Prevod

Nekoč je živel reven mož, ki je imel tri sinove. Ko je umrl, sta se starejša sinova namenila v svet poskusit srečo, najmlajšega pa nikakor nista hotela vzeti s seboj.

»Ti že ne!« sta rekla. »Saj nisi za drugo, kakor da čepiš doma in brskaš po pepelu.« »Potem bom pač šel sam,« je rekel Askepot. Onadva sta odšla in prišla do kraljevega dvora; tam sta dobila službo, eden pri hlevskem mojstru, drugi pri vrtnarju.

Tudi Askepot se je odpravil na pot in vzel s seboj veliko korito za mesenje testa, edino, kar je ostalo po starših, a se druga dva zanj nista prav nič menila. Težko ga je bilo nositi, vendar ga ni hotel pustiti doma. Ko je že nekaj časa hodil, je tudi on prišel do kraljevega dvora in prosil za službo. Odgovorili so mu, da ga ne potrebujejo, a ker je tako lepo in prisrčno prosil, so mu nazadnje dovolili ostati v kuhinji, kjer naj bi kuhinjski dekli nosil drva in vodo. Bil je priden in spreten in ni minilo dolgo, ko so ga vsi vzljubili. Njegova brata pa sta bila lena, zato sta bila pogosto tepena in slabo plačana, in ko sta videla, da gre Askepotu bolje, sta mu začela zavidati.

Nasproti kraljevemu dvoru, na drugi strani jezera, je živel trol, ki je imel sedem srebrnih rac. Plavale so po jezeru, tako da so jih lahko videli s kraljevega dvora.

Kralj si jih je že večkrat zaželel, zato sta brata rekla hlevskemu mojstru: »Najin brat se je pobahal, da bi kralju lahko priskrbel tistih sedem srebrnih rac, če bi le hotel.« Ni težko uganiti, da hlevski mojster s tem ni dolgo odlašal, ampak je vse povedal kralju. Ta je poklical Askepota k sebi in rekel:

»Tvoja brata pravita, da mi lahko priskrbiš srebrne race, in zdaj boš to tudi storil.« »Tega nisem ne pomislil ne rekel,« je odgovoril fant. »Rekel si,« je vztrajal kralj, »in storil boš!« »No, prav,« je rekel fant, »če že ne more biti drugače, mi dajte četrt mernika rži in četrt mernika pšenice, pa bom poskusil.« Dobil je, kar je prosil, stresel žito v korito, ki ga je prinesel od doma, in v njem odveslal čez jezero. Ko je prišel na drugo stran, je začel hoditi ob bregu in trositi zrnje, dokler ni nazadnje zvabil rac v korito, potem pa odveslal nazaj, kolikor hitro je mogel.

Ko je bil sredi jezera, je trol prišel ven in ga zagledal. »Ali si mi ti odpeljal mojih sedem srebrnih rac?« je zavpil. »Jaaa!« je rekel fant. »Ali boš še kdaj prišel?« je vprašal trol. »Prav lahko,« je rekel fant. Ko se je s sedmimi srebrnimi racami vrnil h kralju, so ga na dvoru še bolj vzljubili in sam kralj je rekel, da se je dobro odrezal. Zaradi tega pa sta bila njegova brata še bolj jezna in nevoščljiva. Domislila sta se, da bosta hlevskemu mojstru rekla, da se je Askepot zdaj pobahal, kako bi lahko kralju priskrbel trolovo posteljno pregrinjalo, na katerem se vrstijo srebrni in zlati kvadrati, če bi le hotel. Tudi tokrat hlevski mojster ni odlašal, ampak je vse povedal kralju. Kralj je zato fantu rekel, da sta mu njegova brata povedala, kako se je pobahal, da lahko priskrbi trolovo pregrinjalo s srebrnimi in zlatimi kvadrati, in da mora to zdaj tudi storiti, sicer bo ob življenje. Askepot je odgovoril, da tega ni ne pomislil ne rekel, a ker ni nič pomagalo, je prosil za tri dni premisleka. Ko so minili, je v koritu spet odveslal čez jezero ter se tam potikal sem in tja in prežal. Nazadnje je videl, da so prebivalci gore obesili pregrinjalo na prosto, da bi se prezračilo. Ko so bili spet vsi v gori, ga je Askepot sunil in odveslal nazaj, kolikor hitro je mogel. Ko je bil sredi jezera, je trol prišel ven in ga zagledal.

»Ali si mi ti vzel mojih sedem srebrnih rac?« je zavpil trol. »Jaaa!« je rekel fant. »Zdaj pa si vzel še moje posteljno pregrinjalo, na katerem se vrstijo srebrni in zlati kvadrati?« »Jaaa!« je rekel fant. »Ali boš še kdaj prišel?« »Prav lahko,« je rekel fant. Ko se je vrnil z zlatim in srebrnim pregrinjalom, so ga vsi imeli še rajši kakor prej in postal je služabnik samega kralja. Druga dva je to še bolj razjezilo in da bi se mu maščevala, sta si izmislila novo zgodbo ter rekla hlevskemu mojstru: »Zdaj se je najin brat pobahal, da lahko kralju priskrbi trolovo zlato harfo, ob katere zvokih se vsakdo razveseli, pa naj bo še tako žalosten.« Hlevski mojster je seveda takoj spet vse povedal kralju in ta je rekel fantu:

»Če si to rekel, boš tudi storil. Če ti uspe, dobiš kraljično in pol kraljestva, če ti ne uspe, pa boš ob življenje.« »Tega nisem ne pomislil ne rekel,« je odgovoril fant, »a očitno ni druge poti, kakor da poskusim.

Vendar hočem šest dni za premislek.« Prav, toliko jih bo dobil, toda ko so minili, je moral na pot. V žep si je vtaknil žebelj, brezovo paličico in košček sveče, odveslal čez jezero ter se tam zunaj smukal sem in tja.

Ko je trol prišel ven, ga je zagledal. »Ali si mi ti vzel mojih sedem srebrnih rac?« je zavpil. »Jaaa!« je odgovoril fant. »In ti si mi vzel tudi posteljno pregrinjalo s srebrnimi in zlatimi kvadrati?« je vprašal trol.

»Jaaa!« je rekel fant. Tedaj ga je trol zgrabil in odnesel s seboj v goro. »No, hčerka moja,« je rekel, »zdaj sem ujel tistega, ki mi je vzel srebrne race in posteljno pregrinjalo s srebrnimi in zlatimi kvadrati. Zapri ga v pitalni hlevček, potem pa ga bomo zaklali in povabili prijatelje na gostijo.« Hči je bila takoj za to in ga je zaprla v hlevček. Tam je ostal osem dni in dobival najboljšo jedačo in pijačo, kar si je je mogel zaželeti, in to toliko, kolikor je hotel.

Ko je minilo osem dni, je trol rekel hčeri, naj gre dol in fantu zareže v mezinec, da bodo videli, ali se je že zredil. Trolova hči je takoj odšla dol. »Pokaži mezinec!« je rekla. Askepot pa ji je pomolil žebelj in ona je zarezala vanj. »O ne! Še vedno je trd kakor železo,« je rekla trolova hči, ko se je vrnila k očetu. »Še ga ne moremo zaklati!« Čez osem dni je bilo spet enako, le da je Askepot tokrat pomolil brezovo paličico. »Malo boljši je že,« je rekla, ko se je vrnila k trolu, »a še zmeraj bi ga bilo tako težko žvečiti kakor les.« Čez nadaljnjih osem dni je trol spet rekel hčeri, naj gre dol pogledat, ali se je zdaj že zredil. »Pokaži mezinec!« je rekla trolova hči, ko je prišla do hlevčka. Tokrat ji je Askepot pomolil košček sveče. »Zdaj bo pa že dober!« je rekla. »A tako!« je rekel trol. »Potem pa grem povabit goste na pojedino.

Ti ga medtem zakolji, polovico speci, polovico pa skuhaj!« Komaj je trol odšel, že je hči začela brusiti velik, dolg nož. »Ali me boš s tem zaklala?« je vprašal fant. »Seveda!« je rekla trolova hči. »Ampak saj ni oster,« je rekel fant. »Najbolje, da ga nabrusim, da me boš laže spravila s sveta.« Dala mu je nož in začel ga je brusiti in ostriti.

»Zdaj mi pa dovoli, da ga preizkusim na tvoji kiti,« je rekel fant. »Mislim, da je že prav oster.« Dovolila mu je, toda brž ko jo je zgrabil za kito, ji je nagnil glavo nazaj in jo odsekal. Nato je polovico trolove hčere skuhal, polovico spekel in vse postavil na mizo. Potem si je oblekel njena oblačila in sedel v kot. Ko se je trol vrnil z gosti, je povabil hčer — mislil je namreč, da je to ona —, naj pride še ona jest. »Ne,« je odgovoril fant, »nič ne bom jedla, tako potrta in žalostna sem.« »Saj veš, kako si lahko pomagaš,« je rekel trol. »Vzemi zlato harfo in zaigraj nanjo!« »Kje pa je?« je vprašal fant. »Saj vendar veš, nazadnje si sama igrala nanjo. Tam nad vrati visi!« Fantu tega ni bilo treba dvakrat reči. Vzel jo je ter hodil ven in noter in igral, kar naenkrat pa je potisnil korito v vodo in odveslal, da se je voda penila okoli njega. Čez nekaj časa se je trolu zazdelo, da se hči predolgo mudi zunaj, in šel je pogledat, kaj ji je. Tedaj je zagledal fanta v koritu daleč, daleč na jezeru. »Ali si mi ti vzel mojih sedem srebrnih rac?« je zavpil trol. »Da,« je rekel fant. »In ti si mi vzel tudi pregrinjalo s srebrnimi in zlatimi kvadrati?« »Da,« je rekel fant. »Zdaj pa si mi vzel še zlato harfo?« je zatulil trol. »Da, tudi to sem vzel,« je rekel fant. »Ali te nisem vendarle požrl?« »Ne, svojo hčer si pojedel!« je odgovoril fant.

Ko je trol to slišal, se je tako razsrdil, da je počil. Askepot pa je odveslal nazaj in vzel cel kup zlata in srebra, kolikor ga je korito le moglo nositi. Ko se je z zlato harfo vrnil na kraljevi dvor, je dobil kraljično in pol kraljestva, kakor mu je kralj obljubil. Tudi do svojih bratov je bil dober, saj je verjel, da sta mu z vsem, kar sta povedala, hotela samo najboljše.