Prevod

V tistih dneh, ko sta naš Gospod in sveti Peter še hodila po svetu, sta nekoč prišla k neki ženi, ki je ravno pekla. Ime ji je bilo Gjertrud in na glavi je nosila rdečo čepico. Ker sta že dolgo hodila in sta bila oba lačna, jo je naš Gospod prav lepo poprosil, naj mu da pokusiti pogačo. Da, seveda jo bo dobil, je rekla, vzela čisto majhen košček testa in ga razvaljala;

pa je vendar postal tako velik, da je prekril vso ploščo za peko. Ne, ta pogača je bila prevelika; te mu že ni mogla dati. Vzela je še manjši košček testa, a ko ga je razvaljala in razgrnila po plošči, je bila tudi ta pogača prevelika; tudi te mu ni mogla dati. Tretjič je vzela še manjši košček, čisto, čisto drobcenega; a tudi tokrat je bila pogača veliko prevelika. »Potem pa nimam ničesar, kar bi vama lahko dala,« je rekla Gjertrud. »Kar pojdita spet brez grižljaja, saj so vse pogače prevelike!« Tedaj se je naš Gospod razjezil in rekel: »Ker si mi tako malo privoščila, boš za kazen postala ptica in si boš morala iskati suho hrano med lubjem in lesom, piti pa boš dobila samo takrat, kadar bo deževalo!« In komaj je izgovoril zadnjo besedo, se je že spremenila v Gjertrudino ptico in s pekovske deske zletela navzgor skozi dimnik. Še dandanes jo lahko vidiš letati naokrog z rdečo čepico in vso črno po telesu, ker jo je dimnik osajil; venomer trka in kljuva po drevesih ter išče hrano, pred dežjem pa piska, kajti zmeraj je žejna in takrat pričakuje, da bo dobila piti.