Prevod

Gotovo ste že slišali o deklici, ki je stopila na kruh, da si ne bi umazala čevljev, in o tem, kako hudo se ji je zaradi tega godilo. O tem so že pisali in zgodbo tudi natisnili.

Bila je revna deklica, ponosna in prevzetna, v njej je tičalo slabo jedro, kakor pravijo. Že kot čisto majhen otrok je uživala, če je ujela muhe, jim potrgala krila in jih spremenila v plazeče se živalce. Majskega hrošča ali govnača je nabodla na buciko, nato pa mu pod noge položila zelen list ali košček papirja. Uboga živalca se ga je oprijela in ga obračala sem ter tja, da bi se rešila bucike.

»Zdaj majski hrošč bere!« je rekla mala Inger. »Poglejte, kako obrača list!« Ko je odraščala, je postajala prej slabša kakor boljša, vendar je bila lepa in prav to je bila njena nesreča; sicer bi jo gotovo strože prijeli, kakor so jo.

»Za to glavo bi bil potreben močan lug!« je govorila njena mati. »Kot otrok si mi pogosto stopala na predpasnik; bojim se, da mi boš, ko boš starejša, pogosto stopala na srce!«

In res je bilo tako. Šla je služit na deželo k imenitnim ljudem, ki so ravnali z njo, kakor da bi bila njihov otrok, in tako so jo tudi oblačili. Lepo je bila videti in njena prevzetnost je rasla.

Pri njih je bila že kakšno leto, ko so ji gospodarji rekli: »Mala Inger, vendar bi morala kdaj obiskati svoje starše!« Res se je odpravila, a le zato, da bi se pokazala; videti bi morali, kako imenitna je postala. Ko pa je prišla do vaških vrat in zagledala dekleta in mlade fante, ki so klepetali ob vaškem ribniku, prav tam pa je na kamnu počivala njena mati s svežnjem dračja, ki ga je nabrala v gozdu, se je Inger obrnila. Sram jo je bilo, da ima ona, ki je tako lepo oblečena, za mater takšno razcapanko, ki nabira vejevje. Prav nič ji ni bilo žal, da se je obrnila, le nejevoljna je bila.

Spet je minilo pol leta. »Mala Inger, nekega dne bi vendar morala domov obiskat svoje ostarele starše!« je rekla gospodinja. »Tu imaš velik hlebec pšeničnega kruha, ki jim ga lahko odneseš; veseli te bodo!«

In Inger je oblekla svojo najboljšo obleko in obula nove čevlje, privzdignila krilo in stopala prav previdno, da bi njena obutev ostala čista in lepa; tega ji res ni bilo mogoče očitati! Ko pa je prišla do kraja, kjer je steza vodila čez močvirnata tla in sta v dolgem pasu stali voda in blatna brozga, je vrgla kruh v blato, da bi stopila nanj in prišla čez s suhimi čevlji. Toda ko je z eno nogo stala na kruhu in dvignila drugo, se je kruh z njo vred začel pogrezati vse globlje in globlje. Povsem je izginila in videti je bilo le še črno, brbotajočo mlako.

To je zgodba. Kam je prišla? Prišla je k močvirski ženi, ki vari pivo. Močvirska žena je teta gozdnih vil; te so dovolj znane, o njih so pisali pesmi in jih upodabljali, o močvirski ženi pa ljudje vedo le to, da takrat, ko se poleti nad travniki dvigajo meglice, vari pivo. V njeno pivovarno se je pogreznila Inger in tam ni mogoče dolgo zdržati. Greznica je svetla, razkošna sobana v primerjavi s pivovarno močvirske žene! Vsaka kad tako smrdi, da človek ob njej omedli, kadi pa so natlačene druga na drugo. In če je kje med njimi špranja, skozi katero bi se dalo preriniti, tudi tam ne gre zaradi vseh mokrih krastač in debelih beloušk, ki se prepletajo druga z drugo. Sem se je pogreznila mala Inger; vsa ta gnusna, živa prepletena gmota je bila tako ledeno mrzla, da jo je spreletaval srh po vseh udih, da, vse bolj je otrdevala. Prilepljena je bila na kruh in ta jo je vlekel k sebi, kakor jantarni gumb privlači drobec slame.

Močvirska žena je bila doma in tistega dne sta si pivovarno ogledovala hudič in njegova prababica. Ta je stara, zelo strupena ženska, ki nikoli ne počiva; nikamor ne gre brez svojega ročnega dela in tudi tu ga je imela s seboj! Šivala je usnje za nemir, ki ga je ljudem vtikala v čevlje, da potem niso imeli miru; vezla je laži in kvačkala nepremišljene besede, ki so padle na tla, vse v škodo in pogubo. Da, stara prababica je znala šivati, vesti in kvačkati.

Zagledala je Inger, si pridržala stekelce pred očesom in jo še enkrat pogledala. »Ta deklica ima dar!« je rekla. »Prosim, da mi jo daš za spomin na ta obisk! Prav primeren podstavek bo v predsobi mojega pravnuka!«

In dobila jo je. Tako je mala Inger prišla v pekel. Ljudje ne pridejo vedno naravnost tja, lahko pridejo tudi po ovinku, če imajo dar za to.

Predsoba se je raztezala v neskončnost; človeku se je zvrtelo, če je pogledal naprej, in zvrtelo se mu je, če je pogledal nazaj. Tu je stala množica obupanih, ki so čakali, da se odprejo vrata milosti; dolgo so lahko čakali! Veliki, debeli, nerodno zibajoči se pajki so jim čez noge predli tisočletne mreže, te pa so jih stiskale kakor mučilne spone in držale kakor bakrene verige. In povrh vsega je vsako dušo razjedal večni nemir, mučen nemir. Skopuh je stal tam in pozabil ključ v svoji skrinjici z denarjem; vedel je, da tiči v ključavnici. Predolgo bi bilo naštevati vse vrste muk in trpljenja, ki so jih tam prestajali. Inger se je zdelo * strašno stati kot podstavek; kakor da bi bila od spodaj priklenjena na kruh.

»To dobiš, če hočeš imeti čiste čevlje!« si je rekla. »Poglej, kako buljijo vame!« Da, vsi so jo gledali; hudobna poželenja so jim sijala iz oči in brez glasu govorila iz kotičkov ust. Strašni so bili na pogled.

»Mene mora biti veselje gledati!« je pomislila mala Inger. »Imam lep obraz in lepa oblačila!« Obrnila je oči, saj je bil vrat preveč otrdel, da bi ga lahko premaknila. Joj, kako se je umazala v pivovarni močvirske žene, na to sploh ni pomislila. Oblačila so bila, kakor da bi jih prepljusknila ena sama velikanska kepa sluzi; belouška se ji je obesila v lase in jo udarjala po tilniku, iz vsake gube na obleki pa je kukala krastača in lajala kakor nadušljiv mops. To je bilo zelo neprijetno. »Saj so tudi drugi tu spodaj videti strašni!« se je tolažila.

Najhujša pa je bila strašna lakota, ki jo je občutila. Ali se ni mogla skloniti in odlomiti koščka kruha, na katerem je stala? Ne, hrbet ji je otrdel, roke in dlani so ji otrdele, vse telo je bilo kakor kamnit kip. Le oči je lahko obračala v glavi, jih zasukala čisto naokrog, tako da so gledale nazaj, in to je bil grozljiv pogled. Potem so prišle muhe in ji lezle čez oči, sem in tja. Mežikala je, toda muhe niso odletele, ker niso mogle; krila so jim bila potrgana, postale so plazeče se živalce. To je bila muka, in potem še tista lakota! Nazadnje se ji je zdelo, da ji drobovje žre samo sebe, in znotraj je postajala tako prazna, tako grozljivo prazna.

»Če bo to dolgo trajalo, ne bom zdržala!« je rekla, a morala je zdržati in muke so trajale naprej. Tedaj ji je na glavo padla žgoča solza, spolzela po obrazu in prsih vse do kruha; padla je še ena solza, potem jih je padlo veliko. Kdo je jokal za malo Inger? Mar ni imela tam zgoraj na zemlji matere? Solze žalosti, ki jih mati joče za svojim otrokom, vedno pridejo do njega, vendar ga ne osvobodijo, temveč žgejo in le povečajo njegove muke. In zdaj še ta neznosna lakota, pa ni mogla doseči kruha, na katerem je stala! Nazadnje je imela občutek, da se je vse v njej požrlo; bila je kakor tanka, votla cev, ki je vsrkavala vsak zvok. Jasno je slišala vse, kar so na zemlji govorili o njej, in kar je slišala, je bilo zlobno in trdo. Njena mati je sicer globoko in žalostno jokala, a zraven govorila: »Prevzetnost pride pred padcem! To je bila tvoja nesreča, Inger! Kako si užalostila svojo mater!«

Njena mati in vsi tam zgoraj so vedeli za njen greh, da je stopila na kruh, se pogreznila in izginila; pastir, ki je pasel krave, jim je to povedal, sam je videl z brega.

»Kako si užalostila svojo mater, Inger!« je rekla mati. »Da, saj sem vedela!« »Ko bi se nikoli ne rodila!« je ob tem pomislila Inger. »Veliko bolje bi bilo zame. Zdaj nič ne pomaga, če moja mati javka!«

Slišala je, kako so govorili njeni gospodarji, dobri ljudje, ki so ji bili kakor starši: »Bila je grešna deklica!« so rekli. »Ni spoštovala darov našega Gospoda, temveč jih je teptala z nogami; težko bo odprla vrata milosti!«

»Morali bi me bolje vzgajati!« je pomislila Inger. »Morali bi mi izbiti muhe iz glave, če sem jih že imela.« Slišala je, da so o njej zložili celo pesem, o »prevzetni deklici, ki je stopila na kruh, da bi imela lepe čevlje«, in peli so jo po vsej deželi.

»Koliko moram zaradi tega poslušati! In koliko zaradi tega trpeti!« je pomislila Inger. »Tudi druge bi morali kaznovati za njihove grehe! Da, potem bi bilo veliko kaznovanja! Oh, kako trpim!«

In njeno srce je postalo še trše od njene lupine. »Tu spodaj v takšni družbi pač ne moreš postati boljši! In tudi nočem biti boljša! Poglej, kako buljijo!«

In v srcu je bila jezna in zlobna do vseh ljudi. »Zdaj imajo vsaj kaj pripovedovati tam zgoraj! Oh, kako trpim!« In slišala je, kako so otrokom pripovedovali njeno zgodbo, malčki pa so ji pravili brezbožna Inger. »Tako gnusna je bila!« so govorili. »Tako hudobna, prav je, da jo pošteno mučijo!«

Iz otroških ust je vedno slišala le trde besede o sebi. Nekega dne pa, ko sta ji jeza in lakota glodali votlo lupino in je slišala svoje ime in svojo zgodbo, ki so jo pripovedovali nedolžnemu otroku, majhni deklici, je zaznala, da je mala ob zgodbi o prevzetni, gizdavi Inger planila v jok.

»Pa nikoli več ne pride gor?« je vprašala deklica. In odgovorili so ji: »Nikoli več ne pride gor!« »Kaj pa, če bi prosila odpuščanja in tega nikoli več ne bi storila?«

»Saj noče prositi odpuščanja!« so rekli. »Tako rada bi, da bi prosila!« je rekla deklica in bila povsem neutolažljiva. »Dala bi svojo hišico za punčke, če bi smela priti gor! Tako strašno je za ubogo Inger!«

Te besede so segle naravnost v Ingerino srce in ji nekako dobro dele. Prvič je nekdo rekel: »Uboga Inger!« in ni dodal niti besedice o njenih napakah; majhen, nedolžen otrok je jokal in prosil zanjo. Pri tem ji je postalo tako čudno pri srcu; tudi sama bi rada jokala, vendar ni mogla, in tudi to je bila muka.

Zgoraj so minevala leta, spodaj pa se ni nič spremenilo. Vse redkeje je slišala glasove od zgoraj, vse manj so govorili o njej. Tedaj je nekega dne zaslišala vzdih: »Inger! Inger! Kako si me užalostila! Saj sem ti rekla!« To je bila njena mati, ki je umirala.

Včasih je slišala, da so njeno ime omenjali nekdanji gospodarji, in najmilejše so bile besede, ki jih je izrekla gospodinja: »Ali te bom še kdaj videla, Inger? Človek ne ve, kam bo prišel!«

Toda Inger je dobro razumela, da njena dobra gospodinja nikoli ne more priti tja, kjer je bila ona. Tako je spet minilo dolgo in bridko obdobje. Tedaj je Inger znova zaslišala svoje ime in nad seboj zagledala nekaj, kar je sijalo kakor dve svetli zvezdi; bili sta dve mili očesi, ki sta se zapirali na zemlji. Od takrat, ko je mala deklica neutolažljivo jokala za »ubogo Inger«, je minilo toliko let, da je otrok postal stara žena, ki jo je Gospod zdaj hotel poklicati k sebi. In prav v tistem trenutku, ko so se ji dvigale misli iz vsega njenega življenja, se je spomnila tudi, kako je kot majhna deklica bridko jokala, ko je slišala zgodbo o Inger. Tisti čas in tisti vtis sta starki v njeni smrtni uri tako živo stopila pred oči, da je glasno vzkliknila: »Gospod, moj Bog, ali nisem tudi jaz kakor Inger pogosto teptala tvojega blagoslovljenega daru in ob tem nisem nič pomislila? Ali nisem tudi jaz hodila po svetu s prevzetnostjo v srcu, ti pa me v svoji milosti nisi pustil potoniti, temveč si me držal pokonci! Ne izpusti me v moji zadnji uri!«

In starkine oči so se zaprle, oči njene duše pa so se odprle za skrito. Ker je bila Inger tako živa v njenih poslednjih mislih, jo je zagledala, videla je, kako globoko je bila potegnjena, in ob tem pogledu je pobožna žena planila v jok. V nebeškem kraljestvu je stala kakor otrok in jokala za ubogo Inger! Te solze in te molitve so kakor odmev segle v votlo, prazno lupino, ki je obdajala ujeto, trpečo dušo. Preplavila jo je vsa tista ljubezen od zgoraj, o kateri ni nikoli niti pomislila: božji angel je jokal za njo! Zakaj ji je bila naklonjena ta milost? Trpeča duša je v mislih kakor zbrala vsa dejanja, ki jih je storila v zemeljskem življenju, in trepetala v joku, kakršnega Inger nikoli ni zmogla. Prevzela jo je žalost nad samo seboj; zdelo se ji je, da se zanjo vrata milosti nikoli ne morejo odpreti. In ko je v skrušenosti to spoznala, je v istem hipu v žrelo brezna posijal žarek, ki je imel večjo moč od sončnega žarka, ki raztali snežaka, kakršnega so dečki postavili na dvorišču. In tedaj je Ingerina okamnela podoba izpuhtela mnogo hitreje, kakor se snežinka, ki pade na otrokova topla usta, stopi v kapljico. Majhna ptica je v bliskovitem cikcaku poletela proti človeškemu svetu, toda vsega okoli sebe se je bala in se plašno umikala. Sram jo je bilo same sebe in vseh živih bitij, zato je naglo poiskala zavetje v temni luknji, ki jo je našla v razpadajočem zidu. Tam je čepela, vsa stisnjena vase, in trepetala po vsem telesu. Ni mogla dati glasu od sebe, saj ga ni imela. Dolgo je sedela tam, preden je lahko mirno opazovala in občutila vso lepoto zunaj! Da, res je bila lepota: zrak je bil tako svež in blag, luna je tako jasno sijala, drevesa in grmi so dišali; in tam, kjer je sedela, je bilo tako prijetno, njena pernata obleka pa tako čista in lepa. O, kako je bilo vse stvarstvo rojeno iz ljubezni in lepote! Vse misli, ki so se gibale v ptičjih prsih, so se hotele izliti v pesem, a ptica tega ni zmogla; rada bi pela kakor spomladi kukavica in slavček. Gospod, ki sliši tudi nemo hvalnico črva, je zaznal hvalnico, ki se je dvigala v sozvočjih misli, kakor je psalm zvenel v Davidovih prsih, preden je dobil besede in melodijo.

Dneve * in tedne so te neme pesmi rasle in se prelivale; morale so privreti na dan ob prvem zamahu kril v dobro delo. Takšno delo je bilo treba storiti!

Prišel je sveti božični praznik. Kmet je tik ob zidu postavil drog in nanj privezal neomlaten snop ovsa, da bi imele tudi ptice pod nebom vesel božič in dobro pojedino v tem času Odrešenikovega rojstva.

Na božično jutro je vzšlo sonce in posijalo na ovseni snop, vse žvrgoleče ptice pa so letale okoli droga s pojedino. Tedaj je tudi iz zidu zazvenelo: »Čiv, čiv!« Misel, ki je kipela v prsih, je postala glas; slabotno čivkanje je bilo cela hvalnica veselju. Prebudila se je misel na dobro delo in ptica je poletela iz svojega skrivališča; v nebeškem kraljestvu so dobro vedeli, katera ptica je to!

Zima je močno pritisnila, vode je prekrila debela plast ledu, ptice in gozdne živali so težko našle hrano. Ptička je letela na cesto in tam v sledeh sani iskala ter tu in tam tudi našla kakšno zrno. Na postajališčih je našla nekaj krušnih drobtin; pojedla je le eno, nato pa poklicala vse druge sestradane vrabce, da bi tu našli hrano. Letela je v mesta, pogledovala naokrog, in kjer je ljubeča roka ob oknu natrosila kruha za ptice, je sama pojedla le drobtinico, vse drugo pa prepustila drugim.

Čez zimo je ptička nabrala in razdala toliko krušnih drobtin, da so skupaj tehtale toliko kot ves hlebec, na katerega je stopila mala Inger, da si ne bi umazala čevljev. In ko je našla in oddala zadnjo drobtinico, so njena siva krila postala bela in se razprostrla.

»Čez jezero leti čigra!« so rekli otroci, ki so zagledali belo ptico. Zdaj se je potopila v jezero, zdaj se je dvignila v jasno sončno svetlobo; vsa je sijala in ni bilo mogoče videti, kam je izginila. Rekli so, da je odletela naravnost v sonce.