Prevod

Nekoč je živel mož, ki je imel nekje visoko v pobočju senožet, na njej pa senik, kamor je spravljal krmo. Toda zadnja leta v seniku menda ni bilo prida sena, bi rekel; vsako kresno noč, ko je bila trava najlepša in najbujnejša, je bila senožet popasena do golega, kakor da bi se ponoči tam pasla cela čreda. To se je zgodilo enkrat in se je zgodilo dvakrat, potem pa je bilo možu dovolj in je rekel svojim sinovom — imel je tri, tretji pa je bil Askepot, saj si lahko mislite —, da bo moral eden od njih na kresno noč prespati v seniku na oddaljeni senožeti. Tako ne gre več, da bi bila trava spet pojedena do zadnje bilke kakor prejšnji dve leti; in kdor bo šel tja, naj le dobro pazi, je dejal mož. Pa se je najstarejši ponudil, da pojde stražit senožet; že bo znal paziti na travo, je menil, tako da je ne bo dobil ne človek ne živina ne sam hudič. Proti večeru je odšel v senik in legel spat, toda kmalu po polnoči je tako zabobnelo in se je zemlja tako stresla, da so se zamajale stene in streha. Fant je skočil pokonci in jo ucvrl, kolikor so ga nesle noge; niti ozreti se ni upal in tisto noč je bila trava pojedena prav kakor prejšnja leta.

Na naslednji kresni večer je mož spet dejal, da tako ne gre, da bi leto za letom izgubljali vso travo na oddaljeni senožeti; zdaj bo moral eden od sinov tja in paziti nanjo, pa še dobro naj pazi;

in tako je hotel tisti večer poskusiti srednji sin. Odšel je v senik in legel spat, kakor je storil njegov brat; toda ponoči je zabobnelo in se je zemlja stresla še huje kakor prejšnjo kresno noč. Ko je fant to zaslišal, ga je obšel strah in jo je ucvrl, kakor da bi mu za tek plačevali.

Naslednje leto je prišel na vrsto Askeladden; ko pa se je pripravljal na pot, sta se mu druga dva smejala in se norčevala iz njega. »Ti boš pa res pravi za čuvanje sena, ti, ki ne znaš drugega kakor čepeti v pepelu in se greti,« sta dejala. A Askeladden se ni menil za njune besede; ko se je zvečerilo, je odhlačal proti oddaljeni senožeti. Tam je stopil v senik in legel, čez nekaj časa pa je začelo tako bobneti in pokati, da je bilo groza. No, če ne bo hujšega, bom že zdržal, si je mislil Askeladden. Kmalu zatem je spet počilo in zemlja se je stresla, da so bilke sena frčale okoli fanta.

No, če ne bo hujšega, bom že zdržal, si je mislil Askeladden. Tedaj pa je še tretjič zabobnelo in se je zemlja tako stresla, da je fant mislil, da so se stene in streha podrle;

ko pa je minilo, je naenkrat vse okoli njega obmirovalo. Le ali bo spet začelo? si je mislil Askeladden. Pa ni; vse je bilo tiho in je ostalo tiho, in ko je še malo poležal, je zaslišal, kakor da tik pred vrati senika stoji konj in žveči. Pritihotapil se je k priprtim vratom, da bi pogledal, kaj je; in res je tam stal konj in mulil travo. Tako velikega, rejenega in lepega konja Askeladden še ni videl. Na njem sta bila sedlo in uzda, zraven pa popoln viteški oklep, in vse je bilo iz bakra, tako zloščenega, da se je kar bleščal. Aha, ti nam torej žreš seno, si je mislil fant, temu bom pa že naredil konec. Hitro je potegnil na dan svoje kresilo in ga vrgel čez konja; ta se ni mogel več premakniti z mesta in je postal tako krotek, da je fant lahko počel z njim, kar je hotel. Zajahal ga je in odjezdil na kraj, za katerega ni vedel nihče drug; tam ga je skril. Ko se je vrnil domov, sta se brata smejala in ga spraševala, kako se mu je godilo. »Najbrž nisi dolgo poležaval v seniku, če si sploh prišel do senožeti,« sta dejala. »V seniku sem ležal do sončnega vzhoda, pa nisem ničesar ne slišal ne videl,« je rekel fant. »Bogve, česa sta se tako prestrašila.« »No, bomo že videli, kako si pazil na senožet,« sta odvrnila brata; ko pa sta prišla tja, je bila trava prav tako visoka in gosta kakor zvečer.

Naslednjo kresno noč je bilo enako: nobeden od obeh bratov si ni upal na oddaljeno senožet čuvat trave, Askeladden pa si je upal. In zgodilo se je natanko isto kakor prejšnjo kresno noč: najprej je zabobnelo in se je zemlja stresla, čez čas še enkrat in nato še tretjič, le da so bili tokrat vsi trije potresi veliko, veliko močnejši. Nato je spet naenkrat vse potihnilo in fant je zaslišal, da pred vrati senika nekaj žveči;

kar se je dalo potiho, se je pritihotapil k priprtim vratom — in res! Tik ob steni je spet stal konj in mulil travo. Bil je še veliko večji in bolj rejen od prejšnjega; na hrbtu je imel sedlo, na glavi uzdo, zraven pa popoln viteški oklep — vse iz bleščečega srebra in tako razkošno, da si lepšega ne bi mogel želeti. Aha, ti nam torej nocoj žreš seno, si je mislil fant, temu bom pa že naredil konec. Potegnil je na dan svoje kresilo in ga vrgel čez konjsko grivo; konj je obstal, krotek kakor jagnje. Fant je tudi tega konja odjezdil na kraj, kjer je imel prvega, potem pa se vrnil domov. »Danes je na senožeti gotovo lepo videti,« sta dejala brata. »O, pa še kako!« je rekel Askeladden.

Spet sta morala tja in trava je bila prav tako gosta in visoka kakor prej, vendar zaradi tega nista bila nič prijaznejša do Askeladdna. Ko je prišla tretja kresna noč, si nobeden od starejših bratov ni upal prespati v seniku na oddaljeni senožeti in paziti na travo; tisto noč, ko sta ležala tam, sta se tako na smrt prestrašila, da tega nikoli več nista pozabila. Askeladden pa si je upal; in zgodilo se je natanko isto kakor prejšnji dve noči: zemlja se je trikrat stresla, vsakič huje, ob zadnjem potresu je fanta premetavalo od ene stene senika do druge, potem pa je naenkrat vse potihnilo. Ko je še malo poležal, je zaslišal, da pred vrati senika nekaj žveči; spet se je pritihotapil k priprtim vratom — in tik pred njimi je stal konj, veliko, veliko večji in bolj rejen od obeh, ki ju je že ujel. Aha!

Ti nam torej tokrat žreš seno, si je mislil fant; temu bom pa že naredil konec. Naglo je izvlekel kresilo in ga vrgel čez konja; ta je obstal, kakor bi bil pribit na tla, in fant je lahko počel z njim, kar je hotel. Odjezdil je tja, kjer je imel druga dva, nato pa se je vrnil domov. Tam sta se brata norčevala iz njega kakor prejšnjikrat; tisto noč je gotovo dobro pazil na travo na senožeti, sta dejala, saj je bil videti, kakor da še zdaj hodi v spanju. A Askeladden se ni menil zanju, samo rekel jima je, naj gresta pogledat. Šla sta in trava je bila tudi tokrat prav tako lepa in gosta.

Kralj dežele, v kateri je živel Askeladdnov oče, je imel hčer, ki je ni hotel dati nikomur drugemu kakor tistemu, ki bi prijezdil na vrh Steklene gore — blizu kraljevega gradu je namreč stala visoka, visoka Steklena gora, gladka kakor led. Prav na vrhu naj bi sedela kraljična s tremi zlatimi jabolki v naročju, in kdor bi prijezdil do nje in vzel vsa tri zlata jabolka, bi dobil njo in pol kraljestva. To je dal kralj razglasiti pred vsemi cerkvami po vsej deželi in še po mnogih drugih kraljestvih. Kraljična je bila tako lepa, da se je vsakdo, ki jo je videl, moral zaljubiti vanjo, naj je hotel ali ne — in lahko si mislite, da so jo vsi kraljeviči in vitezi hoteli osvojiti, povrhu pa še pol kraljestva. Zato so prijezdili z vseh koncev sveta, tako sijajno opravljeni, da se je kar bleščalo od njih, in na takih konjih, da so kar poplesavali; in ni ga bilo med njimi, ki ne bi mislil, da bo prav on dobil kraljično.

Ko je napočil dan, ki ga je določil kralj, se je ob Stekleni gori trlo vitezov in kraljevičev. Tja je hotel prav vsak, ki je mogel hoditi ali se vsaj plaziti, da bi videl, kdo bo osvojil kraljično, in tudi Askeladdnova brata sta se hotela odpraviti;

njega pa nikakor nista hotela vzeti s seboj, saj bi se jima ljudje samo posmehovali, če bi hodila s takim spakom, tako umazanim in sajastim, kakršen je bil, ker je zmeraj čepel v pepelu in brskal po njem, sta dejala. »No, prav tako dobro grem lahko sam kakor brez družbe,« je rekel Askeladden. Ko sta brata prišla do Steklene gore, so se vsi kraljeviči in vitezi že poganjali vanjo, da so se jim konji kar penili. Toda kaj prida jim to ni pomagalo, vam rečem, kajti brž ko so konji položili kopito na goro, jim je zdrsnilo in nihče se ni povzpel niti nekaj komolcev visoko. Pa saj ni bilo čudno, ker je bila gora gladka kakor steklena šipa in strma kakor hišna stena. Toda kraljično in pol kraljestva bi bili vsi radi imeli, zato so jezdili in drseli, kaj drugega pa iz tega ni bilo.

Nazadnje so bili vsi konji tako utrujeni, da niso več zmogli, in tako prepoteni, da se je pena kar cedila z njih; vitezi so morali odnehati. Kralj je že razmišljal, da bi dal razglasiti, naj se ježa naslednji dan začne znova, če bi šlo tedaj kaj bolje; prav takrat pa je prijezdil vitez na tako lepem konju, kakršnega še nihče ni videl. Imel je bakren oklep in bakreno uzdo, vse tako zloščeno, da se je kar svetilo. Drugi so mu klicali, da mu ni treba niti poskušati prijezditi na Stekleno goro, saj tako ali tako nič ne pomaga; on pa se za to ni zmenil. Odjezdil je naravnost proti Stekleni gori in se brez težav povzpel po njej, in to kar precej visoko, nekako do tretjine;

tam pa je obrnil konja in odjezdil nazaj dol. Kraljični se je zdelo, da tako lepega viteza še nikoli ni videla, in medtem ko je jezdil, je sedela in mislila: Bog daj, da bi le prišel na vrh! Ko pa je videla, da je obrnil konja, je vrgla za njim eno od zlatih jabolk in to se mu je zakotalilo v čevelj. Brž ko je prijezdil z gore, pa je odjezdil proč, in to tako hitro, da nihče ni vedel, kam je izginil. Tisti večer so morali vsi kraljeviči in vitezi pred kralja, da bi tisti, ki je prijezdil tako visoko po Stekleni gori, pokazal zlato jabolko, ki mu ga je vrgla kraljična. Toda nihče ga ni imel; prihajali so drug za drugim in nobeden ni mogel pokazati jabolka.

Zvečer sta se tudi Askepotova brata vrnila domov in na dolgo in široko pripovedovala o ježi na Stekleno goro: kako sprva nihče ni mogel niti koraka navzgor. »Potem pa je prišel nekdo z bakrenim oklepom in bakreno uzdo, tako sijoč, da se je že od daleč bleščalo od njega,« sta dejala, »in ta je znal jezditi! Povzpel se je čez tretjino Steklene gore in gotovo bi lahko prijezdil prav na vrh, če bi le hotel; a tam je obrnil, ker se mu je za tistikrat menda zdelo dovolj.« »O, tega bi si pa tudi jaz rad ogledal,« je dejal Askeladden — kakor po navadi je čepel ob ognjišču in brskal po pepelu. »Ti že!« sta rekla brata. »Ravno pravšnji si za med tako imenitne gospode, ti grda pokveka, ki tam čepiš!« Naslednji dan sta se brata spet hotela odpraviti in Askepot je tudi tokrat prosil, ali bi smel z njima gledat jezdece; a ne, tega mu nikakor nista dovolila, za kaj takega je pregrd in preveč umazan, sta rekla. »No, prav, tudi jaz grem prav tako rad sam kakor brez družbe,« je rekel Askepot.

Ko sta brata prišla do Steklene gore, so vsi kraljeviči in vitezi spet začeli jezditi, in lahko si mislite, da so tokrat svoje konje dobro podkovali; a nič ni pomagalo: jezdili so in drseli kakor prejšnji dan in nihče ni prišel niti komolec visoko;

ko pa so konje tako izmučili, da niso več zmogli, so morali spet vsi odnehati. Kralj je že mislil razglasiti, da bodo naslednji dan še zadnjič poskusili, če bi šlo tedaj morda kaj bolje. Potem pa si je premislil: še malo bo počakal, je menil, če bi se tudi danes prikazal tisti v bakrenem oklepu. Tega niso nikjer opazili, kar naenkrat pa je prijezdil nekdo na konju, ki je bil veliko, veliko lepši od konja viteza v bakrenem oklepu. Ta je imel srebrn oklep, srebrno sedlo in srebrno uzdo, vse tako zloščeno, da se je že od daleč svetilo in bleščalo. Drugi so mu spet klicali, da mu ni treba niti poskušati jezditi na Stekleno goro, ker tako in tako nič ne pomaga; vitez pa se za to ni zmenil. Odjezdil je naravnost do Steklene gore in se povzpel še više kakor tisti v bakrenem oklepu; ko pa je prišel do dveh tretjin, je obrnil konja in odjezdil nazaj dol. Kraljični je bil ta še bolj všeč in sedela je ter si želela, da bi le prišel na vrh; ko pa je videla, da je obrnil, je vrgla za njim drugo jabolko, in to se mu je zakotalilo v čevelj. Brž ko je prijezdil s Steklene gore, je odjezdil tako hitro, da nihče ni videl, kam je izginil.

Zvečer, ko so morali vsi pred kralja in kraljično, da bi tisti, ki je imel zlato jabolko, to pokazal, so prihajali drug za drugim, toda zlatega jabolka ni imel nihče. Kakor prejšnji dan sta se brata tudi tisti večer vrnila domov in pripovedovala, kako je bilo: da so vsi jezdili, a nihče ni mogel navzgor. »Nazadnje pa je prišel nekdo v srebrnem oklepu, pa tudi srebrno uzdo in srebrno sedlo je imel,« sta dejala, »in ta je znal jezditi! Povzpel se je nekako do dveh tretjin, potem pa je spet obrnil. Ta je bil pravi junak in njemu je kraljična vrgla drugo zlato jabolko,« sta rekla brata.

»O, tudi tega bi si rad ogledal,« je rekel Askeladden. »O ja, ta se je svetil še malo bolj kakor pepel, po katerem brskaš, ti grda sajasta pokveka!« sta rekla brata.

Tretji dan je bilo vse tako kakor prejšnje dni: Askeladden je hotel z njima gledat ježo, onadva pa ga nista hotela vzeti s seboj; in ko sta prišla do Steklene gore, nihče ni mogel niti komolec visoko. Vsi so čakali na tistega v srebrnem oklepu, a o njem ni bilo ne duha ne sluha. Nazadnje pa je prijezdil nekdo na tako lepem konju, da mu še nihče ni videl para; imel je zlat oklep, zlato sedlo in zlato uzdo, vse tako sijoče, tako sijoče, da se je že daleč naokrog svetilo in bleščalo. Drugi vitezi in kraljeviči mu še zaklicati niso utegnili, da nima smisla poskušati, tako so ostrmeli nad njegovim sijajem. Odjezdil je naravnost proti Stekleni gori in švignil navzgor, kakor da to ni nič, tako da si kraljična še zaželeti ni utegnila, da bi prišel prav na vrh. Brž ko je prijezdil do nje, ji je iz naročja vzel tretje zlato jabolko, nato obrnil konja in odjezdil nazaj dol; še preden so se prav zavedeli, pa jim je že izginil izpred oči.

Ko sta se brata zvečer vrnila domov, sta na dolgo in široko pripovedovala, kako je tisti dan potekala ježa, nazadnje pa sta povedala tudi o vitezu v zlatem oklepu.

»Ta je bil šele junak! Tako sijajnega viteza ni nikjer na svetu!« sta rekla brata. »O, tega bi si pa tudi jaz rad ogledal!« je rekel Askeladden. »Ja, saj kup oglja, po katerem riješ, niti približno ne žari tako, ti grda sajasta pokveka!« sta rekla brata.

Naslednji dan so morali vsi vitezi in kraljeviči pred kralja in kraljično — zvečer je bilo menda že prepozno, bi rekel —, da bi tisti, ki je imel zlato jabolko, to pokazal. A prihajali so drug za drugim, najprej kraljeviči in potem vitezi, zlatega jabolka pa ni imel nihče. »Toda nekdo ga mora imeti,« je rekel kralj, »saj smo vendar vsi videli, da je nekdo prijezdil na vrh in ga vzel.« Nato je ukazal, naj vsi v deželi pridejo na grad in pokažejo zlato jabolko, če ga imajo. In so prihajali drug za drugim, a zlatega jabolka ni imel nihče; nazadnje sta prišla tudi Askeladdnova brata. Bila sta zadnja, zato je kralj vprašal, ali res ni v kraljestvu nikogar več. »O, pač, imava še brata,« sta rekla, »a ta gotovo ni vzel zlatega jabolka; nobenega od teh dni se ni premaknil iz pepela.« »To nič ne de,« je rekel kralj. »Če so bili že vsi drugi na gradu, naj pride še on.« In tako je moral v kraljevi grad tudi Askeladden.

»Ali imaš ti zlato jabolko?« je vprašal kralj. »Da, tu je prvo in tu drugo, pa še tretje je tukaj,« je rekel Askeladden in iz žepa potegnil vsa tri zlata jabolka. Hkrati je odvrgel sajaste cunje in pred njimi je stal v zlatem oklepu, tako sijajen, da se je kar bleščalo od njega. »Da, dobil boš mojo hčer in pol kraljestva; pošteno si si zaslužil oboje,« je rekel kralj. Potem je bila svatba in Askelad je dobil kraljično. Na tisti svatbi so se, vam rečem, pošteno gostili in veselili, kajti veseljačiti so znali vsi, čeprav niso znali prijezditi na Stekleno goro; in če se še niso naveličali, se veselijo še danes.