Prevod

Daleč, daleč stran, v velikem gozdu, sta nekoč živela revna zakonca. Žena je legla k porodu in rodila otroka, ljubko hčerko; ker pa sta bila revna, nista vedela, kako naj jo dasta krstiti. Mož se je zato nekega dne odpravil od doma iskat botre, ki bi mogli sami plačati dar za krst; ves dan je hodil od enega do drugega, a vsi so govorili, da bi že bili za botra, le da si nihče ne more privoščiti daru. Ko se je proti večeru vračal domov, je srečal prelepo žensko v razkošni obleki, ki je bila videti neizmerno dobra in prijazna; ponudila se je, da poskrbi za otrokov krst, potem pa bi ga obdržala pri sebi. Mož je odvrnil, da mora najprej vprašati ženo, kaj ona pravi na to;

ko pa je prišel domov in ji povedal, je žena odločno rekla ne. Drugi dan je mož spet šel od doma, a nihče ni hotel biti za botra, če bi moral sam plačati dar, in naj je še tako prosil, nič ni pomagalo. Ko se je proti večeru vračal domov, je spet srečal prelepo žensko, ki je bila videti tako blaga, in znova mu je ponudila isto. Ženi je spet povedal, kaj se mu je pripetilo, in tedaj je rekla, da bosta pač morala dati otroka tisti ženski, če tudi naslednji dan ne bo mogel najti botrov, saj je vendar videti tako dobra in prijazna. Tudi tretji dan mož ni našel botrov, in ko je zvečer spet srečal prijazno žensko, ji je obljubil, da ji prepusti otroka, če bo poskrbela za njegov krst in krščansko vzgojo. Zjutraj je torej prišla v njegovo hišo v spremstvu dveh mož, vzela otroka in ga odpeljala v cerkev, kjer so ga krstili. Nato ga je odnesla s seboj domov in deklica je več let živela pri njej, njena rejnica pa je bila zmeraj dobra in prijazna do nje.

Ko je deklica toliko zrasla, da je že začela razumevati svet, se je rejnica pripravila na pot. »Lahko hodiš po vseh sobah, kjer koli hočeš,« je rekla deklici, »le v te tri kamrice, ki ti jih bom zdaj pokazala, ne smeš.« Potem je odpotovala. Toda deklica si vendarle ni mogla kaj, da ne bi priprlа vrat ene od kamric, in švignila je ven zvezda!

Ko se je rejnica vrnila, jo je silno potrlo, da je zvezda odletela, obenem pa se je razjezila na svojo rejenko in ji zagrozila, da jo bo spodila od sebe; toda otrok je jokal in prosil milosti, pa je vendar smela ostati.

Čez nekaj časa se je rejnica spet odpravila na pot in deklici znova prepovedala vstopiti v tisti dve kamrici, v katerih še ni bila. Deklica je obljubila, da bo pazila, a ko je bila nekaj časa sama ter je tuhtala in premlevala, kaj neki bi moglo biti v drugi kamrici, si ni mogla kaj, da ne bi malce priprla vrat in pokukala noter, in švignila je ven

luna. Ko se je rejnica vrnila in videla, da je luna ušla, se je silno užalostila in rekla deklici, da je zdaj nikakor ne more več obdržati pri sebi, zdaj mora oditi. A deklica je tako bridko jokala in tako lepo prosila milosti, da je tudi tokrat smela ostati. Čez nekaj časa se je morala rejnica znova odpraviti na pot in tedaj je deklici, ki je bila zdaj že napol odrasla, kar najresneje položila na srce, da nikakor ne sme poskušati vstopiti v tretjo kamrico ali pogledati vanjo.

Ko pa rejnice že nekaj časa ni bilo in je bila deklica dolgo sama ter se je dolgočasila, si je mislila: Bog, kako lepo bi bilo malo pogledati v tretjo kamrico! Sprva je sklenila, da tega vendarle ne bo storila, rejnici na ljubo; ko pa ji je misel drugič prišla na um, se ni mogla več zadržati; zdelo se ji je, da na vsak način mora in mora pogledati v kamrico, pa je malce priprla vrata, in švignilo je ven sonce! Ko se je rejnica vrnila in videla, da je sonce odletelo, se je iz vsega srca užalostila in rekla, da deklica zdaj nikakor ne sme več ostati pri njej. Rejenka je jokala in prosila še lepše kakor prej, a nič ni pomagalo. »Ne, zdaj te moram kaznovati,« je rekla mati, »lahko pa izbiraš: ali boš najlepša ženska na svetu, a ne boš mogla govoriti, ali pa boš najgrša, a boš lahko govorila. Toda od mene moraš oditi.« Deklica je rekla: »Potem bom rajši lepa.« In res je postala lepa, toda od tistega trenutka je bila nema.

Ko je odšla od rejnice, je hodila in hodila skozi velikanski gozd, a naj je še toliko prehodila, gozdu ni bilo konca. Ko se je zvečerilo, je splezala na visoko drevo, ki je raslo tik nad studencem, in se tam namestila, da bi prespala noč. V bližini je stal grad in zgodaj zjutraj je od tam prišla služabnica, da bi iz studenca, nad katerim je sedela deklica, zajela vode za prinčev čaj. Služabnica je v studencu zagledala prelepi obraz in mislila, da je njen; odvrgla je vedro, stekla domov, ponosno vzdignila glavo in rekla: »Če sem tako lepa, sem pa menda predobra, da bi nosila vodo.« Po vodo je morala druga, a tudi njej se je zgodilo prav isto: tudi ona se je vrnila in rekla, da je prelepa in predobra, da bi hodila k studencu po vodo za princa.

Tedaj je šel princ sam, saj je hotel videti, kaj je s tem. Ko je prišel do studenca, je tudi on zagledal odsev in takoj pogledal kvišku; tam je uzrl prelepo deklico, ki je sedela na drevesu. Zvabil jo je dol in jo odpeljal s seboj domov ter jo na vsak način hotel za svojo kraljico, ker je bila tako lepa; toda njegova mati, ki je bila še živa, tega ni hotela dovoliti. »Govoriti ne zna,« je rekla, »in prav lahko je kakšno čarovno bitje.« A princ ni odnehal, dokler je ni dobil za ženo. Ko sta nekaj časa živela skupaj, je zanosila, in ko je prišel čas poroda, je princ okoli nje postavil močno stražo; toda ob porodni uri so vsi zaspali, in ko je rodila, je prišla njena rejnica, otroka urezala v mezinec ter kraljici s krvjo namazala usta in prste, nato pa ji rekla: »Zdaj boš tako žalostna, kakor sem bila jaz, ko si izpustila zvezdo.« In izginila je z otrokom. Ko so se stražarji prebudili, so mislili, da je kraljica požrla svojega otroka, in stara kraljica jo je hotela dati sežgati; toda princ jo je iz vsega srca ljubil in jo je nazadnje s prošnjami le rešil kazni, a komaj komaj. Ko je mlada kraljica drugič legla k porodu, so postavili dvakrat močnejšo stražo kakor prvič. A zgodilo se je natanko tako kot prej; le da ji je rejnica tokrat rekla:

»Zdaj boš tako žalostna, kakor sem bila jaz, ko si izpustila luno.« Kraljica je jokala in prosila — kajti kadar je bila rejnica pri njej, je lahko govorila — a nič ni pomagalo. Zdaj je stara kraljica na vsak način hotela, da jo sežgejo, toda princ jo je tudi tokrat s prošnjami rešil. Ko je kraljica tretjič legla k porodu, so okoli nje postavili trikrat močnejšo stražo, a spet se je zgodilo isto: rejnica je prišla, medtem ko je straža spala, vzela otroka, ga urezala v mezinec in kraljici s krvjo namazala usta; nato ji je rekla, da bo zdaj tako žalostna, kakor je bila sama, ko je ušlo sonce. Zdaj je princ nikakor ni mogel več rešiti; morala je na grmado. Toda prav ko so jo peljali nanjo, so nenadoma zagledali rejnico, ki je prihajala z vsemi tremi otroki; dva je vodila za roko, tretjega pa je nosila v naročju. Stopila je k mladi kraljici in rekla:

»Tu so tvoji otroci; zdaj jih boš dobila nazaj. Jaz sem Devica Marija in tako žalostna, kakor si bila zdaj ti, sem bila jaz, ko si izpustila sonce, luno in zvezdo. Zdaj si prestala kazen za to, kar si storila, in odslej boš spet lahko govorila.« Kako sta se kraljica in princ razveselila, si lahko vsakdo misli, povedati pa ne more nihče; odtlej sta bila vselej srečna, pa tudi prinčeva mati je od tistega časa imela rada mlado kraljico.