Prevod

Med Zunijem in Pescadom se dviga strma mesa oziroma mizasta planota, ob katere pobočjih je preperevanje izoblikovalo nenavadne skale, podobne stolpom in streham, v njeni bližini pa stoji visok naravni kamnit spomenik. Zuniji pripovedujejo: Boginjo soli so ljudje, ki so živeli blizu njenega kraljestva na morski obali in odnašali njene snežno bele zaklade, ne da bi ji v zameno darovali kako žrtev, tako nadlegovali, da je zapustila ocean in odšla živet v daljne gore. Kadar se je ustavila ob kakem tolmunu, da bi si odpočila, je njegovo vodo spremenila v slano, in tako dolgo je tavala po velikih kotlinah Zahoda, da je voda v mnogih od njih grenka. Sol iz večjega jezera blizu Zunija pa v zakladnico Zunijev prinaša obilne dajatve drugih plemen, ki jo tam pridobivajo.

Tu je srečala boga turkiza, ki se je vanjo zaljubil na prvi pogled in ji tako goreče dvoril, da je privolila ter se poročila z njim. Nekaj časa sta živela srečno, ko pa so ljudje izvedeli, da se je boginja skrila med gorami Nove Mehike, so ji sledili v tisto deželo in jo spet nadlegovali, dokler ni oznanila, da bo za vselej izginila izpred njihovih oči. Vstopila je v to meso in si pri tem utrla pot skozi visoko steno iz peščenjaka. Obokani vhod, skozi katerega je šla, je še danes jasno viden. Ko je stopala skozenj, se ji je odlomilo eno od peres in padlo v dolino, kjer se je postavilo pokonci na svoj tulec ter postalo spomenik, ki ga je tam mogoče videti. Bog turkiza je sledil svoji ženi in njegove stopinje je mogoče zaslediti v izdankih bledo modrega kamna.