Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja »Z Jupitrom, mati Muza, začni — vse se uklanja Jupitrovi oblasti! — mojo pesem! Jupitrovo moč sem že večkrat opeval: z mogočnejšim plektrom sem pel o Gigantih in zmagovitih strelah, raztresenih po flegrajskih poljanah; zdaj potrebujem lahkotnejšo liro: zapojmo o mladeničih, ki so jih ljubili bogovi, in dekletih, ki jih je omamil nedovoljeni ogenj in so si s poželenjem prislužila kazen.
Kralj nebeščanov je nekoč zagorel v ljubezni do frigijskega Ganimeda in našlo se je nekaj, kar bi Jupiter raje postal, kakor ostal to, kar je bil. Vendar se ni hotel spremeniti v nobeno ptico razen tiste, ki bi mogla nositi njegove strele. Brez odlašanja je z lažnimi perutmi zamahnil skozi zrak in ugrabil Ilovega potomca; ta še zdaj pripravlja čaše in Jupitru streže nektar, čeprav Junona temu nasprotuje.
Tudi tebe, Amiklov potomec, bi Feb postavil na nebo, ko bi mu bridka usoda dala čas, da te tja ponese. A kolikor je mogoče, si vendar večen: vsakokrat, ko pomlad prežene zimo in oven nasledi vodeno ribo, znova vzkliješ in zacvetiš na zeleni trati. Tebe je moj oče ljubil bolj kot vse druge in Delfi, ki stojijo sredi sveta, so ostali brez svojega varuha, medtem ko je bog obiskoval Evrotas in neobzidano Sparto. Ne citre ne puščic ni več cenil; pozabil je nase in ni odklanjal ne nošenja mrež ne držanja psov ne tega, da bi te spremljal čez grebene strmih gora; z dolgotrajno bližino je hranil plamen ljubezni.
Titan je bil že skoraj na sredi med nočjo, ki je prihajala, in tisto, ki je minila, enako oddaljen od obeh: slečeta oblačila, telesi se jima bleščita od gostega oljčnega olja in začneta tekmovati v metanju širokega diska. Feb ga prvi zavihti visoko v zrak in z njegovo težo razžene oblake, ki mu stojijo na poti. Šele čez dolgo časa težki disk pade nazaj na trdna tla in pokaže spretnost, združeno z močjo.
Takoj, nepremišljeno in gnan od želje po igri, Tenarid pohiti, da bi pobral disk. A trda zemlja ga z odbojem požene kvišku v tvoj obraz, Hijakint. Bog pobledi prav tako kakor mladenič sam in prestreže njegovo omahnjeno telo; zdaj te skuša ogreti, zdaj ti briše kri iz žalostnih ran, zdaj s priloženimi zelišči zadržuje življenje, ki ti uhaja. Nobena veščina ne pomaga: rana je bila neozdravljiva.
Kakor če kdo na vrtu zlomi vijolice ali togo makovo steblo in lilije, iz katerih štrlijo rumenkasti jeziki, pa nenadoma ovele povesijo uvelo glavo, ne morejo več stati pokonci in z vrhom gledajo v tla: tako leži njegov umirajoči obraz in vrat, ki mu je pošla moč, sam sebi postane breme ter omahne na ramo. »Umiraš, Ojbalov potomec, oropan prve mladosti,« reče Feb, »in gledam tvojo rano, dokaz svoje krivde.
Ti si moja bolečina in moj zločin: moji desnici je treba pripisati tvojo smrt! Jaz sem povzročil tvoj konec. A v čem je moja krivda? Razen če je mogoče igro imenovati krivdo, razen če je mogoče za krivdo šteti tudi ljubezen. O, ko bi smel, kakor si zaslužim, skupaj s teboj oddati življenje! Ker pa me veže zakon usode, boš vedno z menoj in ostal boš na mojih ustnicah, ki te bodo pomnile.
O tebi bo pela lira pod mojo roko, o tebi bodo zvenele moje pesmi; kot nova cvetlica boš z napisom posnemal moje ječanje. Prišel bo tudi čas, ko se bo najpogumnejši junak pridružil tej cvetlici in bo njegovo ime mogoče brati na istem cvetnem listu.« Medtem ko Apolonova usta izrekajo te resnične besede, glej, kri, ki se je razlila po tleh in zaznamovala travo, preneha biti kri in svetlejša od tirskega škrlata vznikne cvetlica, ki privzame obliko lilije; razlikujeta se le v tem, da je ta škrlatna, lilija pa srebrna.
Febu to ni dovolj — on je namreč naklonil to čast: sam vpiše svoje ječanje v cvetne liste in AI AI je napisano na cvetu; zapisane so besede žalovanja. Sparta se ne sramuje, da je rodila Hijakinta; njegova čast traja še danes in vsako leto se po običaju prednikov vračajo hijakintije, ki jih slavijo s sijajnim sprevodom.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_069 Citation: Ovid, Metamorphoses 10.148-10.219 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 148: “Ab Iove, Musa parens, (cedunt Iovis omnia regno!) 149: carmina nostra move! Iovis est mihi saepe potestas 150: dicta prius: cecini plectro graviore Gigantas 151: sparsaque Phlegraeis victricia fulmina campis: 152: nunc opus est leviore lyra, puerosque canamus 153: dilectos superis, inconcessisque puellas
154: ignibus attonitas meruisse libidine poenam. 155: Rex superum Phrygii quondam Ganymedis amore 156: arsit, et inventum est aliquid, quod Iuppiter esse, 157: quam quod erat, mallet. Nulla tamen alite verti 158: dignatur, nisi quae posset sua fulmina ferre. 159: Nec mora, percusso mendacibus aere pennis 160: abripit Iliaden; qui nunc quoque pocula miscet 161: invitaque Iovi nectar Iunone ministrat.
162: Te quoque, Amyclide, posuisset in aethere Phoebus, 163: tristia si spatium ponendi fata dedissent. 164: Qua licet, aeternus tamen es: quotiensque repellit 165: ver hiemem piscique aries succedit aquoso, 166: tu totiens oreris viridique in caespite flores. 167: Te meus ante omnes genitor dilexit, et orbe 168: in medio positi caruerunt praeside Delphi, 169: dum deus Eurotan inmunitamque frequentat 170: Sparten. Nec citharae nec sunt in honore sagittae: 171: inmemor ipse sui non retia ferre recusat, 172: non tenuisse canes, non per iuga montis iniqui 173: ire comes, longaque alit adsuetudine flammas.
174: Iamque fere medius Titan venientis et actae 175: noctis erat spatioque pari distabat utrimque: 176: corpora veste levant et suco pinguis olivi 177: splendescunt latique ineunt certamina disci. 178: Quem prius aerias libratum Phoebus in auras 179: misit et oppositas disiecit pondere nubes. 180: Reccidit in solidam longo post tempore terram 181: pondus et exhibuit iunctam cum viribus artem.
182: Protinus imprudens actusque cupidine lusus 183: tollere Taenarides orbem properabat. At illum 184: dura repercusso subiecit verbere tellus 185: in vultus, Hyacinthe, tuos. Expalluit aeque 186: quam puer ipse deus conlapsosque excipit artus, 187: et modo te refovet, modo tristia vulnera siccat, 188: nunc animam admotis fugientem sustinet herbis. 189: Nil prosunt artes: erat inmedicabile vulnus.
190: Ut siquis violas rigidumve papaver in horto 191: liliaque infringat fulvis horrentia linguis, 192: marcida demittant subito caput illa vietum 193: nec se sustineant spectentque cacumine terram: 194: sic vultus moriens iacet, et defecta vigore 195: ipsa sibi est oneri cervix umeroque recumbit. 196: “Laberis, Oebalide, prima fraudate iuventa,” 197: Phoebus ait “videoque tuum, mea crimina, vulnus.
198: Tu dolor es facinusque meum: mea dextera leto 199: inscribenda tuo est! Ego sum tibi funeris auctor. 200: Quae mea culpa tamen? Nisi si lusisse vocari 201: culpa potest, nisi culpa potest et amasse vocari. 202: Atque utinam merito vitam tecumque liceret 203: reddere! Quod quoniam fatali lege tenemur, 204: semper eris mecum memorique haerebis in ore. 205: Te lyra pulsa manu, te carmina nostra sonabunt, 206: flosque novus scripto gemitus imitabere nostros.
207: Tempus et illud erit, quo se fortissimus heros 208: addat in hunc florem folioque legatur eodem.” 209: Talia dum vero memorantur Apollinis ore, 210: ecce cruor, qui fusus humo signaverat herbas, 211: desinit esse cruor, Tyrioque nitentior ostro 212: flos oritur formamque capit quam lilia, si non 213: purpureus color his, argenteus esset in illis. 214: Non satis hoc Phoebo est (is enim fuit auctor honoris): 215: ipse suos gemitus foliis inscribit, et AI AI 216: flos habet inscriptum, funestaque littera dicta est.
217: Nec genuisse pudet Sparten Hyacinthon, honorque 218: durat in hoc aevi, celebrandaque more priorum 219: annua praelata redeunt Hyacinthia pompa.
