Prevod

Nekoč je živel ribič, ki je prebival blizu gradu in lovil ribe za kraljevo mizo. Nekega dne, ko se je odpravil na ribolov, ni ujel prav ničesar; naj se je še tako trudil, nastavljal vabo in metal trnek, se ni nanj ujelo niti najmanjše ribje koščice. Ko pa se je dan že nagibal h koncu, se je iz vode prikazala glava in rekla: »Če mi daš tisto, kar tvoja žena nosi pod pasom, boš dobil rib, kolikor boš hotel.« Mož je pri priči privolil, saj ni vedel, da je žena noseča. Potem je tisti dan res nalovil rib, da je bilo kaj, in toliko, kolikor jih je le hotel. Ko pa je zvečer prišel domov in povedal, kako je prišel do tolikšnega ulova, je žena začela tožiti in jokati ter prositi Boga, naj se je usmili zaradi moževe obljube; pod pasom namreč nosi otroka, je rekla. Kmalu se je tudi na gradu razvedelo, kako je žena žalostna, in ko je kralj slišal za to ter povprašal po vzroku njene žalosti, je obljubil, da bo otroka vzel k sebi in ga skušal rešiti. Čas je tekel in ko je napočila ura, je žena rodila dečka; kralj ga je vzel k sebi in ga vzgajal kakor lastnega sina, vse dokler ni odrasel. Tedaj je mladenič nekega dne prosil, ali bi smel z očetom na ribolov; tako zelo si je tega želel, je dejal. Kralj mu tega ni rad dovolil, nazadnje pa je le privolil. Mladenič je odšel z očetom in ves dan je šlo vse lepo in prav, dokler se zvečer nista vrnila na kopno. Tedaj se je sin spomnil, da je v čolnu pozabil robec, in hotel je skočiti ponj. Toda brž ko je stopil vanj, je čoln zdrvel z njim, da se je voda penila na vse strani, in čeprav se je mladenič na vso moč upiral z vesli, ni nič pomagalo. Plula sta in plula vso noč, dokler nista daleč, daleč proč prispela do bele obale. Tam je stopil na kopno in ko je prehodil kos poti, je srečal starca z dolgo belo brado. »Kako se imenuje ta dežela?« je vprašal mladenič.

»Hvidtenland,« je odgovoril starec, nato pa mladeniča prosil, naj mu pove, od kod prihaja in kaj išče, in mladenič mu je vse povedal. »No,« je rekel starec, »če boš šel naprej ob tej obali, boš prišel do treh kraljičen, ki so pogreznjene v zemljo, tako da jim ven gledajo samo glave. Prva, najstarejša, te bo poklicala in te lepo prosila, da bi prišel k njej in ji pomagal, in druga prav tako. Toda k nobeni od njiju ne hodi; le pohiti mimo, kakor da ju ne slišiš in ne vidiš. K tretji pa stopi in stori, kar te bo prosila; to ti bo prineslo srečo.« Ko je mladenič prišel do prve kraljične, ga je poklicala in ga iz srca lepo prosila, naj pride k njej, vendar je šel mimo, kakor da je sploh ne vidi. Prav tako je šel mimo druge, k tretji pa je stopil. »Če boš storil, kar ti rečem, boš lahko dobil tisto izmed nas treh, ki jo boš hotel,« je rekla kraljična. Da, to bo prav rad storil. Nato mu je povedala, da so jih trije troli pogreznili v zemljo; prej pa so živele na gradu, ki ga lahko vidi tam v gozdu.

»Zdaj moraš iti na grad in pustiti, da te troli bičajo, za vsako izmed nas po eno noč,« je rekla. »Če boš to zmogel prestati, nas boš rešil.« Mladenič je odgovoril, da bo vsekakor poskusil. »Ko boš prišel tja,« je nadaljevala kraljična, »bosta pri grajskih vratih stala dva leva, a če boš šel naravnost med njima, ti ne bosta nič storila. Potem pojdi naravnost v majhno temno sobo;

tam se ulezi. Nato bo prišel trol in te pretepel; ti pa vzemi stekleničko, ki visi na steni, in se namaži tam, kjer te je udarjal, pa boš spet zdrav kakor prej. Nato zgrabi meč, ki visi poleg stekleničke, in trola posekaj.« Storil je, kakor mu je rekla kraljična: šel je naravnost med levoma, kakor da ju ne vidi, in naprej v malo kamrico, kjer je legel. Prvo noč je prišel trol s tremi glavami in tremi šibami ter mladeniča neusmiljeno prebičal;

vendar je zdržal, dokler trol ni končal, nato pa je vzel stekleničko, se namazal, zgrabil meč in z njim posekal trola. Ko je zjutraj prišel ven, so bile kraljične že do pasu nad zemljo. Drugo noč se je godilo enako; le da je imel trol, ki je prišel tedaj, šest glav in šest šib ter ga je bičal še huje kakor prejšnji. A ko je tistega jutra prišel ven, so kraljične gledale iz zemlje že do meč. Tretjo noč je prišel trol z devetimi glavami in devetimi šibami ter mladeniča tako dolgo tepel in bičal, da je nazadnje omedlel;

tedaj ga je trol pograbil in zalučal ob steno, pri tem pa je posoda padla na tla in ga poškropila s svojo vsebino, tako da je bil spet zdrav kakor prej. Ni se obotavljal: pograbil je meč in posekal trola. Ko je tistega jutra prišel iz gradu, so kraljične stale povsem nad zemljo. Najmlajšo je vzel za svojo kraljico in z njo dolgo živel srečno in zadovoljno.

Nazadnje pa si je zaželel, da bi šel za nekaj časa domov obiskat starše. Njegovi kraljici to ni bilo po volji; ker pa je tako hrepenel po domu in je na vsak način hotel oditi, mu je rekla: »Nekaj mi moraš obljubiti: da boš storil le tisto, za kar te bo prosil oče, ne pa tistega, za kar te bo prosila mati.« To ji je obljubil. Nato mu je dala prstan, ki je imel takšno moč, da si je tisti, ki ga je nosil, lahko zaželel dvoje, kar koli je hotel. Zaželel si je torej, da bi bil doma, in starša se nista mogla načuditi, kako imeniten in postaven je postal.

Ko je bil že nekaj dni doma, je mati hotela, naj gre na grad in kralju pokaže, kakšen mož je postal. Oče je rekel: »Ne, tega naj ne stori, saj ga potem še ta čas ne bova mogla imeti zase.« A nič ni pomagalo; mati ga je tako dolgo prosila in rotila, da je naposled šel. Ko je prišel na grad, je bil po oblačilih in vsem drugem imenitnejši od tamkajšnjega kralja. Temu to ni bilo prav nič všeč, zato je rekel: »No, ti lahko vidiš, kakšna je moja kraljica, jaz pa tvoje ne morem videti. Ne verjamem, da imaš tako lepo kraljico.« »Bog daj, da bi stala tukaj, pa bi že videl!« je rekel mladi kralj in v hipu je stala pred njima. Toda bila je silno žalostna in mu je rekla: »Zakaj me nisi ubogal in poslušal, kaj ti je rekel oče? Zdaj se moram takoj vrniti domov, ti pa si porabil obe svoji želji.« Nato mu je v lase privezala prstan, na katerem je bilo zapisano njeno ime, in si zaželela domov.

Mladi kralj je bil tedaj globoko nesrečen in dan za dnem je mislil samo na to, kako bi se vrnil k svoji kraljici. Poskusiti moram, ali lahko kje izvem, kje je Hvidtenland, si je mislil in se odpravil v svet. Ko je že nekaj časa hodil, je prišel do gore; tam je srečal moža, ki je bil gospodar vseh gozdnih živali — prišle so namreč, kadar je zatrobil na svoj rog — in kralj ga je povprašal po Hvidtenlandu. »Sam ne vem,« mu je odgovoril mož, »bom pa vprašal svoje živali.« Nato jih je s trobljenjem sklical in vprašal, ali katera izmed njih ve, kje leži Hvidtenland, a nobena ni vedela.

Mož mu je tedaj dal par smuči. »Ko boš stopil nanje,« je dejal, »te bodo ponesle k mojemu bratu, ki živi sto milj od tod; on je gospodar vseh ptic v zraku;

njega vprašaj! Ko prispeš, pa smuči samo obrni s konicama proti sem, pa se bodo same vrnile domov.« Ko je kralj prispel tja, je smuči obrnil tako, kakor mu je naročil gospodar živali, in vrnile so se nazaj.

Spet je povprašal po Hvidtenlandu in mož je s trobljenjem sklical vse ptice ter jih vprašal, ali katera izmed njih ve, kje leži Hvidtenland. Ne, nobena ni vedela. Dolgo za drugimi pticami je prišla še stara orlica, ki je ni bilo celih deset let, a tudi ona ni vedela. »No, prav,« je rekel mož, »pa ti posodim par smuči; ko boš stopil nanje, te bodo ponesle k mojemu bratu, ki živi sto milj od tod. On je gospodar vseh rib v morju; njega povprašaj. Le smuči ne pozabi obrniti nazaj!« Kralj se je zahvalil, stopil na smuči, in ko je prispel h gospodarju morskih rib, jih je obrnil, pa so se vrnile tako kakor prejšnje. Nato je spet povprašal po Hvidtenlandu.

Mož je tedaj s trobljenjem sklical ribe, vendar nobena ni nič vedela; nazadnje je prišla še stara, prastara ščuka, ki jo je le stežka priklical. Ko jo je vprašal, je rekla: »O, tisti kraj pa dobro poznam, saj sem bila tam deset let kuharica.

Jutri grem spet tja, kajti kraljica, ki ji je izginil kralj, se bo poročila z drugim.« »Če je tako, ti bom dal nasvet,« je rekel mož. »Tamle na močvirju stojijo trije bratje, ki se že sto let prepirajo in pretepajo za klobuk, plašč in par škornjev. Kdor ima te tri reči, lahko postane neviden in se po svoji želji prestavi še tako daleč. Reci jim, da bi rad te reči preizkusil, potem pa boš razsodil med njimi.« Kralj se je zahvalil, odšel in storil tako. »Za kaj se tukaj prepirate in pretepate na veke vekov?« je vprašal brate. »Dovolite mi, da te reči preizkusim, pa bom razsodil med vami.« Z veseljem so privolili, ko pa je dobil klobuk, plašč in škornje, je rekel: »Ko se naslednjič srečamo, boste slišali razsodbo!« In že si je zaželel proč.

Ko je letel po zraku, se je srečal s severnim vetrom. »Kam pa kam?« ga je vprašal severni veter. »V Hvidtenland,« je odgovoril kralj in mu povedal, kaj se mu je zgodilo. »No,« je rekel severni veter, »ti boš najbrž potoval nekoliko hitreje, jaz moram namreč v vsak kot zavel in zapihati. Ko pa prispeš, se postavi na stopnice ob vratih, jaz pa bom prihrumel, kakor da hočem odpihniti ves grad. Ko bo potem kraljevič, ki naj bi dobil tvojo kraljico, prišel ven pogledat, kaj se dogaja, ga zgrabi za vrat in ga vrzi ven, jaz pa bom že poskrbel, da ga spravim proč.« Kralj je storil, kakor mu je naročil severni veter: postavil se je na stopnice, in ko je severni veter prihrumel in zabučal ter tako stresel grajsko steno, da se je grad zamajal, je kraljevič prišel ven pogledat, kaj se dogaja. A brž ko se je prikazal, ga je kralj zgrabil za vrat in ga vrgel ven, severni veter pa ga je odnesel s seboj. Ko se ga je tako znebil, je kralj stopil v grad. Kraljica ga sprva ni prepoznala, saj je od dolgega tavanja in žalosti tako shujšal in obledel; ko pa ji je pokazal prstan, se je iz srca razveselila in potem so obhajali pravo svatbo, o kateri se je glas raznesel daleč naokrog.