Prevod

Gora Tacoma je bila za ljudstvo Siwash (Sauvage) s severozahoda od nekdaj kraj, ki so ga obdali z vraževernim spoštovanjem. V njihovih mitih je bila zatočišče zadnjega človeka, ko je Whulge po dolgotrajnem deževju tako narasel, da so njegove vode prekrile zemljo. Vsi drugi ljudje so utonili. Valovi so zasledovali moža, ko se je vzpenjal, in se dvigali vse više, dokler mu niso segli do kolen, do pasu, do prsi. Upanje je že skoraj ugasnilo in čutil je, da ga bo naslednji val pahnil v črni ocean, ki je besnel okoli njega, ko se ga je eden izmed tamanousov na vrhu usmilil in mu stopala spremenil v kamen. Vihar je ponehal in vode so se umaknile. Mož je še vedno stal tam, s stopali, zraščenimi z vrhom, in žaloval, ker se ni mogel spustiti tja, kjer je bil zrak blag in so se odpirali cvetovi. Prišel je Duh vseh stvari in mu velel zaspati; ko je zaprl oči, mu je iztrgal eno izmed reber in ga spremenil v žensko. Ko je bil mož osvobojen skale, se je prebudil, se ves vesel obrnil k ženski in jo popeljal na morsko obalo, kjer sta si v zavetju gozda ustvarila dom. Tam se je človeški rod znova rodil.

V poznejših letih je na obali Whulga živel indijanski skopuh — redka prikazen —, ki je sušil losose in v trakove narezano meso, ki ga ni porabil, ter ga prodajal svojim rojakom za hiaquo — vampum pacifiških plemen. Več ko si je nabral tega zaklada, več si ga je želel — prav kakor da bi šlo za dolarje. Nekega dne je med lovom na pobočjih gore Tacoma pogledal po njenih snežiščih, ki so se vzpenjala v nebo, in namesto da bi izkazal čast tamanousu, božanstvu gore, je le zavzdihnil: »Ko bi le mogel dobiti še več hiaque!«

V ušesu mu je zazvenel glas: »Si upaš v moje votline z zakladi?« »Upam si!« je vzkliknil skopuh. Skale, sneg in gozdovi so besede tako naglo vrnili v donečih odmevih, da je zvenelo, kakor da se gora smeje. Veter se je spet dvignil, da bi možu zašepetal skrivnost v uho, in ta se je z wapitijevim rogom, ki mu je služil za kramp in lopato, začel vzpenjati proti vrhu. Naslednje jutro je dosegel rob kraterja in med hitenjem navzdol po strmini šel mimo skale v podobi lososa, nato mimo druge, oblikovane kakor korenina kamasa, in kmalu še mimo tretje, podobne wapitijevi glavi. »Tamanous mi je spregovoril!« je vzkliknil ob pogledu nanje.

Ob vznožju wapitijeve glave je začel kopati. Pod snegom je naletel na kamnite skorje, ki so votlo donele, in kmalu privzdignil kamnito ploščo, pod katero se je skrivala votlina, do vrha polna školjk, lepših, dragocenejših in številnejših, kakor si je slikal v najdrznejših upih. Do ramen je zaril roke vanje — smejal se je in jih božal, si ovijal nize okoli rok, pasu in vratu ter si z njimi polnil dlani. Nato se je, težko obložen, odpravil proti domu.

V svoji vnemi, da bi odnesel zaklad, kamnitim tamanousom v kraterju ni daroval niti enega niza hiaque, in komaj se je začel spuščati po zahodnem pobočju gore, že so ga začeli bičati vetrovi. Jezni bog se je ovil v vrtinčast stolp oblakov in planil nadenj, za seboj pa vlekel temo. Zdelo se je, da iz viharja po njem grabijo roke: trgale so mu zaklad in v obupu je odvrgel en niz v daritev. Vihar je za hip ponehal, ko pa se je znova zgrnil nadenj s krikom, bliskom in hrumenjem, je izpustil še enega. Tako se je ob vsakem zatišju spuščal niže in dosegel gozd ravno tedaj, ko mu je zadnjo pest bogastva iztrgalo iz rok in jo razneslo v vetru. Strt v srcu in telesu se je nezavesten zgrudil na kup mahu. Čez čas se je prebudil, okorno vstal in nadaljeval pot.

Med spanjem se je mož spremenil. Lasje so se mu sprijeli in mu segali do kolen; sklepi so mu škripali; zaloga hrane je pošla; toda nabral je čebulice kamasa, se nasitil in svet se mu je zazdel svež in dober. Ozrl se je proti Tacomi ter občudoval sijaj njenega snega in lepoto njene oblike, za bogastvo v njenem kraterju pa mu ni bilo več mar. Med spuščanjem se mu je gozd zdel tuj, toda ob sončnem zahodu je dosegel svoj vigvam, kjer je postarana ženska pripravljala lososa. Žena in mož sta se prepoznala, čeprav je on spal, ona pa žalovala dolga leta. Od veselja, da je spet doma, je skopuh izkopal vse zaklade, ki jih je bil skril, ter delil svoje bogastvo in modrost z vsakomer, ki ju je potreboval. Spoznal je, da so življenje, ljubezen in narava dovolj, in nikoli več ni izzival tamanousa.