Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel dvanajst hčera. Tako zelo jih je ljubil, da so morale biti skoraj ves čas ob njem; le opoldne, ko je kralj spal, so se kraljične odpravile na sprehod. Nekoč, ko je kralj legel k opoldanskemu počitku in so bile kraljične zunaj, pa so izginile in se niso več vrnile. Po vsej deželi sta zavladali velika žalost in bridkost, najhuje od vseh pa je žaloval kralj. Razposlal je sle po svojem kraljestvu in po tujih deželah, dal po vseh cerkvah oznanjati, da išče hčere, in po vsej deželi zvoniti z vsemi zvonovi; toda kraljične so izginile in ostale izginule in nihče ni vedel, kam so se pogreznile. Tako je bilo jasno, da jih je morala odnesti kaka čarovnija. Ni trajalo dolgo, pa se je novica razširila daleč naokoli, po mestih in vaseh, celo čez mnoge dežele, in tako je glas o tem prišel tudi do kralja v daljni deželi, ki je imel dvanajst sinov. Ko so ti slišali za dvanajst kraljičen, so očeta prosili, naj jim dovoli oditi po svetu in jih poiskati. Nerad jih je pustil na pot, saj se je bal, da jih nikoli več ne bo videl; toda pokleknili so predenj in ga tako dolgo prosili, da jim je nazadnje vendarle dovolil oditi. Opremil jim je ladjo in za krmarja postavil viteza Rdečega, ki je dobro poznal morje. Dolgo so pluli naokrog, se izkrcavali v vseh deželah, do katerih so prišli, ter iskali kraljične in povpraševali po njih; a o njih niso izvedeli ničesar. Le še nekaj dni je manjkalo, pa bi bili na morju že sedem let, ko je nekega dne izbruhnil silovit vihar in nastalo tako neurje, da so mislili, da ne bodo nikoli več dosegli kopnega. Vsi so morali tako trdo delati, da niso zatisnili očesa, dokler je trajalo neurje. Ko pa se je tretji dan že nagibal h koncu, je veter ponehal in naenkrat je zavladalo popolno brezvetrje. Vsi so bili od dela in hudega vremena tako utrujeni, da so pri priči zaspali; le najmlajši kraljevič ni našel miru in nikakor ni mogel zaspati. Ko se je tako sprehajal sem ter tja po krovu, je ladja priplula do majhnega otoka. Po njem je tekal psiček, lajal in cvilil proti ladji, kakor da bi hotel nanjo. Kraljevič je hodil po krovu, ga vabil in vabil ter mu žvižgal, psiček pa je še bolj lajal in cvilil.

Zdelo se mu je škoda, da bi moral tam poginiti, saj je mislil, da je morda prišel z ladje, ki se je potopila v viharju. Vendar tudi ni vedel, kako naj mu pomaga, ker ni verjel, da bi mogel sam spustiti čoln v vodo, drugi pa so tako trdno spali, da jih zaradi psa ni hotel buditi. A morje je bilo tako gladko in mirno, da si je rekel: vendarle moraš na kopno in rešiti psička;

in tako se je lotil spuščanja čolna v vodo. Šlo je laže, kakor je pričakoval. Odveslal je na kopno in stopil k psičku, toda vsakič, ko je segel po njem, je ta odskočil. Tako je šlo naprej, dokler se kraljevič, še preden se je zavedel, ni znašel v velikem, prelepem gradu. Tam se je psiček nenadoma spremenil v prelepo kraljično, na klopi pa je sedel mož, tako velik in strašen, da se ga je kraljevič silno prestrašil. »Nič se ti ni treba bati,« je rekel mož — a ko je kraljevič zaslišal njegov glas, se je prestrašil še bolj — »saj dobro vem, kaj iščeš: dvanajst kraljevičev vas je in iščete dvanajst kraljičen, ki so izginile. Dobro vem, kje so: pri mojem gospodarju. Vsaka sedi na svojem stolu in mu obira uši, kajti dvanajst glav ima. Sedem let že plujete, a še sedem let boste morali pluti, preden jih najdete. Ti pa bi lahko ostal tukaj,« je rekel, »in dobil mojo hčer za ženo; toda najprej ga moraš ubiti;

kajti trd gospodar nam je in vsi ga imamo že dovolj. Ko bo mrtev, bom jaz postal kralj namesto njega. Zdaj pa poskusi, ali znaš vihteti ta meč,« je rekel trol. Kraljevič je prijel star zarjavel meč, ki je visel na steni, a ga je komaj premaknil. »Potem pa napravi požirek iz te steklenice,« je rekel trol. Ko je popil, je meč lahko premaknil; ko je napravil še en požirek, ga je lahko dvignil, in ko je popil še tretjič, ga je vihtel prav tako zlahka, kakor da bi bil njegov lastni.

»Ko prideš na ladjo,« je rekel trolovski princ, »moraš meč dobro skriti v svojem ležišču, da ga vitez Rdeči ne bo videl. Sicer ga ne more vihteti, vendar te bo vseeno zasovražil in ti stregel po življenju. Ko bo spet minilo sedem let brez treh dni,« je nadaljeval, »se bo zgodilo natanko tako kakor zdaj: zajelo vas bo hudo neurje z viharjem, in ko bo minilo, boste vsi zaspani;

takrat moraš vzeti meč in odveslati na kopno. Prišel boš do gradu, kjer stražijo vsakršne živali, volkovi, medvedi in levi; vendar se ti jih ni treba bati;

kajti vse ti bodo popadale pred noge. Ko pa prideš v grad, ga boš zagledal v krasni sobani, kjer sedi ves gizdav in načičkan. Dvanajst glav ima in kraljične sedijo vsaka na svojem stolu ter vsaka eni glavi obirajo uši. Lahko si misliš, da jim to delo ni prav nič po volji. Pohiteti moraš in mu odsekati glavo za glavo; kajti če se zbudi in te zagleda, te bo živega požrl.« Kraljevič se je z mečem vrnil na ladjo in si dobro zapomnil vse, kar je izvedel. Drugi so še vedno spali, zato je meč skril v svoje ležišče, da ga ni videl ne vitez Rdeči ne kdo drug. Zdaj je spet začelo pihati, pa je zbudil druge in jim rekel, da se mu ne zdi prav, da bi še naprej spali, ko pa imajo tako ugoden veter. Nihče ni opazil, da ga ni bilo na ladji. Ko je minilo sedem let brez treh dni, se je zgodilo tako, kakor je napovedal trol. Zajelo jih je hudo neurje z viharjem, ki je trajalo tri dni, in ko je minilo, so bili vsi od dela zaspani in so legli. Najmlajši kraljevič pa je odveslal na kopno. Stražarji so mu popadali pred noge in tako je prišel do gradu.

Ko je stopil v sobano, je kralj sedel in spal, prav kakor je povedal trolovski princ, dvanajst kraljičen pa je sedelo vsaka na svojem stolu in vsaka eni glavi obiralo uši. Kraljevič jim je pomignil, naj se umaknejo; one pa so pokazale na trola in mu pomahale, naj odide in se čim prej umakne. Toda on jim je še kar z znamenji dopovedoval, naj se odmaknejo, in nazadnje so razumele, da jih hoče rešiti. Tiho so se umikale druga za drugo in prav tako hitro je trolovskemu kralju sekal glave, dokler ni kri tekla kakor velik potok. Ko je bil trol mrtev, je kraljevič odveslal nazaj na ladjo in skril meč. Zdelo se mu je, da je za zdaj storil dovolj, in ker trupla sam ni mogel odnesti, je hotel, da še drugi malo pomagajo.

Zato jih je zbudil in jim rekel, da jih je lahko sram, ker ležijo in spijo, medtem ko je on našel kraljične in jih rešil trola. Drugi so se mu samo smejali in rekli, da je gotovo spal prav tako trdno kakor oni, če ne še trdneje, in sanjal, da je tak junak; če naj bi kdo rešil kraljične, bi bilo veliko verjetneje, da bi to storil kateri izmed njih. Toda najmlajši kraljevič jim je opisal, kako se je vse zgodilo. Ko so šli z njim na kopno in najprej zagledali krvavi potok, nato pa grad, trola, dvanajst glav in kraljične, so spoznali, da je govoril resnico, in mu pomagali zmetati glave in vse truplo v morje. Zdaj so bili vsi veseli in zadovoljni, najbolj pa kraljične, ki jim ni bilo treba več po cele dneve sedeti in trolu obirati uši. Od vsega zlata, srebra in dragocenosti, ki so bile tam, so vzeli s seboj toliko, kolikor je ladja lahko nosila, nato pa so se vsi vkrcali — kraljeviči in kraljične. Ko pa so pripluli že nekoliko na odprto morje, so kraljične povedale, da so od veselja pozabile svoje zlate krone. Ležale so v omarici in rade bi jih imele s seboj. Ker jih nihče drug ni hotel iti iskat, je najmlajši kraljevič rekel: »Že prej sem si toliko upal, da grem lahko še po zlate krone, če le spustite jadra in počakate, da se vrnem.« To so mu obljubili. Ko pa je odveslal tako daleč, da ga niso več videli, je vitez Rdeči, ki je hotel sam veljati za največjega junaka in dobiti najmlajšo kraljično, rekel, da nima smisla mirovati in čakati nanj, saj vendar lahko vedo, da se nikoli več ne bo vrnil. Dobro vedo, je dejal, da je kralj njemu, vitezu Rdečemu, dal

vso oblast in pravico, da odpluje, kadar se mu zahoče. Govoriti morajo, da je on rešil kraljične, in kdor bo povedal drugače, bo izgubil glavo. Kraljeviči si zato niso upali drugega, kakor storiti, kar je hotel vitez Rdeči, in odpluli so. Medtem je najmlajši kraljevič odveslal na kopno, šel v grad, našel omarico z zlatimi kronami in se trudil, dokler je ni spravil v čoln. Ko pa je priveslal tja, od koder bi moral videti ladjo, je ni bilo več. Ker je nikjer ni bilo na spregled, je dobro razumel, kaj se je zgodilo. Veslati za njo ni imelo smisla, zato se je moral obrniti in odveslati nazaj na kopno. Bal se je, da bi moral sam prenočiti v gradu, toda drugega zavetja ni bilo. Zbral je torej pogum, zaklenil vsa vrata in duri ter legel v sobi, kjer je stala postlana postelja. A bilo ga je strah in tesno mu je bilo pri srcu; še bolj pa se je prestrašil, ko je že nekaj časa ležal in je v strehi in stenah začelo pokati in grmeti, kakor da se bo ves grad razklal. Naenkrat je ob posteljo treščilo nekaj, kakor bi padel cel voz sena. Potem je spet nastala tišina; zaslišal pa je glas, ki ga je miril, naj se ne boji, in dejal:

»Jaz sem ptič Dam, ki ti pomagat znam. Jutri zjutraj, takoj ko se zbudiš, moraš v kaščo in mi prinesti štiri sode rži. To moram pojesti za zajtrk, sicer ne morem ničesar storiti.« Ko se je zbudil, je zagledal neznansko veliko ptico, ki je imela na tilniku pero, debelo kakor deblo napol dorasle smreke. Kraljevič je šel v kaščo po štiri sode rži za ptiča Dama. Ko jih je ta pojedel, mu je naročil, naj mu na eno stran vratu obesi omarico z zlatimi kronami, na drugo pa toliko zlata in srebra, da bo teža na obeh straneh enaka. Nato mu je velel, naj mu sede na hrbet in se trdno prime peresa na tilniku. Potem sta švignila v zrak, da je kar šumelo, in ni trajalo dolgo, ko sta letela mimo ladje. Kraljevič je hotel na krov po meč, ker se je bal, da bi ga kdo zagledal, trol pa mu je naročil, da se to ne sme zgoditi. Toda ptič Dam je rekel, da to ne gre. »Vitez Rdeči ga že ne bo videl,« je rekel ptič, »če pa prideš na ladjo, ti bo stregel po življenju, ker bi rad dobil najmlajšo kraljično;

zanjo pa si lahko povsem brez skrbi, saj si vsako noč položi predse v posteljo gol meč.« Čez dolgo časa sta prispela k trolovskemu princu in tam so kraljeviča tako lepo sprejeli, da ni bilo konca ne kraja. Trolovski princ ni vedel, kaj vse dobrega bi mu storil, ker je ubil njegovega gospodarja in njega napravil za kralja.

Kraljevič bi bil zlahka dobil njegovo hčer in pol kraljestva. Toda najmlajšo izmed dvanajstih kraljičen je tako vzljubil, da ni imel nikoli miru in je kar naprej silil na pot. Trol pa ga je prosil, naj še malo potrpi, in mu povedal, da morajo pluti še skoraj sedem let, preden bodo prišli domov. O kraljični je povedal isto kakor ptič Dam: »Zanjo si lahko brez skrbi, saj si polaga predse v posteljo gol meč. Če pa mi ne verjameš,« je rekel trol, »lahko greš na ladjo, ko bodo pluli mimo, in se sam prepričaš, pa še meč prineseš; tega mi moraš tako ali tako vrniti.« Preden so pripluli mimo, jih je spet zajelo neurje, in ko je kraljevič stopil na krov, so vsi spali. Vsaka kraljična je ležala s svojim kraljevičem, le najmlajša je ležala sama, z golim mečem pred seboj v postelji, na tleh pred posteljo pa je ležal vitez Rdeči. Kraljevič je vzel meč in odveslal nazaj na kopno, ne da bi kdo opazil, da je bil na ladji. A še vedno ni našel miru in je pogosto hotel oditi. Ko se je nazadnje sedem let že bližalo koncu in so ostali le še kaki trije tedni, je trolovski kralj rekel: »Zdaj se lahko pripraviš na pot, ko že nočeš ostati pri nas. Posodil ti bom železen čoln, ki pluje sam od sebe, če mu le rečeš: ‘Čoln, naprej!’ V čolnu je železen kij. Ko zagledaš ladjo naravnost pred seboj, ga privzdigni, pa bodo dobili tako močan veter v jadra, da bodo pozabili pogledovati za teboj. Ko prideš ob bok ladje, spet privzdigni železni kij in nastal bo tak vihar, da bodo imeli gotovo kaj drugega opraviti, kakor gledati za teboj. Ko pa jih prehitiš, ga privzdigni še tretjič. Toda vselej ga moraš previdno položiti nazaj, sicer bo nastalo tako neurje, da se boste potopili ti in oni. Ko prideš na kopno, ti za čoln ni treba več skrbeti;

le odrini ga, obrni in reci: ‘Čoln, vrni se domov!’« — Ko je odhajal, je dobil toliko zlata in srebra, drugih dragocenosti ter oblačil in perila, ki mu jih je v dolgem času sešila trolovska kraljična, da je bil veliko bogatejši od vseh svojih bratov. Komaj je sedel v čoln in rekel: »Čoln, naprej!«, že je čoln odplul. Ko je zagledal ladjo naravnost pred seboj, je privzdignil kij;

in dobili so tak veter v jadra, da so pozabili pogledovati za njim. Ko je bil ob boku ladje, je spet privzdignil železni kij. Tedaj je nastal tak vihar in tako neurje, da se je okrog ladje dvigala bela pena in so valovi pljuskali čez krov, tako da so imeli gotovo kaj drugega opraviti, kakor gledati za njim. Ko jih je prehitel, je kij privzdignil še tretjič in potem so imeli dela čez glavo, tako da sploh niso utegnili pogledati, kdo je. Na kopno je prišel veliko, veliko pred ladjo. Ko je spravil iz čolna vse svoje stvari, ga je odrinil, obrnil in rekel: »Čoln, vrni se domov!« In čoln je odplul.

Sam se je preoblekel v mornarja — ali ga je tega naučil trolovski kralj ali pa se je tega domislil sam, tega ne bom trdil — in stopil v borno kočo k neki starki. Natvezel ji je, da je ubog mornar, ki je plul na veliki ladji, ta pa se je potopila in on edini se je rešil. Nato jo je prosil, ali bi pod svojo streho sprejela njega in stvari, ki jih je rešil. »Bog pomagaj,« je rekla starka. »Saj nikomur ne morem dati prenočišča, poglejte vendar, kako je tukaj;

še sama nimam na čem ležati, kaj šele, da bi imela kaj za druge.« A mornar je rekel, da mu je vseeno; samo da dobi streho nad glavo, pa mu ni mar, kako bo ležal. No, zavetja mu že ni mogla odreči, če se je hotel zadovoljiti s tem, kar je imela.

Zvečer je znosil noter svoje stvari in starka, ki je rada izvedela kaj novega, da je lahko potem raznašala naokrog, ga je takoj začela spraševati, kdo je, od kod prihaja, kje je bil, kam je namenjen, kaj ima s seboj, po kakšnem opravku potuje in ali ni ničesar slišal o dvanajstih kraljičnah, ki so izginile pred mnogimi dolgimi leti. Pa še marsikaj ga je vprašala, kar bi bilo predolgo pripovedovati.

Toda rekel ji je, da mu je po strašnem neurju tako slabo in ga tako boli glava, da o ničemer ne ve ničesar prav povedati. Lepo naj ga pusti nekaj dni pri miru, da si opomore od hudega dela med viharjem, potem pa bo izvedela vse, kar bo hotela. Naslednji dan je starka spet začela spraševati in vrtati vanj, toda mornarja je po neurju še vedno tako bolela glava, da ni znal o ničemer ničesar povedati. Tu in tam pa mu je vendarle ušla kaka beseda, da o kraljičnah menda nekaj ve. Starka je pri priči odhitela z novico k vsem klepetuljam v okolici, in zdaj so druga za drugo prihajale ter ga spraševale o kraljičnah: ali jih je videl, ali bodo kmalu prišle, ali so že na poti in tako naprej. Še vedno je tožil, da ga po neurju boli glava, zato na vse ni mogel odgovoriti. Toliko pa je povedal, da bodo prišle čez kakih štirinajst dni ali morda še prej, če se le niso potopile v hudem neurju, ki je divjalo. Zanesljivo pa ni mogel reči, ali so še žive, kajti videl jih je sicer, vendar bi bile lahko pozneje v viharju tudi umrle. Ena izmed stark je s tem nemudoma stekla na kraljevi dvor in povedala, da pri tej in tej starki v koči stanuje mornar, ki je videl kraljične, in da bodo menda prišle čez kakih štirinajst dni ali morda že čez osem. Ko je kralj to slišal, je poslal po mornarja, naj pride in mu sam pove. — »Takšen pa že ne morem pred njega,« je rekel mornar, »saj nimam obleke, v kateri bi smel stopiti predenj.« Toda kraljevi sel mu je povedal, da mora vsekakor priti. Kralj hoče in mora govoriti z njim, naj bo oblečen tako ali drugače, kajti doslej mu še nihče ni mogel prinesti nobene novice o kraljičnah. Tako je nazadnje le šel na dvor in stopil pred kralja, ki ga je vprašal, ali je res videl kraljične. »Da, videl sem jih,« je rekel mornar, »ne morem pa vedeti, ali so še žive, kajti ko sem jih videl, je divjalo tako neurje, da se je naša ladja potopila;

če pa so še na svetu, bodo gotovo prišle čez kakih štirinajst dni ali morda še prej.« Ko je kralj to slišal, je bil skoraj ves iz sebe od veselja. Ko se je približal čas, v katerem naj bi po mornarjevih besedah prispele, jim je šel v vsem svojem sijaju naproti na obalo. Ko je priplula ladja s kraljičnami, kraljeviči in vitezom Rdečim, je po vsej deželi zavladalo veliko veselje, a nihče ni bil srečnejši od starega kralja, ki je spet dobil svoje hčere. Tudi enajst starejših kraljičen je bilo veselih in vedrih. Najmlajša pa, ki naj bi dobila viteza Rdečega, ker je trdil, da jih je rešil in ubil trola, je jokala in bila ves čas žalostna. Kralju to ni bilo všeč in jo je vprašal, zakaj ni vesela in vedra kakor druge kraljične. Saj zdaj nima več razloga za žalost, ko je ušla trolu in bo dobila takega moža, kakršen je vitez Rdeči. A ni si upala ničesar povedati, kajti vitez Rdeči je zagrozil, da bo ubil vsakogar, ki bi povedal, kako se je v resnici zgodilo.

Nekega dne, ko so šivale poročno opravo, pa je vstopil nekdo v velikem mornarskem plašču, s krošnjarsko omarico na hrbtu, in vprašal kraljične, ali bi pri njem kupile kaj okrasja za poroko. Imel je veliko lepih in dragocenih reči, zlatih in srebrnih. Da, prav lahko bi kaj kupile. Ogledovale so blago in pogledovale njega, saj se jim je zdelo, da poznajo tako njega kakor marsikatero stvar, ki jo je imel s seboj. — »Kdor ima toliko krasnih reči,« je rekla najmlajša kraljična, »ima gotovo še kaj lepšega, kar bi bilo za nas še primernejše.« »Morda pa res,« je rekel krošnjar. Druge pa so jo utišale in jo opomnile, naj se spomni, kaj je zagrozil vitez Rdeči.

Nekaj časa zatem so kraljične nekega dne sedele ob oknu, ko je kraljevič spet prišel v velikem mornarskem plašču in z omarico z zlatimi kronami na hrbtu. Ko je stopil v veliko dvorano na kraljevem dvoru, je pred kraljičnami odprl omarico. Ko so prepoznale vsaka svojo zlato krono, je najmlajša rekla: »Prav se mi zdi, da tisti, ki nas je rešil, dobi nagrado, ki si jo je zaslužil. To pa ni vitez Rdeči, temveč ta, ki je prinesel naše zlate krone — on nas je rešil.« Tedaj je kraljevič odvrgel mornarski plašč in stal pred njimi veliko sijajnejši od vseh drugih. Stari kralj pa je dal viteza Rdečega usmrtiti. Zdaj je na dvoru šele zavladalo pravo veselje. Vsak je vzel svojo in slavili so takšno svatbo, da se je o njej slišalo in govorilo po dvanajstih kraljestvih.