Prevod

V otroški sobi je bilo toliko igrač! Na vrhu omare je stal hranilnik iz žgane gline v podobi pujska. Na hrbtu je imel, kakor se spodobi, režo, ki so jo z nožem razširili, da so vanjo lahko spravili tudi srebrne tolarje; poleg številnih skilingov sta se v njem znašla tudi dva takšna tolarja. Pujski hranilnik je bil tako natlačen, da ni mogel več rožljati, in to je največ, kar lahko tak pujsek doseže. Zdaj je stal tam zgoraj na polici in gledal vse, kar je bilo v sobi. Dobro je vedel, da bi s tem, kar je imel v trebuhu, lahko kupil prav vse, in takšna zavest človeku dobro dene.

Tudi drugi so mislili na to, čeprav niso nič rekli; saj so se imeli pogovarjati še o marsičem drugem. Predal v predalniku je bil priprt in iz njega se je pokazala velika punčka. Bila je že nekoliko stara in vrat je imela spet s sponko. Pogledala je ven in rekla: »Kaj, če bi se igrali ljudi? To je vendar bolje kot nič!« In že je nastal vrvež; celo slike na steni so se obrnile in pokazale, da imajo tudi hrbtno stran, vendar s tem niso hotele ugovarjati.

Bilo je sredi noči. Mesec je svetil skozi okno in jih zastonj razsvetljeval. Igra naj bi se zdaj začela in povabljeni so bili vsi, celo otroški voziček, ki je sicer sodil med bolj okorne igrače. »Vsak je za kaj dober!« je rekel. »Ne moremo biti vsi plemiči! Nekdo mora biti tudi koristen, kakor pravijo!«

Pujski hranilnik je edini dobil pisno vabilo, saj je stal tako visoko, da niso verjeli, da bi ustno vabilo lahko slišal. Tudi odgovoril ni, ali pride, kajti ni nameraval priti. Če naj bi sodeloval, je moral uživati kar doma; drugi naj se temu prilagodijo, in tako so tudi storili.

Malo lutkovno gledališče so takoj postavili tako, da je lahko gledal naravnost vanj. Začeti so hoteli s komedijo, nato pa naj bi sledila čaj in umsko urjenje; s tem so začeli kar takoj. Gugalni konjiček je govoril o urjenju in čistokrvnih konjih, otroški voziček pa o železnicah in parni sili — vse to je sodilo v njuno stroko in o tem sta se znala pogovarjati. Sobna ura je govorila o politiki — tik, tik! Vedela je, koliko je ura, vendar so pravili, da ne kaže prav. Palica iz španskega trsa je stala tam in se ponašala s svojo kovinsko konico in srebrnim gumbom; tako zgoraj kot spodaj je bila namreč okovana. Na zofi sta ležali dve vezeni blazini, ljubki in neumni — in zdaj se je komedija lahko začela.

Vsi so sedeli in gledali, prosili pa so jih, naj pokajo, prasketajo in ropotajo, kolikor jim bo ljubo. Toda jahalni bič je rekel, da za stare nikoli ne poka, temveč le za nezaročene. »Jaz počim za vse!« je rekla pokajoča kroglica. »Nekje pač moraš biti!« je menil pljuvalnik. Takšne misli je pač imel vsakdo med ogledom komedije. Igra ni bila kaj prida, a odigrali so jo dobro. Vsi nastopajoči so svojo poslikano stran obračali navzven, saj so bili primerni za ogled le z ene strani, ne tudi s hrbtne. In vsi so igrali imenitno, čisto pred gledališčem, ker so imeli predolge niti, a zato so bili toliko opaznejši. Punčko s spetim vratom je vse skupaj tako prevzelo, da se ji je sponka zrahljala, pujski hranilnik pa je bil po svoje tako prevzet, da je sklenil nekaj storiti za enega izmed njih: omeniti ga v svoji oporoki kot tistega, ki bo smel ob njem ležati v odprti krsti, ko pride čas za to.

To je bil pravi užitek, tako da so opustili pripravo čaja in nadaljevali umsko urjenje. Temu so rekli igrati se ljudi in v tem ni bilo nič zlobnega, saj so se samo igrali — in vsak je mislil nase in na to, kaj misli pujski hranilnik, pujski hranilnik pa je razmišljal najdlje, saj je mislil na oporoko in pogreb — in kdaj pride do tega? Vselej prej, kot pričakujemo. — Tresk! Padel je z omare in obležal na tleh v črepinjah, skilingi pa so plesali in poskakovali. Najmanjši so se vrteli, veliki so se kotalili, zlasti eden od srebrnih tolarjev; ta si je zares želel v svet. In tudi šel je, kakor so šli vsi drugi. Črepinje pujska hranilnika so končale v vedru, na omari pa je že naslednji dan stal nov pujski hranilnik iz žgane gline. V njem ni bilo še niti enega skilinga, zato tudi on ni mogel rožljati; v tem je bil podoben prejšnjemu. To je bil vsaj začetek — in z njim bomo končali!