Prevod
_Marziella je za prijaznost do starke deležna vilinskega daru; toda teta, ki ji zavida srečo, jo vrže v morje, kjer jo sirena dolgo drži priklenjeno. Ko jo brat osvobodi, postane kraljica, teta pa prejme kazen za svoj zločin._ _Princi bi gotovo rekli, da Antonellina zgodba prekaša vse, ki so jih dotlej slišali, ko ne bi hoteli vzeti poguma Ciulli; ta je že nastavila sulico svojega jezika in zadela obroč Taddeovega in ženinega veselja, ko je začela takole._ Od nekdaj slišim govoriti, da tisti, ki drugim stori kaj dobrega, tudi sam dočaka dobro; zvon v Manfredonii pravi: daj mi, pa ti dam. Kdor na trnek naklonjenosti ne natakne vabe prijaznosti, nikoli ne ujame ribe dobrote. Če bi radi videli, kaj to pomeni, prisluhnite tej zgodbi, potem pa povejte, ali ni skopuh vedno izgubil več kakor radodarnež.
Pravijo torej, da sta nekoč živeli rodni sestri Luceta in Troccola, ki sta imeli vsaka svojo hčer, Marziello in Puccio. Marziella je bila prav tako lepa po obrazu kakor po srcu, Pucciino srce in obličje pa sta se ravnali po nasprotnem pravilu: obraz kakor bula in srce kakor kuga. Toda dekle je bilo podobno svojemu rodu, saj je bila njena mati Troccola prava harpija, znotraj in zunaj iz istega usnja. Nekega dne je hotela Luceta skuhati štiri pastinake, da bi jih nato ocvrla in postregla z zeleno omako, pa je rekla hčeri: »Marziella moja, pojdi, ljubica, k vodnjaku in mi prinesi vrč vode.« »Z veseljem, mamica,« je odgovorila hči, »toda če me imaš rada, mi daj krušni kolaček, da ga bom pojedla ob tisti sveži vodi.« »Rada,« je rekla mati in iz košare, ki je visela na kljuki, vzela lep kolaček, saj je prejšnji dan spekla celo peč kruha, ter ga dala Marzielli. Ta si je na glavo položila svitek, nanj postavila vrč in odšla k vodnjaku, ki je kakor mazač na marmornatem odru ob glasbi padajoče vode ponujal čudežna zdravila zoper žejo. Medtem ko je polnila vrč, je prišla starka, ki je na odru svoje velike grbe uprizarjala tragedijo časa. Ko je zagledala lepi kolaček, v katerega je Marziella ravno hotela ugrizniti, ji je rekla: »Lepa deklica moja, naj ti nebo pošlje srečo; daj mi košček tega kolačka.« Marziella, ki je imela kraljevsko srce, ji je odgovorila: »Tukaj imate celega, dobra žena, kar pojejte ga. Žal mi je le, da ni iz sladkorja in mandljev, saj bi vam tudi takega dala iz vsega srca.« Ko je starka videla Marziellino dobroto, ji je rekla: »Pojdi, naj ti nebo vedno povrne ljubezen, ki si mi jo izkazala. Vse zvezde prosim, naj boš zmeraj srečna in zadovoljna; kadar izdihneš, naj ti iz ust prihajajo vrtnice in jasmini, kadar se češeš, naj ti z glave padajo biseri in granati, in kjer stopiš na tla, naj vzklijejo lilije in vijolice.« Deklica se ji je zahvalila in se vrnila domov. Ko je mati skuhala, sta telesu poravnali dolg, ki ga terja narava, in tako je minil tisti dan. Naslednje jutro, ko je sonce na trgu nebeških poljan razstavilo svetlo blago, ki ga je pripeljalo z Vzhoda, si je Marziella hotela počesati lase. V naročje se ji je vsul dež biserov in granatov, zato je v silnem veselju poklicala mater, skupaj pa sta jih spravili v skrinjo. Luceta je nato odšla velik del draguljev prodat znancu, menjalcu denarja, medtem pa je prišla Troccola obiskat sestro. Našla je Marziello, ki je vsa zatopljena v delo skrbno pospravljala bisere, in jo vprašala, kako, kdaj in kje jih je dobila. Deklica, ki ni znala kaliti vode in najbrž še nikoli ni slišala pregovora: _ne stori vsega, kar zmoreš, ne pojej vsega, kar hočeš; ne zapravi vsega, kar imaš, in ne povej vsega, kar veš_, je teti razložila vse od začetka do konca. Ta se ni menila za to, da bi počakala sestro; vsaka ura do vrnitve domov se ji je zdela tisoč let. Hčeri je dala kolaček in jo poslala k vodnjaku po vodo. Tam je Puccia srečala isto starko, in ko jo je ta prosila za košček kolačka, ji je nesramnica odgovorila: »Saj nimam drugega dela, kakor da tebi dajem svoj kolaček! Si mi morda oplodila oslico, da bi ti morala dajati, kar je moje? Poberi se! Zobje so mi bližji kakor sorodniki.« S temi besedami je v štirih grižljajih požrla kolaček in starki delala skomine. Ko je starka videla, da je pogoltnila še zadnji grižljaj in skupaj s kolačkom pokopala tudi njeno upanje, ji je vsa razjarjena rekla: »Pojdi! Kadar izdihneš, naj se ti usta penijo kakor zdravnikovi muli; kadar se češeš, naj ti z glave padajo cele kopice uši, in kjer stopiš na tla, naj poženejo praprot in mlečki.« Puccia je zajela vodo in se vrnila domov, mati pa je komaj čakala, da jo počeše. V naročje si je razgrnila lepo platno, nanj položila hčerino glavo in začela česati. Tedaj se je vsul cel hudournik živalic, tistih alkimistov, ki znajo zaustaviti živo srebro. Ob tem prizoru je mati snegu zavisti pridala še ogenj jeze, tako da sta ji iz nosu in ust uhajala plamen in dim. Čez nekaj časa se je Ciommo, Marziellin brat, znašel na dvoru kralja v Chiunzu. Ko so se pogovarjali o lepoti različnih žensk, se je nepovabljen vmešal in izjavil, da bi vse lepotice lahko šle pod most pobirat kosti, če bi se med njimi pojavila njegova sestra. Poleg lepote udov, ki so kakor prepleteni glasovi spremljali osnovno melodijo njene lepe duše, je imela v laseh, ustih in stopalih še čudovito moč, ki ji jo je podarila vila. Ko je kralj slišal te hvalnice, je Ciommu naročil, naj jo pripelje: če bo res takšna, kakršno povzdiguje do neba, jo bo vzel za ženo.
Ciommo je menil, da takšne priložnosti ne sme zamuditi, zato je materi nemudoma poslal posebnega sla. Sporočil ji je, kaj se je zgodilo, in jo prosil, naj takoj pride s hčerjo, da jima ta velika sreča ne uide.
Luceta, ki je bila zelo bolna, je ovco zaupala volku: sestro je prosila, naj ji stori uslugo in zaradi te in te zadeve pospremi Marziello na dvor v Chiunzu. Troccola je videla, da ji vse prihaja naravnost v roke, in sestri obljubila, da bo dekle živo in zdravo izročila bratu. Z Marziello in Puccio se je vkrcala na ladjo, ko pa so bili sredi morja in so mornarji spali, je Marziello vrgla v vodo. Ravno ko je nesrečnica že skoraj šla po račje pod vodo, je priplavala prelepa sirena, jo vzela v naročje in odnesla s seboj. Troccola je prispela v Chiunzo, Ciommo pa je Puccio sprejel kakor Marziello; ker sestre tako dolgo ni videl, je ni več dobro poznal. Takoj jo je odpeljal pred kralja. Ko ji je ta dal počesati lase, so začele deževati tiste živalice, tolikšne sovražnice resnice, da nenehno mučijo priče. Ko se ji je zazrl v obraz, je opazil, da si je med potjo s premočnim dihanjem okoli ust nabrala toliko pene, da so spominjala na suknarsko valjalnico. Ko je spustil pogled proti tlom, je zagledal celo trato smrdečih zeli, ob katerih se mu je obračal želodec. Zato je Puccio in njeno mater nagnal, Ciomma pa iz jeze poslal past dvorne race. Ta je bil zaradi vsega obupan; ker ni vedel, kaj ga je doletelo, je vodil race na pašo in jih pustil, da so se po mili volji potepale ob morski obali. Sam se je umaknil v slamnato kočo in tam do večera, ko je napočil čas za vrnitev, objokoval svojo usodo. Medtem ko so race tekale po obali, je iz vode prihajala Marziella ter jih krmila z mandljevimi slaščicami in napajala z rožno vodo. Tako so se odebelile, da je bila vsaka velika kakor skopljen oven in od debelosti komaj še videla. Ko so zvečer prišle na vrtiček pod kraljevim oknom, so začele peti: »Ra, ra, ra!«
_Kako sta lepa sonce in luna,_ _še lepša pa je ta, ki nas krmi._ Kralj je vsak večer poslušal to račjo glasbo, zato je poklical Ciomma in hotel izvedeti, kje, kako in s čim hrani njegove race. Ciommo mu je odgovoril: »Nič drugega jim ne dajem jesti kakor svežo travo na polju.« Kralju ta odgovor ni zvenel prav, zato je za njim poslal zvestega služabnika, ki naj bi skrivaj opazoval, kam vodi race. Služabnik je sledil njegovim stopinjam in videl, kako je stopil v slamnato kočo ter race pustil same. Te so se odpravile proti obali, in ko so prispele tja, je iz morja prišla Marziella. Ne verjamem, da je iz valov kdaj stopila lepša niti mati tistega slepega dečka, ki, kakor je rekel pesnik, _za miloščino hoče samo solze_:
Ko je kraljevi služabnik to videl, je ves osupel in iz sebe stekel h gospodarju ter mu povedal, kakšen prelep prizor je uzrl na morskem odru. Njegove besede so kraljevo radovednost tako razburkale, da si je zaželel lepotico videti na lastne oči. Naslednje jutro, ko je petelin, vodja ptičjega ljudstva, vse ptice dvignil k orožju in jih pozval v boj proti noči, je Ciommo odšel z racami na običajno mesto, kralj pa mu je sledil in ga niti za hip ni izpustil izpred oči. Ko so race brez Ciomma, ki je ostal v svojem običajnem zavetju, prišle do morja, je zagledal Marziello, kako stopa iz vode. Racam je dala pladenj slaščic in jih napojila iz kotlička rožne vode, nato pa sedla na kamen in si začela česati lase. Iz njih so v celih prgiščih padali biseri in granati, iz ust ji je prihajal oblak cvetlic, pod nogami pa se ji je razgrnila sirska preproga lilij in vijolic. Ko je kralj to videl, je dal poklicati Ciomma, mu pokazal Marziello in ga vprašal, ali pozna to lepo dekle. Ciommo jo je prepoznal in ji stekel v objem. V kraljevi navzočnosti je izvedel vse o Troccolini izdaji in o tem, kako je zavist tiste hudobne pošasti ta prelepi ogenj ljubezni prisilila, da prebiva v morski vodi. Ni mogoče povedati, kolikšno veselje je občutil kralj, ker je našel tako dragocen dragulj. Obrnil se je k njenemu bratu in mu dejal, da jo je povsem upravičeno tako hvalil, saj je našel vsaj še za dve tretjini več lepega, kakor mu je ta opisal. Zato jo ima za več kakor vredno, da postane njegova žena, če le privoli sprejeti žezlo njegovega kraljestva. »O, ko bi to dovolilo sonce v Levu,« je odgovorila Marziella, »in bi vam smela služiti vsaj kot dekla vaše krone! Toda ali ne vidite te zlate verige na moji nogi? Z njo me čarovnica drži v ujetništvu. Kadar se predolgo naužijem zraka in se preveč časa zadržim na obali, me potegne nazaj v vodo, kjer mi nudi razkošno postrežbo, vendar me ima priklenjeno z zlatom.« »Kako bi te lahko iztrgali iz krempljev te sirene?« je vprašal kralj. »Pomagalo bi,« je odgovorila Marziella, »če bi s tiho pilo prepilili to verigo, da bi lahko pobegnila.«
»Počakaj me jutri zjutraj,« ji je odvrnil kralj. »Prišel bom z vsem, kar potrebujemo, in te odpeljal domov, kjer boš moje desno oko, zenica mojega srca in drobovje moje duše.« Za aro svoje ljubezni sta si segla v roke, nato pa je ona odšla v vodo, on pa v ogenj, in sicer v takšen ogenj, da ves dan ni imel niti ure miru. Ko je prišla črna tolpa noči bobnat skupaj z zvezdami, ni niti za hip zatisnil oči, temveč je s čeljustmi spomina prežvekoval Marziellino lepoto. V mislih se je sprehajal okoli čudovitosti njenih las, čudežev njenih ust in osupljivosti njenih stopal; ko je zlato njenih milin preizkusil na preizkusnem kamnu svoje presoje, ga je spoznal za štiriindvajsetkaratno. Jezilo ga je, da noč tako dolgo ne odloži zvezdne vezenine, in preklinjal je sonce, ker ni hitreje pripeljalo svoje kočije svetlobe ter njegove hiše obogatilo z dobrim, po katerem je hrepenel: v svoje sobane je hotel pripeljati zlati rudnik, ki sipa bisere, biserno školjko, ki sipa cvetlice. Toda medtem ko je plul po morju misli o njej, ki je prebivala v morju, so že prišli sončevi predhodniki in zravnali pot, po kateri naj bi stopilo s svojo vojsko žarkov. Kralj se je oblekel in s Ciommom odšel na obalo. Tam sta našla Marziello in kralj je s pilo, ki sta jo prinesla, lastnoročno prepilil verigo na nogi svoje ljubljene; a pri tem si je okoli srca skoval drugo, še močnejšo. Za seboj na konja je posadil njo, ki je že jezdila njegovo srce, in odjahal proti kraljevi palači. Tam so jih po kraljevem ukazu pričakale vse lepe ženske iz dežele, ki so jo sprejele in priznale za svojo gospodarico. Poročil se je z njo ob velikem slavju; med številnimi sodi, ki so jih zažgali v praznično razsvetljavo, je hotel imeti tudi Troccolo, zaprto v sodček, da bi plačala za prevaro, ki jo je zagrešila nad Marziello. Po Luceto je poslal sla, njej in Ciommu pa omogočil gosposko življenje. Puccio so izgnali iz kraljestva in je do konca svojih dni beračila. Ker ni hotela posejati niti koščka kolačka, ji je vselej primanjkovalo kruha, kajti nebo je hotelo, _da kdor nima usmiljenja, tudi usmiljenja ne najde._
Izvirnik
_Marziella pe mmostrarese cortese co na vecchia, ave la fatazione; ma la Zia ’nvediosa de la bona fortuna soja, la jetta a mmaro, dove la serena la tene gran tiempo ncatenata: ma liberata da lo frate, deventa Regina, e la zia porta la pena de l’arrore sujo._ _Averriano securamente ditto li Princepe, ca sto cunto de Antonella passava vattaglia de quante se n’erano contate, si n’era pe llevare d’anemo Ciulla, la quale avenno posta la lanza de la lengua a rresta, dette l’aniello de lo gusto de Taddeo, e de la mogliere, de manera, che ssecota._ Sempre aggio sentuto dicere, chi fa piacere, nne trova; la campana de Manfredonia dice, danne, e dotte; chi non mette l’esca de la cortesia all’ammo de ll’affezzione, non piglia maje pesce de beneficio, e
bolitene vedere lo ccostrutto, sentite sto cunto, e po derrite si sempre perdette cchiù l’avaro, che lo liberale. Ora dice, ch’era na vota, doje sore carnale Luceta, e Ttroccola, ch’avevano doje figlie femmene, Marziella, e Puccia. Era Marziella cossì bella de facce, commo bella de core: commo a lo contrario lo core, e la caira de Puccia facevano pe na stessa regola facce de gliannola, e ccore de pestelenzia; ma la zita arresemegliava a li pariente: perchè Troccola la mamma era n’arpia, dinto e ffora correggia. Ora soccesse, ch’avenno Luceta a scaudare quatto pastenache pe le ffriere co la sauza verde, disse a la figlia: Marziella mia, va bene mio a la fontana, pigliame na lancella d’acqua. De bona voglia, mamma mia, respose la figlia, ma si mme vuoje bene damme na pizzella,
ca mme la voglio magnare a chell’acqua fresca: volentiere, disse la mamma, e da drinto no panaro che penneva a n’ancino, pigliaje na bella pizzella, che lo juorno nnante aveva fatto lo furno de pane, e la dette a Marziella, la quale puostose la lancella ’n capo sopra no truocchioniello, se nne jette a la fontana, la quale comm’a Cciarlatano ncoppa a no banco de preta marmora a la Museca de n’acqua cascariccia, venneva secrete pe ccacciare la sete; dove stanno a nchire la lancella, arrivaje na vecchia, che sopra lo parco de no gruosso scartiello rappresentava la tragedia de lo tiempo, la quale vedenno chella bella pizza, che ttanno nce voleva Marziella dare de muorzo, le disse: Bella figliola mia, se lo cielo te manna bona ventura, damme no poco de ssa
pizza. Marziella, che pozzava de Regina, le disse: eccotella tutta, magna femmena mia, e mme dispiace, che non è de zuccaro, ed ammennole, ca puro te la darria co ttutto lo core. Visto la vecchia l’amorosanza de Marziella, le disse và, che te pozza mprofecare sempre lo Cielo de sto buono ammore, che m’aje mostrato, e prego tutte le stelle, che puozz’essere sempre felice, e ccontenta, che quando sciate t’escano Rose, e Giesommine da la vocca; quanno te piettene cadano sempre perne, e granatelle da ssa capo, e quanno miette lo pede ’n terra, aggiano da sguigliare giglie, e biole. La fegliola rengraziannola, tornaje a la casa, dove cocinato ch’appe la mamma, dettero sodisfazione a lo cuorpo de lo debeto naturale, e passato chillo juorno, comme l’autra
matina a lo mercato de li campe celeste, fece mostra lo Sole de le mmercanzie de luce, che portava dall’Oriente, Marziella volennose pettenare la capo, se vedde cadere ’n sino na chioppeta de perne, e granatelle, che chiammato co allegrezza granne la mamma, le mmesero drinto a no cuofano, ed essenno juta Luceta a smautirene na gran parte a no bancarotto ammico sujo, venne arrivanno Troccola a bedere la ssore, e ttrovato Marziella tutta ammassariata, e affacennata sopra a cchelle pperne, domannaje commo, quanto, e dove l’avesse avute? Ma la figliola, che non sapeva ntrovolare ll’acqua, e non aveva fuorze ntiso chillo proverbio: _non fare quanto puoje, non magnare quanto vuoje; non spennere quanto aje, nè dire quanto saje_, contaje tutto
lo negozio a la Zia, la quale non curannose d’aspettare la sora, le parze ogn’ora mill’anne de tornare a la casa, e dato na pizzella a la figlia, la mannaje ped’acqua a la fontana, dove trovato la stessa vecchia, e demmannatole no poco de pizza, essa ch’era na bella mosogna, le respose; non avea, che fare autro, che dare la pizza a ttene? che m’avive mprenato l’aseno, che te voleva dare la rrobba mia? Và, ca so chiù becino li diente, che li pariente; e accossì decenno, se nnorcaje ’n quatto muorze la pizza; facenno cannaola a la vecchia, la quale quanno nne vedde sciso l’utemo muorzo, e sepelluta co la pizza la speranza soja, tutta arraggiata le disse. Và, che quanno sciate, puozze fare scumma, comme a mmula de miedeco, quanno te piettene, pozzano
cadere da la capo a mmontune li piccenache, e dovonca miette lo pede ’n terra, pozzano schiudere fielice, e tutomaglie. Pigliata l’acqua Puccia, e ttornata a la casa, la mamma non bedde l’ora de pettenarela, e postase na bella tovaglia ’n sino, nce mese la capo de la figlia, e ccommenzanno a ppettenare, eccote cadere na lava d’anemale alchemiste, che fermavano l’argento vivo; la quale cosa vedenno la mamma, a la neve de la ’nvidia agghionze lo ffuoco de la collera, che ghiettava sciamma, e ffummo pe nnaso, e pe bocca. Ora passato quarche tiempo, trovatose Ciommo frate de Marziella a la Corte de lo Rrè de Chiunzo, e descorrennose de le bellizze de varie femmene, isso, senz’essere chiammato, se mese ’nnante, decenno, che tutte le belle potevano ire a
botare ossa a lo ponte, dove fosse comparza la sore, la quale otra le bellezze de li miembre, che facevano contrapunto sopra lo canto fermo de na bell’arma, aveva de cchiù na bella virtù nne li capille, nne la vocca, e nne li piede, che le dette la Fata. Lo Rrè, che sentette sti vante, disse a Ciommo, che la facesse venire, che si la trovava tale, quale la metteva ’mperecuoccolo, se l’averria pigliata pe mmogliere.
Ciommo, che non le parze chesta occasione de perdere, mannaje subeto corriero a posta a la mamma, contannole sto ffatto, e pregannola a beniresene subeto co la figlia pe no le fare perdere sta bona ventura. Luceta, che se trovava assaje male racommannanno la pecora a lo Lupo, pregaje la sore, che le facesse piacere d’accompagnare Marziella pe fi a la Corte de Chiunzo pe ttale, e ttale cosa. Troccola vedenno ca lo negozio le jeva nchienno pe le mmano, prommese a la sore de portarencella sana, e ssarva ’n potere de lo fratiello, e nvarcatose co Marziella, e co Puccia drinto na varca, comme fu a mmiezo mare, mentre li marinare dormevano, la jettaje drinto l’acqua, dove mentre steva pe ffare lo papariello, venne na bellissema Serena, e ppigliannola ’n
braccio, se la portaje. Ora arrivata Troccola a Chiunzo, e rrecevuta Puccia da Ciommo, comme si fusse stata Marziella, che pe la longhezza de tiempo, che no l’aveva vista, l’aveva scanosciuta, la portaje subeto ’nnante a lo Rrè, lo quale facennole pettenare la capo, commenzaro a cchiovere chille anemale cossì nemmice de lo vero, che sempre offenneno li testimmonie, e puostole mente ’n facce, vedde, che pe lo cammino, resciatanno fore de muodo, aveva fatto na ’nsaponata a la vocca, che pareva varchera de panne, e basciato l’uocchie a tterra, miraje no prato d’erve fetiente, che le venne stommaco a bederele, pe la quale cosa cacciato Puccia, e la mamma, mannaje pe ddespietto Ciommo a guardare le ppapare de la Corte; lo quale desperato pe sto negozio,
non sapenno, che l’era socciesso, portava le ppapare ’n campagna, e lassannole ire a boglia lloro pe la marina, isso se retirava drinto na pagliara, dove pe fi a la sera, quanno era tiempo de retirarese, chiagneva la sciorta soja. Ma le ppapare scorrevano pe lo lito, sceva Marziella da drinto l’acqua, e le ccevava de pasta riale, e abbeverava d’acqua rosa, tanto che le ppapare erano fatte quanto no crastato l’uno, che non nce vedevano, e quanno la sera arrevavano a n’orteciello, che rresponneva sotto la fenestra de lo Rrè, commenzavano a ccantare. Pire, pire, pire.
_Assaje bello è lo Sole co la Luna,_ _Assaje cchiù bella è chi coverna a nnuje._ Lo Rrè sentenno ogne ssera sta museca paparesca, se fece chiammare Ciommo, e boze sapere, dove, e ccomme, e de che cosa pasceva le ppapare soje, e Ciommo le disse: autro no le faccio magnare, che l’erva fresca de la campagna. E lo Rrè, che non le jeva a ssuono sta resposta, le mannaje no servetore fidato retomano, perchè occhejasse mente dove portava le ppapare; lo quale secotanno le ppedate soje, lo vedde trasire a lo pagliaro, e lassare le ppapare sole, che abbiatese verzo la marina, arrivate che fforo, scette Marziella da lo maro, che non creo, che cossì bella scesse dall’onne la mamma de Chillo Cecato, che (comme disse chillo Poeta) _non vole autra lemmosena, che de chianto_:
la quale cosa visto lo servetore de lo Rrè, tutto spantato, e ffore de se stisso, corze a lo Patrone, contannole lo bello spettacolo, ch’aveva visto ’n miezo la scena de la marina. La curiosità de lo Rrè sbauzata da le pparole de st’ommo, le mosse desederio de ire ’n perzona a bedere sta bella vista, e la matina, quanno lo Gallo capo puopolo dell’aucielle le solleva tutte ad armare le vive contra la notte, essenno juto Ciommo co le ppapare a lo luoco soleto, isso non perdennolo maje de la vista, le jeze appriesso, e arrivate le ppapare a lo maro, senza Ciommo, ch’era restato a lo luoco soleto, vedde scire Marziella, che dato a mmagnare na spasa de pastetella a le ppapare, e ffattele vevere a na caudarella d’acqua rosa, se sedette ’ncoppa a na
preta a ppettenarese li capille, da li quale cadevano a branca a branca le pperne, e granatelle, e ’ntanto da la vocca le sceva na nugola de sciure, e ssotto li piede suoje s’era fatto no trappito soriano de giglie, e biole: la quale cosa visto lo Rrè, fece chiammare Ciommo, e mostrannole Marziella, le disse; si canosceva chella bella figliola, e Ciommo recanosciutala, corze ad abbracciarela, e ’n presenzia de lo Rrè sentette tutto lo trademiento fattole da Troccola, e ccomme la ’nvidia de chella brutta pesta aveva arredutto sto bello fuoco d’ammore ad abetare drinto l’acqua de lo mare. Non se po dire lo gusto, che sentette lo Rrè de sta bella gioja acquistata, e botatose a lo frate, disse, ch’aveva gran ragione de laudarela tanto, e ca trovava duje
tierze e cchiù de chello, che nne l’aveva contato, e perzò la stimmava cchiù ca degna de l’essere mmogliere, quanno essa se contentasse de recevere lo scettro de lo regno sujo. O che lo bolesse lo Sole lione, respose Marziella, e potesse venire a sservirete pe bajassa de la Corona toja. Ma non vide sta catena d’oro, che tengo a lo pede, co la quale mme tene presone la Maga, e quanno piglio troppo d’ajero, e mme trattengo assaje a sta marina, essa mme tira drinto, tenennome co na ricca servetù ’ncatenata d’oro. Che remmedio nce sarria, disse lo Rrè a llevarete da le granfe de sta serena? lo remmedio sarria, respose Marziella, a ssecare co na limma sorda sta catena, e sbegnaremella.
Aspettame craje mmatino (leprecaje lo Rrè) ca mme ne vengo co lo negozio lesto, e mme te porto a la casa, dove sarraje l’uocchio deritto mio, la popella de lo core mio, e la visciola de st’arma. E datose lo caparro de l’ammore loro, co na toccata de manzolla, essa se nne jette pe drinto l’acqua, ed isso pe drinto a lo ffuoco, e ffuoco tale, che non appe n’ora de repuoso tutto lo juorno: e come scette la negra cargiumma de la notte a ffare tubba catubba co le stelle, non chiudenno maje uocchie, jette romenanno co le mmasche de la memoria le bellezze de Marziella, descorrenno co lo penziero ’ntuorno a le mmaraviglie de li capille, a li miracole de la vocca, e a li stopure de lo pede, e ttoccanno l’oro de le grazie soje a la preta paragone de lo jodizio, le
trovava de vintequatto carate: ma desgraziava la notte, che ttardasse tanto a ’nzoperare da li racamme, che fa de stelle, e ghiastemmava lo Sole, che non arrivasse priesto co lo carruggio de luce ped’arrecchire la casa soja de lo bene, che desederava, pe pportare a le ccammare soje na menera d’oro, che ghietta perne, na quaquiglia de perne, che ghietta sciure. Ma ntanto, che ghieva pe mmaro penzanno a chella che stava a mmaro, ecco li guastature de lo Sole, che schianaro lo cammino pe dove doveva passare co l’asserceto de li ragge, e bestutose lo Rrè, s’abbiaje co Ciommo a la marina, dove trovato Marziella, co la limma, che avevano portato, lo Rrè secaje de mano propia la catena de lo pede de la cosa ammata; ma se nne fravecaje n’autra chiù forte a lo core,
e postase ngroppa chella, che le cravaccava lo core, toccaje a la vota de lo Palazzo riale, dove trovaje ped’ordene de lo Rrè tutte le belle femmene de lo pajese, che la recevettero, e nnotarono comm’a ppatrona loro: e nguadiatosella co na festa granne fra tante vutte, che s’ardèro pe llommenaria, voze che nce fosse ncruso pe ccarrattiello la perzona de Troccola, azzò pagasse lo nganno, ch’aveva fatto a Marziella; e mmannato a chiamare Luceta, dette ad essa ed a Ciommo da vivere da Segnure: e Puccia cacciata da chillo regno, jette sempre pezzenno: e pe n’avere semmenato no pocorillo de pizza, appe sempre carestia de pane, essenno volontà de lo Cielo, _Che chi non ha pietà, pietà non trova._
