Prevod

Nekoč je živela stara žena, ki je imela sina. Ker je bila zelo uboga in bolehna, je moral fant namesto nje v kaščo po moko za kosilo. Ko pa je stopil na stopnice pred kaščo, je privršal severni veter, mu iztrgal moko in jo odnesel po zraku. Fant je šel znova v kaščo po moko, toda ko je stopil na stopnice, je severni veter spet privršal in mu jo odnesel. Tako se je zgodilo tudi tretjič. Fant se je silno razjezil, in ker se mu je zdelo nezaslišano, da severni veter tako ravna, je sklenil, da ga poišče in zahteva moko nazaj.

Odpravil se je torej na pot, toda pot je bila dolga. Hodil je in hodil, dokler ni naposled prišel do severnega vetra. »Dober dan,« je rekel fant, »in hvala za zadnjič.« »Dober dan,« je odgovoril severni veter s svojim globokim, robatim glasom, »in tudi tebi hvala za zadnjič.« »Kaj bi rad?« je še vprašal. »No,« je odvrnil fant, »prosil bi te, če bi bil tako dober in mi vrnil moko, ki si mi jo vzel na stopnicah pred kaščo. Saj imava že tako malo, in če nama boš odnašal še tisto trohico, ki jo imava, nama ne preostane drugega, kakor da umreva od lakote.« »Moke nimam,« je rekel severni veter, »ker pa si v tolikšni stiski, ti bom dal prt, ki ti priskrbi vse, kar si poželiš, če mu le rečeš: ‚Prt, razgrni se in pogrni z vsemi mogočimi slastnimi jedmi!‘« S tem je bil fant prav zadovoljen. Ker pa je bila pot tako dolga, da v enem dnevu ni mogel priti domov, se je spotoma ustavil v gostilni. Ko so gostje, ki so bili že tam, sedli k večerji, je razgrnil prt po mizi v kotu in rekel: »Prt, razgrni se in pogrni z vsemi mogočimi slastnimi jedmi!« Komaj je izrekel te besede, je prt že storil, kar mu je velel. Vsem se je to zdelo čudovito, še posebno pa gostilničarki. Ko se je zato znočilo in so vsi zaspali, je fantov prt vzela in na njegovo mesto položila drugega, ki je bil na las podoben tistemu, ki ga je fant dobil od severnega vetra, le da ni znal postreči niti s suhim kruhom.

Ko se je fant zbudil, je vzel svoj prt in odšel, še tisti dan pa je prišel domov k materi. »No,« je rekel, »bil sem pri severnem vetru. Prav pošten mož je, saj mi je dal tale prt, in če mu samo rečem: ‚Prt, razgrni se in pogrni z vsemi mogočimi slastnimi jedmi!‘ dobim toliko hrane, kolikor si je poželim.« »Seveda, seveda,« je rekla mati, »a dokler ne vidim, ne verjamem.« Fant je brž pristavil mizo, razgrnil po njej prt in rekel: »Prt, razgrni se in pogrni z vsemi mogočimi slastnimi jedmi!« Toda prt ni postregel niti z grižljajem kruha.

»Nič drugega mi ne preostane, kakor da grem spet k severnemu vetru,« je rekel fant in se odpravil na pot. Pozno popoldne je prišel tja, kjer je prebival severni veter.

»Dober večer,« je rekel fant. »Dober večer,« je rekel severni veter. »Rad bi povračilo za moko, ki si mi jo vzel,« je rekel fant, »saj prt, ki sem ga dobil, ni bil za nobeno rabo.« »Moke nimam,« je rekel severni veter, »tule pa imaš kozla, ki iztreblja same zlate dukate, če mu le rečeš: ‚Kozel moj, delaj denar!‘« Fant je bil s tem prav zadovoljen. Ker pa je bilo do doma tako daleč, da še isti dan ni mogel priti tja, je spet prenočil pri gostilničarju. Preden je kaj naročil, je preizkusil kozla, da bi videl, ali je res, kar mu je povedal severni veter, in vse je bilo natanko tako. Ko pa je gostilničar to videl, se mu je zazdelo, da je to imeniten kozel. Brž ko je fant trdno zaspal, je pripeljal drugega, ki seveda ni iztrebljal zlatih dukatov, in ga postavil na njegovo mesto.

Naslednje jutro se je fant odpravil na pot. Ko je prišel domov k materi, je rekel: »Severni veter je vendarle dober mož. Zdaj mi je dal kozla, ki zna delati zlate dukate, če mu le rečem: ‚Kozel moj, delaj denar!‘« »Seveda, seveda,« je rekla mati, »same prazne besede so te, in dokler ne vidim, ne verjamem.« »Kozel moj, delaj denar!« je rekel fant;

toda tisto, kar je kozel spustil iz sebe, ni bil denar. Zato je šel spet k severnemu vetru in mu povedal, da kozel ni za nobeno rabo in da hoče povračilo za moko. »No, zdaj ti nimam dati ničesar drugega,« je rekel severni veter, »kakor tisto staro gorjačo, ki stoji tamle v kotu. Toda takšna je, da začne udrihati, ko rečeš: ‚Gorjača moja, udri!‘ in udriha, dokler ne rečeš:

‚Gorjača moja, miruj!‘« Ker je bila pot domov dolga, se je fant tudi tisti večer ustavil pri gostilničarju. Ker pa se mu je že svitalo, kaj se je zgodilo s prtom in kozlom, se je takoj ulegel na klop, začel smrčati in se delal, da spi. Gostilničar, ki je slutil, da je tudi gorjača za nekaj dobra, je poiskal drugo, ki ji je bila podobna, in jo hotel zamenjati, saj je mislil, da fant spi in smrči. Toda prav ko je hotel seči po njej, je fant zavpil: »Gorjača moja, udri!« Gorjača je začela tako mlatiti po gostilničarju, da je skakal čez mize in klopi ter vpil in kričal: »O ljubi Bog! O ljubi Bog! Ustavi gorjačo, sicer me bo ubila! Vrnil ti bom prt in kozla!« Ko se je fantu zazdelo, da jih je gostilničar dobil dovolj, je rekel: »Gorjača moja, miruj!« Vzel je prt in ga vtaknil v žep, prijel gorjačo, kozlu okoli rogov privezal vrv in se z vsem skupaj odpravil domov. To pa je bilo pošteno povračilo za moko!