Prevod
V dneh, ko so na severozahodu divjali ognjeniki in je bila strogo lepa dolina reke Kolumbije pekel pepela in lave, so se vražji ljudje te dežele občasno zbirali na razbeljenih skalah, da bi se skupaj nažirali in razgrajali. Na enem takih srečanj, tretje poletje po tem, ko je Tacoma nehala bruhati, jih je hudič pozval, naj se zgledujejo po vse večjem miru in radosti v naravi, ter jih prosil, naj se nehajo pobijati in jesti med seboj in naj živijo v ljubezni.
Ob takem predlogu so zarjuli od besa in planili nadenj ter tako grozeče vihteli repe, da je presodil, da bo najbolje pobegniti. Medtem ko so njegova kopita ropotala po deželi, je v glavi mrzlično snoval rešitev. Ko se je približal gorskemu obzidju celinskega morja, katerega ritmično bučanje valov je slišal nad vpitjem zasledovalcev, se mu je v glavi porodilo upanje, v rep pa mu je šinila nova moč, čeprav bi človek utegnil pomisliti, da je ne potrebuje, saj je bil njegov rep izredno dolg in močan. Zavihtel ga je visoko in z njim udaril po zemlji. Pod udarcem se je odprl prepad in hudič je skočil čezenj na varno stran.
Na varno? Ne; kajti vražji ljudje na čelu tropa so preskočili prepad in se znašli ob njem. Trpinčeni hudič bi lahko premikastil katera koli dva hkrati, tisočim pa ni bil kos. Še enkrat je zavihtel svoje orožje in ga s treskom spustil na tla. Zemlja se je stresla, prah se je dvignil v oblakih in skozi dolino je zazijala še globlja razpoka. Vražji ljudje so ga znova poskušali doseči, in čeprav je bila vrzel širša in so mnogi padli vanjo, jih je na stotine preskočilo in ga dohitelo. Moral je poskusiti še enkrat. Rep se je zavrtel tretjič in z močjo obupa je z njim silovito udaril po tleh.
Skozi skalo se je razprla tretja soteska in tokrat je zemeljska skorja počila daleč proti vzhodu ter odprla izhod morju. To se je ulilo skozi kanjon in na svoji strašni poti trgalo skale z gora ter jih mlelo v prah. Nesrečnež se je, sopihajoč od utrujenosti, s težavo povzpel na hrib in zadovoljno pogledal svoje delo, kajti povodenj je pogoltnila vražje ljudi in za njimi ni ostal niti en pripadnik njihovega rodu.
Ko so bili na srečo vsi pomendrani ali utopljeni, je hudič lahkotno preskočil struge, ki jih je izdolbel, in poiskal svojo družino, vendar s precej poklapanim izrazom na obrazu, kajti njegov rep — njegova moč in njegov ponos — je bil potolčen in polomljen, tako da ga ni bilo več mogoče popraviti. Vsi mali hudički, ki jih je pozneje zaplodil, so imeli kratke viseče repke kakor opice, ne pa repov kakor megateriji, in sčasoma so tudi ti priveski izginili. A čemu bi jim sploh še služili? Vražji ljudje, proti katerim so se bojevali, so bili mrtvi, novi rod, ki se je porajal, pa so lahko ukanili s premetenejšimi sredstvi. Celinsko morje je odteklo. Njegovo dno je zdaj prerija, trije udarci hudičevega repa pa so neizbrisno zapisani v strugi Kolumbije pri Dallesu. In hudič nikoli več ni poskušal biti dober.
