom s sinovi in vojaki odšel proti Iraku, razdejal mesto Rustak in ti vse njegove vojake pripeljal v najtrdnejših vezeh.« Garib se mu je zahvalil in dejal: »Saadan, vsi bomo šli.« Gul se je pripravil in storil, kakor mu je ukazal. Vsi so krenili na pot, v trdnjavi pa pustili tisoč jezdecev, da bi jo varovali. Odpravili so se proti Iraku.

Tako je bilo z Garibom. Mardas pa je s svojimi ljudmi potoval, dokler ni prišel v Irak. S seboj je vzel lepo darilo, ga odnesel v Kufo in ga položil pred Adžiba. Nato je poljubil tla, mu izrekel blagoslove, kakršni se izrekajo kraljem, in dejal: »Gospodar, prišel sem prosit za tvoje varstvo.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo petintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Mardas, ko je stopil pred Adžiba, dejal: »Prišel sem prosit za tvoje varstvo.« Adžib ga je vprašal: »Kdo ti je storil krivico, da te obvarujem pred njim? Pa četudi bi bil sam Sabur, kralj Perzijcev, Turkov in Dajlamcev!« Mardas je odgovoril: »O kralj našega časa, krivico mi dela mladenič, ki sem ga vzgojil v svojem naročju. Našel sem ga v materinem naročju v neki dolini. Poročil sem se z njegovo materjo in rodila mi je sina, ki sem ga imenoval Suhajm al Lajl. Njenemu sinu pa je ime Garib. Odrasel je v mojem naročju in postal uničujoča strela, strašna nadloga. Ubil je Hasana, poglavarja rodu Nabhan, pokončal može in premagal viteze. Imam hčer, ki je vredna samo tebe. Prosil me je zanjo, jaz pa sem od njega zahteval glavo gorskega gula. Odšel je k njemu, se z njim pomeril, ga ujel in sprejel med svoje može. Slišal sem, da je sprejel islam in zdaj vabi ljudi k svoji veri. Rešil je Saburjevo hčer iz gulovih rok in zavzel trdnjavo Sasa ibn Šit ibn Šadad ibn Ad, v kateri so bogastva davnih in poznejših rodov ter zakladi prednikov. Zdaj je odšel pospremit Saburjevo hčer in ne bo se vrnil drugače kakor s perzijskim bogastvom.« Ko je Adžib slišal Mardasove besede, je prebledel, se ves spremenil in postal prepričan, da ga čaka poguba. Vprašal je: »Mardas, ali je mati tega mladeniča pri tebi ali pri njem?« »Pri meni, v mojih šotorih.« »Kako ji je ime?« »Ime ji je Nusra.« Adžib je rekel: »To je ona.« Poslal je ponjo in jo dal pripeljati. Ko jo je zagledal, jo je prepoznal in rekel: »Prekleta ženska, kje sta sužnja, ki sem ju poslal s teboj?« Odgovorila je: »Zaradi mene sta drug drugega ubila.« Adžib je izvlekel meč in jo z enim udarcem presekal na dvoje. Odvlekli so jo in vrgli proč. V njegovo srce pa se je naselil nemir. Rekel je: »Mardas, daj mi svojo hčer za ženo.« Mardas je odgovoril: »Ena tvojih dekel je. Dajem ti jo v zakon in sam sem tvoj suženj.« Adžib je dejal: »Rad bi videl Gariba, sina te vlačuge, da ga pokončam in mu dam okusiti vse vrste muk.« Mardasu je ukazal izročiti trideset tisoč dinarjev za hčerino ženitnino, sto kosov svile, pretkane z zlatom in bogato okrašene, sto kosov blaga z obrobami, rute in zlate ogrlice. Mardas je odšel s to veliko ženitnino in se zavzeto lotil priprave Mahdijine bale.

Tako se je godilo njim. Garib pa je potoval, dokler ni prišel do Džazire, utrjenega in težko osvojljivega mesta na začetku iraške dežele. Ukazal je utaboriti se pred njim. Ko so meščani videli, da se je pred mestom ustavila vojska, so zaprli vrata, utrdili obzidje in šli povedat kralju. Ta je pogledal z grajskih balkonov in zagledal ogromno vojsko, sami Perzijci so bili v njej. Rekel je: »Ljudje moji, kaj hočejo ti Perzijci?« Odgovorili so: »Ne vemo.« Kralju je bilo ime Damig, ker je junakom na bojišču drobil glave. Med njegovimi pomočniki je bil spreten mož, živ kakor ognjeni plamen, po imenu Sab al Kifar. Kralj ga je poklical in mu rekel: »Pojdi k tej vojski, poizvedi, kdo so in kaj hočejo od nas, ter se hitro vrni.« Sab al Kifar je odšel kakor veter in prišel do Garibovih šotorov. Nekaj Arabcev mu je stopilo naproti in ga vprašalo: »Kdo si in kaj hočeš?« Odgovoril je: »Sel sem in poslanec gospodarja tega mesta k vašemu gospodarju.« Vzeli so ga s seboj ter ga vodili med šotori, tabori in prapori, dokler niso prišli do Garibovega kraljevskega šotora. Stopili so h Garibu in mu povedali zanj. »Pripeljite ga,« je rekel. Privedli so ga in sel je ob vstopu poljubil tla ter mu zaželel trajno čast in dolgo življenje. Garib ga je vprašal: »Kaj te je pripeljalo?« Odgovoril je: »Poslanec sem Damiga, gospodarja mesta Džazira, brata kralja Kandamarja, ki je vladal mestu Kufa in iraški deželi.« Ko je Garib slišal njegove besede, so mu solze obilno privrele iz oči. Pogledal je sla in ga vprašal: »Kako ti je ime?« »Ime mi je Sab al Kifar.« Garib mu je rekel: »Pojdi k svojemu gospodarju in mu povej: gospodar teh šotorov se imenuje Garib, sin Kandamarja, gospodarja Kufe, ki ga je ubil njegov sin. Prišel je, da se maščuje Adžibu, izdajalskemu psu.« Sel se je ves vesel vrnil h kralju Damigu in poljubil tla. Kralj ga je vprašal: »Kaj prinašaš, Sab al Kifar?« Odgovoril je: »Gospodar, poveljnik te vojske je sin tvojega brata.« Nato mu je povedal vse, kar je slišal. Kralju se je zdelo, da sanja. Rekel je: »Sab al Kifar!« »Da, kralj.« »Ali je res, kar si povedal?« »Pri tvoji glavi, res je.« Tedaj je kralj svojim veljakom ukazal zajahati. Zajahali so in z njim odjezdili, dokler niso prišli do šotorov. Ko je Garib izvedel, da prihaja kralj Damig, mu je šel naproti. Objela sta se in se pozdravila. Garib je kralja odpeljal v šotore, kjer sta sedla na častna sedeža. Damig se je razveselil Gariba, svojega nečaka. Nato se je obrnil k njemu in rekel: »V srcu me žge, ker še nisem maščeval tvojega očeta. Toda proti tvojemu pasjemu bratu nimam moči, kajti njegova vojska je velika, moja pa majhna.« Garib je odgovoril: »Stric, zdaj sem tu, da se maščujem, sperem sramoto in očistim deželo njegove navzočnosti.« Damig je rekel: »Nečak moj, dva človeka moraš maščevati: očeta in mater.« Garib ga je vprašal: »Kaj je z mojo materjo?« Odgovoril je: »Ubil jo je tvoj brat Adžib.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo šestintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Garib, ko mu je stric Damig povedal, da je njegovo mater ubil brat Adžib, vprašal: »Stric, zakaj jo je ubil?« Damig mu je pripovedoval, kaj se je zgodilo njegovi materi in kako je Mardas svojo hčer dal Adžibu za ženo, ta pa se je nameraval združiti z njo. Ko je Garib slišal stričeve besede, je bil ves iz sebe in je omedlel, tako da je skoraj umrl. Ko se je zavedel, je zaklical svoji vojski: »Zajahajte!« Damig mu je rekel: »Nečak moj, počakaj, da se pripravim, zberem svoje može in odjezdim s teboj v tvojem spremstvu.« Garib je odgovoril: »Stric, ne morem več čakati. Pripravi se in me dohiti v Kufi.« Nato je odpotoval, dokler ni prišel do mesta Babilon, katerega prebivalce je obšel strah. V njem je vladal kralj po imenu Džamak. Imel je dvajset tisoč jezdecev, iz vasi pa se jih je pri njem zbralo še petdeset tisoč. Garibovi ljudje so postavili šotore pred Babilonom. Garib je napisal pismo in ga poslal mestnemu vladarju. Sel je odšel in ob prihodu pred mesto zaklical: »Poslanec sem!« Vratar je šel h kralju Džamaku in mu povedal za sla. Kralj je rekel: »Pripelji ga.« Vratar se je vrnil in privedel sla predenj. Ta je poljubil tla in mu izročil pismo. Džamak ga je odprl in prebral. V njem je pisalo: »Hvala Bogu, Gospodu svetov, Gospodu vsega, hranitelju vsakega živega bitja, ki ima moč nad vsem. Od Gariba, sina kralja Kandamarja, gospodarja Iraka in dežele Kufa, Džamaku. Ko prejmeš to pismo, naj bo tvoj edini odgovor ta, da razbiješ malike in priznaš edinost vsevednega Vladarja, stvarnika svetlobe in teme, stvarnika vsega, ki ima moč nad vsem. Če ne storiš, kar sem ti ukazal, ti bom današnji dan spremenil v najnesrečnejši dan. Mir tistemu, ki sledi pravi poti, se boji posledic pogube in uboga Najvišjega Vladarja, Gospoda prihodnjega in sedanjega sveta, ki stvari reče: Bodi! — in je.«

Ko je prebral pismo, so mu oči pomodrele in obraz porumenel. Zaklical je slu: »Pojdi k svojemu gospodarju in mu povej: jutri zjutraj bo boj in spopad, pa se bo pokazalo, kdo je pravi junak.« Sel je odšel in Garibu povedal, kaj se je zgodilo. Garib je svojim ljudem ukazal, naj se pripravijo na boj. Džamak pa je ukazal postaviti šotore nasproti Garibovim. Iz mesta je prišla vojska, velika kakor razburkano morje, in noč prebila v pričakovanju spopada. Ko je napočilo jutro, sta obe strani zajahali in se postavili v vrste. Udarjali so po kovinskih bojnih glasbilih in na plemenitih konjih vihteli sulice ter napolnili zemljo in planjave. Junaki so stopili naprej. Prvi je na polje vojne in dvobojev prišel gorski gul, ki je na rami nosil ogromno drevo. Med obema vojskama je zaklical: »Jaz sem gul Saadan!« Nato je zavpil: »Kdo pride na dvoboj? Kdo se hoče pomeriti z menoj? Naj ne prihaja ne lenuh ne slabič!« Zatem je zaklical svojim sinovom: »Kaj čakate? Prinesite mi drva in ogenj, lačen sem!« Sinovi so poklicali svoje sužnje, ki so zbrali drva in sredi bojišča zakurili ogenj. Tedaj je predenj stopil eden nevernikov, silen velikan, ki je na rami nosil drog, velik kakor ladijski jambor. Pognal se je nad Saadana in zavpil: »Gorje ti, Saadan!« Ko je Saadan slišal velikanove besede, ga je popadla jeza. Zavihtel je drevo, da je zažvižgalo po zraku, in z njim udaril velikana. Ta je udarec prestregel z drogom, toda drevo je s svojo težo potisnilo tudi njegov drog nanj, mu zdrobilo glavo in ga podrlo kakor visoko palmo. Saadan je zaklical svojim sužnjem: »Odvlecite tega debelega telička in ga hitro specite!« Pohiteli so, velikana odrli, ga spekli in postavili pred gula Saadana. Ta ga je pojedel in mu pogrizel kosti. Ko so neverniki videli, kaj je Saadan storil z njihovim tovarišem, jim je koža vztrepetala od groze, telesa so se jim stresla, pogum jih je zapustil in barva jim je izginila z obrazov. Drug drugemu so govorili: »Vsakogar, ki stopi pred tega gula, požre, mu pogrize kosti in mu za vedno odvzame dih tega sveta.« Od strahu pred gulom in njegovimi sinovi so se nehali bojevati, nato pa se obrnili in zbežali proti svojemu mestu.

Tedaj je Garib zaklical svojim možem: »Za bežečimi!« Perzijci in Arabci so planili nad babilonskega kralja in njegove ljudi ter jih sekali z meči, dokler jih niso pobili več kot dvajset tisoč. Pri mestnih vratih je nastala tolikšna gneča, da je tam padla še velika množica; vrat niso mogli zapreti, zato so Arabci in Perzijci vdrli v mesto. Saadan je enemu izmed mrtvih vzel železni drog, z njim zamahnil pred sovražniki in stopil na bojišče. Nato je planil v palačo kralja Džamaka, se soočil z njim in ga udaril z drogom, da je nezavesten omahnil na tla. Saadan se je vrgel še na druge v palači in jih zdrobil kakor suho dračje. Tedaj so zavpili: »Milost! Milost!« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 637. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da so ljudje v palači kralja Džamaka, ko je vanjo vdrl gul Saadan in jih začel drobiti, zavpili: »Milost! Milost!« Saadan jim je rekel: »Zvežite svojega kralja!« Zvezali so ga in ga odnesli, Saadan pa jih je gnal pred seboj kakor ovce, potem ko je večina prebivalcev mesta že padla pod meči Garibove vojske. Privedel jih je pred Gariba. Ko se je Džamak, babilonski kralj, zavedel, je ugotovil, da je zvezan, in zaslišal gula govoriti: »Nocoj bom večerjal tega kralja Džamaka.« Obrnil se je h Garibu in mu rekel: »Pod tvoje varstvo se zatekam.« Garib je odgovoril: »Sprejmi islam, pa boš varen pred gulom in pred kaznijo Živega, ki nikoli ne mine.« Džamak je s srcem in besedo sprejel islam, zato je Garib ukazal, naj ga odvežejo. Nato je k islamu povabil še njegove ljudi in vsi so ga sprejeli ter stopili v Garibovo službo. Džamak je odšel v mesto in prinesel jedi in pijačo. Prenočili so pri Babilonu, ko pa se je zdanilo, je Garib ukazal odhod. Potovali so do Majafarikin in ugotovili, da je mesto prazno. Njegovi prebivalci so namreč slišali, kaj se je zgodilo Babilonu, zapustili domove in odšli v Kufo. Tam so Adžibu povedali, kaj se je zgodilo. Ob novici je ves ponorel, sklical svoje junake, jim povedal, da prihaja Garib, in ukazal, naj se pripravijo na boj z njegovim bratom. Preštel je svoje može: imel je trideset tisoč konjenikov in deset tisoč pešakov. Poklical je še druge in zbralo se je dodatnih petdeset tisoč konjenikov in pešakov. Nato je krenil na čelu silne vojske. Po petih dneh je našel bratovo vojsko utaborjeno pri Mosulu in postavil šotore nasproti njihovim. Garib je napisal pismo, se obrnil k svojim možem in vprašal: »Kdo med vami bo to pismo odnesel Adžibu?« Suhajm je skočil na noge in rekel: »O kralj tega časa, jaz bom odnesel tvoje pismo in prinesel odgovor.« Garib mu je izročil pismo in Suhajm je odšel do Adžibovega kraljevega šotora. Ko so Adžibu naznanili njegov prihod, je rekel: »Pripeljite ga.« Privedli so ga predenj in vprašal ga je: »Od kod prihajaš?« Odgovoril je: »Od kralja Perzijcev in Arabcev, zeta Kisre, kralja sveta. Pošilja ti pismo in pričakuje odgovor.« Adžib je rekel: »Daj mi pismo.« Suhajm mu ga je izročil. Adžib ga je odprl in prebral: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostljivega. Mir naj bo z Abrahamom, Božjim prijateljem. Ko prejmeš to pismo, priznaj edinost Kralja, ki vse daruje, ki je vzrok vseh vzrokov in vodi oblake, ter opusti čaščenje malikov. Če sprejmeš islam, boš moj brat in naš vladar. Odpustil ti bom krivdo za smrt svojega očeta in matere in te ne bom terjal za to, kar si storil. Če pa ne storiš, kar ti zapovedujem, ti bom odsekal glavo, opustošil tvojo deželo in nemudoma udaril nate. Dal sem ti dober nasvet. Mir naj bo s tistim, ki sledi pravi poti in uboga Najvišjega kralja.«

Ko je Adžib prebral Garibove besede in razumel grožnje v njih, so mu oči zavile v glavo, zaškrtal je z zobmi in silovito vzplamtel od jeze. Nato je pismo raztrgal in ga odvrgel. Suhajma je to zabolelo, zato je zaklical Adžibu: »Naj ti Bog ohromi roko za to, kar si storil!« Adžib je zavpil svojim možem: »Zgrabite tega psa in ga razsekajte z meči!« Planili so na Suhajma, ta pa je izvlekel meč in se zagnal mednje. Ubil je več kot petdeset junakov in se prebil do brata, ves prepojen s krvjo. Garib ga je vprašal: »Kaj se ti je zgodilo, Suhajm?« Povedal mu je vse, kar se je pripetilo. Garib je zavpil: »Bog je največji!« Ves se je razvnel od jeze. Zadonele so vojne bobne, junaki so zajahali, možje so se postavili v vrste, enakovredni nasprotniki so se srečali in na bojišču pognali konje v ples. Bojevniki so si nadeli železne oklepe in gosto pletene verižne srajce, si opasali meče in zgrabili dolge sulice. Tudi Adžib je s svojimi možmi zajahal in vojska je planila nad vojsko. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 638. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da sta Garib in Adžib s svojimi možmi zajahala in je vojska planila nad vojsko. Sodnik vojne je izrekel sodbo, krivično sodbo, nato pa zapečatil usta in ni več spregovoril. Kri je tekla v potokih in po zemlji risala gosto stkane vzorce. Ljudje so siveli od groze, boj se je zaostril in razplamtel. Noge so drsele, pogumni so vztrajali in prodirali naprej, strahopetni pa obračali hrbet in bežali. Bojevali so se in klali, dokler ni dan minil in se ni spustila gosta noč. Tedaj so zadoneli bobni za razhod, vojski sta se ločili in vsaka se je vrnila v svoje šotore prenočit. Ko se je zdanilo, so zadoneli bobni za vojno in boj. Možje so si nadeli bojno opravo, si opasali sijajne meče, zgrabili temne sulice in zajahali vitke, iskre konje ter zaklicali: »Danes ni umika!« Vojski sta se razvrstili kakor razburkano morje. Prvi je vrata boja odprl Suhajm. Pognal je konja med obema vrstama, pokazal spretnost z dvema mečema in dvema sulicama ter izvedel tolikšne bojne obrate, da je osupnil tudi najbistrejše može. Nato je zaklical: »Kdo pride na dvoboj? Kdo se bo pomeril z menoj? Naj ne prihaja lenuh ali nesposobnež!« Naproti mu je prijezdil neverni konjenik, kakor ognjen plamen. Suhajm mu ni pustil niti obstati pred seboj, že ga je prebodel in zvrnil na tla. Prišel je drugi in ga je ubil, tretji in ga je razsekal, četrti in ga je pokončal. Do poldneva je ubil vsakega, ki se mu je postavil nasproti, tako da je padlo dvesto junakov. Tedaj je Adžib zaklical svojim možem in jim ukazal napad. Junaki so planili nad junake, spopad se je razrasel, klici in kriki so se množili, nabrušeni meči so zvonili in možje so pobijali može. Znašli so se v najhujši nesreči, kri je tekla in se razlivala, lobanje pa so postale podkve konjem. Silovito so se tolkli, dokler ni dan minil in se ni spustila gosta noč. Tedaj so se ločili, se vrnili v šotore in prenočili do jutra. Nato sta obe strani spet zajahali in se pripravili na boj. Muslimani so čakali, da bo Garib kot običajno prijezdil pod prapori, a ni prišel. Suhajm je odšel v bratov kraljevi šotor, vendar ga ni našel. Vprašal je šotorske služabnike in odgovorili so: »Nič ne vemo o njem.« Silno se je užalostil, odšel ven in o tem obvestil vojsko. Možje se niso hoteli bojevati in so rekli: »Če Gariba ni, nas bo njegov sovražnik pogubil.«

Za Garibovim izginotjem pa je tičala nenavadna zgodba, ki jo bomo povedali po vrsti. Ko se je Adžib vrnil iz boja z bratom Garibom, je poklical enega svojih pomočnikov po imenu Sajar in mu rekel: »Sajar, prav za tak dan sem te prihranil. Ukazujem ti, da se vtihotapiš v Garibov tabor, prideš do kraljevega šotora in mi pripelješ Gariba. Pokaži mi svojo spretnost.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Sajar je odšel in se prebil do Garibovega kraljevega šotora. Noč je bila že temna in vsakdo se je umaknil na svoje ležišče, Sajar pa je stal tam, kakor da streže kralju. Garib je postal žejen in ga prosil za vodo. Sajar mu je podal vrč vode, v katero je primešal uspavalo. Garib še ni do konca izpil, ko se mu je glava povesila in se je zgrudil. Sajar ga je zavil v njegov plašč, ga dvignil in odnesel v Adžibov tabor. Stopil je predenj in mu ga položil pred noge. Adžib ga je vprašal: »Kaj je to, Sajar?« Odgovoril je: »Tvoj brat Garib.« Adžib se je razveselil in rekel: »Naj te maliki blagoslovijo! Odvij ga in ga prebudi.« Sajar mu je dal povohati kis. Garib se je zavedel, odprl oči in ugotovil, da je zvezan v tujem šotoru. Rekel je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem, Veličastnem.« Brat je zavpil nanj: »Si se drznil vstati proti meni, pes, in zahtevati mojo smrt ter maščevanje za svojega očeta in mater? Danes te bom poslal za njima in svet odrešil tebe!« Garib mu je odgovoril: »Ti pes nevernikov, še boš videl, na koga se bo obrnilo kolo nesreče in koga bo premagal vsemogočni Kralj, ki pozna vse skrite misli in te bo pustil trpeti v peklu zaradi tvoje krivičnosti. Usmili se samega sebe in reci z menoj: Ni boga razen Boga in Abraham je Božji prijatelj.« Ko je Adžib slišal Garibove besede, je zarenčal, preklel svojega kamnitega boga in ukazal, naj pripeljejo rablja in prinesejo usnjeno podlogo za kri. Tedaj je vstal vezir in poljubil tla. Na skrivaj je bil musliman, navzven pa nevernik. Rekel je: »O kralj, počakaj in ne hiti, dokler ne izvemo, kdo bo zmagal in kdo bo poražen. Če zmagamo, ga bomo lahko kadarkoli ubili; če pa bomo poraženi, nam bo to, da ga držimo v rokah, dajalo moč.« Emirji so rekli: »Vezir govori resnico.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 639. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je vezir vstal, ko je Adžib hotel ubiti Gariba, in rekel: »Ne hiti, saj ga lahko kadarkoli ubijemo.« Adžib je ukazal, naj bratu nadenejo dvoje okovov za noge in dvoje za vrat, ga zaprl v svoj šotor in mu postavil za stražo tisoč silnih junakov. Garibovi možje pa so zjutraj pogrešili svojega kralja in ga niso našli. Ko se je zdanilo, so bili kakor ovce brez pastirja. Tedaj je gul Saadan zaklical: »Možje, nadenite si bojno opravo in zaupajte svojemu Gospodu; odvrnil bo nevarnost od vas!« Arabci in Perzijci so si nadeli železne oklepe in gosto pletene verižne srajce ter zajahali. Veljaki so stopili naprej, praporščaki so se pomaknili na čelo. Tedaj je nastopil gorski gul z drogom, težkim dvesto ratlov, na rami. Razjahal se je po bojišču in zaklical: »Častilci malikov, stopite danes predme, kajti danes je dan spopada! Kdor me pozna, že ve, kako naj se obvaruje mojega zla; kdor me ne pozna, se mu bom predstavil. Jaz sem Saadan, služabnik kralja Gariba! Kdo pride na dvoboj? Kdo se bo pomeril z menoj? Naj danes ne prihaja strahopetec ali nesposobnež!« Naproti mu je prijezdil neverni junak, kakor ognjen plamen, in planil nanj. Saadan ga je prestregel in udaril z drogom, mu polomil rebra in ga brez življenja zvrnil na tla. Nato je zaklical svojim sinovom in sužnjem: »Zakurite ogenj! Vsakega nevernika, ki pade, specite, ga dobro pripravite in prepecite nad ognjem, nato pa mi ga prinesite, da ga pojem za kosilo.« Storili so, kar jim je ukazal. Sredi bojišča so zakurili ogenj in mrtvega moža vrgli vanj. Ko je bil pečen, so ga prinesli Saadanu, ta pa mu je trgal meso in drobil kosti. Ko so neverniki videli, kaj počne gorski gul, jih je obšla silna groza. Adžib je zavpil svojim možem: »Gorje vam! Napadite tega gula, udarite po njem z meči in ga razsekajte!« Dvajset tisoč mož je planilo nad Saadana, ga obkolilo in zasulo s puščicami. Dobil je štiriindvajset ran, njegova kri je tekla po zemlji in ostal je sam. Tedaj so muslimanski junaki napadli malikovalce in klicali na pomoč Gospoda svetov. Bojevali so se in klali do konca dneva, nato pa so se razšli. Saadan je bil ujet; zaradi izgube krvi je bil kakor pijan. Trdno so ga zvezali in ga zaprli h Garibu. Ko ga je Garib zagledal v ujetništvu, je rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem, Veličastnem.« Nato ga je vprašal: »Saadan, kaj se ti je zgodilo?« Odgovoril je: »Gospod moj, Bog, slavljeni in vzvišeni, je določil tako stisko kakor olajšanje. Oboje mora priti.« Garib je rekel: »Resnico govoriš, Saadan.« Adžib pa je tisto noč prebil vesel in svojim možem rekel: »Jutri zajahajte in napadite muslimansko vojsko, da ne ostane živ niti eden!« Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.«

Muslimani pa so noč prebili potrti zaradi poraza in objokovali svojega kralja in Saadana. Suhajm jim je rekel: »Možje, ne skrbite, Božja rešitev je blizu.« Počakal je do polnoči, nato pa se odpravil v Adžibov tabor. Hodil je med šotori, dokler ni našel Adžiba sedeti na prestolu veličastva, obdanega s kralji. Suhajm je bil ves čas preoblečen v šotorskega služabnika. Stopil je k prižgani sveči, ji prirezal stenj in nanj natresel uspavalo, ki se je hitro širilo po zraku. Nato je odšel iz kraljevega šotora in nekaj časa čakal, da je dim uspavala obdal Adžiba in njegove kralje. Popadali so na tla kakor mrtvi. Suhajm jih je pustil in odšel k šotoru, kjer sta bila zaprta Garib in Saadan. Okrog njega je bilo tisoč junakov, ki jih je že premagovala zaspanost. Suhajm jim je zaklical: »Gorje vam, ne spite! Pazite na ujetnika in prižgite bakle!« Nato je vzel baklo, jo prižgal z gorečim lesom, vanjo natresel obilo uspavala in z njo obhodil šotor. Dim uspavala se je dvignil in jim napolnil nosnice, zato so vsi zaspali; dim je omamil tudi ves tabor in vsi so utonili v spanec. Suhajm al Lajl je imel pri sebi gobo, namočeno v kis. Dal jo je povohati Garibu in Saadanu, da sta se zavedela, potem ko ju je že osvobodil verig in okovov. Zagledala sta ga, se ga razveselila in mu zaželela Božji blagoslov. Nato so odšli ven in stražarjem pobrali vse orožje. Suhajm jima je rekel: »Pojdita v svoj tabor.« Odšla sta, Suhajm pa je stopil v Adžibov kraljevi šotor, ga zavil v njegov plašč, ga dvignil in odnesel proti muslimanskim šotorom. Usmiljeni Gospod ga je varoval, dokler ni prišel do Garibovega kraljevega šotora. Tam je razgrnil plašč. Garib je pogledal vanj in zagledal svojega brata Adžiba z zvezanimi rokami. Zaklical je: »Bog je največji! Zmaga in zmagoslavje!« Suhajmu je zaželel Božji blagoslov in mu rekel: »Suhajm, prebudi ga.« Ta je stopil bliže in mu dal povohati kis iz posodice. Adžib se je prebudil iz omame, odprl oči in ugotovil, da ima zvezane roke in okovane noge. Povesil je glavo proti tlom. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 640. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Adžib, potem ko ga je Suhajm omamil, ujel in prinesel k njegovemu bratu Garibu ter ga tam prebudil, odprl oči, se našel zvezanega in okovanega ter povesil glavo proti tlom. Garib mu je rekel: »Prekletež, dvigni glavo!« Dvignil jo je in videl, da je med Perzijci in Arabci, njegov brat pa sedi na kraljevskem prestolu, na mestu svoje veličine. Molčal je in ni spregovoril. Garib je zavpil: »Slecite tega psa!« Slekli so ga in se z biči spravili nadenj, dokler mu niso oslabili telesa in otopili čutov. Za stražo so mu postavili sto konjenikov. Ko je Garib končal z mučenjem brata, so iz neverniškega tabora zaslišali vzklike o Božji edinosti in veličini. Vzrok je bil ta, da je kralj Damig, Garibov stric, po Garibovem odhodu iz njegove dežele al Džazire ostal doma še deset dni, nato pa krenil za njim z dvajset tisoč konjeniki. Potoval je, dokler se ni približal bojišču. Poslal je svojega sla, naj izve novice. Ta se je po enem dnevu vrnil in mu povedal, kaj se je zgodilo med Garibom in njegovim bratom. Kralj Damig je počakal do noči, nato pa z vzklikom »Bog je največji!« planil nad nevernike in jih začel sekati z ostrim mečem. Garib in njegovi možje so slišali te vzklike in Garib je zaklical bratu Suhajmu al Lajlu: »Poizvedi, čigava je ta vojska in zakaj ti vzkliki!« Suhajm je odšel do bojišča in vprašal služabnike. Povedali so mu, da je prišel kralj Damig, Garibov stric, z dvajset tisoč konjeniki in rekel: »Pri Abrahamu, Božjem prijatelju, svojega nečaka ne bom zapustil! Ravnal bom kakor junak, ukrotil neverno ljudstvo in zadovoljil vsemogočnega Kralja.« Nato je s svojimi možmi v nočni temi napadel nevernike. Suhajm se je vrnil k bratu Garibu in mu povedal, kaj je storil njegov stric. Garib je zaklical svojim možem: »Vzemite orožje, zajahajte konje in pomagajte mojemu stricu!« Vojska je zajahala, planila nad nevernike in jih začela sekati z ostrimi, smrtonosnimi meči. Do jutra so pobili okoli petdeset tisoč nevernikov in jih okoli trideset tisoč ujeli. Ostali so se v begu razkropili na vse strani. Muslimani so se vrnili zmagoviti in okrepljeni z Božjo pomočjo. Garib je prijezdil stricu Damigu naproti, ga pozdravil in se mu zahvalil za pomoč. Damig je vprašal: »Le kaj je bilo s tistim psom? Je bil ujet v tem spopadu?« Garib je odgovoril: »Stric, bodi miren in vesel: zvezan je pri meni.« Damig se je silno razveselil. Odšli so v tabor, oba kralja sta razjahala in stopila v kraljevi šotor, vendar Adžiba ni bilo. Garib je vzkliknil: »Pri časti Abrahama, Božjega prijatelja, mir z njim!« Nato je rekel: »Kakšen strašen dan! Kako grozovit je!« Zavpil je na šotorske služabnike: »Gorje vam! Kje je moj ujetnik?« Odgovorili so: »Ko si zajahal in smo odšli s teboj, nam nisi ukazal, naj ga stražimo.« Rekel je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem, Veličastnem.« Stric pa mu je rekel: »Ne prenagli se in ne skrbi. Kam naj pobegne, ko ga bomo iskali?«

Za Adžibov pobeg pa je bil zaslužen njegov služabnik Sajar. Skrival se je v taboru in komaj dočakal, da je Garib odjezdil in v šotorih ni pustil nikogar, ki bi stražil ujetnika. Počakal je na pravi trenutek, dvignil Adžiba na hrbet in se odpravil z njim v puščavo. Adžib je bil ves omotičen od bolečin zaradi mučenja. Sajar ga je naglo nosil od začetka noči do naslednjega dne, dokler ni prišel do izvira ob jablani. Tam ga je spustil s hrbta in mu umil obraz. Adžib je odprl oči, zagledal Sajarja in mu rekel: »Sajar, odpelji me v Kufo, da si opomorem, zberem konjenike, čete in vojske ter z njimi premagam svojega sovražnika. In vedi, Sajar, lačen sem.« Sajar je šel v goščavo, ujel nojevega mladiča in ga prinesel gospodarju. Zaklal ga je, razkosal, nabral drva, ukresal ogenj in ga spekel. Dal mu je jesti in piti iz izvira, da se mu je povrnila moč. Nato je odšel do nekega arabskega tabora, tam ukradel konja in ga pripeljal Adžibu. Posadil ga je nanj in se z njim odpravil proti Kufi. Potovala sta več dni, dokler se nista približala mestu. Kraljevi namestnik je prišel Adžibu naproti, ga pozdravil in videl, kako je oslabel zaradi mučenja, ki mu ga je prizadejal brat. Adžib je vstopil v mesto in poklical zdravnike. Ko so prišli, jim je rekel: »Pozdravite me v manj kot desetih dneh.« Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.« Skrbno so ga negovali, dokler si ni opomogel od bolezni in mučenja ter povsem ozdravel. Nato je vezirju ukazal, naj napiše pisma vsem namestnikom. Napisal je enaindvajset pisem in jim jih poslal. Pripravili so vojske in s hitrim korakom krenili proti Kufi. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 641. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Adžib poslal po vojske in da so prišle v Kufo. Garib pa je bridko obžaloval Adžibov pobeg. Za njim je poslal tisoč junakov in jih razporedil po vseh poteh. Potovali so dan in noč, vendar niso našli nobene sledi o njem. Vrnili so se in o tem poročali Garibu. Ta je dal poklicati brata Suhajma, vendar ga ni bilo. Zbal se je, da ga je zadela kakšna nesreča, in se silno užalostil. Ko je bil tako potrt, je vstopil Suhajm in pred njim poljubil tla. Garib je ob pogledu nanj vstal in vprašal: »Kje si bil, Suhajm?« Odgovoril je: »O kralj, prišel sem do Kufe in ugotovil, da se je pes Adžib vrnil na sedež svoje oblasti. Zdravnikom je ukazal, naj ga ozdravijo njegovih ran. Pozdravili so ga in okreval je, nato pa je napisal pisma in jih poslal svojim namestnikom, ki so mu pripeljali vojske.« Garib je ukazal odhod. Podrli so šotore in krenili proti Kufi. Ko so prispeli, so pred njo našli vojsko kakor razburkano morje, ki ji ni bilo videti ne začetka ne konca. Garib se je s svojimi možmi utaboril nasproti neverniški vojski. Postavili so šotore in dvignili prapore. Obe strani je zagrnila noč, prižgali so ognje in stražili do svita. Kralj Garib je vstal, opravil obredno umivanje in molil dva rakaata po veri našega očeta Abrahama, Božjega prijatelja, mir z njim. Nato je ukazal, naj zadonijo vojni bobni. Bobni so zagrmeli, prapori zaplapolali, konjeniki so si nadeli oklepe, zajahali konje, se pokazali nasprotnikom in odšli na bojišče. Prvi je vrata boja odprl kralj Damig, stric kralja Gariba. Pognal je konja med obema vrstama, se pokazal obema vojskama in izvedel take spretnosti z dvema sulicama in dvema mečema, da so konjeniki osupnili in sta se mu obe strani čudili. Zaklical je: »Kdo pride na dvoboj? Naj ne prihaja lenuh ali nesposobnež! Jaz sem kralj Damig, brat kralja Kandamarja!« Naproti mu je prijezdil junak izmed neverniških konjenikov, kakor ognjen plamen, in brez besede napadel Damiga. Damig ga je prestregel in ga zabodel v prsi, da mu je ost sulice pogledala iz rame. Bog je njegovo dušo nemudoma poslal v ogenj — in kako strašno je to prebivališče!

Prišel je drugi in ga je ubil, nato tretji in tudi tega je ubil. Tako je nadaljeval, dokler ni pokončal šestinsedemdeset njihovih junakov. Tedaj se možje in junaki niso več upali pomeriti z njim. Nevernik Adžib je zavpil svojim ljudem: »Gorje vam, možje! Če boste vsi prihajali predenj drug za drugim, ne bo med vami pustil nikogar, ne stoječega ne sedečega. Planite nadenj vsi hkrati, da izpraznite zemljo teh ljudi in njihove glave položite pod konjska kopita!« Tedaj so zamahnili s strašnim praporom in vojska je trčila ob vojsko. Kri je tekla in se razlivala po zemlji. Sodnik vojne je izrekel sodbo in v njegovi sodbi ni bilo krivice. Pogumni so na bojišču stali trdno, strahopetni pa obračali hrbet in bežali ter komaj čakali, da mine dan in pride noč v črnem plašču teme. Bojevali so se, klali in udarjali z rezili, dokler ni dan minil in jih ni zagrnila gosta noč. Tedaj so neverniki zabobnali za razhod, vendar Garib tega ni sprejel. Planil je nad malikovalce in verniki, ki so priznavali Božjo edinost, so mu sledili. Koliko glav in vratov so odsekali, koliko rok in hrbtov razmesarili, koliko kolen in kit zdrobili, koliko starih in mladih pokončali! Še preden se je zdanilo, so se neverniki odločili za beg, in ob prvem jasnem svitu so se pognali v dir. Muslimani so jih zasledovali do poldneva in jih ujeli več kot dvajset tisoč ter jih pripeljali z zvezanimi rokami. Garib se je utaboril pred vrati Kufe in ukazal glasniku, naj po mestu razglasi varnost in mir za vsakogar, ki opusti čaščenje malikov in prizna edinost vsevednega Kralja, stvarnika vseh bitij, svetlobe in teme. Po mestnih ulicah so razglasili varnost, kakor je ukazal. Vsi prebivalci, veliki in mali, so sprejeli islam ter prišli pred kralja Gariba in pred njim obnovili svojo izpoved vere. Silno se jih je razveselil in srce se mu je razširilo od radosti.

Nato je vprašal po Mardasu in njegovi hčeri Mahdiji. Povedali so mu, da je bil utaborjen za Rdečo goro. Dal je poklicati brata Suhajma in mu, ko je prišel, rekel: »Poizvedi zame o svojem očetu.« Suhajm je brez odlašanja zajahal konja, zgrabil temno sulico in se naglo odpravil proti Rdeči gori. Iskal je, vendar ni našel ne glasu o očetu ne sledu o njegovih ljudeh. Na njihovem nekdanjem taborišču je zagledal starega Arabca, ki ga je breme mnogih let že povsem sključilo. Vprašal ga je, kaj se je zgodilo z možmi in kam so odšli. Starec mu je odgovoril: »Sin moj, ko je Mardas slišal, da se je Garib utaboril pred Kufo, ga je obšel silen strah. Vzel je hčer, svoje ljudi, vse sužnje in sužnje ter odšel v divjino in puščavo. Ne vem, kam se je namenil.« Ko je Suhajm to slišal, se je vrnil k bratu in mu povedal. Garib se je silno užalostil. Sedel je na kraljevski prestol svojega očeta, odprl njegove zakladnice in razdelil bogastvo med vse junake. Ostal je v Kufi in poslal vohune, naj poizvejo o Adžibu. Ukazal je, naj pridejo državni veljaki, in ti so se poslušno zglasili pri njem, prav tako mestni prebivalci. Obdaril jih je z dragocenimi častnimi oblačili in jim naročil, naj skrbijo za podložnike. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 642. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Garib, potem ko je kufske veljake obdaril s častnimi oblačili in jim naročil, naj skrbijo za podložnike, nekega dne odjezdil na lov. S seboj je vzel sto konjenikov in potoval, dokler ni prišel v dolino, polno dreves in sadežev, rek in ptic, kjer so se pasle antilope in gazele. Duša si je tam odpočila in dišave so jo poživile po malodušju nesrečnih dni. V dolini so preživeli tisti cvetoči dan in tam prenočili do jutra. Garib je po obrednem umivanju molil dva rakaata, hvalil vzvišenega Boga in se mu zahvaljeval. Tedaj so po livadi zadoneli kriki in hrup. Garib je rekel Suhajmu: »Poizvedi, kaj se dogaja.« Ta je nemudoma odhitel in kmalu zagledal naropano imetje, konje, ki so jih vodili s seboj, ugrabljene ženske in otroke ter zaslišal vpitje. Nekaj pastirjev je vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Odgovorili so: »To so ženske in imetje Mardasa, poglavarja Banu Kahtana, ter premoženje plemena, ki je bilo z njim. Džamarkan je včeraj ubil Mardasa, mu izropal premoženje in ugrabil družino ter odnesel imetje vsega plemena. Džamarkan ima navado napadati in ropati popotnike. Je trdovraten nasilnež, ki mu ne morejo do živega ne arabska plemena ne kralji, kajti nadvse hudoben je.«

Ko je Suhajm slišal, da je bil njegov oče ubit, ženske odpeljane v sužnost in premoženje izropano, se je vrnil k bratu Garibu in mu to povedal. V Garibu se je ogenj še bolj razplamtel; vnela se mu je vnema, da opere sramoto in se maščuje. S svojimi možmi je zajahal in krenil iskat priložnost za napad. Ko je prišel do roparjev, jim je zaklical: »Bog je največji nad vsakim, ki je nasilen, krivičen in neveren!« V enem samem naskoku je ubil enaindvajset junakov. Nato je z neustrašnim srcem obstal sredi bojišča in rekel: »Kje je Džamarkan? Naj pride predme, da mu dam izpiti čašo ponižanja in deželo rešim njegove navzočnosti!« Garib še ni končal, ko je nastopil Džamarkan, kakor ogromna skala ali kos gore, odet v železo. Bil je velikanski, izredno visok mož. Brez besede in brez pozdrava je planil na Gariba s silo trdovratnega nasilneža. Garib se mu je pognal naproti kakor krvoločen lev. Džamarkan je imel težak, mogočen drog iz kitajskega železa; če bi z njim udaril po gori, bi jo podrl. Dvignil ga je in zamahnil Garibu po glavi. Garib se je izmaknil, drog pa je udaril v tla in se pogreznil vanje za pol lakta. Nato je Garib prijel bojni kij in Džamarkana udaril po roki, s katero je držal drog. Zdrobil mu je prste in drog mu je padel iz roke. Garib se je sklonil iz sedla in ga pograbil hitreje od bliska. Z njim je udaril Džamarkana po rebrih, da se je zrušil na tla kakor visoka palma. Suhajm ga je zgrabil, mu zvezal roke za hrbtom in ga odvlekel z vrvjo. Garibovi konjeniki so planili nad Džamarkanove, jih petdeset ubili, ostali pa so zbežali. Bežali so vse do svojega plemena in tam na ves glas zavpili. Vsi, ki so bili v utrdbi, so zajahali, jim prijezdili naproti in jih vprašali, kaj se je zgodilo. Povedali so jim vse. Ko so izvedeli, da je njihov gospodar ujet, so se drug za drugim pognali, da ga rešijo, in krenili proti dolini.

Ko je kralj Garib ujel Džamarkana in so njegovi junaki pobegnili, je razjahal ter ukazal, naj mu pripeljejo ujetnika. Džamarkan se je pred njim ponižal in rekel: »Pod tvoje varstvo se zatekam, o vitez tega časa.« Garib mu je rekel: »Ti arabski pes! Mar ropaš služabnike vzvišenega Boga na cestah in se ne bojiš Gospoda svetov?« Džamarkan je vprašal: »Gospod moj, kaj pa je Gospod svetov?« Garib je rekel: »Pes, kakšno nesrečno reč pa častiš?« Odgovoril je: »Gospod moj, častim boga iz datljeve paste, prečiščenega masla in medu. Včasih ga pojem in naredim drugega.« Garib se je tako zasmejal, da se je zvrnil na hrbet, nato pa rekel: »Nesrečnik! Častiti je treba samo vzvišenega Boga, ki je ustvaril tebe in vse stvari, ki daje hrano vsakemu živemu bitju, pred katerim ni nič skrito in ki zmore vse.« Džamarkan je vprašal: »Kje pa je ta veliki Bog, da bi ga častil?« Garib mu je rekel: »Vedi, mož, temu Bogu je ime Allah. On je ustvaril nebesa in zemljo, dal drevesom rasti in rekam teči, ustvaril zveri in ptice, raj in pekel. Očem je skrit: vidi, a ni viden. Z najvišjega mesta bdi nad vsem. On nas je ustvaril in nam daje hrano. Slavljen naj bo, ni boga razen Njega.« Ko je Džamarkan slišal Garibove besede, se je njegovo srce odprlo, da bi jih slišalo, in koža se mu je naježila. Rekel je: »Gospod moj, kaj naj rečem, da postanem eden izmed vas in si pridobim naklonjenost tega velikega Gospoda?« Garib mu je odgovoril: »Reci: Ni boga razen Boga in Abraham, Božji prijatelj, je Božji poslanec.« Džamarkan je izrekel veroizpoved in bil prištet med blažene. Garib ga je vprašal: »Si okusil sladkost islama?« Odgovoril je: »Da.« Garib je rekel: »Razvežite ga.« Razvezali so ga, on pa je pred Garibom poljubil tla in nato še njegovo nogo. Medtem ko so bili tako zbrani, se je nenadoma dvignil prah in zagrnil vse obzorje. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 643. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džamarkan, potem ko je sprejel islam, poljubil tla pred Garibom. Medtem ko so bili tako zbrani, se je nenadoma dvignil prah in zagrnil vse obzorje. Garib je rekel: »Suhajm, poizvedi, od kod ta prah.« Suhajm je odhitel kakor ptica v letu, se za nekaj časa izgubil izpred oči in se nato vrnil. Rekel je: »O kralj tega časa, ta prah dvigajo Banu Amir, Džamarkanovi ljudje.« Garib je rekel Džamarkanu: »Zajahaj, pojdi svojim ljudem naproti in jih povabi k islamu. Če te ubogajo, bodo varni; če pa odklonijo, bomo nadnje poslali meče.« Džamarkan je zajahal in pognal konja do njih ter jim zaklical. Prepoznali so ga, razjahali in prišli peš k njemu. Rekli so: »Veseli smo, da si na varnem, gospodar naš.« Odgovoril je: »Možje, kdor me uboga, bo rešen; kdor mi nasprotuje, ga bom pokončal s tem mečem.« Rekli so mu: »Ukazuj nam, kar hočeš, nobenemu tvojemu ukazu se ne bomo uprli.« Rekel je: »Ponovite za menoj: Ni boga razen Boga in Abraham je Božji prijatelj.« Vprašali so: »Gospodar naš, od kod ti te besede?« Povedal jim je, kaj se mu je zgodilo z Garibom, in rekel: »Možje, mar ne veste, da se lahko na bojišču, v vojni in boju s sulicami kosam z vsemi vami? Pa vendar me je en sam človek ujel in mi dal okusiti sramoto in ponižanje.« Ko so njegovi ljudje to slišali, so izrekli besede o Božji edinosti. Nato jih je Džamarkan odpeljal h Garibu in pred njim so obnovili izpoved vere. Poljubili so tla in mu zaželeli zmago in slavo. Garib se jih je razveselil in jim rekel: »Pojdite k svojemu plemenu in še njih povabite k islamu.« Džamarkan in njegovi možje so odgovorili: »Gospodar naš, odslej se ne bomo več ločili od tebe. Odšli bomo le po svoje otroke, nato pa se vrnili k tebi.« Garib je rekel: »Možje, pojdite in se mi pridružite v Kufi.« Džamarkan in njegovi možje so odjezdili do svojega plemena ter k islamu povabili žene in otroke. Prav vsi so ga sprejeli. Podrli so bivališča in šotore, pognali konje, kamele in ovce ter krenili proti Kufi. Tudi Garib se je odpravil na pot. Ko je prišel v Kufo, so mu konjeniki prišli naproti v slovesnem sprevodu. Nato je stopil v kraljevo palačo in sedel na očetov prestol. Junaki so stali na njegovi desni in levi. Prišli so vohuni in mu povedali, da je njegov brat prispel k Džulandu ibn Karkarju, gospodarju mesta Oman in jemenske dežele. Ko je Garib slišal novice o bratu, je zaklical svojim možem: »Možje, pripravite se na odhod čez tri dni!« Trideset tisoč ujetnikom, ki so jih zajeli v prvem spopadu, je ponudil, naj sprejmejo islam in se jim pridružijo na pohodu. Dvajset tisoč jih je sprejelo islam, deset tisoč pa jih je odklonilo, zato jih je dal pobiti. Nato so prišli Džamarkan in njegovi ljudje ter pred njim poljubili tla. Obdaril jih je z dragocenimi častnimi oblačili, Džamarkana pa postavil za poveljnika vojske in mu rekel: »Džamarkan, zajahaj z veljaki svojega plemena in dvajset tisoč konjeniki. Pojdite pred glavnino vojske in se napotite v deželo Džulanda ibn Karkarja, gospodarja mesta Oman.« Odgovoril je: »Slišim in ubogam.« Žene in otroke so pustili v Kufi ter odšli.

Nato je Garib pregledal Mardasove ženske in med njimi zagledal Mahdijo. Ob pogledu nanjo je omedlel. Po obrazu so ga poškropili z rožno vodo. Ko se je zavedel, jo je objel in z njo stopil v sprejemno dvorano. Sedel je ob njej in skupaj sta prespala do jutra, ne da bi grešila. Nato je odšel ven in sedel na svoj kraljevski prestol. Strica Damiga je obdaril s častnim oblačilom, ga postavil za namestnika nad vsem Irakom in mu naročil, naj skrbi za Mahdijo, dokler se ne vrne s pohoda proti bratu. Damig je sprejel njegov ukaz. Garib je nato odšel z dvajset tisoč konjeniki in deset tisoč pešaki proti omanski in jemenski deželi. Adžib pa je s svojimi poraženimi ljudmi že prispel do mesta Oman. Prebivalci Omana so zagledali prah, ki so ga dvigali, in tudi Džuland ibn Karkar ga je opazil. Ukazal je slom, naj poizvejo, kaj se dogaja. Čez nekaj časa so se vrnili in povedali, da je to prah vojske kralja po imenu Adžib, gospodarja Iraka. Džuland se je čudil njegovemu prihodu v svojo deželo. Ko se je prepričal, da je novica resnična, je svojim možem rekel: »Pojdite in ga sprejmite.« Odšli so Adžibu naproti in mu pred mestnimi vrati postavili šotore. Adžib je prišel k Džulandu objokan in žalostnega srca. Džulandova žena je bila Adžibova sestrična in z njo je imel otroke. Ko je svojega sorodnika po ženini strani videl v takem stanju, ga je vprašal: »Povej mi, kaj se ti je zgodilo.« Adžib mu je od začetka do konca povedal vse, kar se mu je pripetilo z bratom, in dodal: »O kralj, ljudem ukazuje častiti Gospoda nebes in jim prepoveduje čaščenje malikov in drugih bogov.« Ko je Džuland slišal te besede, se je razvnel v nasilni jezi in rekel: »Pri sijočem soncu, niti enega izmed bratovih ljudi ne bom pustil živega! Kje si jih pustil in koliko jih je?« Adžib je odgovoril: »Pustil sem jih v Kufi. Petdeset tisoč konjenikov jih je.« Džuland je poklical svoje može in vezirja Džavamarda ter mu rekel: »Vzemi sedemdeset tisoč konjenikov, pojdi nad muslimane in mi jih pripelji žive, da jih kaznujem z vsakovrstnim mučenjem!« Džavamard je z vojsko odjezdil proti Kufi. Potovali so prvi dan, drugi dan in tako vse do sedmega. Tedaj so prišli v dolino z drevesi, rekami in sadeži, in Džavamard je svojim možem ukazal, naj se utaborijo. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 644. noč

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džavamard, ki ga je Džuland poslal z vojsko proti Kufi, prišel do doline z drevesi in rekami ter svojim možem ukazal, naj se utaborijo. Počivali so do polnoči, nato pa jim je ukazal odhod. Zajahal je konja, jih prehitel in jezdil do časa tik pred zoro. Nato so se spustili v dolino z velikimi drevesi, kjer so cvetovi dišali, ptice pele in se veje zibale. Satan mu je pihnil v nedrje in zapel je te verze:

»Z vojsko bredem skozi morje prahu, z vnemo in močjo vodim ujetnike. Vitezi vseh dežel vedo, da se me boje in da varujem svoj rod. Gariba bom zajel in ga vklenil v verige, nato se bom veselo vrnil in moja sreča bo popolna. Oblekel si bom oklep, vzel bojno opravo in odšel v boj, kamor koli me ponese pot.« Komaj je Džavamard končal svojo pesem, že se je izmed dreves prikazal ponosen vitez, od glave do peta odet v železo. Zaklical mu je: »Stoj, ti arabski razbojnik! Sleci obleko in odloži orožje, sestopi s konja in si reši življenje!« Ko je Džavamard zaslišal te besede, mu je svetloba na obrazu ugasnila v temo. Izvlekel je meč, planil na Džamrakana in mu rekel: »Ti arabski razbojnik, mar zapiraš pot meni, poveljniku vojske Džalanda ibn Karkarja, ki prihajam, da odvedem Gariba in njegove ljudi zvezane?« Ko je Džamrakan to slišal, je rekel: »Kako blagodejno mi je to slišati!« Nato je napadel Džavamarda in zapel te verze:

»Jaz sem vitez, znan sredi bojnega vrveža; sovražniki se boje mojega ostrega meča in sulice. Jaz sem Džamrakan, na katerega se zanašajo v stiski, in vitezi vsega sveta poznajo moje sunke. Garib je moj knez, moj imam in moj gospodar, junak bojišča, ko se spopadeta vojski. Je voditelj vere, pobožnosti in moči, ki sredi bojišča pokonča sovražnike. Kliče k veri Božjega prijatelja in slovesno recitira svete verze kljub malikom nevernikov.« Džamrakan je bil s svojimi ljudmi krenil iz Kufe in potoval deset dni. Enajsti dan so se utaborili in ostali tam do polnoči. Tedaj jim je ukazal odhod, odjezdil pred njimi in se spustil v dolino, kjer je zaslišal Džavamarda peti že omenjene verze. Planil je nanj kakor divji lev in ga z udarcem meča razsekal na dvoje. Nato je počakal, da so prišli poveljniki, jim povedal, kaj se je zgodilo, in rekel: »Razdelite se v skupine po pet poveljnikov; vsaka naj vzame pet tisoč mož in obkroži dolino. Jaz ostanem z možmi rodu Banu Amir. Ko pridejo do mene prvi sovražniki, jih napadem in zakličem: ‘Bog je največji!’ Ko zaslišite moj klic, napadite tudi vi, poveličujte Boga in udarite po njih z meči.« Odgovorili so: »Poslušamo in ubogamo.« Nato so odšli k svojim junakom, jim sporočili ukaz in se ob svitu razkropili na vse strani doline. Tedaj je prišel sovražnik kakor ovčja čreda in napolnil ravnino in pobočja. Džamrakan in možje rodu Banu Amir so napadli ter zaklicali: »Bog je največji!« Slišali so jih verniki in neverniki, muslimani pa so z vseh strani zavpili: »Bog je največji! Zmaga in zmagoslavje, poguba nevernikom!« Gore in griči so jim odmevali in vse, suho in zeleno, je govorilo: »Bog je največji!« Neverniki so zmedeni začeli udrihati drug po drugem z ostrimi meči, pravični muslimani pa so planili nanje kakor ognjeni zublji. Videti je bilo le leteče glave, prelivajočo se kri in zbegane strahopetce. Ko so se obrazi spet razločili, sta bili dve tretjini nevernikov že pokončani in Bog je njihove duše naglo poslal v ogenj, v to strašno bivališče. Preostali so zbežali in se razkropili po puščavah. Muslimani so jih do poldneva zasledovali, zajemali in pobijali, nato pa se vrnili s sedem tisoč ujetniki. Od nevernikov se jih je vrnilo le šestindvajset tisoč, večinoma ranjenih. Muslimani so se vrnili z Božjo pomočjo in zmagoviti, zbrali konje, orožje, prtljago in šotore ter vse skupaj poslali v Kufo s tisoč jezdeci. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 645. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džamrakan v spopadu z Džavamardom tega ubil, pobil njegove ljudi, mnoge zajel ter jim vzel premoženje, konje in prtljago, ki jih je s tisoč jezdeci poslal v Kufo. Džamrakan in islamski vojaki pa so sestopili s konj in ujetnikom ponudili islam. Ti so ga sprejeli s srcem in jezikom, zato so jim razvezali vezi, jih objeli in se jih razveselili. Tako je Džamrakan zdaj vodil veliko vojsko. Svojim ljudem je privoščil dan in noč počitka, zjutraj pa krenil z njimi proti deželi Džalanda ibn Karkarja. Tisoč jezdecev je medtem z vojnim plenom prispelo v Kufo in kralju Garibu povedalo, kaj se je zgodilo. Razveselil se je dobre novice, se obrnil h Gorskemu gulu in mu rekel: »Zajezdi, vzemi s seboj dvajset tisoč mož in pojdi za Džamrakanom.« Gul Saadan in njegovi sinovi so z dvajset tisoč jezdeci odšli proti mestu Oman. Poraženi neverniki pa so prišli v mesto objokani in vpili od gorja in obupa. Džaland ibn Karkar se je osupel obrnil nanje: »Kakšna nesreča vas je doletela?« Povedali so mu, kaj se jim je zgodilo, in vprašal jih je: »Gorje vam! Koliko pa jih je bilo?« Odgovorili so: »O kralj, imeli so dvajset praporov in pod vsakim po tisoč jezdecev.« Ko je Džaland to slišal, je rekel: »Naj vam sonce odreče svoj blagoslov! Gorje vam! Mar vas premaga dvajset tisoč mož, čeprav vas je sedemdeset tisoč jezdecev in je Džavamard na bojišču vreden tri tisoč mož?« Od silne bridkosti je izvlekel meč, zavpil nad njimi in ukazal navzočim: »Nadnje!« Ti so potegnili meče proti poražencem, jih pobili do zadnjega in vrgli psom. Nato je Džaland poklical svojega sina in mu rekel: »Odjezdi s sto tisoč jezdeci v Irak in ga povsem razdejaj!« Sinu kralja Džalanda je bilo ime Kuradžan in v očetovi vojski ni bilo boljšega viteza od njega; lahko se je spopadel s tri tisoč jezdeci. Kuradžan je dal prinesti šotore, junaki so pohiteli in možje so prišli na plan. Pripravili so se, si nadeli bojno opravo in odrinili drug za drugim. Kuradžan je jezdil pred vojsko in v občudovanju samega sebe zapel te verze:

»Jaz sem Kuradžan, moje ime slovi; podjarmil sem prebivalce puščav in mest. Koliko vitezov, ki sem jih podrl, je na tleh tulilo kakor govedo! Koliko vojsk sem razgnal in njihove glave kotalil kakor žoge! Zdaj bom napadel Irak in prelival kri sovražnikov kakor dež. Gariba in njegove junake bom zajel, da bodo svarilo vsem, ki jih bodo videli.« Potovali so dvanajst dni. Med potjo pa so nenadoma zagledali oblak prahu, ki je zakril obzorje. Kuradžan je poklical oglednike in jim rekel: »Pojdite in mi povejte, kaj pomeni ta prah.« Odšli so, prišli pod prapore in se vrnili h Kuradžanu: »O kralj, to je prah muslimanov.« Razveselil se je in vprašal: »Ste jih prešteli?« Odgovorili so: »Našteli smo dvajset praporov.« Rekel je: »Pri moji veri, nikogar ne pošljem nadnje! Sam bom stopil prednje in njihove glave vrgel pod konjska kopita.« Ta prah je dvigovala Džamrakanova vojska. Ko je Džamrakan zagledal neverniške čete, ki so bile kakor razburkano morje, je svojim ljudem ukazal, naj sestopijo in postavijo šotore. Sestopili so in razobesili prapore ter slavili vsevednega Kralja, stvarnika svetlobe in teme, Gospoda vsega, ki vidi, a ga nihče ne vidi, in bdi z najvišjih višav. Slavljen in vzvišen bodi, ni boga razen Njega! Tudi neverniki so sestopili in postavili šotore. Kuradžan jim je rekel: »Pripravite se, vzemite bojno opravo in spite z orožjem ob sebi. V zadnji tretjini noči zajezdite in poteptajte to malo drhal!« Džamrakanov vohun je stal v bližini in slišal načrt nevernikov. Vrnil se je ter ga sporočil Džamrakanu. Ta se je obrnil k svojim junakom: »Vzemite orožje. Ko pade noč, mi pripeljite mule in kamele ter prinesite kraguljčke, ropotulje in zvonce. Obesite jih kamelam in mulam okoli vratov.« Imeli so več kot dvajset tisoč kamel in mul. Počakali so, da so neverniki zaspali, nato pa je Džamrakan svojim ljudem ukazal, naj zajezdijo. Zanesli so se na Boga in Gospoda svetov prosili za zmago. Rekel jim je: »Ženite kamele in druge živali proti nevernikom ter jih zbadajte z ostmi sulic.« Z vsemi mulami in kamelami so storili, kakor jim je ukazal, nato pa planili proti šotorom nevernikov. Kraguljčki, ropotulje in zvonci so žvenketali, muslimani pa so šli za njimi in klicali: »Bog je največji!« Gore in griči so odmevali od slavljenja vzvišenega Kralja, ki mu pripadata veličina in veličastvo. Konji so ob hrupu te silne ukane planili naprej in poteptali šotore, medtem ko so ljudje spali. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 646. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džamrakan s svojimi ljudmi, konji in kamelami ponoči napadel nevernike, ko so spali. Malikovalci so se prebudili zmedeni, pograbili orožje in začeli udrihati drug po drugem, dokler jih ni večina padla. Ko so pogledali okoli sebe, med mrtvimi niso našli nobenega muslimana; te so videli na konjih in oborožene. Spoznali so, da so bili žrtve ukane. Kuradžan je zavpil preostalim: »Vi sinovi vlačug! Kar smo hoteli storiti njim, so oni storili nam! Njihova zvijača je premagala našo!« Hoteli so napasti, ko se je nenadoma dvignil prah in zakril vse strani neba. Veter ga je zanesel navzgor, da je obvisel v zraku kakor velik šotor. Izpod njega se je pokazal lesk čelad in blišč verižnih oklepov. Prihajali so sami imenitni junaki, opasani z indijskimi meči in z vitkimi sulicami v rokah. Ko so neverniki zagledali prah, so nehali bojevati, obe strani pa sta poslali oglednika. Odšla sta pod oblak prahu, pogledala in se vrnila z novico, da prihajajo muslimani. To je bila vojska Gorskega gula, ki jo je poslal Garib. Gul je jezdil pred svojo vojsko in prispel do tabora pravičnih muslimanov. Tedaj so Džamrakan in njegovi ljudje napadli nevernike kakor ognjeni zubelj in udarili po njih z ostrimi meči in prožnimi rudajnskimi sulicami. Dan je potemnel, oči so oslepele od gostega prahu. Pogumni napadalci so vztrajali, strahopetni ubežniki pa so bežali v divjino in puščave. Kri je tekla po zemlji kakor reka.

Bojevali so se in se spopadali do konca dneva, ko je prišla gosta noč. Tedaj so se muslimani ločili od nevernikov, odšli v šotore, se najedli in prespali noč, dokler se ni tema umaknila in se jim nasmehnil dan. Muslimani so opravili jutranjo molitev in zajezdili za boj. Kuradžan pa je po prejšnjem spopadu svojim ljudem, med katerimi je bila večina ranjenih, dve tretjini pa sta padli pod meči in sulicami, rekel: »Možje, jutri bom sam stopil na bojišče, na kraj boja in sulic, ter tam zajemal junake.« Ko je jutro zasijalo s svojo svetlobo, sta obe strani zajezdili, glasno vzklikali, razgalili orožje, iztegnili temne sulice in se postavili v vrste za boj. Prvi je boj začel Kuradžan, sin Džalanda ibn Karkarja, in rekel: »Danes naj se mi ne približa noben lenuh ali slabič!« Džamrakan in gul Saadan sta medtem stala pod prapori. Iz vrst je stopil poveljnik rodu Banu Amir in se na bojišču pomeril s Kuradžanom. Nekaj časa sta se zaletavala drug v drugega kakor ovna. Nato je Kuradžan planil na poveljnika, ga zgrabil za rokav oblačila in potegnil iz sedla. Treščil ga je na tla in ga tako onemogočil, neverniki pa so mu zvezali roke za hrbtom ter ga odvedli v šotore. Kuradžan je spet krožil po bojišču, vihtel orožje in pozival na dvoboj. Nasproti mu je stopil drugi poveljnik in tako je pred poldnevom zajel sedem poveljnikov. Tedaj je Džamrakan kriknil, da je odmevalo po bojišču in sta ga slišali obe vojski. S srčnim pogumom je planil na Kuradžana in zapel te verze:

»Jaz sem Džamrakan, trdnega srca; vsi vitezi se boje boja z menoj. Podiral sem trdnjave in jih puščal žalovati in jokati za izgubljenimi možmi. O Kuradžan, stopi na pot prave vere in zapusti pot zablode! Priznaj enega Boga, ki je dvignil nebo, pognal morja in utrdil gore. Če služabnik sprejme islam, bo nekoč našel zavetje v rajskih vrtovih in mu bo prihranjena boleča kazen.« Ko je Kuradžan slišal Džamrakanove besede, je zarenčal, zafrkal in preklel sonce in luno. Nato je planil nanj in zapel te verze:

»Jaz sem Kuradžan, junak svojega časa; že moje sence se boje levi iz Šare. Osvojil sem gradove in lovil zveri, vsi vitezi se boje boja z menoj. O Džamrakan, če ne verjameš mojim besedam, pridi in se pomeri z menoj!« Ko je Džamrakan slišal njegove besede, ga je pogumno napadel. Udarjala sta se z meči, da so vrste bučale, se zbadala s sulicami in silovito vzklikala. Bojevala sta se brez prestanka, dokler ni minil čas popoldanske molitve in se je dan že nagibal h koncu. Tedaj je Džamrakan planil na Kuradžana in ga s kijem udaril v prsi, da je padel na tla kakor palmovo deblo. Muslimani so mu zvezali roke za hrbtom in ga z vrvjo odvlekli kakor kamelo. Ko so neverniki videli svojega gospodarja ujetega, jih je prevzela gorečnost poganskih dni. Planili so na muslimane, da bi ga rešili, toda muslimanski junaki so jih prestregli in pustili ležati na tleh. Preostali so obrnili hrbet in iskali rešitev v begu, za vratom pa jim je žvižgal meč. Muslimani so jih zasledovali, dokler jih niso razgnali po gorah in puščavah, nato pa se vrnili k plenu. Bilo ga je veliko: konji, šotori in vse mogoče drugo. Kakšen silen plen so dobili! Nato so se pripravili na odhod. Džamrakan je Kuradžanu ponudil islam, mu grozil in ga skušal prestrašiti, toda ta ga ni sprejel. Zato so mu odsekali glavo, jo nataknili na sulico in krenili proti mestu Oman.

Neverniki pa so kralju povedali, da je njegov sin mrtev in njegova vojska uničena. Ko je Džaland slišal to novico, je vrgel krono ob tla in se tolkel po obrazu, dokler mu ni iz nosnic pritekla kri. Nato je nezavesten padel na tla. Po obrazu so ga poškropili z rožno vodo, in ko je prišel k sebi, je poklical vezirja ter mu rekel: »Napiši pisma vsem namestnikom in jim ukaži, naj pripeljejo prav vsakega moža, ki zna vihteti meč, suvati s sulico ali nositi lok!« Vezir je napisal pisma in jih razposlal po slih. Namestniki so se pripravili in prišli z ogromno vojsko, ki je štela sto osemdeset tisoč mož. Pripravili so šotore, kamele in plemenite konje ter hoteli odriniti, ko sta se prikazala Džamrakan in gul Saadan s sedemdeset tisoč jezdeci, podobnimi mrkim levom, vsi od glave do peta odeti v železo. Ko je Džaland zagledal prihajajoče muslimane, se je razveselil in rekel: »Pri sijočem soncu, niti enega sovražnika ne pustim živega, niti sla, ki bi odnesel novico! Razdejal bom Irak in maščeval svojega sina, neustrašnega viteza; moj ogenj ne bo ugasnil!« Nato se je obrnil k Adžibu: »Ti iraški pes, ti si nam jih pripeljal! Pri mojem božanstvu, če se ne bom mogel maščevati sovražniku, te bom ubil na najhujši način!« Ko je Adžib to slišal, ga je prevzela silna tesnoba in začel je kriviti samega sebe. Počakal je, da so muslimani sestopili, postavili šotore in je padla noč. Bil je odmaknjen od drugih šotorov s preostalimi ljudmi svojega rodu. Rekel jim je: »Bratranci, vedite, da sva se ob prihodu muslimanov tako jaz kot Džaland hudo prestrašila. Zdaj vem, da me ne more zavarovati ne pred mojim bratom ne pred kom drugim. Po mojem je najbolje, da odrinemo, ko vse oči zaspijo, in se odpravimo h kralju Jarubu ibn Kahtanu, saj ima več vojakov in večjo moč.« Njegovi ljudje so odgovorili: »To je prava odločitev.« Ukazal jim je, naj pred vhodi v šotore zakurijo ogenj in odrinejo v najgloblji temi. Storili so, kakor jim je velel, in odšli; še pred jutrom so prepotovali daljne pokrajine.

Ob jutru je Džaland stal z dvesto šestdeset tisoč oklepljenimi možmi, odetimi v železo in gosto spletene verižne oklepe. Udarili so na bojne bobne in se postavili v vrste za sunke in udarce. Džamrakan in Saadan sta zajezdila s štirideset tisoč mogočnimi junaki; pod vsakim praporom je bilo tisoč silnih, izvrstnih jezdecev, veščih napadov. Vojski sta se razvrstili in se pripravili na udarce ter sunke, izvlekli meče in iztegnili osti sulic, pripravljeni izpiti čašo smrti. Prvi je boj začel Saadan, podoben granitni gori ali enemu najstrašnejših džinov. Nasproti mu je stopil neverniški junak; Saadan ga je ubil in vrgel na bojišče, nato pa poklical sinove in služabnike: »Zakurite ogenj in specite tega mrtveca!« Storili so, kakor jim je ukazal, in mu ga postregli pečenega. Pojedel ga je in obglodal njegove kosti. Neverniki so stali in od daleč gledali ter vzklikali: »O sijoče sonce!« Prestrašili so se boja s Saadanom. Džaland je zavpil svojim ljudem: »Ubijte tega orjaka!« Nasproti mu je prišel neverniški poveljnik, a ga je Saadan ubil. Pobijal je viteza za vitezom, dokler jih ni ubil trideset. Tedaj so nizkotni neverniki nehali izzivati Saadana in rekli: »Kdo se more bojevati z džini in guli?« Džaland je zavpil: »Naj ga napade sto jezdecev in mi ga pripelje živega ali mrtvega!« Iz vrst je stopilo sto jezdecev, planili so na Saadana in ga napadli z meči in sulicami. Sprejel jih je s srcem, tršim od granita, in izpovedoval edinost Kralja, ki sodi vsem in ga nobeno opravilo ne odvrača od drugega. Zaklical je: »Bog je največji!« Udaril je mednje z mečem in jim sekal glave. V enem samem naletu jih je ubil štiriinsedemdeset, preostali pa so zbežali. Tedaj je Džaland poklical deset poveljnikov, od katerih je vsak vodil tisoč junakov, in jim rekel: »S puščicami mu ustrelite konja, da pade pod njim, nato pa ga zgrabite!« Deset tisoč jezdecev je planilo na Saadana, on pa jih je pogumno sprejel. Ko so Džamrakan in muslimani videli nevernike napadati Saadana, so poveličevali Boga in se pognali nanje. Toda še preden so prišli do Saadana, so mu neverniki ubili konja in ga zajeli. Muslimani so še naprej silovito napadali, dokler ni dan potemnel, dokler niso oči oslepele, ostri meči zazveneli in vsak neustrašni vitez obstal, strahopetca pa sta zajela groza in osuplost. Muslimani so bili med neverniki kakor bela lisa na črnem biku. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 647. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je boj med muslimani in neverniki tako razplamtel, da so bili muslimani med neverniki kakor bela lisa na črnem biku. Udarjali so in se zaletavali drug v drugega do mraka. Nato so se razšli, potem ko je padlo nešteto nevernikov. Džamrakan in njegovi ljudje so se vrnili globoko žalostni zaradi Saadana; ne jed ne spanec jim nista prijala. Prešteli so svoje ljudi in ugotovili, da je padlo manj kot tisoč mož. Džamrakan je rekel: »Možje, stopil bom na bojišče, na kraj boja in sulic, ubijal njihove junake, zajemal njihove družine in njih same odvajal v ujetništvo. Z njimi bom odkupil Saadana, če bo dovolil Kralj, ki sodi vsem in ga nobeno opravilo ne odvrača od drugega.« To jim je potolažilo srca in razveselili so se, nato pa se razšli po svojih šotorih. Džaland je medtem vstal, šel v svoj veliki šotor in sedel na kraljevski prestol, njegovi ljudje pa so se zbrali okoli njega. Velel je pripeljati Saadana, in ko so ga postavili predenj, mu je rekel: »Ti pes, ti najnižji med Arabci, ti prenašalec drv! Kdo je ubil mojega sina Kuradžana, junaka našega časa, morilca tekmecev in pogubljevalca junakov?« Saadan mu je odgovoril: »Ubil ga je Džamrakan, poveljnik vojske kralja Gariba, gospodarja vitezov. Jaz pa sem ga spekel in pojedel, ker sem bil lačen.« Ko je Džaland slišal Saadanove besede, so mu oči zlezle vrh glave in ukazal je, naj mu odsekajo glavo. Rabelj je odločno stopil k Saadanu. Tedaj se je Saadan napel v svojih vezeh in jih pretrgal, planil na rablja, mu iztrgal meč in mu z udarcem odsekal glavo. Nato se je obrnil proti Džalandu, ta pa se je vrgel s prestola in zbežal. Saadan je planil med navzoče, ubil dvajset kraljevih zaupnikov in pognal druge poveljnike v beg. Po neverniškem taboru se je razleglo vpitje. Saadan je udarjal po nevernikih na desno in levo, zato so se umikali pred njim in mu praznili pot med šotori. Šel je naprej, z mečem sekal sovražnike, dokler ni prišel iz tabora in se napotil proti muslimanskim šotorom. Muslimani so slišali vpitje nevernikov in rekli: »Morda so dobili okrepitve.« Ko so tako stali zbegani, se je nenadoma pred njimi prikazal Saadan. Njegovega prihoda so se silno razveselili, najbolj pa Džamrakan, ki ga je pozdravil. Tudi muslimani so ga pozdravili in mu čestitali, da se je rešil.

Tako je bilo z muslimani. Neverniki pa so se po Saadanovem odhodu s svojim kraljem vrnili v veliki šotor. Kralj jim je rekel: »Možje, pri sijočem soncu, pri nočni temi, dnevni svetlobi in potujočih zvezdah, nisem mislil, da bom danes ušel smrti! Če bi mu padel v roke, bi me pojedel; zanj ne bi bil vreden niti pšenice niti ječmena niti enega samega zrna!« Rekli so: »O kralj, še nikoli nismo videli nikogar, ki bi počel kaj takega kot ta gul!« Odgovoril jim je: »Možje, jutri vzemite bojno opravo, zajezdite konje in jih poteptajte pod kopiti!« Muslimani pa so se zbrali, veseli zmage in rešitve gula Saadana. Džamrakan je rekel: »Jutri vam bom na bojišču pokazal, kaj znam in kaj se spodobi za moža, kakršen sem jaz. Pri Božjem prijatelju Ibrahimu, pobijal jih bom na najstrašnejši način in tako sekal mednje z ostrim mečem, da bo vsak razumnik osupnil! Sklenil sem napasti desno in levo krilo. Ko me boste videli planiti na kralja pod prapori, odločno napadite za menoj, da Bog izpolni, kar je določil.« Obe strani sta noč prebili na straži, dokler ni napočil dan in se je sonce pokazalo vsem očem. Zajezdili sta hitreje kakor v hipu, zakrakal je krokar ločitve, vojski sta si pogledali v oči in se postavili v vrste za boj. Prvi je začel Džamrakan. Krožil je po bojišču, vihtel orožje in pozival na dvoboj. Džaland je hotel s svojimi ljudmi napasti, ko se je nenadoma dvignil prah, zakril vse strani neba in zatemnil dan. Štirje vetrovi so ga raztrgali in razgnali, izpod njega pa so se prikazali oklepljeni vitezi, mogočni junaki, ostri meči, prebadajoče sulice in možje, podobni zverem, ki ne poznajo ne strahu ne malodušja. Ko sta vojski zagledali prah, sta zadržali boj in poslali oglednike, da bi izvedeli, kdo prihaja in ga dviguje. Ogledniki so odšli, se potopili pod prah in izginili izpred oči, čez nekaj časa pa se vrnili. Neverniški oglednik je povedal, da prihajajo muslimani s svojim kraljem Garibom. Tudi muslimanski oglednik je sporočil prihod kralja Gariba in njegovih ljudi, kar jih je razveselilo. Pognali so konje naproti svojemu kralju, sestopili, poljubili tla pred njim in ga pozdravili. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 648. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je muslimanska vojska ob prihodu kralja Gariba silno razveselila. Poljubili so tla pred njim in se zbrali okoli njega, on pa jih je prisrčno pozdravil, vesel, da so živi in zdravi. Prišli so do tabora, mu postavili velike šotore in razobesili prapore. Kralj Garib je sedel na svoj prestol, njegovi dostojanstveniki pa okoli njega, in povedali so mu vse, kar se je zgodilo Saadanu. Neverniki so medtem iskali Adžiba, vendar ga niso našli ne med seboj ne v njegovih šotorih. Džalandu ibn Karkarju so povedali, da je pobegnil. To ga je povsem pretreslo; ugriznil se je v prst in rekel: »Pri sijočem soncu, ta izdajalski pes je s svojimi hudobnimi ljudmi pobegnil v divjino in puščave! Zdaj nam ne preostane drugega, kakor da te sovražnike odbijemo s hudim bojem. Utrdite svojo odločnost, okrepite srca in pazite se muslimanov!« Kralj Garib pa je svojim ljudem rekel: »Utrdite svojo odločnost, okrepite srca, poiščite pomoč pri svojem Gospodu in ga prosite, naj vam nakloni zmago nad sovražnikom.« Odgovorili so: »O kralj, videl boš, kaj bomo storili na bojišču, na kraju boja in sulic!« Obe strani sta prespali noč, dokler ni jutro zasijalo s svojo svetlobo in je sonce obsijalo vrhove gričev in ravnine. Garib je opravil molitev z dvema priklonoma po veri Ibrahima, Božjega prijatelja, mir z njim. Nato je napisal pismo in ga po bratu Suhajmu poslal nevernikom. Ko je ta prišel do njih, so ga vprašali: »Kaj želiš?« Odgovoril je: »Želim govoriti z vašim vladarjem.« Rekli so: »Počakaj, da ga vprašamo, ali te sprejme.« Počakal je, oni pa so Džalandu povedali zanj in ga vprašali. Rekel je: »Pripeljite ga!« Postavili so ga predenj in vprašal ga je: »Kdo te je poslal?« Odgovoril je: »Kralj Garib, ki mu je Bog dal oblast nad Arabci in Nearabci. Vzemi njegovo pismo in odgovori nanj.«

Džaland je vzel pismo, ga odprl in prebral: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega, večnega, edinega in velikega Gospoda, ki ve za vse, Gospoda Nuha, Saliha, Huda in Ibrahima ter Gospoda vsega. Mir naj bo s tistim, ki sledi pravi poti, se boji posledic pogube, uboga najvišjega Kralja, hodi po poti vodstva in daje prednost onstranstvu pred tem svetom. Nadalje, o Džaland: častiti je treba le Boga, Edinega, Vsemogočnega, stvarnika noči in dneva ter krožečega nebesnega svoda. On je poslal pravične preroke, pognal reke, dvignil nebo, razprostrl zemljo, dal rasti drevesom in nahranil ptice v gnezdih ter zveri v puščavah. On je Bog, Mogočni, Odpuščajoči, Prizanesljivi, ki zakriva grehe, ki ga oči ne morejo uzreti, ki ovija noč okoli dneva in ki je poslal poslance ter razodel svete knjige. Vedi, o Džaland, da ni prave vere razen vere Ibrahima, Božjega prijatelja. Sprejmi islam, pa boš obvarovan ostrega meča in v onstranstvu muk ognja. Če pa islam zavrneš, pričakuj pogubo, razdejanje bivališč in izbris vsake sledi za teboj. Pošlji mi psa Adžiba, da maščujem očeta in mater.«

Ko je Džaland prebral pismo, je Suhajmu rekel: »Povej svojemu gospodarju, da je Adžib s svojimi ljudmi pobegnil in ne vemo, kam je šel. Džaland pa se svoji veri ne odpove. Jutri se bomo bojevali in sonce nam bo pomagalo do zmage.« Suhajm se je vrnil k bratu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Prenočili so do jutra, nato pa so muslimani vzeli orožje, zajezdili čistokrvne konje in glasno slavili Kralja, ki odpira pot zmagi, stvarnika teles in duš. Poveličevali so Boga in udarjali na bojne bobne, da se je zemlja tresla. Vsak mogočni vitez in neustrašni junak je povzdignil glas; krenili so v boj, da je zemlja drhtela. Prvi je boj začel Džamrakan. Pognal je konja na bojišče ter tako spretno vihtel meč in streljal z lokom, da so osupnili še najmodrejši. Nato je zaklical: »Je kdo za dvoboj? Je kdo za spopad? Danes naj se mi ne približa noben lenuh ali slabič! Jaz sem ubil Kuradžana, Džalandovega sina. Kdo pride, da bi ga maščeval?« Ko je Džaland slišal sinovo ime, je zavpil svojim ljudem: »Vi sinovi vlačug! Pripeljite mi tega viteza, ki je ubil mojega sina, da bom jedel njegovo meso in pil njegovo kri!« Sto junakov je planilo nanj, toda večino je ubil in njihovega poveljnika pognal v beg. Ko je Džaland videl, kaj je storil Džamrakan, je zaklical svojim ljudem: »Napadite ga vsi hkrati!« Zamajali so strašni prapor in množice so se zgrnile nad množice. Garib je napadel s svojimi ljudmi in Džamrakanom; vojski sta trčili kakor dve morji, ki se srečata. Jemenski meči in sulice so opravili svoje delo ter trgali prsi in telesa. Obe strani sta na lastne oči videli angela smrti. Prah se je dvignil do oblakov, ušesa so oglušela, jeziki onemeli in smrt je pretila od vsepovsod. Pogumni so vztrajali, strahopetci pa bežali. Bojevali so se brez prestanka, dokler ni minil dan in so bobni naznanili konec boja. Vojski sta se razšli in vsaka se je vrnila v svoje šotore. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 649. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Garib po koncu boja, ko sta se strani ločili in se je vsaka vrnila v svoje šotore, sedel na kraljevski prestol, na sedež svoje oblasti. Njegovi spremljevalci so se razvrstili okoli njega in rekel jim je: »Muči me nemočen bes, ker je ta pes Adžib pobegnil in ne vem, kam je šel. Če ga ne dohitim in se ne maščujem, bom umrl od bridkosti.« Tedaj je stopil naprej njegov brat Suhajm al Lajl, poljubil tla in rekel: »O kralj, odšel bom v tabor nevernikov in izvedel, kaj je z izdajalskim psom Adžibom.« Garib je odgovoril: »Pojdi in poišči zanesljive novice o tem prašiču!« Suhajm se je preoblekel v nevernika in si nadel njihovo opravo, da je bil videti kakor eden izmed njih. Nato se je odpravil proti sovražnim šotorom. Našel jih je speče, omamljene od vojne in bojevanja; budni so bili le stražarji. Suhajm je šel mimo njih in vstopil v veliki šotor. Kralj je spal sam. Približal se mu je in mu dal poduhati močno uspavalno sredstvo, da je obležal kakor mrtev. Nato je šel ven, pripeljal mulo, kralja zavil v posteljno rjuho in ga položil nanjo. Pokril ga je s preprogo ter odšel do Garibovega velikega šotora in stopil pred kralja. Navzoči ga niso prepoznali in so vprašali: »Kdo si?« Suhajm se je zasmejal in odkril obraz, da so ga spoznali. Garib ga je vprašal: »Kaj tovoriš, Suhajm?« Odgovoril je: »O kralj, to je Džaland ibn Karkar.« Odvil ga je in Garib ga je prepoznal. Rekel je: »Suhajm, zbudi ga!« Dal mu je kis in kihalno korenino, da je izkihal uspavalo in odprl oči. Ko se je zagledal med muslimani, je rekel: »Kakšne grde sanje so to?« Nato je zaprl oči in spet zaspal. Suhajm ga je sunil in rekel: »Odpri oči, prekletež!« Odprl jih je in vprašal: »Kje sem?« Suhajm je odgovoril: »Pred kraljem Garibom ibn Kandamarjem, kraljem Iraka.« Ko je Džaland to slišal, je rekel: »O kralj, pod tvoje varstvo se zatekam! Vedi, da nisem ničesar kriv. Tvoj brat nas je spravil v vojno, zasejal sovraštvo med nami in teboj ter pobegnil.« Garib je vprašal: »Veš, kam je šel?« Odgovoril je: »Ne, pri sijočem soncu, ne vem, kam je odpotoval.« Garib je ukazal, naj ga vklenejo in skrbno stražijo. Vsak poveljnik se je nato vrnil v svoj šotor. Tudi Džamrakan se je vrnil k svojim ljudem in rekel: »Bratranci, nocoj bi rad storil nekaj, s čimer si bom pridobil čast pred kraljem Garibom.« Odgovorili so: »Stori, kar želiš. Poslušamo tvoje ukaze in jih ubogamo.« Rekel je: »Vzemite orožje, jaz grem z vami. Stopajte tako tiho, da vas niti mravlje ne zaznajo. Razporedite se okoli neverniških šotorov. Ko me zaslišite poveličevati Boga, ga poveličujte tudi vi in vpijte: ‘Bog je največji!’ Nato se umaknite in pojdite proti mestnim vratom. Za zmago pa bomo prosili vzvišenega Boga.«

Možje so se popolnoma oborožili, počakali do polnoči, se razporedili okoli nevernikov in še nekaj časa mirovali. Tedaj je Džamrakan udaril z mečem po ščitu in zaklical: »Bog je največji!« Dolina je zadonela. Njegovi ljudje so storili enako in zaklicali: »Bog je največji!« Odmevali so dolina in gore, pesek in griči ter vse ruševine. Neverniki so se prebudili zmedeni in planili drug na drugega; meči so zakrožili med njimi. Muslimani pa so se umaknili proti mestnim vratom, ubili vratarje, vstopili v mesto in ga zavzeli z vsem bogastvom in ženskami v njem.

Tako je bilo z Džamrakanom. Kralj Garib pa je slišal vzklike poveličevanja Boga in zajezdil; z njim je zajezdila vsa vojska. Suhajm je odšel naprej do bližine spopada in videl, da so Džamrakan in možje rodu Banu Amir napadli nevernike ter jim dali piti čašo smrti. Vrnil se je in bratu povedal, kaj se dogaja, ta pa je molil za Džamrakana. Neverniki so z ostrimi meči še naprej na vso moč udrihali drug po drugem, dokler ni vzšel dan in s svojo svetlobo obsijal vseh strani neba. Tedaj je Garib zaklical svojim ljudem: »Napadite, plemeniti možje, in zadovoljite vsevednega Kralja!« Pravični so planili na grešnike. Ostri meči so zaplesali in prožne sulice so švigale v prsi vsakega hinavskega nevernika. Neverniki so hoteli v svoje mesto, toda Džamrakan in njegovi sorodniki so jim prišli naproti in jih prestregli med dvema gorama. Pobili so nešteto mož, preostali pa so se razkropili po divjini in puščavah. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 650. noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je muslimanska vojska, ko je navalila na nevernike, razsekala njihove vrste z ostrimi meči in jih razgnala po puščavah in pustinjah. Z meči jih je zasledovala, dokler se niso razkropili po ravninah in težko prehodnih krajih, nato pa se je vrnila v mesto Oman. Kralj Garib je vstopil v Džulandovo palačo in sedel na njegov prestol, njegovi tovariši pa so se razvrstili na njegovi desni in levi. Ukazal je pripeljati Džulanda in brž so ga privedli predenj. Pozval ga je, naj sprejme islam, a je ta odklonil. Zato je ukazal, naj ga križajo pri mestnih vratih. Nato so ga obstreljevali s puščicami, dokler ni bil podoben ježu. Garib je zatem Džamrakanu podaril častno oblačilo in mu rekel: ‘Ti si gospodar in vladar tega mesta; v tvojih rokah so vse njegove zadeve, saj si ga osvojil s svojim mečem in svojimi možmi.’ Džamrakan je kralju Garibu poljubil nogo, se mu zahvalil in molil, naj mu bodo zmaga, slava in blagostanje večno naklonjeni. Nato je Garib odprl Džulandove zakladnice in si ogledal bogastvo v njih. Razdelil ga je med poveljnike, zastavonoše in bojevnike, pa tudi med deklice in dečke. Deset dni je delil premoženje. Potem pa je neke noči, ko je spal, imel strašne sanje. Prebudil se je ves prestrašen in zgrožen, zbudil svojega brata Suhajma in mu rekel: ‘Sanjal sem, da sva v dolini sredi prostrane pokrajine. Nad naju sta se spustili dve ptici roparici, večji, kot sem jih kdaj videl. Njune noge so bile kakor sulice. Napadli sta naju in midva sva se ju silno prestrašila. To sem videl.’ Ko je Suhajm to slišal, je rekel: ‘O kralj, to pomeni mogočnega sovražnika. Varuj se ga!’ Garib do konca noči ni več zatisnil očesa.

Ko se je zdanilo, je ukazal pripeljati konja in ga zajahal. Suhajm ga je vprašal: ‘Kam greš, brat?’ Odgovoril je: ‘Prebudil sem se s tesnobo v prsih. Rad bi deset dni jezdil naokrog, da se mi srce razvedri.’ Suhajm mu je rekel: ‘Vzemi s seboj tisoč junakov.’ Garib pa je odvrnil: ‘Šla bova samo midva, nihče drug.’ Tako sta Garib in Suhajm odjezdila proti dolinam in travnikom. Potovala sta iz doline v dolino in s travnika na travnik, dokler nista prišla v dolino, polno dreves, sadja in rek, v kateri je dehtelo cvetje. Ptice so na vejah žvrgolele svoje napeve, slavčki so prepevali sladke pesmi, grlice so s svojim glasom napolnjevale ves kraj, bulbuli so s petjem prebujali zaspance, kosi so zveneli kakor ljudje, golobom in ovratničarkam pa so odgovarjale papige z najrazločnejšim govorom. Na drevesih so rasle najrazličnejše vrste užitnih plodov in sadja. Dolina jima je bila všeč, zato sta jedla njene sadeže, pila iz njenih rek in sedla v senco dreves. Premagal ju je spanec in zaspala sta — slava Njemu, ki nikdar ne spi! Medtem ko sta spala, sta se nadnju spustila dva silna marida. Vsak je enega od njiju položil na ramo, nato pa sta se dvignila visoko v zrak, nad oblake. Suhajm in Garib sta se prebudila in ugotovila, da sta med nebom in zemljo. Pogledala sta, kdo ju nosi, in videla dva marida: eden je imel pasjo glavo, drugi opičjo. Bila sta visoka kakor vitki palmi, njuna dlaka je bila podobna konjskim repom, kremplji pa krempljem zveri. Ko sta Garib in Suhajm videla, v kakšnem položaju sta, sta vzkliknila: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu!’

Vzrok za to pa je bil naslednji. Eden od kraljev džinov se je imenoval Mar'aš. Imel je sina Saika, ki je ljubil dekle iz rodu džinov po imenu Nadžma. Saik in Nadžma sta bila skupaj v tisti dolini, oba v podobi ptic. Garib in Suhajm sta ju zagledala, ju imela za navadni ptici in vanju izstrelila puščice. Zadela sta le Saika in iz njega je pritekla kri. Nadžma je žalovala za njim, ga zgrabila in odletela, ker se je bala, da bi tudi njo doletelo isto. Letela je z njim, dokler ga ni položila pred vrata palače njegovega očeta. Vratarji so ga odnesli in položili pred očeta. Ko je Mar'aš zagledal svojega sina in puščico v njegovem boku, je zaklical: ‘O moj sin! Kdo ti je to storil? Porušil bom njegovo domovanje in pospešil njegovo pogubo, četudi bi bil najmogočnejši kralj džinov!’ Tedaj je sin odprl oči in rekel: ‘Oče, ubil me je človek v Dolini izvirov.’ Komaj je izgovoril te besede, je njegova duša zapustila telo. Oče se je udarjal po obrazu, dokler mu ni iz ust pritekla kri, nato pa je poklical dva marida in jima velel: ‘Pojdita v Dolino izvirov in mi pripeljita vse, ki jih najdeta tam!’ Marida sta odpotovala in prispela v Dolino izvirov, kjer sta našla speča Gariba in Suhajma. Zgrabila sta ju in ju odnesla k Mar'ašu. Ko sta se Suhajm in Garib prebudila in se znašla med nebom in zemljo, sta rekla: ‘Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem!’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 651. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta marida, potem ko sta ugrabila Gariba in Suhajma, oba odnesla k Mar'ašu, kralju džinov. Ko sta ju položila predenj, sta ga zagledala na kraljevskem prestolu. Bil je kakor velikanska gora in na njegovem telesu so bile štiri glave: levja, slonja, tigrova in gepardova. Marida sta Gariba in Suhajma postavila pred Mar'aša in rekla: ‘O kralj, ta dva sva našla v Dolini izvirov.’ Pogledal ju je z besnimi očmi, sopel in rohnel, iz nosu pa so mu letele iskre, tako da so se ga vsi navzoči prestrašili. Rekel je: ‘Človeška psa! Ubila sta mojega sina in zanetila ogenj v mojih jetrih!’ Garib ga je vprašal: ‘Kdo je tvoj sin, ki naj bi ga ubila? In kdo ga je sploh videl?’ Kralj je rekel: ‘Mar nista bila v Dolini izvirov, kjer sta videla mojega sina v ptičji podobi in ga zadela s puščico, da je umrl?’ Garib je odgovoril: ‘Ne vem, kdo ga je ubil. Pri velikem, edinem in večnem Gospodu, ki vse ve, in pri Abrahamu, Božjem prijatelju: nobene ptice nisva videla in nisva ubila ne zveri ne ptice!’ Ko je Mar'aš slišal, da Garib prisega pri Bogu, njegovi veličini in njegovem preroku Abrahamu, Božjem prijatelju, je spoznal, da je musliman. Mar'aš pa je častil ogenj namesto Vsemogočnega kralja. Zaklical je svojim ljudem: ‘Prinesite mi mojo boginjo!’ Prinesli so mu zlato peč, jo postavili predenj, v njej zanetili ogenj in vanj vrgli dišave. Iz nje so se dvignili zeleni, modri in rumeni plameni. Kralj in vsi navzoči so se pred njo poklonili do tal. Garib in Suhajm pa sta ves ta čas izpovedovala edinost vzvišenega Boga, poveličevala njegovo ime in pričala, da je Bog vsemogočen. Kralj je dvignil glavo in videl, da Garib in Suhajm stojita in se ne priklanjata. Rekel je: ‘Psa! Zakaj se ne poklonita?’ Garib je odgovoril: ‘Gorje vam, prekleti! Do tal se je dovoljeno priklanjati samo Kralju, ki je vreden čaščenja, ki je ustvarjeno priklical iz niča v bivanje, ki daje vodi izvirati iz trde skale, ki je v srca položil nežnost do novorojenega otroka in ki ga ni mogoče opisati ne s stanjem ne s sedenjem. On je Gospod Noeta, Saliha in Abrahama, Božjega prijatelja. On je ustvaril raj in pekel, drevesa in sadje. On je Bog, Edini in Vsezmagoviti!’

Ko je Mar'aš slišal te besede, so se mu oči zavrtele v glavi. Zaklical je svojim ljudem: ‘Zvežite ta dva psa in ju žrtvujte moji boginji!’ Zvezali so Suhajma in Gariba ter ju hoteli vreči v ogenj, ko je nenadoma eden od zobcev na vrhu palače padel na peč. Peč se je razbila, ogenj je ugasnil in se spremenil v pepel, ki je poletel po zraku. Garib je vzkliknil: ‘Bog je največji! Naklonil nam je zmago in zmagoslavje ter ponižal nevernike! Bog je večji od tistih, ki častijo ogenj namesto Vsemogočnega kralja!’ Tedaj je kralj rekel: ‘Čarovnik si! Začaral si mojo boginjo, da jo je doletelo to gorje!’ Garib je odvrnil: ‘Norec! Če bi imel ogenj skrivno moč in resnično oblast, bi se ubranil tega, kar mu je škodovalo.’ Ob teh besedah je Mar'aš zarjovel in zarenčal, preklel ogenj ter rekel: ‘Pri moji veri, prav v njem vaju bom usmrtil!’ Ukazal je, naj ju zaprejo, poklical sto maridov in jim velel, naj nanosijo veliko drv ter jih zažgejo. Storili so tako in razplamtel se je velikanski ogenj, ki je gorel vse do jutra. Nato se je Mar'aš povzpel na slona in sedel v zlato nosilnico, okrašeno z dragulji. Okrog njega so se zbrala plemena džinov najrazličnejših vrst. Pripeljali so Gariba in Suhajma. Ko sta videla plamene, sta za pomoč prosila Edinega in Vsezmagovitega, Stvarnika noči in dneva, Veličastnega, ki ga pogledi ne dosežejo, on pa doseže vsak pogled, Blagega in Vsevednega. Medtem ko sta ga goreče prosila, se je z zahoda proti vzhodu pripodil oblak in izlil dež kakor razburkano morje ter pogasil ogenj. Kralj in vojska so se prestrašili in zbežali v palačo. Nato se je kralj obrnil k vezirju in dostojanstvenikom ter jih vprašal: ‘Kaj pravite o teh dveh možeh?’ Odgovorili so: ‘O kralj, če ne bi bila na pravi poti, se z ognjem ne bi zgodilo, kar se je. Menimo, da govorita resnico in hodita po pravi poti.’ Kralj je rekel: ‘Resnica in jasna pot sta se mi razodeli. Čaščenje ognja je zmota. Če bi bil ogenj boginja, bi se ubranil dežja, ki ga je pogasil, in kamna, ki mu je razbil peč, da se je spremenil v pepel. Verujem v Njega, ki je ustvaril ogenj in svetlobo, senco in vročino. Kaj pa pravite vi?’ Rekli so: ‘O kralj, tudi mi ti sledimo, poslušamo in ubogamo.’ Nato je poklical Gariba in ga dal pripeljati predse. Vstal je, ga objel in poljubil med oči, prav tako pa je poljubil tudi Suhajma. Vojaki so se zgrinjali okrog Gariba in Suhajma ter jima poljubljali roke in glavi. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 652. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Mar'aš, kralj džinov, potem ko so on in njegovi ljudje našli pot k islamu, dal pripeljati Gariba in njegovega brata ter ju poljubil med oči. Tudi njegovi dostojanstveniki so se gnetli okrog njiju in jima poljubljali roke in glavi. Nato je kralj Mar'aš sedel na prestol, Gariba posadil na svojo desno in Suhajma na svojo levo ter vprašal: ‘O človek, kaj moramo izreči, da postanemo muslimani?’ Garib je odgovoril: ‘Recite: Ni boga razen Boga in Abraham je Božji prijatelj.’ Kralj in njegovo ljudstvo so s srcem in jezikom sprejeli islam, Garib pa jih je začel učiti molitve. Nato se je spomnil svojih ljudi in zavzdihnil. Kralj džinov mu je rekel: ‘Žalost je odšla in minila, prišla sta veselje in vedrina.’ Garib mu je odvrnil: ‘O kralj, veliko sovražnikov imam in bojim se, da bodo škodovali mojim ljudem.’ Od začetka do konca mu je povedal, kaj se je zgodilo med njim in njegovim bratom Adžibom. Kralj džinov je rekel: ‘O kralj ljudi, poslal bom nekoga, da poizve, kako je s tvojim ljudstvom. Tebe pa še ne pustim oditi, dokler se ne naužijem tvoje družbe.’ Nato je poklical dva silna marida, od katerih se je eden imenoval Kiladžan, drugi pa Kuradžan. Ko sta prišla, sta poljubila tla. Rekel jima je: ‘Pojdita v Jemen in poizvedita, kako je z njunimi četami in vojsko.’ Odgovorila sta: ‘Slišiva in ubogava!’ Nato sta odšla in odletela proti Jemnu.

Tako se je godilo Garibu in Suhajmu. Muslimanski vojaki in njihovi poveljniki pa so zjutraj zajahali konje in se odpravili v palačo kralja Gariba, da bi mu izkazali spoštovanje. Služabniki so jim rekli: ‘Kralj in njegov brat sta še pred zoro zajahala in odšla.’ Poveljniki so odjezdili proti dolinam in goram. Sledili so njunim sledem, dokler niso prispeli v Dolino izvirov. Tam so našli zavrženo Garibovo in Suhajmovo opremo, konja pa sta se pasla. Poveljniki so rekli: ‘Kralj je izginil prav od tod! O Abraham, Božji prijatelj, pomagaj nam!’ Nato so se razkropili po dolini in gorah ter tri dni iskali, a niso našli nobene sledi. Priredili so žalovanje, poklicali sle in jim rekli: ‘Razidite se po deželi, trdnjavah in gradovih ter poiščite novice o našem kralju.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo!’ Razšli so se in vsak se je odpravil v drugo pokrajino. Vohuni so Adžibu prinesli novico, da je njegov brat izginil in da o njem ne najdejo nobenega glasu. Adžib se je Garibovega izginotja silno razveselil in ga sprejel kot dobro znamenje. Odšel je h kralju Jarubu ibn Kahtanu, pri katerem je bil poiskal zavetje. Ta ga je zaščitil in mu dal dvesto tisoč velikanov. Adžib je s svojo vojsko odšel in se utaboril pred mestom Oman. Džamrakan in Saadan sta mu prišla nasproti in se spopadla z njim. Veliko muslimanov je bilo pobitih, zato so se umaknili v mesto, zaprli vrata in utrdili obzidje. Tedaj sta prispela marida Kiladžan in Kuradžan ter videla, da so muslimani obkoljeni. Počakala sta do noči, nato pa nad neverniki zavihtela dva ostra meča džinov. Vsak je bil dolg dvanajst komolcev in če bi z njim kdo udaril po skali, bi jo preklal. Planila sta nadnje in vzklikala: ‘Bog je največji! Naklonil nam je zmago in zmagoslavje ter ponižal tiste, ki ne verujejo v vero Abrahama, Božjega prijatelja!’ Silovito sta udarila po nevernikih in jih veliko pobila, iz njunih ust in nosnic pa je bruhal ogenj. Neverniki so planili iz šotorov in zagledali čudesa, ob katerih jim je šla groza po telesu. Zmedli so se in izgubili razum. Pograbili so orožje in začeli udrihati drug po drugem, marida pa sta kosila njihove vratove in vpila: ‘Bog je največji! Midva sva služabnika kralja Gariba, prijatelja Mar'aša, kralja džinov!’ Meča sta se vrtela med njimi vse do polnoči. Nevernikom se je zdelo, da so vse gore okrog njih ifriti, zato so natovorili šotore, prtljago in premoženje na kamele ter se pripravili na beg. Prvi je zbežal Adžib. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo. Njena sestra ji je rekla: ‘Sestra, kako lepa, prijetna, sladka in čudovita je ta pripoved!’ Odgovorila ji je: ‘Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom pripovedovala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!’ Kralj si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je dal usmrtiti, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’

Ko je nastopila 653. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so se neverniki pripravili na beg in da je prvi zbežal Adžib. Muslimani so se zbrali, se čudili temu, kar je doletelo nevernike, in se bali plemen džinov. Marida sta nevernike zasledovala, dokler jih nista razgnala po puščavah in pustinjah. Od dvesto tisoč velikanov se jih je pred maridoma rešilo le petdeset tisoč. Poraženi in ranjeni so se odpravili proti svoji deželi. Marida pa sta vojakom rekla: ‘O vojaki, vaš gospodar kralj Garib in njegov brat vas pozdravljata. Gosta sta pri Mar'ašu, kralju džinov, in kmalu se bosta vrnila k vam.’ Ko je vojska slišala novico o Garibu in izvedela, da je živ in zdrav, se je neizmerno razveselila. Maridoma so rekli: ‘Naj vama Bog prinese dobro novico, plemenita duhova!’ Nato sta se marida vrnila in stopila pred kralja Gariba in kralja Mar'aša, ki sta sedela skupaj. Povedala sta jima, kaj se je zgodilo in kaj sta storila, onadva pa sta ju bogato nagradila. Garibovo srce se je pomirilo. Tedaj je kralj Mar'aš rekel: ‘Brat, rad bi ti razkazal našo deželo in ti pokazal mesto Jafeta, Noetovega sina, mir z njim.’ Garib je odgovoril: ‘O kralj, stori, kakor se ti zdi prav.’ Mar'aš je ukazal pripeljati dva konja zanju, nato pa so on, Garib in Suhajm zajahali. Z njimi je odjezdilo tisoč maridov, ki so bili videti kakor po dolgem odcepljen kos gore. Potovali so in si ogledovali doline in gore, dokler niso prispeli v mesto Jafeta, Noetovega sina, mir z njim. Prebivalci mesta, veliki in mali, so prišli pozdravit Mar'aša, ki je z veličastnim spremstvom vstopil v mesto. Nato se je povzpel v palačo Jafeta, Noetovega sina, in sedel na njegov prestol. Ta je bil iz marmorja, prepleten z zlatimi palicami, visok deset stopnic in prekrit z najrazličnejšimi pisanimi svilenimi tkaninami. Ko so se prebivalci mesta zbrali pred njim, jim je rekel: ‘O potomci Jafeta, Noetovega sina, kaj so častili vaši očetje in dedje?’ Odgovorili so: ‘Videli smo, da naši očetje častijo ogenj, zato smo jim sledili. Ti to najbolje veš.’ Rekel je: ‘O ljudstvo, spoznal sem, da je ogenj le ena od stvaritev vzvišenega Boga, ki je ustvaril vse. Ko sem to doumel, sem se predal Bogu, Edinemu in Vsezmagovitemu, Stvarniku noči in dneva ter vrtečega se nebesnega svoda, ki ga pogledi ne dosežejo, on pa doseže vsak pogled, Blagemu in Vsevednemu. Sprejmite islam, da boste varni pred jezo Vsemogočnega in v onstranstvu pred mukami ognja!’ S srcem in jezikom so sprejeli islam. Mar'aš je prijel Gariba za roko in mu razkazal Jafetovo palačo, njeno stavbo in čudesa v njej. Nato je vstopil v orožarno in mu pokazal Jafetovo orožje. Garib je zagledal meč, obešen na zlat klin, in vprašal: ‘O kralj, čigav je ta meč?’ Odgovoril je: ‘To je meč Jafeta, Noetovega sina, s katerim se je bojeval proti ljudem in džinom. Skoval ga je modrec Džardum in na njegovo ploščino vpisal mogočna imena. Če bi z njim udaril po gori, bi jo podrl. Imenuje se Uničevalec. Vse, na kar pade, uniči, in vsakega džina, ki ga zadene, pogubi.’

Ko je Garib slišal njegove besede in pripoved o čudovitih lastnostih tega meča, je rekel: ‘Rad bi si ogledal ta meč.’ Mar'aš mu je odgovoril: ‘Le vzemi ga, če želiš.’ Garib je iztegnil roko, prijel meč in ga izvlekel iz nožnice. Zableščal se je in po njegovem rezilu je zaplesala smrt. Dolg je bil dvanajst pedi in širok tri. Garib ga je hotel vzeti zase, kralj Mar'aš pa mu je rekel: ‘Če znaš z njim udarjati, ga vzemi.’ Garib je odgovoril: ‘Znam.’ Vzel ga je v roko in v njej je bil lahek kakor palica. Navzoči so se čudili človeku in rekli: ‘Odlično, gospodar vitezov!’ Mar'aš mu je rekel: ‘Vzemi ta zaklad, po katerem hrepenijo kralji zemlje, in zajahaj, da ti razkažem mesto.’ Garib je zajahal, prav tako Mar'aš, ljudje in džini pa so šli z njima kot spremstvo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo. Njena sestra ji je rekla: ‘Kako lepa, čudovita, sladka in prijetna je ta pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom pripovedovala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!’ Kralj si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je dal usmrtiti, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’

Ko je nastopila 654. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta kralj Garib in kralj Mar'aš, potem ko sta zajahala v Jafetovem mestu, s spremstvom ljudi in džinov jezdila med praznimi palačami in hišami, po ulicah in skozi pozlačena vrata. Nato sta odšla skozi mestna vrata in si ogledovala vrtove s sadnim drevjem, tekočimi rekami in glasnimi pticami, ki so slavile Njega, čigar sta moč in večnost. Ogledovala sta si jih do večera, potem pa se vrnila in prenočila v palači Jafeta, Noetovega sina. Ko sta prispela, so jima pogrnili mizo in jedla sta. Garib se je obrnil h kralju džinov in rekel: ‘O kralj, rad bi se vrnil k svojemu ljudstvu in vojski, saj ne vem, kako jim gre po mojem odhodu.’ Ko je Mar'aš slišal Garibove besede, mu je odgovoril: ‘Brat, pri Bogu, ne želim se ločiti od tebe! Ne pustim te oditi, dokler ne mine ves mesec, da se naužijem tvoje družbe.’ Garib mu ni mogel nasprotovati in je v Jafetovem mestu ostal ves mesec. Jedel je in pil, kralj Mar'aš pa ga je obdaril z dragocenimi predmeti, kovinami, dragulji, smaragdi, rubini, diamanti, kosi zlata in srebra, pa tudi z mošusom, ambro ter svilenimi tkaninami, prepredenimi z zlatom. Garibu in Suhajmu je dal izdelati dve častni oblačili iz brokata, pretkani z zlatom, Garibu pa še krono, posuto z biseri in dragulji, katere vrednosti ni bilo mogoče oceniti. Vse to je zložil v tovorne vreče, poklical petsto maridov in jim rekel: ‘Pripravite se na jutrišnjo pot, da pospremimo kralja Gariba in Suhajma v njuno deželo.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo!’ Prenočili so v pričakovanju odhoda. Ko pa je prišel čas za pot, so se nenadoma zaslišali konji, bobni in trobente, katerih glas je napolnil vso deželo. Prihajalo je sedemdeset tisoč maridov, ki so znali leteti in se potapljati. Njihov kralj se je imenoval Burkan. Za prihod te vojske je obstajal velik in čudovit vzrok, nenavadna in vznemirljiva zgodba, ki jo bomo povedali po vrsti.

Ta Burkan je bil gospodar mesta Akik in Zlate palače. Vladal je nad petimi gorskimi vrhovi in na vsakem je živelo petsto tisoč maridov. On in njegovo ljudstvo so častili ogenj namesto Vsemogočnega kralja. Ta kralj je bil Mar'ašev bratranec. Med Mar'aševimi ljudmi pa je bil neverni marid, ki je islam sprejel le na videz. Izmuznil se je med svojimi ljudmi, odpotoval in prispel v dolino Akik. Vstopil je v palačo kralja Burkana, poljubil tla pred njim ter mu zaželel trajno slavo in blaginjo. Nato mu je povedal, da je Mar'aš sprejel islam. Burkan ga je vprašal: ‘Kako je mogel zapustiti svojo vero?’ Marid mu je povedal vse, kar se je zgodilo. Ko je Burkan slišal njegovo pripoved, je začel sopsti in rohneti, preklel je sonce in luno ter zlonosni ogenj in rekel: ‘Pri moji veri, ubil bom svojega bratranca in njegovo ljudstvo, pa tudi tega človeka! Nikogar ne bom pustil živega!’ Nato je sklical rodove džinov, med njimi izbral sedemdeset tisoč maridov in se z njimi odpravil na pot, dokler ni prispel do mesta Džabarsa. Obkolili so ga, kakor smo že povedali. Kralj Burkan se je utaboril nasproti mestnim vratom in razpel šotore. Mar'aš je poklical marida in mu rekel: ‘Pojdi k tej vojski, poglej, kaj hočejo, in se nemudoma vrni k meni.’ Marid je pohitel in vstopil med Burkanove šotore. Maridi so planili k njemu in ga vprašali: ‘Kdo si?’ Odgovoril je: ‘Mar'ašev sel.’ Prijeli so ga in postavili pred Burkana. Poklonil se mu je do tal in rekel: ‘Gospodar, moj gospod me je poslal k vam, da poizvem, kaj vas je prineslo sem.’ Burkan mu je odgovoril: ‘Vrni se k svojemu gospodu in mu reci: Tvoj bratranec Burkan te je prišel pozdravit.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo. Njena sestra ji je rekla: ‘Kako lepa, čudovita, sladka in prijetna je tvoja pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom pripovedovala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!’ Kralj si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je dal usmrtiti, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’

Ko je nastopila 655. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je marid, Mar'ašev sel, stopil pred Burkana in mu rekel: ‘Moj gospod me je poslal k tebi, da poizvem, kaj vas je prineslo sem.’ Burkan mu je odgovoril: ‘Vrni se k svojemu gospodu in mu reci, da ga je njegov bratranec Burkan prišel pozdravit.’ Marid se je vrnil k svojemu gospodarju in mu to sporočil. Mar'aš je rekel Garibu: ‘Ostani na svojem prestolu, medtem ko grem pozdravit bratranca. Potem se vrnem k tebi.’ Zajahal je in se odpravil proti šotorom. Burkan pa je vse to pripravil kot zvijačo, da bi Mar'aš prišel iz mesta in bi ga lahko prijel. Okrog sebe je razpostavil maride in jim rekel: ‘Ko boste videli, da ga objamem, ga zgrabite in mu zvežite roke za hrbtom.’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo!’ Nato je kralj Mar'aš prispel in vstopil v bratrančev veliki šotor. Burkan mu je vstal naproti in ga objel, džini pa so planili nanj, mu zvezali roke in ga vklenili. Mar'aš je pogledal Burkana in ga vprašal: ‘Kaj pomeni to?’ Odvrnil mu je: ‘Pasji džin! Ali zapuščaš svojo vero ter vero svojih očetov in dedov in sprejemaš vero, ki je ne poznaš?’ Mar'aš mu je odgovoril: ‘Bratranec, spoznal sem, da je vera Abrahama, Božjega prijatelja, resnična, vse druge pa so zmotne.’ Burkan je vprašal: ‘Kdo vam je to povedal?’ Odgovoril je: ‘Garib, kralj Iraka, ki je pri meni deležen najvišjih časti.’ Burkan mu je rekel: ‘Pri ognju in svetlobi, senci in vročini, vse vas bom pobil!’ Nato ga je vrgel v ječo. Ko je Mar'ašev služabnik videl, kaj je doletelo njegovega gospodarja, je pobegnil v mesto in rodovom kralja Mar'aša sporočil, kaj se je zgodilo. Zavpili so in zajahali konje. Garib je vprašal: ‘Kaj se dogaja?’ Povedali so mu, kaj se je zgodilo. Poklical je Suhajma in mu rekel: ‘Osedlaj mi enega od konj, ki mi ju je dal kralj Mar'aš.’ Suhajm ga je vprašal: ‘Brat, ali se boš bojeval z džini?’ Odgovoril je: ‘Da, bojeval se bom z njimi z mečem Jafeta, Noetovega sina, in prosil za pomoč Gospoda Abrahama, Božjega prijatelja, mir z njim, saj je Gospod in Stvarnik vsega.’ Suhajm mu je osedlal rdečkastega konja iz črede džinov, ki je bil kakor mogočna trdnjava. Garib je vzel bojno opremo, odšel ven in zajahal. Rodovi so prišli iz mesta, oblečeni v oklepe. Tudi Burkan in njegovi ljudje so zajahali. Obe vojski sta se razvrstili in začel se je boj. Prvi, ki je odprl vrata vojne, je bil kralj Garib. Pognal je konja v sredo bojišča in izdrli meč Jafeta, Noetovega sina, mir z njim. Iz njega je zasijala bleščeča svetloba, ki je oslepila oči vseh džinov in jim napolnila srca z grozo. Garib je zavrtel meč tako spretno, da so džini ostrmeli, nato pa zaklical: ‘Bog je največji! Jaz sem kralj Garib, kralj Iraka! Ni prave vere razen vere Abrahama, Božjega prijatelja!’

Ko je Burkan slišal Garibove besede, je rekel: ‘Ta je spremenil vero mojega bratranca in ga odvrnil od nje! Pri moji veri, ne bom sedel na svoj prestol, dokler ne odsekam Garibove glave in mu ne ustavim diha ter svojega bratranca in njegovega ljudstva ne vrnem k njihovi veri. Kdor se mi upre, ga uničim!’ Nato je zajahal slona, belega kakor papir in velikega kakor mogočen stolp. Zakričal je nanj in ga sunil z jekleno ostjo, ki se mu je zarila v meso. Slon je zatulil in se pognal na bojišče, na kraj spopada in sulic, dokler se ni približal Garibu. Burkan mu je rekel: ‘Človeški pes! Kaj te je prineslo v našo deželo, da si pokvaril mojega bratranca in njegovo ljudstvo ter jih prepeljal iz ene vere v drugo? Vedi, da je danes tvoj zadnji dan na tem svetu!’ Ko je Garib slišal te besede, mu je odvrnil: ‘Poberi se, najničvrednejši med džini!’ Burkan je izvlekel kopje, ga zavihtel in vrgel proti Garibu, a ga je zgrešil. Nato je vrgel še drugo kopje. Garib ga je prestregel v zraku, ga zavihtel in zalučal proti slonu. Prebodlo mu je bok in prišlo ven na drugi strani. Slon je mrtev padel na tla, Burkan pa se je zvrnil z njega kakor visoka palma. Garib mu ni pustil niti, da bi se premaknil: s ploščino meča Jafeta, Noetovega sina, ga je udaril po zatilju, da je izgubil zavest. Maridi so planili nanj in mu zvili roke za hrbet. Ko so njegovi ljudje zagledali svojega kralja, so navalili, da bi ga rešili. Garib je napadel njih, z njim pa so navalili tudi verni džini. Slava Garibu! Razveselil je Gospoda, ki uslišuje prošnje, in potešil žejo po maščevanju z začaranim mečem. Vsakega, ki ga je zadel, je presekal, in še preden mu je duša zapustila telo, se je ta v ognju spremenil v pepel. Verniki so planili na neverne džine in drug v drugega metali ognjene izstrelke. Vse je zagrnil dim. Garib je divjal med njimi na desno in levo, oni pa so se pred njim razbežali. Kralj Garib je prispel do velikega šotora kralja Burkana. Ob njem sta bila Kiladžan in Kuradžan. Zaklical jima je: ‘Osvobodita svojega gospodarja!’ Razvezala sta ga in zlomila njegove okove. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo. Njena sestra ji je rekla: ‘Kako sladka, prijetna, očarljiva in čudovita je tvoja pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom pripovedovala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!’ Kralj si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je dal usmrtiti, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’

Ko je nastopila 656. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Garib zaklical Kiladžanu in Kuradžanu: ‘Osvobodita svojega gospodarja!’ Razvezala sta ga in zlomila njegove okove, kralj Mar'aš pa jima je rekel: ‘Prinesita mi bojno opremo in mojega letečega konja!’ Kralj je imel namreč dva konja, ki sta letela po zraku. Enega je dal Garibu, drugega pa obdržal zase. Ko si je nadel bojno opremo, so mu pripeljali konja. Skupaj z Garibom je planil v napad in konja sta poletela z njima, njuni ljudje pa so jima sledili. Vzklikala sta: ‘Bog je največji! Bog je največji!’ Zemlja, gore, doline in griči so jima odgovarjali z odmevom. Ko sta pobila več kot trideset tisoč maridov in šejtanov, sta se vrnila iz zasledovanja. Vstopili so v Jafetovo mesto in kralja sta sedla na častna sedeža. Zahtevala sta, naj pripeljejo Burkana, a ga niso našli. Ko sta ga namreč ujela, sta se zatopila v boj in pozabila nanj. Eden od ifritov med njegovimi služabniki je pohitel k njemu, ga razvezal in ga odnesel mimo njegovih ljudi. Nekateri so ležali mrtvi, drugi so bežali. Z Burkanom je poletel v nebo ter pristal v mestu Akik pri Zlati palači. Kralj Burkan je sedel na svoj prestol. Tisti njegovi ljudje, ki so ušli pokolu, so prišli k njemu in mu čestitali, da se je srečno rešil. Rekel jim je: ‘O ljudstvo, kakšna srečna rešitev? Mojo vojsko so pobili, mene ujeli in oskrunili mojo čast pred plemeni džinov!’ Odgovorili so: ‘O kralj, kralji že od nekdaj zadajajo udarce in jih tudi prejemajo.’ Rekel jim je: ‘Maščevati se moram in sprati sramoto, sicer se mi bodo plemena džinov posmehovala!’ Nato je napisal pisma in jih poslal plemenom v trdnjavah. Prišla so k njemu vdano in pokorno. Ko jih je pregledal in preštel, jih je bilo tristo dvajset tisoč mogočnih maridov in šejtanov. Vprašali so ga: ‘Kaj želiš?’ Odgovoril je: ‘Pripravite se, da čez tri dni odpotujemo.’ Rekli so: ‘Slišimo in ubogamo!’

Tako se je godilo kralju Burkanu. Kralj Mar'aš pa je po vrnitvi zahteval Burkana in se silno razjezil, ko ga ni našel. Rekel je: ‘Če bi ga stražilo sto maridov, ne bi mogel pobegniti. A kam nam lahko uide?’ Nato je Mar'aš rekel Garibu: ‘Vedi, brat, da je Burkan zahrbten in ne bo odnehal, dokler se ne maščuje. Gotovo bo zbral svoje rodove in prišel nad nas. Rad bi ga napadel zdaj, ko je po porazu še oslabljen.’ Garib je odgovoril: ‘To je pravi nasvet in načrt brez graje.’ Nato je Mar'aš rekel Garibu: ‘Brat, naj vaju maridi pospremijo v vajino deželo, mene pa pusti, da se bojujem proti nevernikom in si tako olajšam breme grehov.’ Garib mu je odvrnil: ‘Ne! Pri Potrpežljivem, Plemenitem, ki zakriva naše grehe, ne zapustim te dežele, dokler ne pokončam vseh nevernih džinov in Bog ne pošlje njihovih duš v ogenj — kako strašno bivališče! Rešil se bo le tisti, ki časti Boga, Edinega in Vsezmagovitega. Suhajma pa pošlji v mesto Oman, da si morda opomore od bolezni.’ Suhajm je bil namreč bolan in slaboten. Mar'aš je poklical maride in jim rekel: ‘Odnesite Suhajma, to bogastvo in darila v mesto Oman!’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo!’ Vzeli so Suhajma in darila ter se odpravili v deželo ljudi. Nato je Mar'aš napisal pisma svojim trdnjavam in vsem svojim namestnikom. Prišli so in njihova vojska je štela sto šestdeset tisoč mož. Pripravili so se in krenili proti deželi Akik in Zlati palači. V enem dnevu so prepotovali pot, za katero bi sicer potrebovali leto dni. Prišli so v dolino, se v njej utaborili, da bi si odpočili, in prenočili do jutra. Ko so hoteli nadaljevati pot, so se nenadoma prikazale predhodnice džinov. Razleglo se je vpitje in obe vojski sta se srečali v tisti dolini. Planili sta druga na drugo in začelo se je pobijanje. Boj se je razplamtel, zemlja se je stresala, razmere so postale strašne. Napčil je čas resnih dejanj, prazne besede so izginile, govorice so utihnile in dolga življenja so se skrajšala. Neverniki so se znašli v ponižanju in zmedi. Garib je navalil, izpovedujoč edinost Edinega, ki je vreden čaščenja in pri katerem iščemo pomoč. Sekal je vratove in puščal glave, da so se kotalile po prahu. Še preden se je zvečerilo, je pobil približno sedemdeset tisoč nevernikov. Tedaj so udarili na bobne za konec boja in vojski sta se razšli. Šeherezado je dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo. Njena sestra ji je rekla: ‘Kako čudovita, lepa, sladka in prijetna je tvoja pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom pripovedovala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!’ Kralj si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je dal usmrtiti, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’

Ko je nastopila 657. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se vojski razšli in ločili druga od druge. Mar'aš in Garib sta očistila svoje orožje in se umaknila v šotore. Prinesli so večerjo, jedla sta in drug drugemu čestitala, da sta ostala živa in zdrava. Iz njune vojske je padlo več kot deset tisoč maridov. Burkan pa se je umaknil v svoje šotore in obžaloval izgubo svojih pomočnikov. Rekel je: ‘O ljudstvo, če se bomo s temi ljudmi bojevali še tri dni, nas bodo pokončali do zadnjega!’ Vprašali so ga: ‘Kaj naj torej storimo, o kralj?’ Odgovoril je: ‘Napadli jih bomo ponoči, ko bodo spali. Nihče ne bo ostal, da bi poročal o tem! Pripravite se, planite na sovražnike in navalite kakor en mož!’ Rekli so: ‘Slišimo in ubogamo!’ Nato so se pripravili na napad. Med njimi pa je bil marid po imenu Džandal, čigar srce se je že nagibalo k islamu. Ko je videl nevernike in izvedel, kaj nameravajo, se je izmuznil med njimi ter stopil pred Mar'aša in kralja Gariba. Povedal jima je, kaj so neverniki sklenili. Mar'aš se je obrnil h Garibu in ga vprašal: ‘Brat, kaj naj storimo?’ Odgovoril je: ‘Nocoj bomo mi napadli nevernike in jih z močjo Vsemogočnega kralja razgnali po puščavah in pustinjah.’ Nato je poklical poveljnike džinov in jim rekel: ‘Vi in vaši ljudje vzemite bojno opremo. Ko se spusti tema, se izmuznite peš, po sto naenkrat. Šotore pustite prazne in se skrijte med gorami. Ko boste videli, da so sovražniki prišli med šotore, planite nanje z vseh strani. Bodite neomajni in zaupajte svojemu Gospodu, saj vam bo naklonjena zmaga. Tudi jaz bom z vami.’

Ko je nastopila noč, so napadli šotore in klicali na pomoč ogenj in svetlobo. Ko pa so prišli med šotore, so verniki planili na nevernike, klicali Gospoda vseh svetov na pomoč in govorili: »O najusmiljenejši med usmiljenimi, o stvarnik vsega stvarstva!« Tako so jih pokosili in ugasnili njihova življenja. Ko se je zdanilo, so bili neverniki le še telesa brez duš, preživeli pa so se razbežali po puščavah in planjavah. Maraš in Garib sta se vrnila kot zmagovalca, podprta z božjo pomočjo, in oplenila premoženje nevernikov. Tam sta prenočila, ob svitu pa krenila proti mestu Akik in Zlati palači. Burkan pa je, ko se je boj obrnil proti njemu in je v nočni temi padla večina njegovih ljudi, s preostalimi pobegnil v svoje mesto, vstopil v palačo in zbral svoje rodove. Rekel jim je: »Sinovi moji, kdor ima kaj imetja, naj ga vzame in mi sledi na goro Kaf, k Modremu kralju, gospodarju Pisane palače. On nas bo maščeval.« Vzeli so žene, otroke in premoženje ter se napotili proti gori Kaf. Maraš in Garib pa sta prispela v mesto Akik in do Zlate palače. Vrata sta našla odprta, nikjer pa ni bilo nikogar, ki bi jima povedal, kaj se je zgodilo. Maraš je popeljal Gariba na ogled mesta Akik in Zlate palače. Temelji mestnega obzidja so bili iz smaragdov, vrata iz rdečega ahata s srebrnimi žeblji, stropi hiš in palač pa iz agarovega in sandalovega lesa. Hodili so po ulicah in uličicah, se razkropili po mestu in nazadnje prispeli do Zlate palače. Prehajali so iz hodnika v hodnik, dokler niso zagledali stavbe iz kraljevskih rubinov, katere marmor so nadomeščali smaragdi in dragulji. Maraš in Garib sta vstopila v palačo in osupnila nad njeno lepoto. Prehajala sta iz prostora v prostor in prečkala sedem hodnikov. Ko sta prišla v notranjost, sta zagledala štiri obokane dvorane, od katerih nobena ni bila podobna drugi. Sredi palače je stal vodnjak iz rdečega zlata, okrašen z zlatimi podobami zveri, iz njihovih gobcev pa je tekla voda. Videla sta čudesa, ob katerih je pamet obstala. Dvorana na čelu palače je bila prekrita s preprogami, tkanimi iz pisane svile, v njej pa sta stala dva prestola iz rdečega zlata, posuta z biseri in dragulji. Maraš in Garib sta sedla na Burkanov prestol in v Zlati palači priredila veličasten sprejem. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati. Sestra ji je rekla: »Sestra moja, kako lepa, prijetna in sladka je tvoja pripoved!« Odgovorila je: »Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in me bo kralj pustil živeti!« Kralj pa si je rekel: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.«

Ko je nastopila 658. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta Maraš in Garib sedla na Burkanov prestol in priredila veličasten sprejem. Nato je Garib vprašal Maraša: ‘Kaj si sklenil storiti?’ Odgovoril je: ‘O kralj ljudi, poslal sem sto jezdecev, da ugotovijo, kje je Burkan, in potem krenemo za njim.’ Tri dni sta ostala v Zlati palači, nato pa so se vrnili mogočni džini in jima sporočili, da je Burkan odšel na goro Kaf ter prosil Modrega kralja za zavetje, ta pa mu ga je dal. Maraš je vprašal Gariba: ‘Kaj praviš, brat moj?’ Odgovoril je: ‘Če jih ne napademo mi, bodo oni napadli nas.’ Maraš in Garib sta nato vojski ukazala, naj se pripravi na odhod čez tri dni. Uredili so vse potrebno in se že namenili odpotovati, ko so pred Gariba prišli džini, ki so bili pospremili Suhajma in darove, ter poljubili tla pred njim. Vprašal jih je po svojih ljudeh in odgovorili so: ‘Ko je tvoj brat Adžib pobegnil iz bitke, je odšel k Jarubu ibn Kahtanu, nato pa se napotil v Indijo in stopil pred njenega kralja. Povedal mu je, kaj mu je storil brat, in ga prosil za zaščito. Kralj mu jo je obljubil ter poslal pisma vsem svojim upraviteljem. Njegova vojska se je zbrala kakor razburkano morje, ki mu ni videti ne začetka ne konca, in namerava opustošiti Irak.’ Ko je Garib to slišal, je rekel: ‘Poguba nevernikom! Vzvišeni Bog bo pomagal islamu do zmage, jaz pa jim bom pokazal udarce in sunke!’ Maraš je nato rekel: ‘O kralj ljudi, pri Najvišjem imenu, s teboj bom šel v tvoje kraljestvo, pokončal tvoje sovražnike in te varno pripeljal domov.’ Garib se mu je zahvalil. Prenočili so, pripravljeni na odhod, in ko se je zdanilo, so krenili proti gori Kaf. Ves dan so potovali, nato pa se usmerili proti Pisani palači in Marmornemu mestu. To mesto je bilo zgrajeno iz kamna in marmorja; sezidal ga je Barik ibn Faki, oče džinov. Zgradil je tudi Pisano palačo, ki so jo tako imenovali zato, ker je bila zidana izmenoma iz srebrnih in zlatih opek. Nikjer na svetu ni bilo njej podobne.

Ko so se približali Marmornemu mestu in jih je do njega ločilo še pol dneva poti, so se utaborili, da bi si odpočili. Maraš je poslal oglednika po novice. Ta je odšel in se nato vrnil z besedami: ‘O kralj, v Marmornem mestu je toliko džinskih rodov, kolikor je listja na drevesih in kapelj dežja.’ Kralj Maraš je vprašal: ‘Kaj naj storimo, o kralj ljudi?’ Garib je odgovoril: ‘O kralj, razdeli svoje ljudi v štiri skupine in jih razporedi okoli sovražnega tabora. Nato naj vzkliknejo: Bog je največji! Ko bodo to zaklicali, naj se umaknejo. To naj se zgodi opolnoči, potem pa boš videl, kaj se bo zgodilo med džinskimi rodovi.’ Maraš je sklical svoje ljudi in jih razporedil, kakor mu je naročil Garib. Vzeli so orožje in počakali do polnoči, nato pa odšli, obkolili tabor in zaklicali: ‘Bog je največji! Za vero Ibrahima, božjega prijatelja, mir z njim!’ Neverniki so se ob teh besedah prebudili v grozi, pograbili orožje in udarili drug po drugem. Ko se je pokazala zarja, je večina že pomrla in le malo jih je ostalo. Tedaj je Garib zaklical vernim džinom: ‘Planite na preostale nevernike! Jaz sem z vami in Bog vam bo dal zmago!’ Maraš je napadel, z njim pa Garib, ki je potegnil svoj uničujoči meč, enega izmed džinskih mečev. Sekal je nosove in razbijal vrste, dokler ni prišel do Burkana in ga z udarcem pokončal. Burkan se je zgrudil, prelit z lastno krvjo. Nato je Garib enako storil še Modremu kralju.

Ko se je dan razjasnil, ni ostal živ niti en nevernik, niti kdo, ki bi lahko ponesel novico. Maraš in Garib sta vstopila v Pisano palačo in videla, da so njene stene zidane izmenoma iz zlatih in srebrnih opek, njeni pragovi pa iz kristala. Oboki so bili iz zelenih smaragdov. V njej sta bila vodnjak in kaskadna fontana, prekrita s svilo, izvezeno z zlatimi trakovi in posuto z dragulji. Našla sta neizmerno bogastvo, ki ga ni bilo mogoče ne prešteti ne opisati. Nato sta vstopila v ženske sobane in našla v njih prelepe ženske. Garib je pogledal ženske Modrega kralja in med njegovimi hčerami zagledal dekle, lepše od vseh, kar jih je kdaj videl. Nosila je obleko, vredno tisoč dinarjev, okoli nje pa je stalo sto služabnic, ki so z zlatimi kljukicami privzdigovale njeno vlečko. Bila je kakor luna med zvezdami. Ko jo je Garib zagledal, je izgubil pamet in obstal ves zmeden. Nekatere izmed služabnic je vprašal: ‘Kdo je to dekle?’ Odgovorile so: ‘To je Kavkab as Sabah, Jutranja zvezda, hči Modrega kralja.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati. Sestra ji je rekla: ‘Kako prijetna, lepa, sladka in mila je tvoja pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in me bo kralj pustil živeti!’ Kralj pa si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’«

Ko je nastopila 659. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Garib vprašal nekatere služabnice: ‘Kdo je to dekle?’ Odgovorile so mu: ‘To je Kavkab as Sabah, hči Modrega kralja.’ Garib se je obrnil h kralju Marašu in rekel: ‘O kralj džinov, rad bi se poročil s tem dekletom.’ Kralj Maraš mu je odgovoril: ‘Palača z vsem bogastvom in otroki v njej je plen tvojih rok. Če ne bi ti skoval zvijače in z njo pokončal Burkana, Modrega kralja in njunih ljudi, bi oni do zadnjega pokončali nas. Bogastvo je tvoje in prebivalci palače so tvoji služabniki.’ Garib se mu je zahvalil za prijazne besede, stopil k dekletu in jo pozorno pogledal. Silno jo je vzljubil ter pozabil na Fahrtaž, hčer kralja Saburja, vladarja Perzijcev, Turkov in Dajlamcev, in tudi na Mahdijo. Mati tega dekleta je bila hči kitajskega kralja. Modri kralj jo je ugrabil iz njene palače in ji vzel nedolžnost. Z njim je zanosila in rodila to dekle, ki ga je zaradi njene lepote in prikupnosti imenoval Kavkab as Sabah. Bila je kraljica lepotic. Njena mati je umrla, ko je bilo deklici štirideset dni, zato so jo vzgajale babice in služabniki, dokler ni dopolnila sedemnajst let. Tedaj so se zgodili ti dogodki in njen oče je bil ubit. Garib jo je močno vzljubil, ji segel v roko in še tisto noč legel z njo ter ugotovil, da je devica. Svojega očeta je sovražila in se veselila njegove smrti. Garib je ukazal porušiti Pisano palačo. Porušili so jo, on pa je njene opeke razdelil med džine. Garibu je pripadlo enaindvajset tisoč zlatih in srebrnih opek, poleg tega pa toliko denarja in dragocenih kovin, da jih ni bilo mogoče prešteti.

Nato je kralj Maraš popeljal Gariba na ogled gore Kaf in njenih čudes. Odpravili so se proti Burkanovi trdnjavi, jo ob prihodu porušili in si razdelili njeno bogastvo. Potem so odšli v Maraševo trdnjavo in tam ostali pet dni. Garib je prosil, da bi se vrnil v svojo deželo, Maraš pa mu je rekel: ‘O kralj ljudi, naj te spremljam in te pripeljem v tvojo deželo?’ Garib je odgovoril: ‘Ne, pri Ibrahimu, božjem prijatelju, ne bom dopustil, da se utrudiš zaradi mene. Izmed tvojih ljudi bom vzel s seboj samo Kiljana in Kurjana.’ Maraš je rekel: ‘O kralj, vzemi deset tisoč džinskih jezdecev, da ti bodo služili.’ Garib pa je odgovoril: ‘Vzel bom le tista dva, ki sem ju omenil.’ Maraš je nato tisoč mogočnim džinom ukazal, naj ponesejo Garibov delež plena in ga pospremijo v njegovo kraljestvo. Džinoma Kiljanu in Kurjanu pa je naročil, naj ostaneta z Garibom in ga ubogata. Rekla sta: ‘Slišiva in ubogava.’ Garib je nato rekel džinom: ‘Vi ponesite bogastvo in Kavkab as Sabah.’ Sam je hotel odpotovati na svojem letečem konju, vendar mu je Maraš rekel: ‘Brat moj, ta konj lahko živi samo v naši deželi. Če pride v deželo ljudi, bo poginil. Imam pa konja, ki mu po hitrosti ni enakega ne v Iraku ne kjer koli drugje na svetu.’ Ukazal je, naj pripeljejo konja, in pripeljali so ga. Ko ga je Garib zagledal, je od občudovanja skoraj izgubil razum. Nato so konju zvezali noge in Kiljan ga je dvignil, Kurjan pa je vzel toliko tovora, kolikor ga je zmogel nesti.

Maraš je objel Gariba, zajokal ob slovesu in mu rekel: ‘Brat moj, če te doleti kaj, česar ne boš mogel premagati, pošlji pome. Prišel bom k tebi z vojsko, ki bo opustošila zemljo in vse na njej.’ Garib se mu je zahvalil za dobroto in njegovo iskreno predanost islamu. Džina sta nato dva dneva in eno noč nosila Gariba in konja ter premagala pot, za katero bi sicer potrebovali petdeset let. Ko so se približali mestu Oman, so se spustili v njegovi bližini, da bi si odpočili. Garib se je obrnil h Kiljanu in mu rekel: ‘Pojdi in poizvedi, kaj je z mojimi ljudmi.’ Džin je odšel, nato pa se vrnil in rekel: ‘O kralj, pred tvojim mestom je vojska nevernikov kakor razburkano morje. Tvoji ljudje se bojujejo z njimi, udarili so na vojne bobne in Džamrakan jim je stopil nasproti na bojišče.’ Ko je Garib slišal te besede, je vzkliknil: ‘Bog je največji!’ Nato je rekel: ‘Kiljan, osedlaj mi konja in prinesi opremo ter kopje! Danes se bo v boju in spopadu pokazalo, kdo je junak in kdo strahopetec!’ Kiljan je vstal in mu prinesel vse, kar je zahteval. Garib je vzel bojno opremo, si opasal meč Jafeta, Noetovega sina, zajahal morskega konja in se napotil proti vojskam. Kiljan in Kurjan sta mu rekla: ‘Pomiri svoje srce in prepusti nama, da greva nad nevernike ter jih razženeva po puščavah in pustinjah. S pomočjo vzvišenega, vsemogočnega Boga ne bo ostal niti eden, niti kdo, ki bi zanetil ogenj.’ Garib jima je odgovoril: ‘Pri Ibrahimu, božjem prijatelju, ne bom vama dovolil v boj, ne da bi bil tudi sam na svojem konju!’ Prihod teh vojsk pa je imel nenavaden vzrok. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.«

Ko je nastopila 660. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Garib rekel Kiljanu: ‘Pojdi in poizvedi, kaj je z mojimi ljudmi.’ Ta se je vrnil in rekel: ‘Pred tvojim mestom je velika vojska.’ Vzrok za njen prihod pa je bil ta: ko je Adžib pripeljal vojsko Jaruba ibn Kahtana in oblegal muslimane, sta mu Džamrakan in Sadan stopila nasproti, na pomoč pa sta jima prišla Kiljan in Kurjan. Razbili so vojsko nevernikov in Adžib je pobegnil. Tedaj je rekel svojim ljudem: ‘Če se vrnete k Jarubu ibn Kahtanu, potem ko so njegovi ljudje padli, vam bo rekel: Če ne bi bilo vas, moji ljudje ne bi bili ubiti! Nato nas bo vse pokončal. Zato menim, da moramo oditi v Indijo in stopiti pred kralja Tarknana, da nas bo maščeval.’ Njegovi ljudje so mu rekli: ‘Popelji nas tja, naj te ogenj blagoslovi!’ Potovali so dneve in noči, dokler niso prispeli v indijsko mesto. Prosili so za dovoljenje, da stopijo pred kralja Tarknana, in ta je Adžibu dovolil vstopiti. Adžib je vstopil, poljubil tla, mu izrekel blagoslov, kakršen pritiče kraljem, in rekel: ‘O kralj, vzemi me pod svojo zaščito! Naj te varuje prasketajoči ogenj in naj te noč skrije v svojo gosto temo!’ Ko je indijski kralj pogledal Adžiba, ga je vprašal: ‘Kdo si in kaj hočeš?’ Odgovoril je: ‘Jaz sem Adžib, kralj Iraka. Brat mi je storil krivico. Sprejel je islamsko vero, ljudje so mu postali pokorni in zavladal je deželi. Od tedaj me preganja iz dežele v deželo. Zdaj sem prišel k tebi, da se zatečem pod tvojo zaščito in zaupam v tvojo moč.’ Ko je indijski kralj slišal Adžibove besede, je od razburjenja vstajal in spet sedal ter rekel: ‘Pri ognju, maščeval te bom in ne bom pustil živeti nikomur, ki časti kaj drugega kakor ogenj!’ Nato je poklical svojega sina in mu rekel: ‘Sin moj, pripravi se in odidi v Irak. Pokončaj vse, ki so v njem. Tiste, ki ne častijo ognja, zveži, muči in pohabi, vendar jih ne ubij. Pripelji jih k meni, da si zanje izmislim vsakovrstne muke, jih ponižam in jih pustim v svarilo vsem, ki znajo razumeti nauk tega časa.’ Izbral je osemdeset tisoč bojevnikov na konjih in osemdeset tisoč bojevnikov na žirafah, z njimi pa poslal deset tisoč slonov. Na vsakem slonu je bila nosilnica iz sandalovega lesa, prepletena z zlatimi palicami in ploščami ter speta z zlatimi in srebrnimi žeblji. V vsaki nosilnici je bil sedež iz zlata in smaragdov. Z njimi je poslal tudi bojne nosilnice, v vsaki pa je bilo osem mož, ki so se bojevali z najrazličnejšim orožjem.

Kraljev sin je bil največji junak svojega časa in po pogumu mu ni bilo enakega. Ime mu je bilo Rad Šah. V desetih dneh se je pripravil na pot in krenili so kakor gmote oblakov. Potovali so dva meseca, dokler niso prispeli do mesta Oman in ga obkolili. Adžib se je veselil in si obetal zmago. Džamrakan, Sadan in vsi drugi junaki so prišli na bojišče; bobni so bobneli in konji rezgetali. Kiljan je vse to videl in se vrnil s poročilom h kralju Garibu. Ta je zajahal, kakor smo že povedali, pognal konja in prišel med nevernike ter čakal, kdo mu bo stopil nasproti in začel boj. Sadan Gul je stopil naprej in izzval nasprotnika na dvoboj. Nasproti mu je prišel eden izmed indijskih junakov, vendar mu Sadan ni dal časa, da bi se postavil predenj: udaril ga je s kijem, mu zdrobil kosti in ga zvrnil na tla. Prišel je drugi in ga je ubil, nato tretji in ga je podrl. Sadan je tako ubijal, dokler ni pokončal trideset junakov. Tedaj mu je nasproti stopil indijski junak po imenu Bataš al Akran, veliki vitez svojega časa, ki je na bojišču veljal za pet tisoč jezdecev. Bil je stric kralja Tarknana. Ko je Bataš stopil pred Sadana, mu je rekel: ‘Ti arabski razcapane, mar si že tako mogočen, da ubijaš indijske kralje in junake ter zajemaš njihove viteze? Danes je tvoj zadnji dan na tem svetu!’ Ko je Sadan slišal te besede, so mu oči pordečele. Planil je na Bataša in zamahnil s kijem, vendar je udarec zgrešil. Kij ga je potegnil za seboj, da se je zasukal in padel na tla. Ko se je zavedel, je bil že zvezan in vklenjen. Odvlekli so ga v svoje šotore. Ko je Džamrakan videl svojega tovariša ujetega, je zaklical: ‘Za vero Ibrahima, božjega prijatelja!’ Ostro je spodbudil konja in planil na Bataša al Akrana. Nekaj časa sta se bojevala, nato pa je Bataš napadel Džamrakana, ga zgrabil za rokav, iztrgal iz sedla in vrgel na tla. Zvezali so ga in odvlekli v svoje šotore. Poveljnik za poveljnikom je stopal pred Bataša, dokler ni zajel štiriindvajset muslimanskih poveljnikov. Ko so muslimani to videli, jih je obšla silna žalost. Garib pa je, ko je videl, kaj je doletelo njegove junake, izpod kolena potegnil zlat kij, težak sto dvajset ratlov. To je bil kij Burkana, kralja džinov. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati. Sestra ji je rekla: ‘Kako sladka, prijetna, mila in čudovita je tvoja pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in me bo kralj pustil živeti!’ Kralj pa si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’«

Ko je nastopila 661. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Garib, ko je videl, kaj je doletelo njegove junake, potegnil zlat kij, ki je nekoč pripadal Burkanu, kralju džinov. Nato je pognal svojega morskega konja, ki je pod njim tekel kakor veter, in pridrvel na sredo bojišča. Zaklical je: ‘Bog je največji! Daje zmago in pomoč ter poniža tistega, ki ne veruje v vero Ibrahima, božjega prijatelja!’ Nato je planil na Bataša in ga udaril s kijem, da je padel na tla. Obrnil se je proti muslimanom, zagledal svojega brata Suhajma al Lajla in mu rekel: ‘Zveži tega psa!’ Ko je Suhajm slišal Garibove besede, je pohitel k Batašu, ga čvrsto zvezal in odpeljal. Muslimanski junaki so se čudili temu vitezu, neverniki pa so drug drugega spraševali: ‘Kdo je ta vitez, ki je prišel izmed njih in zajel našega tovariša?’ Garib je medtem še naprej pozival na dvoboj. Nasproti mu je stopil indijski poveljnik in Garib ga je udaril s kijem, da se je zvrnil na tla. Kiljan in Kurjan sta ga zvezala in izročila Suhajmu. Garib je zajemal junaka za junakom, dokler ni imel v ujetništvu dvainpetdeset odličnih poveljnikov. Tedaj se je dan iztekel. Udarili so na bobne za konec boja in Garib je zapustil bojišče ter se napotil proti muslimanskemu taboru. Prvi ga je srečal Suhajm, mu poljubil nogo v stremenu in rekel: ‘Naj ti roke nikdar ne ohromijo, o največji vitez tega časa! Povej nam, kdo si med junaki?’ Garib je tedaj dvignil verižno zaščito z obraza. Suhajm ga je prepoznal in zaklical: ‘Ljudje, to je vaš kralj in gospodar Garib! Prišel je iz dežele džinov!’ Ko so muslimani zaslišali ime svojega kralja, so se pognali s konj, prišli k njemu, mu poljubljali noge v stremenih in ga pozdravljali, veseli, da se je vrnil živ in zdrav. Z njim so vstopili v mesto Oman, kjer je sedel na svoj kraljevski prestol. Njegovi ljudje so ga obdali, presrečni zaradi njegove vrnitve. Nato so prinesli hrano in so jedli. Zatem jim je povedal vse, kar se mu je zgodilo med džinskimi rodovi na gori Kaf. Silno so se čudili in hvalili Boga, da ga je obvaroval.

Kiljan in Kurjan se nista ločila od Gariba. Nato je Garib svojim ljudem ukazal, naj odidejo spat, in razšli so se po svojih domovih. Ob njem sta ostala samo džina. Vprašal ju je: ‘Ali me lahko poneseta v Kufo, da se naužijem družbe svojih žena, in me pred koncem noči pripeljeta nazaj?’ Odgovorila sta: ‘Gospodar naš, to je najlažje, kar si lahko zahteval od naju.’ Med Kufo in Omanom pa je bilo šestdeset dni poti za jezdeca, ki je jezdil brez počitka. Kiljan je rekel Kurjanu: ‘Jaz ga bom nesel tja, ti pa nazaj.’ Kiljan ga je dvignil in Kurjan je poletel ob njem. Minila je komaj ura, ko so prispeli v Kufo in ga odložili pred palačnimi vrati. Vstopil je k svojemu stricu Damigu. Ko ga je ta zagledal, je vstal in ga pozdravil. Garib ga je nato vprašal: ‘Kako sta moji ženi Fahrtaž in Mahdija?’ Odgovoril je: ‘Dobro sta, zdravi in brez težav.’ Služabnik je vstopil v ženske sobane in sporočil Garibov prihod. Ženske so se razveselile, veselo zavriskale in služabnika nagradile za dobro novico. Nato je vstopil kralj Garib. Vstale so in ga pozdravile, zatem pa so se pogovarjali. Prišel je tudi Damig in Garib mu je pripovedoval, kaj je doživel med džini. Damig in ženske so se čudili. Garib je preostanek noči prespal s Fahrtaž, ko pa se je približala zarja, je odšel k džinoma. Poslovil se je od družine, žena in strica Damiga, nato pa se povzpel Kurjanu na hrbet, medtem ko je Kiljan poletel ob njem. Še preden se je tema razkadila, je bil že v mestu Oman. Oblekel je bojno opravo, prav tako njegovi ljudje, in ukazal odpreti vrata. Tedaj je iz tabora nevernikov prispel jezdec, z njim pa Džamrakan, Sadan Gul in ujeti poveljniki. Osvobodil jih je in jih izročil Garibu, kralju muslimanov. Muslimani so se veselili njihove rešitve. Nato so si nadeli oklepe in zajahali. Udarili so na bojne timpane in se pripravili na sunke in udarce. Tudi neverniki so zajahali in se razvrstili v vrste. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati. Sestra ji je rekla: ‘Kako lepa, prijetna, sladka in mila je ta zgodba!’ Odgovorila je: ‘Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in me bo kralj pustil živeti!’ Kralj pa si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’«

Ko je nastopila 662. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je, ko je muslimanska vojska prijezdila na bojišče, prvi začel boj kralj Garib. Potegnil je svoj uničujoči meč, meč Jafeta, sina Noeta, mir z njim, pognal konja med obema vojskama in zaklical: ‘Kdor me pozna, se bo znal obvarovati mojega srda. Kdor me ne pozna, se mu bom predstavil: jaz sem kralj Garib, vladar Iraka in Jemna! Jaz sem Garib, Adžibov brat!’ Ko je Rad Šah, sin indijskega kralja, slišal Garibove besede, je poklical poveljnike in rekel: ‘Pripeljite mi Adžiba!’ Pripeljali so ga in Rad Šah mu je rekel: ‘Veš, da je ves ta razdor tvoje delo in da si ga ti povzročil. Tvoj brat stoji sredi bojišča, pripravljen na boj. Pojdi mu nasproti in mi ga pripelji ujetega, da ga posadim na kamelo z obrazom nazaj ter ga mučim in pohabljam vse do Indije!’ Adžib mu je odgovoril: ‘O kralj, pošlji koga drugega, kajti oslabel sem.’ Ko je Rad Šah slišal njegove besede, je zasopel in zarohnel: ‘Pri zloveščem ognju, pri svetlobi, senci in vročini, če ne greš pred svojega brata in mi ga nemudoma pripelješ, ti bom odsekal glavo in ugasnil tvoj dih!’ Adžib je odšel, pognal konja, zbral pogum in se sredi bojišča približal bratu. Rekel mu je: ‘Ti arabski pes, najpodlejši med vsemi, ki so kdaj postavili šotor! Mar se hočeš meriti s kralji? Sprejmi, kar ti prihaja naproti, in veseli se svoje smrti!’ Ko je kralj Garib slišal te besede, ga je vprašal: ‘Kateri kralj pa si?’ Odgovoril je: ‘Tvoj brat sem in danes je tvoj zadnji dan na svetu!’ Ko se je Garib prepričal, da je pred njim njegov brat Adžib, je zaklical: ‘Za maščevanje očeta in matere!’ Nato je izročil meč Kiljanu, planil na brata in ga udaril z buzdovanom z močjo neizprosnega velikana, da bi mu skoraj izbil rebra. Zgrabil ga je za ovratnik, ga potegnil iz sedla in treščil ob tla. Džina sta planila nanj, ga čvrsto zvezala in ga ponižanega odpeljala. Garib se je veselil, da je zajel svojega sovražnika, in zapel pesnikove verze:

Dosegel sem cilj, izginila je bridkost; tebi hvala in zahvala, o Gospod naš! Odraščal sem ponižan, reven in preziran, Bog pa mi je izpolnil vse želje. Zavladal sem deželam in si podredil ljudi; brez tebe ne bi bil nič, o Gospod naš! Ko je Rad Šah videl, kaj je Garib storil svojemu bratu Adžibu, je ukazal pripeljati konja, si nadel bojno opravo in oblačilo ter odšel na bojišče. Pognal je konja in se približal kralju Garibu, pripravljenemu na boj. Zaklical mu je: ‘Ti najpodlejši Arabec, ti nosač drv! Mar si že tako mogočen, da zajemaš kralje in junake? Stopi s konja, sam si zveži roke, poljubi mi nogo in izpusti moje junake! Nato pojdi z menoj v moje kraljestvo, vklenjen in v verigah, pa ti bom odpustil in te postavil za starešino ene od naših vasi, kjer boš imel kos kruha!’ Ko je Garib slišal te besede, se je tako zasmejal, da se je nagnil daleč nazaj, in rekel: ‘Ti pasji pes, ti garjavi volk! Kmalu boš videl, proti komu se bo obrnilo kolo sreče!’ Nato je poklical Suhajma in mu rekel: ‘Pripelji mi ujetnike!’ Ta mu jih je pripeljal in Garib jim je posekal glave. Tedaj je Rad Šah silovito planil na Gariba in trčil vanj z močjo neizprosnega velikana. Napadala sta, se umikala in se zaletavala drug v drugega, dokler ni padla tema. Tedaj so udarili na bobne za konec boja. Šeherezado je dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati. Sestra ji je rekla: ‘Kako lepa, prijetna, sladka in mila je ta zgodba!’ Odgovorila je: ‘Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in me bo kralj pustil živeti!’ Kralj pa si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’«

Ko je nastopila 663. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se, ko so udarili na bobne za konec boja, kralja ločila in se vsak vrnil na svoje mesto. Njuni ljudje so jima čestitali, da sta ostala živa in zdrava. Muslimani so kralju Garibu rekli: ‘O kralj, ni ti podobno, da tako dolgo vztrajaš v boju!’ Odgovoril je: ‘Ljudje moji, bojeval sem se z junaki in sloni, pa še nikdar nisem videl nikogar, ki bi tako spretno udarjal kakor ta junak. Hotel sem potegniti Jafetov meč, ga udariti, mu zdrobiti kosti in končati njegove dni, vendar sem boj podaljševal v upanju, da ga zajamem in da bo dobil priložnost sprejeti islam.

Tako je bilo z Garibom. Rad Šah pa je vstopil v svoj veliki šotor in sedel na prestol. Prišli so veljaki njegovega ljudstva in ga vprašali o nasprotniku. Rekel jim je: ‘Pri zloveščem ognju, še nikoli v življenju nisem videl takšnega junaka! Jutri ga bom zajel in ga ponižanega odpeljal.’ Prenočili so do jutra, nato pa udarili na vojne bobne in se pripravili na sunke in udarce. Opasali so si meče, povzdignili bojne krike, zajahali vitke, izurjene konje in odšli iz šotorov. Napolnili so zemljo, griče, planjave in širna polja. Prvi je boj začel neustrašni vitez, pogumni lev, kralj Garib. Jezdil je sem in tja, kazal svojo moč in klical: ‘Je kdo za dvoboj? Je kdo za spopad? Danes naj mi ne pride nasproti ne lenuh ne slabič!’ Še ni končal besed, ko se je pred njim pojavil Rad Šah na slonu, velikem kakor mogočna kupola. Na slonovem hrbtu je bila mrežasto izdelana nosilnica s svilenimi trakovi. Med slonovimi ušesi je sedel gonjač in v roki držal kavelj, s katerim ga je drezal, zibaje se levo in desno. Ko se je slon približal Garibovemu konju, se je konj splašil pred bitjem, kakršnega še nikdar ni videl. Garib je sestopil, ga izročil Kiljanu, potegnil svoj uničujoči meč in peš stopil proti Radu Šahu, dokler ni stal pred slonom. Rad Šah je namreč, kadar je videl, da ga kateri izmed junakov premaguje, sedel v slonovo nosilnico in vzel s seboj pripravo, imenovano vahak. Bila je podobna mreži, spodaj široka in zgoraj ozka, ob spodnjem robu pa je imela obroče, skozi katere je tekla svilena vrv. Približal se je vitezu in konju, vrgel mrežo čez oba in potegnil vrv, da je jezdeca dvignilo s konja. Tako ga je zajel in s to zvijačo premagal že mnogo vitezov. Ko se je Garib približal, je dvignil roko z mrežo in jo vrgel čez njega. Mreža se je razprostrla, Rad Šah pa jo je potegnil in Gariba dvignil k sebi na slonov hrbet. Gonjaču je zaklical, naj obrne slona proti njegovemu taboru. Toda Kiljan in Kurjan se nista ločila od Gariba. Ko sta videla, kaj je doletelo njunega gospodarja, sta zadržala slona. Garib se je medtem iztegnil v mreži in jo raztrgal. Kiljan in Kurjan sta planila na Rada Šaha, mu zvezala roke in ga odpeljala na vrvi iz palmovih vlaken. Vojaki pa so udarili drug po drugem kakor dve morji, ki se zaletavata, ali dve gori, ki trčita skupaj. Prah se je dvignil do neba, obe vojski sta se znašli v slepi temi, boj se je razplamtel in kri je tekla v potokih. Silovito so se bojevali, odločno zabadali in udarjali z vso močjo, dokler ni dan minil in ni prišla gosta noč. Tedaj so udarili na bobne za konec boja in se razšli.

Muslimani so tistega dne vztrajali v boju, vendar jih je mnogo padlo, večina pa je bila ranjena zaradi jezdecev na slonih in žirafah. Gariba je to hudo prizadelo. Ukazal je oskrbeti ranjence, nato pa se obrnil k svojim veljakom in vprašal: ‘Kaj svetujete?’ Odgovorili so: ‘O kralj, škodujejo nam samo sloni in žirafe. Če bi se jih znebili, bi sovražnika premagali.’ Kiljan in Kurjan sta rekla: ‘Midva bova potegnila meča, planila nanje in jih večino pokončala.’ Tedaj je stopil naprej mož iz Omana, ki je bil nekoč Džulandov svetovalec, in rekel: ‘O kralj, jamčim ti za poraz te vojske, če me boš ubogal in poslušal.’ Garib se je obrnil k poveljnikom in rekel: ‘Kar koli vam ta mojster naroči, ga ubogajte!’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.«

Ko je nastopila 664. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Garib rekel poveljnikom: ‘Kar koli vam ta mojster naroči, ga ubogajte!’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo.’ Mož je nato izbral deset poveljnikov in jih vprašal: ‘Koliko junakov je pod vašim poveljstvom?’ Odgovorili so: ‘Deset tisoč.’ Popeljal jih je v orožarno, pet tisoč možem razdelil puške in jih naučil streljati z njimi. Ko se je pokazala zarja, so se neverniki pripravili in postavili slone ter žirafe v ospredje, njihovi jezdeci pa so bili popolnoma oboroženi. Zveri in svoje junake so razporedili pred vojsko. Garib in njegovi junaki so zajahali ter se postavili v vrste. Udarili so na timpane in veljaki so stopili naprej. Ko so se zveri in sloni približali, je mož zaklical strelcem. Ti so začeli streljati z loki in puškami. Puščice in krogle so se zarile živalim v rebra. Zveri so zarjovele, se obrnile proti junakom in vojakom ter jih teptale z nogami. Nato so muslimani planili na nevernike in jih obdali z leve in desne. Sloni so jih poteptali in jih razgnali po puščavah in pustinjah, muslimani pa so jih zasledovali z indijskimi meči. Le malo slonov in žiraf je ostalo živih. Kralj Garib in njegovi ljudje so se vrnili, veseli zmage. Naslednje jutro so si razdelili plen in nato počivali pet dni.

Zatem je kralj Garib sedel na kraljevski prestol, ukazal pripeljati svojega brata Adžiba in mu rekel: ‘Ti pes, zakaj zbiraš kralje proti nam, ko pa mi Vsemogočni pomaga do zmage nad teboj? Sprejmi islam in boš varen! Zaradi tega se bom odpovedal maščevanju za očeta in mater, te spet postavil za kralja, kakor si bil prej, in se ti podredil.’ Ko je Adžib slišal Garibove besede, mu je odgovoril: ‘Svoje vere ne bom zapustil.’ Garib ga je dal vkleniti v železo in mu določil sto močnih sužnjev za stražo. Nato se je obrnil k Radu Šahu in ga vprašal: ‘Kaj praviš o islamski veri?’ Odgovoril je: ‘Gospodar moj, sprejel bom vašo vero. Če ne bi bila prava in dobra, nas ne bi premagali. Podaj mi roko! Pričujem, da ni boga razen Boga in da je Ibrahim, božji prijatelj, njegov poslanec.’ Garib se je razveselil njegove spreobrnitve in ga vprašal: ‘Se je sladkost vere že naselila v tvojem srcu?’ Odgovoril je: ‘Da, gospodar moj.’ Nato ga je Garib vprašal: ‘Rad Šah, ali se boš vrnil v svojo deželo in svoje kraljestvo?’ Odgovoril je: ‘O kralj, oče me bo ubil, ker sem zapustil njegovo vero.’ Garib je rekel: ‘S teboj bom šel in ti pomagal zavladati deželi, dokler ti ne bodo pokorni kraji in ljudje, s pomočjo plemenitega in darežljivega Boga.’ Rad Šah mu je poljubil roko in nogo. Nato je Garib nagradil svetovalca, ki je povzročil sovražnikov poraz, in mu dal veliko bogastva. Obrnil se je h Kiljanu in Kurjanu ter rekel: ‘O vidva iz džinskega rodu!’ Odgovorila sta: ‘Na voljo sva ti!’ Rekel je: ‘Želim, da me poneseta v Indijo.’ Odgovorila sta: ‘Slišiva in ubogava.’ S seboj je vzel Džamrakana in Sadana. Kurjan je dvignil njiju, Kiljan pa Gariba in Rada Šaha, nato pa sta se napotila proti Indiji. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati. Sestra ji je rekla: ‘Kako lepa, prijetna, sladka in mila je tvoja pripoved!’ Odgovorila je: ‘Kaj je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom še živa in me bo kralj pustil živeti!’ Kralj pa si je rekel: ‘Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja njene zgodbe.’«

Ko je nastopila 665. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta džina dvignila kralja Gariba, Džamrakana, Sadana Gula in Rada Šaha ter jih ponesla proti Indiji. Odpotovali so ob sončnem zahodu in še pred koncem noči prispeli v Kašmir. Džina sta jih odložila v palači in spustili so se po palačnih stopnicah. Tarknan je bil od poražencev že izvedel, kaj se je zgodilo njegovemu sinu in vojski, da so v veliki stiski ter da njegov sin ne spi in v ničemer ne najde veselja. Premišljeval je o njem in o vsem, kar se mu je pripetilo, ko je družba nenadoma vstopila predenj. Ko je kralj zagledal sina in njegove spremljevalce, je osupnil, ob pogledu na mogočna džina pa ga je prevzel strah. Njegov sin Rad Šah se je obrnil k njemu in rekel: ‘Kam zdaj, ti zahrbtnež, ti častilec ognja? Gorje ti! Opusti čaščenje ognja in časti vsemogočnega Kralja, stvarnika noči in dneva, ki ga oči ne morejo zaobjeti!’ Ko je oče slišal te besede, je zalučal vanj železni buzdovan, ki ga je imel pri sebi. Rad Šah se mu je izognil in buzdovan je treščil v vogal palače ter razbil tri kamne. Tarknan mu je rekel: ‘Ti pes! Pogubil si vojsko, zavrgel svojo vero in zdaj si prišel še mene odvrnit od moje?’ Garib mu je stopil nasproti in ga udaril v vrat, da ga je podrl. Kiljan in Kurjan sta ga čvrsto zvezala, vse ženske pa so pobegnile. Nato je Garib sedel na njegov kraljevski prestol in rekel Radu Šahu: ‘Spravi očeta na pravo pot.’ Rad Šah se je obrnil k njemu in rekel: ‘Ti starec zablode, sprejmi islam in se reši ognja ter srda Vsemogočnega!’ Tarknan je odgovoril: ‘Umrl bom le v svoji veri.’ Tedaj je Garib potegnil svoj uničujoči meč in ga udaril z njim, da je padel na tla v dveh kosih. Bog je njegovo dušo brž poslal v ogenj, v tisto strašno bivališče. Nato je Garib ukazal obesiti njegovo truplo na palačna vrata. Obesili so ga tako, da je bila ena polovica na desni in druga na levi. Tam so ostali in počakali, dokler se ni iztekel dan. Garib je nato Radu Šahu ukazal obleči kraljevsko opravo. Oblekel jo je in sedel na očetov prestol, Garib pa je sedel na njegovo desnico. Kiljan, Kurjan, Džamrakan in Sadan Gul so se postavili na desno in levo. Kralj Garib jim je rekel: ‘Vsakega kralja, ki vstopi, zvežite, in ne pustite, da bi vam kateri poveljnik ušel iz rok!’ Odgovorili so: ‘Slišimo in ubogamo.’«

Nato so prišli poveljniki, da bi se poklonili kralju. Prvi je prispel veliki poveljnik. Ko je zagledal kralja Tarkanana, razpolovljenega in obešenega, je obstal osupel, zmeden in brez sape. Kiljan je planil nanj, ga zgrabil za ovratnik, vrgel na tla in mu zvezal roke na hrbtu. Nato ga je odvlekel v palačo in ga tam priklenil. Še preden je vzšlo sonce, je tako zvezal tristo petdeset poveljnikov in jih postavil pred Gariba. Ta jim je rekel: »Ljudje, ste videli svojega kralja, obešenega na vratih palače?« Vprašali so: »Kdo mu je to storil?« Garib je odgovoril: »Jaz sem mu to storil s pomočjo vzvišenega Boga, in kdor se mi bo uprl, bo doživel enako usodo.« Vprašali so: »Kaj hočeš od nas?« Odvrnil je: »Jaz sem Garib, iraški kralj. Jaz sem pokončal vaše junake. Rad Šah je sprejel islam in postal mogočen kralj ter vaš vladar. Sprejmite islam in boste rešeni; nikar se ne upirajte, da ne boste obžalovali.« Izrekli so izpoved vere in bili prišteti med blažene. Garib jih je vprašal: »Se je sladkost vere res naselila v vaša srca?« Odgovorili so: »Da.« Ukazal je, naj jih razvežejo, in razvezali so jih. Podaril jim je častna oblačila in jim rekel: »Pojdite k svojim ljudem in jim ponudite islam. Kdor ga sprejme, naj ostane živ, kdor ga zavrne, pa ga ubijte.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena. Njena sestra ji je rekla: »Kako lepa, prijetna in sladka je ta zgodba!« Odgovorila je: »Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom živa in mi bo kralj prizanesel!« Kralj pa je pomislil: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim preostanka njene zgodbe.«

Ko je nastopila 666. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Garib vojakom Rada Šaha rekel: ›Pojdite k svojim ljudem in jim ponudite islamsko vero. Kdor jo sprejme, naj ostane živ, kdor jo zavrne, pa ga ubijte.‹ Odšli so, zbrali može, ki so jim bili podrejeni in nad katerimi so poveljevali, ter jim povedali, kaj se je zgodilo. Nato so jim ponudili islam in vsi so ga sprejeli, razen peščice, ki so jo pobili. Ko so o tem poročali Garibu, je hvalil in slavil vzvišenega Boga ter rekel: ›Hvala Bogu, ki nam je olajšal zmago brez boja!‹ Garib je ostal v indijskem Kašmirju štirideset dni, dokler ni utrdil oblasti v deželi. Porušil je templje in svetišča ognja ter na njihovih mestih zgradil mošeje in velike molilnice. Rad Šah je medtem pripravil nepopisno množico darov in dragocenosti ter jih odposlal na ladjah. Ko so se poslovili drug od drugega, je Garib zajahal Kiljanov hrbet, Sadan Džamrakan pa Kurjanovega. Potovali so do konca noči in ob prvem svitu so bili že v mestu Oman. Njihovi ljudje so jih pričakali, pozdravili in se jih razveselili. Ko je Garib prišel do vrat Kufe, je ukazal privesti svojega brata Adžiba. Privedli so ga in Garib je ukazal, naj ga obesijo. Suhajm je prinesel železne kavlje, jih zataknil v njegove pete in obesili so ga na vrata Kufe. Nato je ukazal, naj ga obstreljujejo s puščicami, in streljali so vanj, dokler ni bil podoben ježu. Garib je zatem vstopil v Kufo, odšel v svojo palačo in sedel na kraljevski prestol. Ves dan je opravljal vladarske dolžnosti, dokler se dan ni iztekel, nato pa odšel k svojim ženam. Kavkab as Sabah je vstala in ga objela, prav tako pa so ga tudi dekleta pozdravljala ob srečni vrnitvi. Tisti dan in tisto noč je ostal pri Kavkab as Sabah. Ko je napočilo jutro, je vstal, se umil, opravil jutranjo molitev in sedel na kraljevski prestol. Nato je začel priprave na poroko z Mahdijo. Zaklal je tri tisoč ovac, dva tisoč glav goveda, tisoč koz, petsto kamel, štiri tisoč kokoši in petsto konj, pripravili pa so tudi silno veliko riža. Takšne poroke v tistem času med muslimani še ni bilo. Nato je Garib odšel k Mahdiji in ji vzel devištvo. V Kufi je ostal deset dni, potem pa stricu naročil, naj pravično ravna s podložniki. S svojimi ženami in junaki je odpotoval, dokler ni prišel do ladij z darovi in dragocenostmi. Potopil jih je z vsem, kar je bilo na njih, junaki pa so se obogatili s premoženjem. Potovali so naprej, dokler niso prispeli v Babilon. Tam je svojemu bratu Suhajmu al Lajlu podaril častno oblačilo in ga postavil za sultana.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 667. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Garib, potem ko je svojemu bratu Suhajmu podaril častno oblačilo in ga postavil za sultana, ostal pri njem deset dni, nato pa odpotoval. Potovali so, dokler niso prišli do trdnjave Sadana Gula, kjer so počivali pet dni. Nato je Garib rekel Kiljanu in Kurjanu: ›Pojdita v Isbanir al Madajin, vstopita v palačo perzijskega kralja in poizvedita o Fahrtadž. Pripeljita mi katerega od kraljevih sorodnikov, da mi pove, kaj se je zgodilo.‹ Odgovorila sta: ›Slišiva in ubogava.‹ Odpravila sta se proti Isbanir al Madajinu. Ko sta potovala med nebom in zemljo, sta zagledala silno vojsko, podobno razburkanemu morju. Kiljan je rekel Kurjanu: ›Spustiva se in poizvediva, kakšna vojska je to.‹ Spustila sta se in se pomešala med vojake. Ugotovila sta, da so Perzijci, ter nekaj mož vprašala: ›Čigava vojska je to in kam greste?‹ Odgovorili so: ›Nad Gariba gremo, da ubijemo njega in vse, ki so z njim.‹ Ko sta slišala te besede, sta se odpravila h kraljevemu šotoru. Kralju, ki je poveljeval vojski, je bilo ime Rustam. Počakala sta, da so Perzijci zaspali na svojih ležiščih in Rustam na svoji postelji, nato pa ga dvignila skupaj s posteljo in poletela mimo trdnjave. Še preden je odbila polnoč, sta bila pri šotorih kralja Gariba. Stopila sta pred vhod v njegov šotor in rekla: ›Dovoljenje za vstop!‹ Ko je Garib zaslišal njuni besedi, je sedel in rekel: ›Vstopita.‹ Vstopila sta s posteljo, na kateri je spal Rustam. Garib ju je vprašal: ›Kdo je to?‹ Odgovorila sta: ›To je eden izmed perzijskih kraljev. S seboj ima veliko vojsko in prišel je, da ubije tebe in tvoje ljudi. Prinesla sva ti ga, da ti pove, kar želiš izvedeti.‹ Garib je rekel: ›Pripeljite mi sto junakov.‹ Ko so jih pripeljali, jim je ukazal: ›Izvlecite meče in se postavite nad glavo tega Perzijca.‹ Storili so, kakor jim je ukazal, in ga zbudili. Odprl je oči in nad glavo zagledal kupolo iz mečev. Spet je zaprl oči in rekel: ›Kakšne grde sanje so to?‹ Kiljan ga je zbodel s konico meča in Rustam je sedel. Vprašal ga je: ›Kje sem?‹ Odgovoril mu je: ›Pred kraljem Garibom si, zetom perzijskega kralja. Kako ti je ime in kam si namenjen?‹ Ko je zaslišal Garibovo ime, se je zamislil in si rekel: ›Ali spim ali sem buden?‹ Suhajm ga je udaril in vprašal: ›Zakaj ne odgovarjaš?‹ Dvignil je glavo in rekel: ›Kdo me je prinesel iz mojega šotora, ko sem bil med svojimi možmi?‹ Garib je odgovoril: ›Ta dva marida sta te prinesla.‹ Ko je pogledal Kiljana in Kurjana, se je podelal v obleko. Marida sta planila proti njemu, pokazala čekane, izvlekla meča in rekla: ›Ali ne boš stopil naprej in poljubil tal pred kraljem Garibom?‹ Prestrašil se ju je in se prepričal, da ne spi. Vstal je, poljubil tla in rekel: ›Naj te ogenj blagoslovi in naj bo tvoje življenje dolgo, o kralj!‹ Garib mu je odvrnil: ›Ti perzijski pes, ogenj ni božanstvo, saj škoduje in ne koristi ničemur razen pripravi hrane.‹ Vprašal je: ›Kdo pa je potem božanstvo?‹ Garib je odgovoril: ›Bog je tisti, ki te je ustvaril in ti dal podobo ter ustvaril nebo in zemljo.‹ Perzijec je rekel: ›Kaj naj izrečem, da bom postal privrženec tega Gospoda in sprejel vašo vero?‹ Garib mu je odgovoril: ›Reci: Ni boga razen Boga in Ibrahim je Božji prijatelj.‹ Izrekel je izpoved vere in bil prištet med blažene. Nato je rekel: ›Vedi, moj gospodar, da te hoče tvoj tast, kralj Sabur, ubiti. Poslal me je s sto tisoč možmi in mi ukazal, naj nikomur izmed vas ne prizanesem.‹

Ko je Garib slišal njegove besede, je rekel: ›Je to moje plačilo, ker sem njegovo hčer rešil stiske in pogube? Toda Bog mu bo povrnil za to, kar je sklenil v srcu. Povej pa mi, kako ti je ime?‹ Odgovoril je: ›Rustam, Saburjev poveljnik.‹ Garib mu je rekel: ›Odslej tudi poveljnik moje vojske.‹ Nato ga je vprašal: ›Rustam, kako je s kraljico Fahrtadž?‹ Odgovoril mu je: ›Naj tvoja glava ostane živa, o kralj našega časa!‹ Garib je vprašal: ›Kaj je povzročilo njeno smrt?‹ Odvrnil je: ›Moj gospodar, ko si odpotoval k svojemu bratu, je neka služabnica prišla k tvojemu tastu, kralju Saburju, in mu rekla: »Gospod, ali si Garibu ukazal, naj spi pri moji gospodarici Fahrtadž?« Odgovoril je: »Ne, pri ognju!« Nato je izvlekel meč, vstopil k njej in rekel: »Ti malopridnica, kako si mogla dovoliti temu beduinu, da spi pri tebi, ko ti ni dal niti poročnega daru niti pripravil poroke?« Odgovorila mu je: »Oče, ti si mu dovolil, da spi pri meni.« Vprašal jo je: »Ali se ti je približal?« Molčala je in sklonila glavo proti tlom. Zaklical je babicam in služabnicam: »Zvežite to vlačugo in ji preglejte spolovilo!« Zvezale so jo, jo pregledale in rekle: »O kralj, devištvo je izgubila.« Planil je nanjo in jo hotel ubiti, a njena mati je vstala, ga zadržala in rekla: »O kralj, ne ubij je, da te ne bo spremljala sramota. Raje jo zapri v izbo, dokler ne umre.« Zaprl jo je, ko pa je padla noč, jo je poslal z dvema svojima zaupnikoma in jima rekel: »Odpeljita jo daleč stran, vrzita jo v vode Džajhuna in nikomur ne povejta.« Storila sta, kar jima je ukazal. Za njo se je izgubila vsaka sled in njeni dnevi so minili.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 668. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o kralj, da je Garib vprašal po Fahrtadž, Rustam pa mu je povedal njeno zgodbo in kako jo je oče dal utopiti v vodi. Ko je Garib slišal njegove besede, se mu je svet stemnil pred očmi. Razbesnel se je in rekel: ›Pri Božjem prijatelju, odšel bom nad tega psa, ga pokončal in opustošil njegovo deželo!‹ Nato je poslal pisma Džamrakanu, gospodarju Majafarikin in gospodarju Mosula. Obrnil se je k Rustamu in ga vprašal: ›Koliko vojakov imaš s seboj?‹ Odgovoril je: ›S seboj imam tisoč perzijskih konjenikov.‹ Garib mu je rekel: ›Vzemi s seboj deset tisoč mož, pojdi k svojim ljudem in jih zaposli z bojem. Jaz pridem za teboj.‹ Rustam je odjezdil z deset tisoč konjeniki iz njegove vojske in se odpravil proti svojim ljudem. Pri sebi je rekel: ›Storil bom nekaj, s čimer si bom pridobil čast pred kraljem Garibom.‹ Potoval je sedem dni in se približal perzijski vojski. Ko ga je od nje ločilo le še pol dneva poti, je svoje može razdelil v štiri oddelke in jim rekel: ›Obkolite vojsko in udarite po njej z meči!‹ Odgovorili so: ›Slišimo in ubogamo.‹ Jezdili so od večera do polnoči, dokler niso obkolili vojske. Perzijci so se po Rustamovem izginotju počutili varne. Muslimani so planili nanje in zavpili: ›Bog je največji!‹ Perzijci so se prebudili, med njimi so se zavrteli meči, noge so jim spodrsavale in vsevedni Kralj se je razjezil nanje. Rustam je divjal med njimi kakor ogenj po suhem lesu. Še preden se je noč iztekla, je bila vsa perzijska vojska pobita, razbežana ali ranjena. Muslimani so zaplenili prtljago, šotore, zakladnice, konje in kamele, nato pa se nastanili v perzijskih šotorih in počivali, dokler ni prišel kralj Garib. Ko je videl, kaj je Rustam storil, kako je zasnoval zvijačo, pobil Perzijce in porazil njihovo vojsko, mu je podaril častno oblačilo ter rekel: ›Rustam, ti si porazil Perzijce, zato je ves plen tvoj.‹ Rustam je poljubil kraljevo roko in se mu zahvalil. Tisti dan so počivali, potem pa odšli iskat perzijskega kralja. Poraženci so medtem prispeli h kralju Saburju in mu tožili o nesreči, pogubi in strahotah, ki so jih doletele. Sabur jih je vprašal: ›Kaj vas je doletelo? Kdo vam je prizadel tolikšno zlo?‹ Povedali so mu, kaj se je zgodilo in kako so jih napadli v nočni temi. Sabur je vprašal: ›Kdo vas je napadel?‹ Odgovorili so: ›Nihče drug kot poveljnik tvoje vojske, saj je sprejel islam. Garib pa sploh ni prišel do nas.‹

Ko je kralj to slišal, je vrgel krono na tla in rekel: ›Nič več nismo vredni!‹ Nato se je obrnil k svojemu sinu Vardšahu in rekel: ›Sin moj, tej nalogi si kos le ti.‹ Vardšah je odgovoril: ›Pri tvojem življenju, oče, prav gotovo ti bom pripeljal Gariba in velikaše njegovega ljudstva zvezane z vrvmi, vse njegove spremljevalce pa bom pokončal.‹ Preštel je svojo vojsko in ugotovil, da šteje dvesto dvajset tisoč mož. Prenočili so z namenom, da zjutraj odpotujejo. Ko se je zdanilo in so se hoteli odpraviti, se je nenadoma dvignil prah, ki je zagrnil vse strani neba in opazovalcem zastiral pogled. Kralj Sabur je prijahal, da bi se poslovil od sina. Ko je zagledal velikanski oblak prahu, je poklical sla in mu rekel: ›Poizvedi, kaj pomeni ta prah!‹ Sel je odšel, se vrnil in rekel: ›Moj gospodar, Garib je prišel s svojimi junaki.‹ Tedaj so odložili tovore in možje so se razvrstili za vojno in boj. Ko se je Garib približal Isbanir al Madajinu in videl, da so Perzijci odločeni za spopad, je pozval svoje ljudi in rekel: ›Napadite, naj vas ogenj blagoslovi!‹ Zavihrali so s praporom in Arabci so se spoprijeli s Perzijci, ljudstvo z ljudstvom. Kri je tekla in se razlivala, duše so zrle pogubi v obraz, pogumni so stopali naprej in napadali, strahopetci pa obračali hrbet in bežali. Bojevali so se, dokler ni minil dan. Tedaj so udarili na bobne za umik in se razšli. Kralj Sabur je ukazal postaviti šotore pred mestnimi vrati, kralj Garib pa je svoje postavil nasproti perzijskim. Vsak se je umaknil v svoj šotor.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 669. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se vojski kralja Gariba in kralja Saburja po koncu boja umaknili vsaka v svoje šotore in tam ostali do jutra. Nato so možje zajahali svoje čistokrvne konje, dvignili bojne krike, pograbili sulice in si nadeli bojno opremo. Naprej je stopil vsak mogočni junak in vsak neustrašni lev. Prvi je boj začel Rustam. Pognal je svojega konja na sredo bojišča in zaklical: ›Bog je največji! Jaz sem Rustam, poveljnik arabskih in perzijskih junakov! Kdo se bo pomeril z menoj? Kdo se bo spoprijel z menoj? Danes naj mi ne prihaja naproti noben lenuh ali slabič!‹ Proti njemu je stopil Perzijec Tuman in ga napadel. Rustam je planil nadenj in izmenjala sta strahovite nalete. Nato je Rustam skočil na svojega nasprotnika in ga udaril z gorjačo, težko sedemdeset ratlov. Glavo mu je potisnil v prsi in Tuman je mrtev omahnil na tla ter obležal v lastni krvi. Kralj Sabur tega ni mogel prenesti, zato je svojim ljudem ukazal napasti. Planili so nad muslimane in klicali na pomoč bleščeče sonce, muslimani pa so za pomoč prosili vsemogočnega Kralja. Perzijci so s svojo številčnostjo preplavili Arabce in jim dali piti iz čaše pogube. Tedaj je Garib zaklical, odločno stopil naprej, izvlekel svoj uničujoči meč, Jafetov meč, in napadel Perzijce. Kiljan in Kurjan sta bila ob njegovih stremenih. Z mečem si je neprestano utiral pot, dokler ni dosegel zastavonoše. S plosko stranjo meča ga je udaril po glavi, da je nezavesten padel na tla, marida pa sta ga odnesla v svoje šotore. Ko so Perzijci videli, da je prapor padel, so se pognali v beg proti mestnim vratom. Muslimani so jim sledili z meči do vrat, kjer so se begunci nagnetli. Mnogi so pomrli v gneči in vrat niso mogli zapreti. Rustam, Džamrakan, Sadan, Suhajm, Damig, Kiljan, Kurjan in vsi muslimanski junaki ter konjeniki, ki so izpovedovali vero v enega Boga, so planili na Perzijce in odpadnike pri vratih. Kri nevernikov je po ulicah tekla kakor hudournik. Tedaj so začeli prositi za milost. Muslimani so nehali vihteti meče nad njimi, ti pa so odvrgli orožje in opremo. Kot ovce so jih odgnali v svoje šotore.

Garib se je že vrnil v svoj šotor, odložil orožje, spral s sebe kri nevernikov in si nadel veličastna oblačila. Sedel je na kraljevski prestol in zahteval perzijskega kralja. Pripeljali so ga ter ga postavili predenj. Garib mu je rekel: ›Ti perzijski pes, kaj te je gnalo, da si tako ravnal s svojo hčerjo? Kako si mogel misliti, da nisem primeren za njenega moža?‹ Odgovoril je: ›O kralj, ne kaznuj me za to, kar sem storil. Obžaloval sem svoje dejanje in v boj sem se spustil le iz strahu pred teboj.‹ Ko je Garib slišal te besede, je ukazal, naj ga položijo na tla in pretepejo. Storili so, kar jim je ukazal, dokler ni prenehal stokati, nato pa ga odpeljali med ujetnike. Zatem je Garib poklical Perzijce in jim ponudil islam. Sto dvajset tisoč jih je sprejelo vero, preostali pa so umrli pod mečem. Islam so sprejeli tudi vsi Perzijci v mestu. Garib je na čelu veličastnega sprevoda prijezdil v Isbanir al Madajin in sedel na prestol perzijskega kralja Saburja. Podeljeval je častna oblačila in darove ter delil plen in zlato tudi Perzijcem, zato so ga vzljubili in molili za njegovo zmago, slavo in dolgo življenje. Mati Fahrtadž pa se je spomnila svoje hčere in začela žalovati. Palačo so napolnili kriki in jok. Garib jih je slišal, vstopil k njim in vprašal: ›Kaj se je zgodilo?‹ Mati Fahrtadž je stopila predenj in rekla: ›Moj gospod, ko si prišel, sem se spomnila svoje hčere in si rekla: Če bi bila še živa in zdrava, kako bi se razveselila tvojega prihoda!‹ Garib je zajokal za njo, nato sedel na prestol in rekel: ›Pripeljite mi Saburja!‹ Pripeljali so ga, in zaradi verig je komaj poskakoval naprej. Garib ga je vprašal: ›Ti perzijski pes, kaj si storil s svojo hčerjo?‹ Odgovoril je: ›Izročil sem jo temu in temu ter jima rekel: Utopita jo v vodah Džajhuna.‹ Garib je poklical tista dva moža in ju vprašal: ›Ali je res, kar je povedal?‹ Odgovorila sta: ›Da, o kralj, vendar je nisva utopila. Usmilila sva se je in jo pustila na bregu Džajhuna. Rekla sva ji: Reši si življenje in se ne vračaj v mesto, saj bo ubil tebe in naju s teboj. To je vse, kar veva.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 670. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta moža kralju Garibu povedala zgodbo o Fahrtadž in mu rekla: ›Pustila sva jo na bregu Džajhuna.‹ Ko je Garib to slišal, je poklical zvezdoslovce. Prišli so in rekel jim je: ›Narišite mi vedeževalsko podobo v pesku in poglejte, kaj je s Fahrtadž. Je še živa ali je umrla?‹ Narisali so podobo v pesku in rekli: ›O kralj našega časa, pokazalo se nam je, da je kraljica še živa in da je rodila sina. Oba sta pri nekem ljudstvu džinov, toda dvajset let bo ločena od tebe. Izračunaj, koliko časa si že na poti.‹ Izračunal je čas svoje odsotnosti in ugotovil, da je minilo osem let. Rekel je: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem!‹ Nato je poslal sle v gradove in trdnjave pod Saburjevo oblastjo in njihovi gospodarji so se mu pokorno podredili. Ko je nekoč sedel v svoji palači, je zagledal prah, ki se je dvignil, zagrnil vse strani neba in stemnil obzorje. Poklical je Kiljana in Kurjana ter jima rekel: ›Poizvedita, kaj pomeni ta prah!‹ Marida sta odšla, se spustila pod oblak prahu, ugrabila enega od konjenikov in ga pripeljala h Garibu. Postavila sta ga predenj in rekla: ›Vprašaj tega, saj je iz tiste vojske.‹ Garib ga je vprašal: ›Čigava vojska je to?‹ Odgovoril je: ›O kralj, to je kralj Vardšah, gospodar Širaza. Prišel se je bojevat s teboj.‹

Vzrok za to je bil naslednji: ko je prišlo do bitke med perzijskim kraljem Saburjem in Garibom ter se je zgodilo, kar se je zgodilo, je Saburjev sin pobegnil z majhnim oddelkom očetove vojske. Potoval je, dokler ni prispel v Širaz. Stopil je pred kralja Vardšaha in poljubil tla, solze pa so mu tekle po licih. Kralj mu je rekel: ›Dvigni glavo, mladenič, in povej, zakaj jokaš.‹ Odgovoril je: ›O kralj, nad nas je prišel arabski kralj po imenu Garib. Vzel je očetovo kraljestvo, pobil Perzijce in jim dal piti iz čaše smrti.‹ Povedal mu je vse, kar je Garib storil, od začetka do konca. Ko je Vardšah slišal Saburjevega sina, ga je vprašal: ›Je moja žena živa in zdrava?‹ Odgovoril mu je: ›Garib jo je vzel.‹ Tedaj je kralj rekel: ›Pri moji glavi, dokler bom živ, ne bom pustil na obličju zemlje niti enega beduina niti muslimana!‹ Napisal je pisma in jih poslal svojim namestnikom. Ti so prišli in ko je preštel njihove može, jih je bilo petinosemdeset tisoč. Nato je odprl zakladnice, možem razdelil oklepe in orožje ter se z njimi odpravil na pot. Prispeli so v Isbanir al Madajin in se utaborili pred mestnimi vrati. Kiljan in Kurjan sta stopila pred Gariba, mu poljubila koleno in rekla: ›Naš gospodar, razveseli najini srci in prepusti to vojsko nama.‹ Odgovoril jima je: ›Le nadnje!‹ Marida sta poletela in se spustila na Vardšahov šotor. Našla sta ga na njegovem veličastnem prestolu, Saburjev sin je sedel na njegovi desni, poveljniki pa so bili razvrščeni okoli njega v dveh vrstah. Posvetovali so se, kako bodo pobili muslimane. Kiljan je stopil naprej in ugrabil Saburjevega sina, Kurjan pa Vardšaha. Odnesla sta ju h Garibu, ki je ukazal, naj ju pretepajo, dokler nista izgubila zavesti. Nato sta se marida vrnila in izvlekla dva meča, vsak tako težak, da ga nihče drug ne bi mogel nositi. Udarila sta po nevernikih in Bog je njihove duše hitro poslal v ogenj, v to strašno bivališče. Neverniki so videli le dva bleščeča meča, ki sta žela može kakor žito, nikogar pa niso videli, da bi ju vihtel. Zapustili so šotore in pobegnili na neosedlanih konjih. Marida sta jih zasledovala dva dni in jih silno veliko pobila. Nato sta se vrnila in poljubila Garibovo roko. Zahvalil se jima je za njuno dejanje ter rekel: ›Plen nevernikov je samo vajin in nihče ga ne bo delil z vama.‹ Molila sta zanj, odšla, zbrala svoje premoženje in se mirno naselila v svojih bivališčih. Tako je bilo z Garibom in njegovimi ljudmi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 671. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Garib po porazu Vardšahove vojske ukazal Kiljanu in Kurjanu, naj si prisvojita njeno premoženje kot plen in naj ga nihče ne deli z njima. Zbrala sta svoje bogastvo in ostala v svojih bivališčih. Neverniki pa so bežali, dokler niso prišli v Širaz, kjer so žalovali za svojimi padlimi. Kralj Vardšah je imel brata po imenu Siran, ki je bil čarovnik. V njegovem času ni bilo večjega čarovnika od njega. Živel je ločeno od brata v trdnjavi, obdani z obiljem dreves, rek, ptic in cvetja, pol dneva poti od Širaza. Poraženci so odšli v trdnjavo in stopili pred čarovnika Sirana, jokajoč in kričeč. Vprašal jih je: ›Ljudje, zakaj jokate?‹ Povedali so mu, kaj se je zgodilo in kako sta marida ugrabila njegovega brata Vardšaha in Saburjevega sina. Ko je Siran to slišal, se mu je luč pred očmi spremenila v temo. Rekel je: ›Pri moji veri, ubil bom Gariba in njegove može! Nikogar ne bom pustil živega, niti enega, ki bi lahko prinesel novice!‹ Nato je izrekel čarobne besede in priklical Rdečega kralja. Ko je ta prišel, mu je rekel: ›Pojdi v Isbanir al Madajin in napadi Gariba, ko bo sedel na svojem prestolu.‹ Odgovoril mu je: ›Slišim in ubogam.‹

Odpravil se je in prišel do kralja Gariba. Ko ga je Garib zagledal, je izvlekel svoj uničujoči meč in planil nadenj. Tudi Kiljan in Kurjan sta napadla vojsko Rdečega kralja. Pobili so petsto trideset njegovih mož, Rdečega kralja pa hudo ranili. Pobegnil je in njegovi ranjeni ljudje so pobegnili z njim. Potovali so, dokler niso prišli do Trdnjave sadežev. Stopili so pred čarovnika Sirana in tožili o nesreči in pogubi. Rekli so mu: ›O modrec, Garib ima začarani meč Jafeta, Noetovega sina, in vsakogar, ki ga z njim udari, preseka. Z njim sta tudi marida z gore Kaf, ki mu ju je dal kralj Maraš. Garib je tisti, ki je ubil Burkana, ko je prišel na goro Kaf, ubil Modrega kralja in pokončal silno veliko džinov.‹ Ko je čarovnik slišal besede Rdečega kralja, mu je rekel: ›Pojdi.‹ Ta je odšel po svoji poti. Čarovnik je nato izrekel urok in priklical marida po imenu Zaazaa. Dal mu je za dirham hitro delujočega uspavalnega praška in mu rekel: ›Pojdi v Isbanir al Madajin, poišči Garibovo palačo in se spremeni v vrabca. Opazuj ga, dokler ne zaspi in ob njem ne ostane nihče. Tedaj vzemi uspavalo, mu ga daj v nos in ga prinesi k meni.‹ Odgovoril je: ›Slišim in ubogam.‹ Odpotoval je v Isbanir al Madajin, se v podobi vrabca odpravil h Garibovi palači in sedel v eno od njenih okenskih niš. Čakal je, da se je znočilo in so kralji odšli na svoja ležišča, Garib pa legel na svojo posteljo. Marid je počakal, da je Garib zaspal, nato se je spustil, vzel zmleti uspavalni prašek in mu ga nasul v nos. Garibovo dihanje je postalo komaj zaznavno. Marid ga je zavil v rjuho, ga dvignil in z njim odvihral kakor vihar. Še preden je odbila polnoč, je bil v Trdnjavi sadežev. Prinesel ga je pred čarovnika Sirana, ki se mu je zahvalil za njegovo dejanje. Hotel je ubiti Gariba, ko je bil še omamljen, vendar ga je neki mož iz njegovega ljudstva zadržal in rekel: ›O modrec, če ga ubiješ, bodo džini opustošili naše domove, saj nas bo njegov prijatelj, kralj Maraš, napadel z vsemi ifriti, ki jih ima.‹ Vprašal ga je: ›Kaj naj torej storimo z njim?‹ Odgovoril je: ›Vrzi ga v Džajhun, dokler je omamljen. Ne bo vedel, kdo ga je vrgel vanj, in utonil bo, ne da bi kdo izvedel zanj.‹ Tedaj je ukazal maridu, naj odnese Gariba in ga vrže v Džajhun.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 672. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je marid odnesel Gariba do Džajhuna. Hotel ga je vreči vanj, vendar se mu je srce uprlo. Zato je naredil lesen splav, ga povezal z vrvmi in ga z Garibom potisnil v tok. Tok ga je odnesel in marid je odšel. Tako je bilo z Garibom. Njegovi ljudje pa so zjutraj prišli, da bi mu stregli, vendar ga niso našli. Na postelji so našli njegove molilne jagode in čakali, da pride ven, a ni prišel. Poklicali so dvornega upravitelja in mu rekli: ›Pojdi v harem in poglej za kraljem, saj ni njegova navada, da ga tako dolgo ni.‹ Upravitelj je vstopil in vprašal prebivalke harema. Rekle so mu: ›Od sinoči ga nismo videle.‹ Vrnil se je in jim povedal, kaj je izvedel. Zmedli so se in si rekli: ›Poglejmo, ali se ni morda šel sprehajat po vrtovih.‹ Vprašali so vrtnarje: ›Je kralj šel mimo vas?‹ Odgovorili so: ›Nismo ga videli.‹ Zaskrbljeni so preiskali vse vrtove in se ob koncu dneva vrnili v solzah. Kiljan in Kurjan sta ga iskala po mestu, vendar nista izvedela ničesar o njem. Vrnila sta se po treh dneh. Ljudje so si nadeli črnino in se s svojo žalostjo obrnili na Gospoda vseh ljudi, ki stori, kar hoče.

Tako je bilo z njimi. Garib pa je ležal na splavu, ki ga je tok nosil pet dni, nato pa ga je zanesel v slano morje. Valovi so se poigravali z njim, pretresli so mu drobovje in uspavalo je zapustilo njegovo telo. Odprl je oči in ugotovil, da je sredi morja, kjer ga premetavajo valovi. Rekel je: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem! Le kdo mi je to storil?‹ Ko je tako zmeden premišljeval o svoji usodi, je zagledal ladjo. Potnikom je pomahal z rokavom, prišli so do njega in ga vzeli na krov. Nato so ga vprašali: ›Kdo si in iz katere dežele prihajaš?‹ Odgovoril jim je: ›Dajte mi jesti in piti, da pridem k sebi, potem pa vam povem, kdo sem.‹ Prinesli so mu vodo in hrano. Jedel je in pil in Bog mu je povrnil bistrost duha. Nato je vprašal: ›Ljudje, katerega rodu ste in kakšna je vaša vera?‹ Odgovorili so: ›Mi smo iz Kurdža in častimo malika po imenu Mankaš.‹ Rekel jim je: ›Prekleti bodite vi in vaše božanstvo, psi! Častiti je treba samo Boga, ki je ustvaril vse in stvari reče: Bodi! — in je.‹ Tedaj so silovito in besno planili nanj ter ga hoteli zgrabiti, on pa je bil brez orožja. Vsakogar, ki ga je udaril s pestjo, je zrušil na tla in mu vzel življenje. Tako je podrl štirideset mož, nato pa so ga s svojo številčnostjo premagali in ga trdno zvezali. Rekli so: ›Ubili ga bomo šele v naši deželi, ko ga bomo privedli pred kralja.‹ Pluli so naprej, dokler niso prispeli v mesto Kurdž.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 673. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so ljudje z ladje ujeli Gariba, mu zvezali roke na hrbtu in rekli: ›Ubili ga bomo šele v naši deželi.‹ Nato so odpotovali v mesto Kurdž. Zgradil ga je mogočen velikan, ki je s čarobno spretnostjo na vsaka mestna vrata postavil bakreno postavo. Kadar je v mesto vstopil kak tujec, je postava zatrobila na rog, da jo je slišal vsakdo v mestu. Tujca so prijeli in ga ubili, če ni sprejel njihove vere. Ko je vstopil Garib, je postava strahovito zatrobila in njen krik je prestrašil kraljevo srce. Kralj je vstal, odšel k svojemu maliku in videl, da mu iz ust, nosu in oči bruhata ogenj in dim. V malika se je naselil hudič, ki je spregovoril skozi njegova usta: ›O kralj, v tvoje roke je padel mož po imenu Garib, iraški kralj. Ljudem ukazuje, naj zapustijo svojo vero in častijo njegovega Gospoda. Ko ga pripeljejo predte, mu ne prizanašaj!‹ Kralj je odšel ven in sedel na prestol. Tedaj so pripeljali Gariba, ga postavili predenj in rekli: ›O kralj, tega mladeniča smo našli v morju, kjer se je utapljal, in ugotovili smo, da ne veruje v naše bogove.‹ Povedali so mu Garibovo zgodbo. Kralj je rekel: ›Odpeljite ga v tempelj velikega malika in ga zakoljite pred njim, da nam bo morda naklonjen.‹ Vezir pa je rekel: ›O kralj, zaklati ga ne bi bilo dobro, saj bi v hipu umrl.‹ Kralj je odgovoril: ›Zaprimo ga, zberimo drva in zanetimo ogenj.‹ Zbrali so drva in kurili do jutra. Nato so prišli kralj in prebivalci mesta ter ukazali privesti Gariba. Odšli so ponj, vendar ga niso našli. Vrnili so se in kralju sporočili, da je pobegnil. Vprašal je: ›Kako je pobegnil?‹ Odgovorili so: ›Našli smo verige in okove, odvržene na tleh, vrata pa so bila zaprta.‹ Kralj se je začudil in rekel: ›Je odletel v nebo ali se pogreznil v zemljo?‹ Odgovorili so: ›Ne vemo.‹ Nato je rekel: ›Odšel bom k svojemu bogu in ga vprašal o njem. Povedal mi bo, kam je šel.‹ Vstal je in se odpravil k maliku, da bi se mu priklonil, vendar ga ni našel. Začel si je mencati oči in govoriti: ›Ali spiš ali si buden?‹ Obrnil se je k vezirju in rekel: ›Vezir, kje je moj bog in kje je ujetnik? Pri moji veri, ti pes med vezirji, če mi ne bi svetoval, naj ga sežgem, bi ga bil že zaklal! On je ukradel mojega boga in pobegnil. Prav gotovo ga bom maščeval!‹ Nato je izvlekel meč, udaril vezirja in mu odsekal glavo.

Garibov in malikov odhod pa je imel nenavaden vzrok. Ko so Gariba zaprli v izbo, je sedel ob svetišču, v katerem je stal malik. Garib je vstal, slavil vzvišenega Boga in prosil vsemogočnega Gospoda. Slišal ga je marid, ki je bil zadolžen za malika in je govoril skozi njegova usta. Njegovo srce se je ponižalo in rekel je: ›Kako me je sram pred tistim, ki me vidi, jaz pa njega ne vidim!‹ Nato je stopil h Garibu, se mu vrgel k nogam in rekel: ›Moj gospod, kaj naj izrečem, da bom postal eden od tvojih privržencev in sprejel tvojo vero?‹ Odgovoril mu je: ›Reci: Ni boga razen Boga in Ibrahim je Božji prijatelj.‹ Marid je izrekel izpoved vere in bil prištet med blažene. Ime mu je bilo Zalzal, sin Muzalzila, njegov oče pa je bil eden izmed velikih kraljev džinov. Osvobodil je Gariba okovov, vzel njega in malika ter se z njima dvignil visoko v nebo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 674. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je marid vzel Gariba in malika ter se z njima dvignil visoko v nebo. Tako je bilo z njim. Kralj pa je odšel vprašat malika o Garibu, a ga ni našel, in sledilo je vse tisto z vezirjem in njegovim umorom. Ko so kraljevi vojaki videli, kaj se je zgodilo, so zavrnili čaščenje malika, izvlekli meče, ubili kralja in nato planili drug na drugega. Meči so divjali med njimi tri dni, dokler se niso med seboj iztrebili. Ostala sta le dva moža. Eden je premagal drugega in ga ubil, nato pa so dečki planili na preživelega in ga ubili. Zatem so se spopadli še med seboj, dokler niso vsi pomrli. Ženske in dekleta so pobegnile v vasi in trdnjave. Mesto je ostalo prazno in v njem niso prebivale druge živali kakor sove.

Tako se je zgodilo njim. Zalzal, sin Muzalzila, pa je odnesel Gariba v svojo deželo, na Kafrove otoke, kjer sta stala Kristalna palača in začarano tele. Kralj Muzalzil je imel lisasto tele, ki ga je okrasil z nakitom in oblačili, pretkanimi z rdečim zlatom, ter ga vzel za boga. Nekega dne je Muzalzil s svojimi ljudmi prišel k teletu in ga našel vznemirjenega. Vprašal ga je: ›Moj bog, kaj te je vznemirilo?‹ Hudič je zavpil iz teletove notranjosti: ›Muzalzil, tvoj sin je po zaslugi Gariba, vladarja Iraka, prestopil v vero Ibrahima, Božjega prijatelja!‹ Nato mu je povedal vse, kar se je zgodilo, od začetka do konca. Ko je Muzalzil slišal teletove besede, je zmeden odšel, sedel na kraljevski prestol in poklical velikaše svojega kraljestva. Prišli so in povedal jim je, kaj je slišal od malika. Začudili so se in vprašali: ›Kaj naj storimo, o kralj?‹ Odgovoril je: ›Ko pride moj sin in vidite, da ga objamem, ga zgrabite!‹ Rekli so: ›Slišimo in ubogamo.‹ Dva dni zatem je Zalzal prišel k očetu z Garibom in malikom kralja Kurdža. Ko sta stopila skozi vrata palače, so planili nanju, ju prijeli in postavili pred kralja Muzalzila. Ta je jezno pogledal sina in mu rekel: ›Ti pes med džini, si zapustil svojo vero in vero svojih očetov in dedov?‹ Odgovoril mu je: ›Sprejel sem pravo vero. Gorje pa tebi! Sprejmi islam in se reši jeze vsemogočnega Kralja, stvarnika noči in dneva.‹ Kralj se je razjezil na sina in mu rekel: ›Ti nezakonski sin, si mi upaš tako govoriti v obraz?‹ Nato je ukazal, naj ga zaprejo, in zaprli so ga. Obrnil se je h Garibu in rekel: ›Ti izmeček človeškega rodu, kako si mogel zmešati glavo mojemu sinu in ga odvrniti od njegove vere?‹ Garib je odgovoril: ›Iz zablode sem ga privedel na pravo pot, iz ognja v raj in iz nevere v vero.‹ Kralj je poklical marida po imenu Sajjar in mu rekel: ›Vzemi tega psa in ga odnesi v Dolino ognja, da tam pogine.‹ Zaradi silne vročine in žareče žerjavice je v tej dolini umrl vsakdo, ki je stopil vanjo; nihče ni mogel preživeti niti ene ure. Obdajala jo je visoka, gladka gora brez enega samega prehoda. Prekleti Sajjar je stopil naprej, dvignil Gariba in poletel z njim proti opustelem delu sveta. Ko ga je od doline ločila le še ura poti, se je ifrit od nošenja Gariba utrudil in se spustil v dolino, polno dreves, rek in sadežev. Utrujeni marid je pristal, Garib pa je vklenjen stopil z njegovega hrbta. Ko je marid od utrujenosti zaspal in začel smrčati, se je Garib toliko trudil z okovi, da jih je snel. Vzel je težak kamen in ga spustil maridu na glavo. Zdrobil mu je lobanjo in marid je v hipu umrl. Garib pa je odšel naprej po dolini.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 675. noč,

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Garib, potem ko je ubil marida, odpravil po dolini in spoznal, da leži na otoku sredi morja. Otok je bil prostran in na njem so rasli vsakršni sadeži, kakršnih si poželijo ustnice in jezik. Garib je jedel njegovo sadje in pil iz njegovih rek; minevala so leta, on pa je lovil tudi ribe in se hranil z njimi. Tako je preživel sedem let, povsem sam. Nekega dne, ko je sedel, sta se iz zraka spustila dva marida in vsak je nosil po enega človeka. Zagledali so Gariba in ga vprašali: »Kaj si ti, mož? Iz katerega plemena prihajaš?« Garibu so lasje že močno zrasli, zato so ga imeli za džina. Ko so ga povprašali, kdo je, jim je odgovoril: »Nisem džin.« Nato jim je od začetka do konca povedal, kaj se mu je pripetilo. Zasmilil se jim je in eden od obeh ifritov mu je rekel: »Ostani tukaj, dokler ne odneseva teh dveh jagnjet našemu kralju, da bo eno pojedel za kosilo, drugo pa za večerjo. Potem se vrneva pote in te odneseva v tvojo deželo.« Garib se jima je zahvalil in vprašal: »Kje pa sta jagnjeti, ki ju imata s seboj?« Marid je odgovoril: »To sta ta dva človeka.« Garib pa je rekel: »Zatekam se k Bogu Abrahama, Božjega prijatelja, Gospodarju vsega, ki ima oblast nad vsem.«

Nato sta odletela, Garib pa je sedel in čakal marida. Čez dva dni se je ta vrnil z obleko, ga odel, si ga naložil in z njim poletel visoko v nebo, da mu je svet izginil izpred oči. Garib je v zraku zaslišal angele, ki so slavili Boga. Tedaj je marida zadela ognjena puščica, ki je priletela od njih. Pobegnil je proti zemlji, in ko je bil od nje oddaljen le še za lučaj kopja, se mu je puščica približala in ga dohitela. Garib se je dvignil in zdrsnil z njegovih ramen, puščica pa je zadela marida in ga spremenila v pepel. Garib je padel v morje, se potopil za dve človeški višini in spet priplaval na površje. Plaval je ves tisti dan, vso noč in še naslednji dan, dokler mu niso pošle moči in je bil prepričan, da bo umrl. Ko je nastopil tretji dan, je že izgubil vsako upanje na življenje, tedaj pa je zagledal visoko goro. Zaplaval je proti njej, se povzpel nanjo in hodil po njej. Okrepčal se je z rastlinami, ki so rasle iz zemlje, ter počival dan in noč. Nato se je povzpel na vrh, se spustil po drugi strani in hodil dva dni, dokler ni prišel do mesta z drevesi in rekami, obzidjem in stolpi. Ko je stopil do mestnih vrat, so ga vratarji prijeli in odpeljali pred svojo kraljico, ki ji je bilo ime Džanšah. Stara je bila petsto let. Vsakogar, ki je vstopil v njeno mesto, so privedli prednjo; vzela ga je k sebi in legla z njim, ko pa je opravil svoje, ga je ubila. Tako je pomorila že mnogo ljudi. Ko so prednjo pripeljali Gariba, ji je ugajal in vprašala ga je: »Kako ti je ime? Kakšne vere si? Iz katere dežele prihajaš?« Odgovoril je: »Ime mi je Garib, kralj Iraka sem in moja vera je islam.« Rekla mu je: »Opusti svojo vero in sprejmi mojo, pa se bom poročila s teboj in te postavila za kralja.« Garib jo je jezno pogledal in rekel: »Prekleta bodi ti in tvoja vera!« Zavpila je nanj: »Mar žališ mojega malika, ki je iz rdečega ahata ter posut z biseri in dragulji?« Nato je ukazala: »Možje, zaprite ga v malikovo svetišče, morda se mu omehča srce.« Zaprli so ga v svetišče in zaklenili vrata. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šeststo šestinsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Gariba prijeli, ga zaprli v malikovo svetišče, za njim zaklenili vrata in odšli. Garib si je ogledal malika: bil je iz rdečega ahata, okoli vratu pa je nosil ogrlice iz biserov in draguljev. Stopil je k njemu, ga dvignil in treščil ob tla, da se je razletel na koščke. Nato je spal do zore. Ko je napočilo jutro, je kraljica sedla na prestol in rekla: »Možje, pripeljite mi ujetnika.« Odšli so h Garibu, odprli svetišče in vstopili. Ko so zagledali razbitega malika, so se začeli udarjati po obrazih, dokler jim ni iz očesnih kotičkov pritekla kri. Nato so stopili h Garibu, da bi ga prijeli, on pa je enega udaril s pestjo in ga ubil, potem še drugega, in tako jih je pokončal petindvajset, preostali pa so pobegnili. Kriče so prihiteli pred kraljico Džanšah. »Kaj se je zgodilo?« jih je vprašala. Odgovorili so: »Ujetnik je razbil tvojega malika in pobil tvoje može.« Povedali so ji, kaj se je zgodilo, ona pa je vrgla krono na tla in rekla: »Maliki niso nič več vredni!« Nato je s tisoč junaki odjezdila k svetišču. Garib je medtem že prišel iz njega, si vzel meč in pobijal junake ter podiral može na tla. Ko je Džanšah videla njega in njegov pogum, se je do ušes zaljubila vanj in rekla: »Malika ne potrebujem več. Hočem le, da bi ta Garib ležal v mojem objemu, četudi me to stane življenja.«

Nato je svojim možem ukazala: »Umaknite se od njega in stopite vstran.« Sama je stopila bliže in zamrmrala urok. Garibova roka je obstala, moči so mu pošle in meč mu je padel iz dlani. Prijeli so ga in mu zvezali roke za hrbtom, ponižanemu, nebogljenemu in zmedenemu. Džanšah se je vrnila, sedla na kraljevski prestol, svojim ljudem ukazala, naj odidejo, in ostala sama z njim. Rekla mu je: »Ti arabski pes, mar boš razbijal mojega malika in pobijal moje može?« Odgovoril ji je: »Prekletnica, ko bi bil res bog, bi se vendar znal braniti!« Rekla je: »Lezi z menoj, pa ti odpustim, kar si storil.« Odgovoril je: »Tega ne bom storil.« »Pri svoji veri prisegam, da te bom hudo mučila!« je rekla. Vzela je vodo, nad njo izrekla urok in ga poškropila z njo, da se je spremenil v opico. Dajala mu je jesti in piti, nato pa ga zaprla v kamrico in določila nekoga, ki je dve leti skrbel zanj. Nekega dne ga je dala pripeljati predse in vprašala: »Me boš ubogal?« S kimanjem ji je odgovoril, da jo bo. Razveselila se je, ga rešila uroka in mu ponudila hrano. Jedel je z njo, se z njo poigraval in jo poljubljal, da mu je začela zaupati. Ko je prišla noč, je legla in mu rekla: »Pridi in opravi svoje.« Odgovoril je: »Prav.« Nato ji je sedel na prsi, jo zgrabil za vrat in ji ga zlomil. Ni se umaknil z nje, dokler je ni zapustila duša. Potem je opazil odprto zakladnico in vstopil vanjo. V njej je našel meč, okrašen z dragulji, in ščit iz kitajskega železa. Nadel si je vso bojno opremo in počakal do jutra. Nato je stopil ven in se postavil pred vrata palače. Ko so prišli velikaši, da bi se zglasili pri kraljici, so našli Gariba v bojni opravi. Rekel jim je: »Ljudje, opustite čaščenje malikov in častite vsevednega Kralja, stvarnika noči in dneva, Gospodarja vseh bitij, ki oživlja kosti in je ustvaril vse ter ima oblast nad vsem.« Ko so neverniki slišali te besede, so planili nanj, on pa se je pognal mednje kakor krvoločen lev, se sukal med njimi in jih mnogo pobil. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šeststo sedeminsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Garib napadel nevernike in jih mnogo pobil. Spustila se je noč, oni pa so se v vse večjem številu zgrinjali nadenj; vsi so se pognali proti njemu, da bi ga ujeli. Tedaj je tisoč maridov s tisoč meči planilo nad nevernike. Na čelu jim je bil njihov poglavar Zalzal, sin al-Muzalzila. S svojimi ostrimi meči so sekali mednje in jim dali piti iz čaše pogube, vzvišeni Bog pa je njihove duše brž poslal v ogenj. Od Džanšahinega ljudstva niso pustili živega nikogar, ki bi lahko odnesel novico. Služabniki so zavpili: »Milost, milost!« Sprejeli so vero v Kralja in Sodnika, ki ga nobeno opravilo ne odvrača od drugega, uničevalca perzijskih vladarjev in pokončevalca tiranov, Gospodarja tega in onega sveta. Nato je Zalzal pozdravil Gariba in mu čestital, da je ostal živ in zdrav. Garib ga je vprašal: »Kdo ti je povedal, kaj se dogaja z menoj?« Odgovoril je: »Gospod moj, potem ko me je oče zaprl in tebe poslal v Ognjeno dolino, sem dve leti preživel v ječi, nato pa me je izpustil. Nekaj časa sem živel mirno, potem pa sem se vrnil k nekdanjemu početju. Ubil sem očeta in vojaki so me priznali za vladarja. Že leto dni jim vladam. Zaspal sem z mislijo nate in v sanjah te videl, kako se bojuješ z Džanšahinim ljudstvom. Zato sem vzel s seboj teh tisoč maridov in prišel k tebi.«

Garib se je začudil temu naključju. Nato je vzel Džanšahino bogastvo in bogastvo njenega ljudstva ter mestu postavil upravitelja. Maridi so odnesli zaklade in Gariba in še isto noč so prispeli v Zalzalovo mesto. Garib je bil šest mesecev Zalzalov gost, potem pa je hotel oditi. Zalzal je pripravil darove in poslal tri tisoč maridov, ki so prinesli bogastvo iz mesta al-Karadž in ga dodali Džanšahinim zakladom. Nato jim je ukazal, naj nesejo darove in bogastvo, sam pa je vzel Gariba in odpravili so se proti mestu Isbanir v Madajinu. Še pred polnočjo so bili tam. Garib je pogledal in videl, da je mesto oblegano: obdajala ga je silna vojska, podobna razburkanemu morju. Rekel je Zalzalu: »Brat moj, zakaj oblegajo mesto? Od kod je ta vojska?« Nato se je spustil na streho palače in zaklical: »Kavkab as Sabah! Mahdija!« Prebudili sta se iz spanja, osupli, in vprašali: »Kdo naju kliče ob tej uri?« Odgovoril je: »Jaz sem, vajin gospodar Garib, mož čudovitih dejanj.« Ko sta gospe zaslišali besede svojega gospodarja, sta se razveselili, prav tako pa tudi služabnice in služabniki. Garib se je spustil k njim, ženske pa so se vrgle nanj in veselo zavriskale, da je palača odmevala. Poveljniki so vstali iz postelj in vprašali: »Kaj se je zgodilo?« Prišli so v palačo in vprašali evnuhe: »Je katera od služabnic rodila?« Odgovorili so: »Ne, toda veselite se dobre novice: kralj Garib se je vrnil k vam!« Velikaši so se razveselili. Garib je pozdravil ženske v haremu in odšel k svojim tovarišem. Vrgli so se mu v objem, mu poljubljali roke in noge ter se zahvaljevali vzvišenemu Bogu in ga hvalili. Garib je sedel na prestol in poklical svoje tovariše. Prišli so in posedli okoli njega, on pa jih je vprašal o vojski, ki je taborila pred mestom. Rekli so: »O kralj, pred tremi dnevi so se utaborili pred nami. Z njimi so džini in ljudje, a ne vemo, kaj hočejo. Doslej med nami ni bilo ne boja ne pogovora.« Garib je rekel: »Jutri jim pošljemo pismo in izvemo, kaj želijo.« Nato so dodali: »Njihovemu kralju je ime Muradšah. Pod njim je sto tisoč konjenikov, tri tisoč pešcev in dvesto čet džinov.« Prihod te vojske pa je imel pomemben vzrok. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šeststo oseminsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je imel prihod te vojske in njen tabor pred mestom Isbanir pomemben vzrok. Kralj Sabur je namreč poslal svojo hčer z dvema svojih mož in jima ukazal: »Utopita jo v Džajhunu.« Odpeljala sta jo, nato pa ji rekla: »Pojdi po svoje in ne pokaži se očetu, sicer bo ubil naju in tebe.« Fahrtaž je pobegnila, zmedena in ne vedoč, kam naj gre. Govorila je: »Kje so tvoje oči, o Garib, da bi videle moje gorje in kaj se dogaja z menoj?« Hodila je iz dežele v deželo in iz doline v dolino, dokler ni prišla v dolino z mnogimi drevesi in rekami. Sredi nje je stala utrdba, visoko sezidana, s trdnimi vogali, kakor rajski vrt. Fahrtaž se je napotila k utrdbi in vstopila vanjo. Našla jo je prekrito s svilenimi preprogami in v njej mnogo zlatih in srebrnih posod, pa tudi sto lepih služabnic. Ko so jo zagledale, so vstale in jo pozdravile, misleč, da je ena od džinskih deklet. Vprašale so jo o njenem življenju in odgovorila jim je: »Hči perzijskega kralja sem.« Povedala jim je, kaj se ji je zgodilo, in ko so to slišale, so se razžalostile zaradi nje. Nato so jo potolažile: »Pomiri se in razvedri si srce. Imela boš vse, kar potrebuješ za jed, pijačo in obleko, in vse smo ti na voljo.« Molila je zanje, one pa so ji prinesle hrano in jedla je do sitega. Nato jih je Fahrtaž vprašala: »Kdo je gospodar te palače in vaš vladar?« Odgovorile so: »Naš gospodar je kralj Salsal, sin Dala. Vsak mesec pride sem za eno noč, zjutraj pa se odpravi vladat džinskim plemenom.«

Fahrtaž je pri njih ostala pet dni, nato pa rodila dečka, lepega kakor mesec. Prerezale so mu popkovino, mu s kuhlom obrobile oči in mu dale ime Muradšah. Rasel je v materinem naročju. Kmalu zatem je prišel kralj Salsal, ki je jezdil na slonu, belem kakor papir in velikem kakor mogočen stolp, okoli njega pa so bile množice džinov. Vstopil je v palačo in sto služabnic mu je prišlo naproti ter poljubilo tla; z njimi je bila tudi Fahrtaž. Kralj jo je opazil in vprašal svoje služabnice: »Kdo je to dekle?« Odgovorile so: »Hči Saburja, kralja Perzijcev, Turkov in Dajlamcev.« Vprašal je: »Kdo jo je pripeljal sem?« Povedale so mu, kaj se ji je pripetilo. Zasmilila se mu je in rekel ji je: »Ne žaluj. Bodi potrpežljiva, vzgajaj sina in počakaj, da odraste. Potem pojdem v Perzijo, tvojemu očetu odsekam glavo in tvojega sina posadim na prestol Perzijcev, Turkov in Dajlamcev.« Fahrtaž je vstala, mu poljubila roke in molila zanj. Ostala je tam in vzgajala sina skupaj s kraljevimi otroki. Jahali so konje in hodili na lov. Naučil se je loviti divjad in krvoločne zveri ter jedel njihovo meso, dokler mu ni srce postalo trdo kakor kamen. Ko mu je bilo petnajst let, se je začel visoko ceniti in je vprašal mater: »Mati, kdo je moj oče?« Odgovorila je: »Sin moj, tvoj oče je Garib, kralj Iraka, jaz pa sem hči perzijskega kralja.« Nato mu je povedala, kaj se je zgodilo. Ko jo je slišal, je vprašal: »Je torej moj ded ukazal ubiti tebe in mojega očeta?« »Da,« je odgovorila. Rekel ji je: »Pri vsem, kar ti dolgujem za svojo vzgojo, prisegam, da bom odšel v mesto tvojega očeta, mu odsekal glavo in jo položil predte.« Njegove besede so jo razveselile. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šeststo devetinsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Muradšah, Fahrtažin sin, jezdil z dvesto maridi, med katerimi je odrasel. Skupaj so hodili na roparske pohode in prežali na popotnike. Potovali so, dokler niso prišli do širaške dežele in jo napadli. Muradšah je vdrl v kraljevo palačo in kralju, ki je sedel na prestolu, odsekal glavo. Pobil je mnogo njegovih vojakov, preostali pa so zavpili: »Milost, milost!« Nato so poljubili Muradšahovo koleno. Preštel jih je in ugotovil, da jih je deset tisoč konjenikov. Stopili so v njegovo službo in odjezdili z njim proti Balhu. Ubili so njegovega kralja, uničili njegovo vojsko in si podredili prebivalce. Nato so šli proti Nurinu in Muradšah je imel zdaj trideset tisoč konjenikov. Vladar Nurina jim je prišel naproti, se jim prostovoljno podredil in jim izročil bogastvo in dragocenosti. S trideset tisoč konjeniki je odjezdil z njimi in odpravili so se proti perzijskemu mestu Samarkand. Zavzeli so ga in krenili proti Ahlatu ter osvojili tudi tega. Nato so šli naprej in ni bilo mesta, do katerega bi prišli, ne da bi ga zavzeli. Muradšah je zdaj vodil veliko vojsko. Bogastvo in dragocenosti, ki jih je jemal iz mest, je delil med svoje može, zato so ga ljubili zaradi poguma in radodarnosti. Ko je prispel do Isbanirja v Madajinu, je rekel: »Počakajte, da pripeljem še preostalo vojsko in ujamem svojega deda. Privedel ga bom pred mater in ji potolažil srce, tako da mu bom odsekal glavo.« Nato je poslal ponjo. Zato tri dni ni bilo boja. Medtem je prišel Garib z Zalzalom in štirideset tisoč maridi, ki so nosili bogastvo in darove. Vprašal je po vojski, ki je taborila pred mestom, in odgovorili so mu: »Ne vemo, od kod so. Že tri dni nas niso napadli in tudi mi nismo napadli njih.« Prišla je Fahrtaž, njen sin Muradšah jo je objel in ji rekel: »Ostani v svojem šotoru, dokler ti ne pripeljem očeta.« Prosila je Gospodarja vseh svetov, Gospodarja nebes in zemlje, naj mu nakloni zmago.

Ko je napočilo jutro, je Muradšah zajahal konja. Na njegovi desnici je bilo dvesto maridov, na levici človeški kralji, in zadoneli so bojni bobni. Garib jih je slišal, zajahal konja, odšel iz mesta in poklical svoje ljudstvo v boj. Džini so se postavili na njegovo desnico, ljudje pa na levico. Muradšah je stopil na bojišče, od glave do peta v bojni opravi, pognal konja na desno in levo ter zaklical: »Ljudje, naj mi pride nasproti le vaš kralj! Če me premaga, bo gospodar obeh vojsk, če pa jaz premagam njega, ga bom ubil kakor druge.« Ko je Garib slišal njegove besede, je rekel: »Izgini, arabski pes!« Nato sta planila drug proti drugemu. Zbadala sta se s sulicami, dokler se niso polomile, in se tolkla z meči, dokler se njihova rezila niso okrušila. Nenehno sta napadala in se umikala, se približevala in oddaljevala, dokler ni napočilo poldne in sta se konja pod njima zgrudila. Stopila sta na tla in se spoprijela. Tedaj je Muradšah planil na Gariba, ga pograbil in dvignil, da bi ga treščil ob tla. Garib pa ga je zgrabil za ušesa in tako močno potegnil, da se je Muradšahu zazdelo, kakor da se je nebo zrušilo na zemljo. Na ves glas je zavpil: »Pod tvoje varstvo se zatekam, junak našega časa!« Garib mu je zvezal roke za hrbtom. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šeststo osemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Garib zgrabil Muradšaha za ušesa in potegnil, ta pa mu je rekel: »Pod tvoje varstvo se zatekam, junak našega časa!« Garib mu je zvezal roke za hrbtom. Muradšahovi maridi so hoteli planiti nadenj in ga rešiti, toda Garib se je s tisoč maridi pognal proti njim, da bi jih strli. Zavpili so: »Milost, milost!« in odvrgli orožje. Garib je sedel v svojem velikem šotoru iz zelene svile, izvezenem z rdečim zlatom ter okrašenem z biseri in dragulji. Nato je poklical Muradšaha. Pripeljali so ga predenj in poskakoval je v verigah in okovih. Ko je zagledal Gariba, je od sramu sklonil glavo proti tlom. Garib mu je rekel: »Ti arabski pes, kaj te je obsedlo, da jezdiš naokrog in se meriš s kralji?« Odgovoril je: »Gospod moj, ne zameri mi, saj imam opravičilo.« Garib je vprašal: »Kakšno opravičilo?« Muradšah je rekel: »Gospod moj, vedi, da sem se odpravil maščevat očeta in mater perzijskemu kralju Saburju, ki ju je hotel ubiti. Mati se je rešila, za očeta pa ne vem, ali je bil ubit ali ne.« Ko je Garib slišal njegove besede, je rekel: »Pri Bogu, res imaš opravičilo! Kdo je tvoj oče in kdo tvoja mati? Kako je ime očetu in kako materi?« Odgovoril je: »Mojemu očetu je ime Garib, kralj Iraka, materi pa Fahrtaž, hči Saburja, perzijskega kralja.« Ko je Garib to slišal, je glasno zavpil in padel v nezavest. Poškropili so ga z rožno vodo, in ko je prišel k sebi, je vprašal: »Si ti Garibov sin, ki mu ga je rodila Fahrtaž?« »Da,« je odgovoril. Garib je rekel: »Junak si, sin junaka! Snemite mojemu sinu okove!« Suhajm in Kiladžan sta stopila naprej ter osvobodila Muradšaha. Garib je objel sina, ga posadil ob sebi in vprašal: »Kje je tvoja mati?« Odgovoril je: »Pri meni je, v mojem šotoru.« »Pripelji mi jo,« je rekel. Muradšah je odjezdil k svojim šotorom. Tovariši so mu prišli naproti, se razveselili, da je živ in zdrav, ter ga spraševali, kaj se mu je zgodilo. Rekel jim je: »Zdaj ni čas za vprašanja.« Nato je stopil k materi in ji povedal, kaj se je zgodilo. Silno se je razveselila in odpeljal jo je k očetu. Objela sta se in se veselila drug drugega. Fahrtaž in Muradšah sta sprejela islam, nato pa sta ga ponudila tudi svoji vojski. Vsi so ga sprejeli s srcem in jezikom in Garib se je veselil njihove spreobrnitve. Potem je dal pripeljati kralja Saburja ter njega in njegovega sina okaral zaradi njunih dejanj. Ponudil jima je islam, a sta ga zavrnila, zato ju je dal križati pri mestnih vratih.

Mesto so okrasili in njegovi prebivalci so se veselili. Muradšahu so nadeli krono perzijskih vladarjev in ga postavili za kralja Perzijcev, Turkov in Dajlamcev. Kralj Garib je svojega strica, kralja al-Damiga, poslal za kralja v Irak in vse dežele in vsi ljudje so ga ubogali. Garib je ostal v svojem kraljestvu in pravično vladal podložnikom; vsi so ga ljubili. Živeli so v obilju in sreči, dokler ni k njim prišla rušilka radosti in ločevalka družb. Slava Njemu, čigar moč in obstoj sta večna in čigar dobrote do njegovih bitij so veličastne! To je vse, kar smo izvedeli o zgodbi Gariba in Adžiba.