Prevod

Vsak ključ ima svojo zgodbo in ključev je veliko: ključ dvornega komornika, ključ za navijanje ure, ključ svetega Petra; o vseh bi lahko pripovedovali, a zdaj bomo povedali samo zgodbo o ključu vhodnih vrat komornega svetnika.

Izdelal ga je ključavničar, vendar bi ključ prav lahko mislil, da je nastal pri kovaču, tako krepko ga je mož prijemal, tolkel po njem in ga pilil. Za hlačni žep je bil prevelik, zato je moral v žep suknje. Tam je pogosto ležal v temi, sicer pa je imel svoje stalno mesto na steni, poleg svetnikove silhuete iz otroških let; na njej je bil videti kakor žemljica z nabranim ovratnikom.

Pravijo, da se v značaju in ravnanju vsakega človeka pozna nekaj nebesnega znamenja, pod katerim je rojen: bika, device, škorpijona, kakor jih imenujejo v pratiki. Svetnikova žena ni omenjala nobenega od teh; govorila je, da je njen mož rojen v »znamenju samokolnice«, saj ga je bilo treba zmeraj potiskati naprej.

Oče ga je porinil v urad, mati ga je porinila v zakon, žena pa ga je potisnila vse do naslova komornega svetnika; a tega zadnjega ni govorila. Bila je preudarna, poštena žena, ki je znala ob pravem času molčati, ob pravem času govoriti in ob pravem času potisniti.

Zdaj je bil že v letih, »skladno raščen«, kakor je sam dejal, načitan in dobrodušen mož, povrhu pa še poznavalec ključev, o čemer bomo izvedeli več pozneje. Vedno je bil dobre volje, vse ljudi je imel rad in z vsakim se je rad pogovarjal. Kadar je šel v mesto, ga je bilo težko spraviti domov, če ni bila mamica z njim, da ga je potiskala naprej. Z vsakim znancem, ki ga je srečal, je moral poklepetati. Znanstev pa je imel veliko in kosilo je zaradi tega trpelo.

Svetnikova žena je prežala pri oknu. »Zdaj prihaja!« je rekla služkinji. »Pristavi lonec! — Zdaj se je ustavil in z nekom govori, odstavi ga, sicer se bo jed preveč razkuhala! — No, zdaj pa res prihaja! Le spet pristavi lonec!«

A zato še ni prišel. Lahko je stal tik pod domačim oknom in kimal gor, a če je šel mimo kak znanec, si ni mogel pomagati: moral mu je reči nekaj besed. Če je med pogovorom prišel še drug znanec, je prvega prijel za gumbnico, drugemu segel v roko, obenem pa klical tretjega, ki je hotel mimo.

To je bila za svetnikovo ženo prava preizkušnja potrpežljivosti. »Svetnik! Svetnik!« je tedaj zaklicala. »Da, ta človek je rojen v znamenju samokolnice; nikamor ne pride, če ga kdo ne potiska naprej!«

Zelo rad je zahajal v knjigarne ter prelistaval knjige in časopise. Svojemu knjigarnarju je plačeval majhno nadomestilo, da je smel nove knjige brati doma, se pravi, da je smel pole razrezati po dolgem, ne pa tudi počez, kajti potem knjig ni bilo več mogoče prodajati kot nove. Bil je živ časopis, vendar povsem spodoben: vedel je vse o zarokah, porokah in pogrebih, o knjižnih novicah in mestnih govoricah, pa še skrivnostno je namigoval, da ve tudi tisto, česar ni vedel nihče drug. To je izvedel od ključa vhodnih vrat.

Že kot mlada mladoporočenca sta svetnik in njegova žena živela v lastni hiši in od takrat sta imela isti ključ vhodnih vrat. Toda tedaj še nista poznala njegovih čudovitih moči; te sta odkrila šele pozneje.

Bilo je za časa kralja Frederika Šestega. København tedaj še ni imel plinske razsvetljave, temveč svetilke na ribje olje; ni imel ne Tivolija ne Casina, ne tramvajev ne železnice. V primerjavi z današnjim časom je bilo razvedrila bolj malo. Ob nedeljah so ljudje odhajali skozi mestna vrata na sprehod do pokopališča Assistens, prebirali napise na grobovih, sedali v travo, jedli iz svojih košar in zraven popili kozarček žganja; ali pa so šli v Frederiksberg, kjer je pred gradom igrala polkovna godba in se je zbiralo veliko ljudi, da bi gledali kraljevo družino, kako pluje po ozkih kanalčkih. Stari kralj je krmaril čoln, on in kraljica pa sta pozdravljala vse ljudi brez razlike v stanu. Tja so prihajale premožne mestne družine in pile večerni čaj. Vročo vodo so lahko dobile v majhni kmečki hiši na polju zunaj parka, samovar pa so morale prinesti s seboj.

Tja sta se sončnega nedeljskega popoldneva odpravila tudi svetnik in njegova žena; služkinja je hodila spredaj s samovarjem, košaro hrane in »Sobianom iz Spendrupove žganjarne«.

»Vzemi ključ vhodnih vrat!« je rekla svetnikova žena. »Da bova lahko prišla v svojo hišo, ko se vrneva; saj veš, da vrata ob mraku zaklenejo, vrvica pri zvoncu pa je že od jutra strgana! — Pozno bomo doma! Po Frederiksbergu gremo še v Casortijevo gledališče na Vesterbru gledat pantomimo: ‘Harlekin, vodja mlatcev’; tam se spustijo dol na oblaku; vstopnina je dve marki na osebo!«

Šli so v Frederiksberg, poslušali godbo, gledali kraljeve čolne s plapolajočimi zastavami, starega kralja in bele labode. Ko so popili dober čaj, so pohiteli naprej, a v gledališče vendarle niso prišli pravočasno.

Ples na vrvi je bil že mimo, ples na hoduljah tudi in pantomima se je že začela; kakor zmeraj so prišli prepozno, za to pa je bil kriv svetnik. Na poti se je vsak hip ustavljal, da je govoril z znanci; tudi v gledališču je našel dobre prijatelje in po predstavi sta z ženo vsekakor morala z njimi k neki družini na »Bru« na kozarec punča. Obisk naj bi trajal le deset minut, a so se te raztegnile na celo uro. Govorili so in govorili. Posebno zabaven je bil neki švedski baron — ali pa je bil nemški, tega si svetnik ni natanko zapomnil; zato pa si je za vselej zapomnil spretnost s ključem, ki ga je je baron naučil. Bila je nadvse zanimiva! Ključ je znal pripraviti do tega, da je odgovoril na vse, kar so ga vprašali, tudi na največje skrivnosti.

Svetnikov ključ vhodnih vrat je bil za to posebno pripraven: imel je težko brado, ta pa mora viseti navzdol. Baron si je obroč ključa položil na kazalec desne roke. Ključ je visel lahno in prosto; vsak utrip v prstni konici ga je lahko spravil v gibanje, da se je zavrtel, če pa se ni, ga je baron znal neopazno obrniti, kakor je hotel. Vsak obrat je pomenil po eno črko, od A naprej po abecedi, kolikor je bilo treba. Ko so našli prvo črko, se je ključ obrnil v nasprotno smer; nato so poiskali naslednjo in tako dobivali cele besede, cele stavke, odgovore na vprašanja. Vse skupaj je bila laž, vendar vselej zabavna; približno tako je sprva mislil tudi svetnik, a pri tem ni ostal: z vso dušo se je predal ključu.

»Mož! Mož!« je zaklicala svetnikova žena. »Vesterport zaprejo ob dvanajstih! Ne bomo mogli v mesto, samo še četrt ure imamo, da pohitimo!« Morali so pohiteti; kmalu jih je prehitelo več ljudi, ki so prav tako hoteli v mesto. Ko so se naposled približali zunanji stražnici, je odbilo dvanajst in vrata so se z loputom zaprla. Precej ljudi je ostalo zunaj, med njimi tudi svetnik in njegova žena s služkinjo, samovarjem in prazno košaro. Nekateri so bili močno prestrašeni, drugi nejevoljni; vsak je to sprejel po svoje. Kaj naj bi storili?

Na srečo so bili pred kratkim odredili, da enih mestnih vrat, Nørreporta, ne zaklepajo; tam so pešci lahko prišli skozi stražnico v mesto.

Pot vendarle ni bila prav kratka, toda vreme je bilo lepo, nebo jasno, posuto z zvezdami in utrinki, po jarkih in močvirjih so regljale žabe. Družba je začela peti, pesem za pesmijo, svetnik pa ni pel, niti ni gledal zvezd, še na svoje noge ni pazil: tik ob robu jarka je padel, kolikor je bil dolg in širok. Človek bi mislil, da je preveč popil, a ni bil kriv punč; ključ mu je stopil v glavo in se tam vrtel.

Naposled so prišli do stražnice na Nørrebru, prečkali most in stopili v mesto. »Zdaj sem pa spet vesela!« je rekla svetnikova žena. »Tu so naša vrata!« »Kje pa je ključ vhodnih vrat?« je rekel svetnik. Ni ga bilo ne v zadnjem ne v stranskem žepu.

»Ljubi Bog!« je zaklicala svetnikova žena. »Nimaš ključa? Izgubil si ga pri tistih čarovnijah z baronom. Kako bomo zdaj prišli noter! Saj veš, da je vrvica pri zvoncu že od jutra strgana, nočni čuvaj pa nima ključa naše hiše. To je obupno!«

Služkinja je začela tuliti, svetnik pa je edini ostal priseben. »Pri trgovcu z živili moramo razbiti šipo!« je rekel. »Zbudili ga bomo, pa nas bo spustil noter.«

Razbil je eno šipo, razbil drugo. »Petersen!« je vpil in skozi razbito okno potisnil ročaj dežnika; tedaj je v kleti glasno zakričala trgovčeva hči. Trgovec je planil skozi vrata svoje prodajalne in zaklical: »Čuvaj!« Še preden si je dobro ogledal svetnikovo družino, jo prepoznal in spustil v hišo, je čuvaj že zažvižgal in iz sosednje ulice mu je z žvižgom odgovoril drug čuvaj. Ljudje so se prikazali pri oknih. »Kje gori? Kje je razgrajanje?« so spraševali in še vedno spraševali, ko je bil svetnik že v svoji sobi, slekel suknjo in — v njej je bil ključ vhodnih vrat! — Ne v žepu, temveč v podlogi; tja je zdrsnil skozi luknjo, ki je v žepu ne bi smelo biti.

Od tistega večera je ključ vhodnih vrat dobil prav posebno veljavo, ne le kadar so šli zvečer od doma, temveč tudi kadar so sedeli doma in je svetnik razkazoval svojo modrost ter pustil ključu odgovarjati na vprašanja.

Zamislil si je najverjetnejši odgovor, potem pa pripravil ključ do tega, da ga je dal; nazadnje je še sam verjel vanj. Lekarnar pa ni verjel, mlad mož, ki je bil bližnji sorodnik svetnikove žene.

Ta lekarnar je bil bistre, kritične glave; že kot šolar je pisal knjižne in gledališke kritike, vendar brez podpisa, kar veliko pomeni. Bil je tisto, čemur pravijo ljubitelj lepih umetnosti, a v duhove nikakor ni verjel, še najmanj v duhove ključev.

»O, verjamem, verjamem,« je rekel. »Preljubi gospod svetnik, v ključ vhodnih vrat in vse duhove ključev verjamem prav tako trdno kakor v novo znanost, ki se začenja širiti: v ples miz in duhove v starem in novem pohištvu. Ste že slišali o tem? Jaz sem! Dvomil sem, saj veste, da sem dvomljivec, a spreobrnil sem se, ko sem v povsem verodostojnem tujem časopisu prebral strašno zgodbo. Gospod svetnik, si lahko predstavljate — povedal jo bom natanko tako, kakor sem jo prebral. Dva bistra otroka sta videla, kako sta starša prebudila duha v veliki jedilni mizi. Ko sta bila malčka sama, sta hotela na enak način z drgnjenjem oživiti staro komodo. Življenje je prišlo vanjo, duh se je prebudil, vendar ni trpel otroškega ukazovanja; komoda se je dvignila, v njej je zaškripalo, potisnila je predale navzven in s svojimi nogami položila vsakega otroka v svoj predal. Potem je z njima stekla skozi odprta vrata, po stopnicah in na ulico, naravnost do kanala, kjer se je vrgla v vodo in utopila oba otroka. Mali trupli so pokopali v krščansko zemljo, komodo pa odpeljali v mestno hišo, jo obsodili zaradi umora otrok in jo živo sežgali na trgu. To sem prebral!« je rekel lekarnar. »Prebral v tujem časopisu, nisem si sam izmislil. Naj me ključ vzame, če ni res! Zdaj sem pa izrekel hudo prisego!«

Svetniku se je takšno govorjenje zdelo pregroba šala; nikoli se nista mogla pogovarjati o ključu. Lekarnar je bil za ključe preveč neumen. Svetnik pa je v poznavanju ključev napredoval; ključ mu je bil zabava in vir modrosti.

Nekega večera se je svetnik ravno odpravljal spat in stal napol slečen, ko je potrkalo na vrata proti hodniku. Tako pozno je prišel trgovec iz kleti; tudi on je bil napol slečen, vendar mu je, kakor je povedal, nenadoma prišlo nekaj na misel in bal se je, da mu bo misel čez noč ušla.

»O svoji hčeri, Lotte-Lene, moram govoriti. Čedno dekle je, birmana je že, zdaj pa bi rad videl, da bi se dobro namestila!« »Saj še nisem vdovec!« je rekel svetnik in se nasmehnil. »Pa tudi sina nimam, da bi ji ga ponudil!«

»Saj me razumete, gospod svetnik!« je rekel trgovec. »Klavir zna igrati, peti zna; gotovo jo slišite tu zgoraj. Ne veste, kaj vse zna to dekle uganjati, govor in hojo vsakega človeka zna posnemati. Za gledališče je ustvarjena, in to je dobra pot za čedna dekleta iz dobrih družin, še grofijo si lahko primožijo, čeprav ne jaz ne Lotte-Lene ne misliva na to. Peti zna, klavir zna igrati! Pa sem šel oni dan z njo v pevsko šolo. Zapela je; vendar nima tistega, čemur jaz pri ženskah pravim pivski bas, pa tudi v najvišjih tonih ne kriči kakor kanarček, kar zdaj zahtevajo od pevk, zato so ji to pot odločno odsvetovali. No, sem si mislil, če ne more postati pevka, lahko še vedno postane igralka, za to je potreben samo glas. Danes sem o tem govoril z režiserjem, kakor mu pravijo. ‘Ali je načitana?’ me je vprašal. ‘Ne,’ sem rekel, ‘prav nič!’ — ‘Načitanost je za umetnico nujna!’ je rekel. To si pa še lahko pridobi, sem menil, in šel domov. Lahko gre v izposojevalnico knjig in bere, kar imajo, sem si mislil. Potem pa nocoj sedim in se slačim, pa se mi utrne: zakaj bi knjige najemali, če si jih lahko brezplačno izposodimo? Gospod svetnik jih ima polno, pa naj bere njegove; čtiva je dovolj in nič je ne bo stalo!«

»Lotte-Lene je prijetno dekle!« je rekel svetnik. »Čedno dekle! Knjige bo dobila za branje. Ampak ali ima tisto, čemur pravijo iskra v duhu, nekaj genialnega, genij? In ali ima, kar je tu prav tako pomembno, srečo na svoji strani?«

»Dvakrat je zadela na blagovni loteriji,« je rekel trgovec. »Enkrat je dobila omaro, drugič šest parov rjuh; temu jaz pravim sreča in to ima!«

»Vprašal bom ključ!« je rekel svetnik. Ključ je položil na svoj desni kazalec in na trgovčev desni kazalec ter ga pustil, da se je vrtel in dajal črko za črko.

Ključ je rekel: »Zmaga in sreča!« Tako je bila prihodnost Lotte-Lene določena. Svetnik ji je nemudoma dal dve knjigi v branje: »Dyveke« in Kniggejevo »O občevanju z ljudmi«.

Od tistega večera se je med Lotte-Lene in svetnikovo družino spletlo tesnejše poznanstvo. Prihajala je gor k njima in svetnik je menil, da je razumno dekle: verjela je vanj in v ključ. Svetnikova žena je v odkritosti, s katero je dekle vsak hip razkrivalo svoje veliko neznanje, videla nekaj otroškega, nedolžnega. Zakonca sta jo imela vsak po svoje rada, ona pa njiju.

»Kako lepo diši tam zgoraj!« je govorila Lotte-Lene. Res je dišalo, po hodniku se je širil vonj po jabolkih, saj je svetnikova žena tam spravila cel sod gravenštajnskih jabolk. Po vseh sobah pa je dišalo tudi po kadilu iz vrtnic in sivke.

»To daje nekaj imenitnega!« je rekla Lotte-Lene. Njene oči so se veselile tudi številnih lepih cvetlic, ki jih je svetnikova žena vedno imela; celo sredi zime sta tu cveteli španska bezeg in češnjeva veja. Odrezane, gole veje so postavili v vodo in v topli sobi so kmalu pognale liste in cvetove.

»Človek bi mislil, da je življenje zapustilo gole veje, pa poglejte, kako vstaja od mrtvih.« »Na to še nikoli nisem pomislila!« je rekla Lotte-Lene. »Kako ljubka je vendar narava!«

Svetnik ji je pokazal tudi svojo »knjigo ključa«, v kateri je imel zapisane nenavadne reči, ki jih je povedal ključ; celo o polovici jabolčnega kolača, ki je izginila iz omare prav tisti večer, ko je imela služkinja na obisku svojega ljubega.

Svetnik je vprašal ključ: »Kdo je pojedel jabolčni kolač, mačka ali njen ljubi?« In ključ vhodnih vrat je odgovoril: »Ljubi!« Svetnik je to verjel že pred vprašanjem, služkinja pa je priznala: prekleti ključ je vendar vedel vse.

»Kaj ni to čudovito!« je rekel svetnik. »Ta ključ, ta ključ! In za Lotte-Lene je rekel: ‘Zmaga in sreča!’ — To bomo še videli! — Jaz jamčim za to.«

»Kako lepo!« je rekla Lotte-Lene. Svetnikova žena ni bila tako zaupljiva, vendar svojih dvomov ni izrekala vpričo moža. Pozneje pa je Lotte-Lene zaupala, da je bil svetnik v mladih letih ves prevzet od gledališča. Če bi ga bil takrat kdo malo potisnil, bi bil gotovo postal igralec, a družina ga je potiskala proč. Hotel je na oder in da bi prišel tja, je napisal komedijo.

»Veliko skrivnost vam zaupam, mala Lotte-Lene. Komedija ni bila slaba, v Kraljevem gledališču so jo sprejeli, občinstvo pa jo je izžvižgalo, tako da odtlej nihče več ni slišal zanjo, in tega sem vesela. Njegova žena sem in ga poznam. Zdaj hočete po isti poti vi; želim vam vse dobro, a ne verjamem, da bo šlo, ne verjamem v ključ vhodnih vrat!«

Lotte-Lene je verjela vanj in v tej veri sta se s svetnikom srečevala. Njuni srci sta se razumeli v vsej spodobnosti in časti. Dekle pa je imelo še druge spretnosti, ki jih je svetnikova žena cenila. Lotte-Lene je znala iz krompirja izdelovati škrob, iz starih svilenih nogavic šivati svilene rokavice in na novo prevleči svoje svilene plesne čeveljce, čeprav bi si bila lahko privoščila vsa oblačila nova. Imela je, kakor je govoril trgovec z živili, šilinge v predalu mize in obveznice v blagajni. Pravšnja žena za lekarnarja bi bila, je mislila svetnikova žena, a tega ni rekla, niti ni pustila, da bi to povedal ključ. Lekarnar se je nameraval kmalu ustaliti in odpreti svojo lekarno v enem bližnjih večjih podeželskih mest.

Lotte-Lene je vztrajno brala »Dyveke« in Kniggejevo »O občevanju z ljudmi«. Obe knjigi je obdržala dve leti, zato pa je eno znala na pamet: »Dyveke«, vse vloge. Toda nastopiti je hotela le v eni, v vlogi Dyveke, in ne v prestolnici, kjer je toliko zavisti in kjer je niso hoteli. Svojo umetniško pot, kakor jo je imenoval svetnik, je hotela začeti v enem večjih podeželskih mest.

Po prav nenavadnem naključju je bilo to ravno mesto, v katerem se je mladi lekarnar ustalil kot najmlajši, če že ne edini mestni lekarnar.

Prišel je veliki, težko pričakovani večer: Lotte-Lene naj bi nastopila, dosegla zmago in srečo, kakor je napovedal ključ. Svetnika ni bilo tam, ležal je v postelji in žena ga je negovala; potreboval je tople prtiče in kamilični čaj: prtiče okoli trebuha in čaj vanj.

Zakonca nista videla predstave »Dyveke«, lekarnar pa jo je in o njej pisal svoji sorodnici, svetnikovi ženi. »Najboljši je bil ovratnik Dyveke!« je zapisal. »Če bi imel svetnikov ključ vhodnih vrat v žepu, bi ga vzel ven in zažvižgal vanj; to bi si zaslužila ona in tudi ključ, ki ji je tako sramotno nalagal: ‘Zmaga in sreča.’«

Svetnik je prebral pismo. Vse skupaj je zloba, je dejal, sovraštvo do ključa, ki se znaša nad nedolžnim dekletom. Brž ko je vstal iz postelje in bil spet človek, je lekarnarju poslal kratko, a strupeno pisemce; ta pa je odgovoril, kakor da je v vsej poslanici videl samo šalo in dobro voljo.

Zahvalil se mu je zanj kakor tudi za vsak prihodnji dobrohotni prispevek k širjenju glasu o neprimerljivi vrednosti in pomenu ključa; nato je svetniku zaupal, da poleg svojega lekarniškega dela piše velik roman o ključih, v katerem so vse nastopajoče osebe ključi, sami ključi in nič drugega. »Ključ vhodnih vrat« je seveda glavni junak, za zgled pa mu služi svetnikov ključ, obdarjen z jasnovidnostjo in preroško močjo; okoli njega se morajo vrteti vsi drugi ključi: stari ključ dvornega komornika, ki pozna dvorni blišč in slavja; ključ za navijanje ure, droben, ličen in imeniten, za štiri šilinge pri železninarju; ključ cerkvene klopi, ki se prišteva k duhovščini in je videl duhove, ker je neko noč ostal v ključavnici v cerkvi; ključ shrambe, drvarnice in vinske kleti, vsi nastopajo, se priklanjajo in vrtijo okoli ključa vhodnih vrat. Sončni žarki ga obsijejo, da se zasveti kakor srebro, veter, duh sveta, švigne vanj, da zažvižga. To je ključ vseh ključev; nekoč je bil svetnikov ključ vhodnih vrat, zdaj je ključ nebeških vrat, papeški ključ je, nezmotljiv je!«

»Zloba!« je rekel svetnik. »Piramidalna zloba!« Z lekarnarjem se nista nikoli več videla. — Pač, ob pogrebu svetnikove žene. Ona je umrla prva.

V hiši sta zavladali žalost in praznina. Celo odrezane češnjeve veje, ki so bile pognale sveže poganjke in cvetove, so žalovale in ovenele; stale so pozabljene, ona jih ni več negovala.

Svetnik in lekarnar sta šla za njeno krsto drug ob drugem kot njena najbližja sorodnika; tu ni bilo ne časa ne razpoloženja za prerekanje.

Lotte-Lene je okoli svetnikovega klobuka zavezala žalni trak. Bila je v hiši, že zdavnaj se je vrnila, brez zmage in sreče na umetniški poti. A sreča je še lahko prišla, Lotte-Lene je imela prihodnost. Ključ je to povedal in svetnik je to povedal.

Prišla je gor k njemu. Govorila sta o pokojni in jokala, Lotte-Lene je bila mehka; govorila sta o umetnosti in Lotte-Lene je bila odločna. »Gledališko življenje je ljubko!« je rekla. »Ampak toliko je nesmislov in zavisti! Raje grem svojo pot. Najprej jaz, potem umetnost!«

Knigge je v svojem poglavju o igralcih govoril resnico, to je zdaj spoznala; ključ ni govoril resnice, vendar tega svetniku ni rekla, saj ga je imela rada.

Ključ vhodnih vrat mu je bil sicer vse leto žalovanja v tolažbo in spodbudo. Postavljal mu je vprašanja in ključ mu je dajal odgovore. Ko pa je leto minilo in sta z Lotte-Lene nekega večera sedela skupaj, prevzeta od razpoloženja, je vprašal ključ:

»Ali se bom poročil in s kom se bom poročil?« Nikogar ni bilo, da bi ga potisnil; sam je potisnil ključ in ta je rekel: »Lotte-Lene!« Tako je bilo izrečeno in Lotte-Lene je postala svetnikova žena.

»Zmaga in sreča!« Ti besedi sta bili napovedani — izrekel ju je ključ vhodnih vrat.