Prevod

Nekoč, v davnih, davnih časih, sta živela dva brata; eden je bil bogat, drugi reven. Ko je napočil sveti večer, revež doma ni imel niti grižljaja zabele ne kruha, zato je šel k bratu in ga v božjem imenu prosil za kaj malega za božič. Najbrž ni bilo prvič, da mu je moral brat kaj dati, in tudi tokrat ga ni bil posebno vesel. »Če storiš, kar ti naročim, dobiš celo svinjsko gnjat,« je rekel. Revež je pri priči obljubil in se zahvalil. »Na, tu jo imaš, zdaj pa pojdi naravnost v pekel!« je rekel bogataš in mu vrgel gnjat. »No, kar sem obljubil, moram držati,« je rekel drugi, vzel gnjat in se odpravil;

hodil je in hodil ves dan, ob mraku pa je prišel do kraja, kjer je tako prijetno svetilo. Tukaj bo, si je mislil mož z gnjatjo. Zunaj v drvarnici je stal starec z dolgo belo brado in sekal drva za božič. »Dober večer!« je pozdravil mož z gnjatjo. »Dober večer tudi tebi! Kam pa tako pozno?« je vprašal starec. »V pekel grem, če sem le na pravi poti,« je odgovoril revež. »Prav si prišel, tukaj je,« je rekel starec. »Ko boš stopil noter, bodo vsi hoteli kupiti tvojo gnjat, kajti svinjina je v peklu redka jed; a ne prodaj je, razen če ti zanjo dajo ročni mlinček, ki stoji za vrati.

Ko prideš spet ven, te bom naučil, kako ga ustaviti; za marsikaj ti bo prišel prav.« Mož z gnjatjo se je zahvalil za dober nasvet in potrkal pri hudiču.

Ko je vstopil, se je zgodilo natanko tako, kakor je napovedal starec: vsi hudiči, veliki in majhni, so se zgrnili okoli njega kakor mravlje okoli črva in za gnjat ponujali drug čez drugega.

»Pravzaprav sva jo z ženo nameravala pojesti za večerjo na sveti večer, a ker ste tako željni skomin po njej, vam jo bom pač prepustil,« je rekel mož. »Toda če jo že prodam, hočem zanjo tisti ročni mlinček, ki stoji tamle za vrati.« Hudič se je nerad ločil od njega, zato je z možem barantal in se pogajal, a ta ni odnehal, in nazadnje mu ga je moral hudič izročiti. Ko je mož prišel na dvorišče, je starega drvarja vprašal, kako naj mlinček ustavi, in ko se je tega naučil, se je zahvalil in se kar najhitreje odpravil domov; vendar je prišel šele, ko je na božično noč ura odbila dvanajst.

»Kje za božjo voljo se vendar mudiš?« ga je vprašala žena. »Uro za uro že sedim tukaj in nestrpno čakam, pa nimam niti dveh polen, da bi ju prekrižala pod loncem za božično kašo.« »Saj nisem mogel priti prej, po marsikaj sem moral in tudi pot je bila dolga.

A zdaj boš videla,« je rekel mož, postavil mlinček na mizo in mu naročil, naj namelje najprej sveč, nato prt, potem pa jedače in pijače in vsega dobrega, kar sodi na mizo na sveti večer; in kar mu je ukazal, to je mlinček namlel. Žena se je kar naprej križala in hotela izvedeti, kje je mož dobil mlinček, on pa ji ni hotel povedati. »Kaj ti mar, kje sem ga dobil; saj vidiš, da mlinček dobro melje in mu voda ne zmrzne,« je rekel mož. Nato je namlel jedače in pijače in vseh mogočih dobrot za vse božične praznike, tretji dan pa je povabil prijatelje, saj je hotel prirediti gostijo.

Ko je bogati brat videl vse, kar je bilo pri hiši, kjer so gostovali, ga je popadel silen bes, saj bratu ni privoščil ničesar. »Na sveti večer je bil v taki stiski, da je prišel k meni in me v božjem imenu prosil za kaj malega, zdaj pa prireja gostijo, kakor da je grof ali kralj,« je govoril drugim. — »Kje, pri vseh peklenščkih, pa si dobil vse to bogastvo?« je vprašal brata. »Za vrati,« je odgovoril lastnik mlinčka, kajti ni se mu zdelo vredno, da bi mu polagal račune; pozneje zvečer, ko mu je pijača že malo stopila v glavo, pa se ni mogel več zadržati in je prinesel mlinček. »Tu vidiš tistega, ki mi je priskrbel vse bogastvo,« je rekel in pustil, da je mlinček namlel zdaj to, zdaj ono. Ko je brat to videl, je na vsak način hotel imeti mlinček in po dolgem pregovarjanju ga je res lahko dobil, vendar je moral zanj plačati tristo tolarjev, mož pa ga je smel obdržati do košnje; kajti če ga bom imel tako dolgo, si bom lahko namlel hrane za dolga leta, si je mislil. Lahko si mislite, da mlinček medtem ni zarjavel, in ko je prišla košnja, ga je dobil brat; drugi pa se je dobro pazil, da bi ga naučil, kako ga ustaviti.

Bogataš je mlinček prinesel domov zvečer, zjutraj pa je ženi naročil, naj gre za kosci raztresat travo, on pa bo danes sam pripravil kosilo, je dejal.

Ko se je bližal čas kosila, je postavil mlinček na kuhinjsko mizo. »Melji slanike in močnik, pa hitro in dobro!« je rekel mož in mlinček je začel mleti slanike in močnik, najprej je napolnil vse sklede in korita, potem pa se je vse razlilo po kuhinjskih tleh.

Mož je šaril in vrtel ter skušal mlinček ustaviti, toda kakor koli ga je obračal in tipal po njem, je ta še kar mlel in kmalu je močnik segel že tako visoko, da bi mož skoraj utonil. Tedaj je sunkoma odprl vrata v izbo, a ni trajalo dolgo, ko je mlinček napolnil še izbo, in mož je le s skrajno muko dosegel kljuko pod poplavo močnika.

Ko mu je uspelo odpreti vrata, se ni več mudil v izbi; planil je ven, slaniki in močnik pa za njim, da je kar drlo po dvorišču in njivah.

Ženi, ki je zunaj raztresala seno, se je medtem zdelo, da kosila predolgo ni in ni. »Če nas mož ne pokliče domov, bomo pa šli sami; najbrž mu kuhanje močnika ne gre preveč od rok, pa mu bom morala pomagati,« je rekla koscem. In so se počasi odpravili domov, a ko so prišli nekoliko više po bregu, so jim nasproti pridrveli slaniki, močnik in kruh, vse pomešano in premetavajoče se, pred poplavo pa mož sam. »Bog daj, da bi imel vsak izmed vas sto želodcev, le pazite, da ne utonete v močniku za kosilo!« je vpil mož ter švignil mimo njih, kakor da mu je sam zlodej za petami, in stekel navzdol tja, kjer je živel brat. Za božjo voljo ga je prosil, naj vzame mlinček nazaj, in to pri priči;

»če bo mlel še eno uro, bo vsa vas pokončana od slanikov in močnika,« je rekel. Toda brat ga nikakor ni hotel vzeti, dokler mu drugi ne plača še tristo tolarjev, in ni mu preostalo drugega, kakor da jih je dal. Zdaj je imel revež denar in mlinček in ni trajalo dolgo, ko si je postavil domačijo, veliko imenitnejšo od bratove; z mlinčkom si je namlel toliko zlata, da jo je obložil s samimi zlatimi ploščami, in ker je stala tik ob morski obali, se je lesketala in bleščala daleč po morju. Vsi, ki so pluli mimo, so hoteli zaviti tja in obiskati bogataša na zlati domačiji, vsi pa so si želeli ogledati tudi čudežni mlinček, saj se je glas o njem razširil daleč naokrog in ni bilo nikogar, ki ne bi slišal zanj.

Čez dolgo časa je prišel tudi neki ladijski kapitan, ki si je hotel ogledati mlinček; vprašal je, ali zna mleti sol. »Seveda, tudi sol zna mleti!« je rekel njegov lastnik, in ko je kapitan to slišal, je hotel mlinček dobiti na vsak način, naj stane, kolikor hoče; kajti če bi ga imel, si je mislil, mu ne bi bilo več treba pluti daleč čez nevarne vode po tovor soli.

Sprva se mož ni hotel ločiti od njega, toda kapitan je prosil in moledoval, nazadnje pa mu ga je le prodal in zanj dobil mnogo, mnogo tisoč tolarjev. Ko si je kapitan oprtal mlinček na hrbet, se ni dolgo obotavljal, saj se je bal, da bi si mož premislil; niti toliko časa si ni vzel, da bi vprašal, kako ga ustaviti, temveč je kar najhitreje stekel na ladjo, in ko je priplul nekoliko dlje na morje, je postavil mlinček. »Melji sol, pa hitro in dobro!« je rekel kapitan. In mlinček je začel mleti sol, da je kar brizgala na vse strani; ko je bila ladja polna, ga je kapitan hotel ustaviti, toda kar koli je storil in kakor koli je šaril po njem, je mlinček še kar enako hitro mlel, kup soli je rasel više in više, nazadnje pa je ladja potonila. Tam na morskem dnu stoji mlinček in melje še dandanes, in zato je morje slano.