Zgodba o krotilcu kač in njegovi družini

Besedilo

Zgodba o krotilcu kač in njegovi družini

Vezir je rekel: »Vedi, o kralj, da je nekoč živel krotil ec kač, ki je gojil kače in se s tem preživljal. Imel je veliko košaro, v kateri so bile tri kače, a njegovi domači tega niso vedeli. Vsak dan je z njo hodil po mestu in si služil kruh zase in za svojo družino. Zvečer se je vrnil domov in kače skrivaj spravil v košaro, zjutraj pa jih je vzel in spet hodil z njimi po mestu. Tako je počel ves čas, njegovi domači pa niso vedeli, kaj je v košari. Nekega dne, ko se je kakor po navadi vrnil domov, ga je žena vprašala: ‘Kaj je v tej košari?’ Krotil ec kač ji je odvrnil: ‘Kaj pa te briga? Ali nimate hrane v izobilju, celo več, kot je potrebujete? Zadovolji se s tem, kar ti je Bog namenil, in ne sprašuj po drugem.’ Žena je utihnila, v sebi pa si je govorila: ‘To košaro moram preiskati in izvedeti, kaj je v njej.’ Trdno je sklenila, da bo to storila, in povedala otrokom. Naročila jim je, naj očeta sprašujejo o košari in vztrajajo z vprašanji, dokler jim ne pove. Otroci so si tedaj vtepli v glavo, da je v njej kaj za pod zob, in vsak dan prosili očeta, naj jim pokaže, kaj skriva v košari. Oče jih je odvračal, jih skušal pomiriti in jim prepovedoval taka vprašanja. Tako je minilo nekaj časa, mati pa jih je še naprej spodbujala. Nazadnje so se z njo dogovorili, da ne bodo okusili nobene hrane in ne popili nobene pijače, ki jim jo prinese oče, dokler ne izpolni njihove želje in jim ne odpre košare.

Nekega večera, ko so še vedno vztrajali pri svojem, je krotil ec kač prišel domov z obilico jedi in pijače. Sedel je in jih povabil, naj jedo z njim, vendar niso hoteli priti k njemu in so mu pokazali svojo jezo. Začel jih je miriti z lepimi besedami: ‘Povejte, kaj si želite, pa vam prinesem, naj bo hrana, pijača ali obleka.’ Odgovorili so mu: ‘Oče, od tebe hočemo le, da odpreš to košaro, da pogledamo, kaj je v njej. Sicer se bomo ubili.’ Rekel jim je: ‘Otroci moji, v njej ni nič dobrega za vas. Če jo odprem, vam bo to le v škodo.’ Tedaj so se še bolj razjezili. Ko jih je videl takšne, jim je začel groziti in jim dal vedeti, da jih bo natepel, če ne odnehajo. A bili so le še bolj jezni in še bolj vztrajno zahtevali odgovor. Nazadnje se je razsrdil in prijel palico, da bi jih pretepel. Bežali so pred njim po hiši. Košara je stala tam, saj je krotil ec kač ni nikamor skril. Žena ga je pustila, da se je ukvarjal z otroki, sama pa naglo odprla košaro, da bi pogledala, kaj je v njej. Kače so planile iz nje in najprej pičile ženo, da je umrla, potem pa se razlezle po hiši in pokončale vse, odrasle in otroke, razen krotilca kač. Ta je zapustil hišo in odšel. Ko sem to doumel, o srečni kralj, sem spoznal, da človek ne sme hrepeneti po nečem, česar mu vzvišeni Bog ni namenil, temveč mora biti v srcu zadovoljen s tem, kar mu je Bog določil in hotel zanj. In tebi, o kralj, ki imaš toliko znanja in tako bister um, je Bog razveselil oči s sinom, ko si že obupal, in ti osrečil srce. Vzvišenega Boga prosimo, naj ga uvrsti med pravične kalife, s katerimi bodo zadovoljni tako Bog kakor podložniki.«

Nato je vstal sedmi vezir in rekel: »O kralj, vem in prepričan sem, da je res vse, kar so ti povedali moji bratje, ti učeni in modri vezirji, in kar so govorili pred teboj, o kralj: kako so opisovali tvojo pravičnost in plemenito ravnanje ter odlike, po katerih se razlikuješ od drugih kraljev in jih prekašaš. S tem smo izpolnili le del svoje dolžnosti do tebe, o kralj. Sam pa pravim: hvala Bogu, ki te je vzel pod okrilje svoje milosti, ti v svojem usmiljenju naklonil dobro vladanje in tebi ter nam pomagal, da mu izkazujemo še večjo hvaležnost — vse to po tvoji zaslugi. Dokler si med nami, se ne bojimo samovolje in ne stremimo k zatiranju; četudi smo šibki, se nihče ne more znašati nad nami. Rečeno je bilo: ‘Najboljši so podložniki pravičnega kralja, najslabši pa podložniki krivičnega.’ In rečeno je tudi: ‘Bolje je prebivati z razjarjenimi levi kakor s krivičnim vladarjem.’ Naj bo zato vzvišeni Bog vekomaj hvaljen, ker nam je naklonil tebe in ti podaril tega blagoslovljenega sina, ko si že obupal in te je obtežila starost. Najlepši dar na tem svetu je namreč dober otrok. Rečeno je bilo: ‘Kdor nima otroka, nima ne nasledstva ne spomina za seboj.’ Tebi pa je bil zaradi tvoje neomajne pravičnosti in zaupanja v vzvišenega Boga podarjen ta srečni otrok. Ta blagoslovljeni sin je prišel kot Božji dar nam in tebi zaradi tvojega plemenitega ravnanja in lepe potrpežljivosti. Zgodilo se ti je kakor pajku in vetru.« Kralj je vprašal: »Kakšna pa je zgodba o pajku in vetru?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.