Prevod
Med indijanskimi plemeni najdemo mnogo fantastičnih pripovedi o izvoru človeka. Onondagi pravijo, da so Indijanci narejeni iz rdeče zemlje, belci pa iz morske pene. Glino, iz katere nastaja meso, je videti v strmem bregu soteske zahodno od doline Onondaga, kjer se ponoči igrajo in drsajo vilinska bitja, »mali možici«. Med drugimi pripovedmi najdemo tudi vzporednico legendi o Noetu. Več plemen trdi, da so prišla iz notranjosti zemlje. Oneidi kot svoj rojstni kraj kažejo na grič blizu slapov reke Oswego v zvezni državi New York; Wichiti so se dvignili iz skal ob reki Red River; Creeki iz gomile v dolini reke Big Black v deželi Natchezov, kjer je prebival Gospodar diha; Azteki so bili eno od sedmih plemen, ki so prišla iz sedmih votlin Aztlana ali Kraja čaplje; Navaji pa verjamejo, da so prišli na površje na kraju, ki ga poznajo v gorovju Navajo.
V podzemnem svetu so bili Navaji srečni, saj so imeli vse, kar so si mogli želeti: ni bilo ne prevroče ne premrzlo, povsod so rasla drevesa in cvetlice, dan pa je naznanjal svetel oblak, ki se je dvigal na vzhodu, medtem ko je črn oblak, ki je prihajal z zahoda, prinašal noč. Tam so živeli stoletja in morda bi bili tam še danes, ko ne bi eden izmed njih našel odprtine v zemlji, ki je vodila neznano kam. O njej je povedal vsemu plemenu. Odpravili so se navzgor po rovu, da bi videli, kam vodi, in po dolgem, utrudljivem vzpenjanju dosegli površje. Novo okolje jim je ugajalo, zato so se tam naselili, toda četrti dan po prihodu je njihova kraljica izginila.
Iskali so jo zaman, dokler ni nekaj mož prišlo do vhoda v rov, po katerem so dosegli zgornji svet; ko so pogledali navzdol, so zagledali svojo kraljico, kako si češe dolge črne lase. Povedala jim je, da je mrtva in da njeno ljudstvo lahko pride k njej šele po smrti, vendar bodo v svojem starem domu srečni. Nato se je zemlja sklenila in odtlej se ta kraj ni nikoli več odprl očem smrtnikov. Kmalu so prišli ljudožerski velikani, ki so pustošili po puščavskih deželah in pokončali vse pleme razen štirih družin; te so našle zavetje v globokem kanjonu gorovja Navajo. Iz svojega skrivališča so videle žarek svetlobe, ki je sijal z enega od gričev nad njimi, in ko so se povzpele tja, so našle prelepo deklico, še dojenčico.
Otrok je pod njihovim varstvom odrasel v mlado žensko in njena lepota je pritegnila velikega manituja, ki jezdi na belem konju in nosi sonce za ščit. Snubil jo je in se z njo poročil, njuni otroci pa so pobili velikane, ki so pomorili Navaje. Čez čas je manitu odnesel ženo v svojo plavajočo palačo na zahodnem vodovju, kjer odtlej prebiva. K njej ljudstvo naslavlja svoje molitve in dvanajst nesmrtnikov nosi njihove prošnje pred njen prestol.
