Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja A če bi z rudami bogati Amatunt vprašal, ali bi hotel biti rojstni kraj Propoetid, bi to zanikal prav tako kakor za tiste, ki jim je nekoč čelo štrlelo z dvema rogovoma: po njiju so tudi dobili ime Kerasti. Pred njihovimi vrati je stal oltar Jupitra, varuha gostov; če bi ga kak prišlek, nevedoč za zločin, videl omadeževanega s krvjo, bi verjel, da so tam zaklali sesne teličke in amatuntske ovce: a zaklan je bil gost. Zgrožena nad brezbožnimi obredi

se je sama blagodejna Venera pripravljala zapustiti svoja mesta in ofiuška polja. »Toda kaj so zagrešili ljubi kraji, kaj moja mesta?« je rekla. »Kakšna krivda je v njih? Naj raje brezbožno ljudstvo plača kazen z izgnanstvom, ali s smrtjo, ali s čim, kar je med smrtjo in izgonom. In kaj bi to moglo biti, če ne kazen spremenjene podobe?« Medtem ko omahuje, v kaj naj jih spremeni, obrne pogled k njihovim rogovom in se domisli, da jim ti lahko ostanejo: njihova mogočna telesa spremeni v divje junce.

Nesramne Propoetide pa so si drznile trditi, da Venera ni boginja. Zato so, kot pripovedujejo, zaradi božje jeze prve dale naprodaj svoja telesa in svojo lepoto: in ko je sram izginil ter je kri v njihovih licih otrdela, so se s komaj opazno spremembo spremenile v trd kremen. Ker jih je Pigmalion videl preživljati življenje v grehu, je, zgrožen nad pregrehami, ki jih je narava tako obilno dala ženski duši, živel samski, brez žene, in dolgo ni imel družice v svoji postelji.

Medtem je s čudovito spretnostjo izklesal snežno belo slonovino in ji dal podobo, v kakršni se ne more roditi nobena ženska: in vzljubil je lastno stvaritev. Obraz je obraz prave deklice, za katero bi verjel, da živi in da se želi premakniti, če je ne bi zadrževala sramežljivost: tako umetnost z lastno spretnostjo prikriva samo sebe. Pigmalion jo občuduje in v njegovih prsih plameni ljubezen do izklesanega telesa.

Pogosto polaga roke na svojo stvaritev, da bi preveril, ali je telo ali slonovina: in še vedno noče priznati, da je slonovina. Poljublja jo in misli, da mu poljube vrača, govori ji in jo objema, verjame, da se njegovi prsti vtiskujejo v ude, ki se jih dotika, in se boji, da ne bi na stisnjenih udih nastale modrice. Zdaj ji govori nežne besede, zdaj ji prinaša darove, ki so dekletom ljubi: školjke in gladke kamenčke, ptičke in cvetje tisočerih barv, lilije in pisane žoge ter z drevesa padle solze Heliad; njene ude tudi krasi z oblačili, na prste ji daje drage kamne, okoli vratu dolge ogrlice: z ušes visijo lahki biseri, prek prsi se spuščajo okrasni trakovi.

Vse ji pristaja; pa tudi gola se mu ne zdi nič manj lepa. Položi jo na ležišče, obarvano s sidonskim škrlatom, in jo imenuje svojo posteljno družico; njen vrat nagne in ga položi na mehko perje, kakor da bi to mogla občutiti. Prišel je Venerin praznik, ki ga je ves Ciper slovesno obhajal, in telice, ki so jim ukrivljene rogove prevlekli z zlatom, so pod udarci v snežno bele vratove popadale, kadilo pa se je dimilo: ko je Pigmalion opravil daritev, je obstal pri oltarju in plaho rekel: »Če bogovi morete dati vse, si želim, naj bo moja žena« — ni si drznil reči »slonokoščena deklica« — »podobna moji slonokoščeni.« Zlata Venera, ki je bila sama navzoča na svojem prazniku, je razumela,

kaj pomeni njegova prošnja; in v znamenje božje naklonjenosti je plamen trikrat vzplamtel ter svoj vrh dvignil v zrak. Ko se je vrnil, je stopil h kipu svoje deklice, se sklonil nad ležišče in jo poljubil: zdelo se mu je, da je topla. Znova ji približa ustnice, z rokami pa ji potipa prsi: ob dotiku se slonovina zmehča, izgubi trdoto, se vdaja prstom in popušča, kakor se himetski vosek na soncu zmehča in se pod pritiskom palca oblikuje v mnoge podobe ter prav z obdelavo postaja uporaben.

Medtem ko strmi, se negotovo veseli in se boji prevare, zaljubljenec znova in znova z roko tipa utelešenje svojih želja. Bilo je telo: pod palcem, ki jih tipa, utripajo žile. Tedaj pafijski junak izlije iz srca najiskrenejše besede zahvale Veneri in naposled svoje ustnice pritisne k resničnim ustnicam: deklica je začutila njegove poljube in zardela ter plaho dvignila oči k njegovim očem in hkrati z nebom zagledala svojega ljubimca.

Boginja je navzoča pri poroki, ki jo je sama omogočila. In ko so se lunini rogovi devetkrat sklenili v polni krog, je deklica rodila Pafos, po kateri je otok dobil ime.