Prevod

Nekoč je živel mož, ki so mu pravili bogati trgovec Peer, ker je hodil naokrog s kramo in si nabral toliko denarja, da je postal bogat mož. Ta bogati Peer je imel hčer in tako visoko jo je cenil, da je zavrnil vse snubce, ki so prihajali ponjo, saj se mu nobeden ni zdel dovolj dober zanjo. Ker se je vsem godilo enako, nazadnje ni prišel nihče več, in ko so leta minevala, se je Peer zbal, da se hči sploh ne bo omožila. »Prav čudno se mi zdi,« je rekel ženi, »zakaj k najini hčeri ne pride več noben snubec, ko pa je tako bogata. To bi bilo pa res nenavadno, če je nihče ne bi hotel, saj ima denar in še več ga bo dobila. Mislim, da mi ne preostane drugega, kakor da se odpravim k zvezdogledom in jih vprašam, koga bo dobila za moža;

saj semkaj nihče več ne pride.« »Kako pa bi zvezdogledi to lahko vedeli?« je vprašala žena. »Vse preberejo v zvezdah,« je odvrnil bogati Peer. Vzel je torej s seboj veliko denarja, se odpravil k zvezdogledom in jih prosil, naj mu naredijo uslugo, pogledajo v zvezde in mu povedo, kakšnega moža bo dobila njegova hči. Zvezdogledi so pogledali v zvezde, vendar so rekli, da tega ne morejo razbrati. Peer pa jih je prosil, naj pogledajo natančneje in mu vendar povedo, saj jim bo dobro plačal. Zvezdogledi so torej pogledali natančneje in mu povedali, da bo njegova hči dobila za moža mlinarjevega otroka, ki je pravkar prišel na svet v mlinu tik pod posestvom bogatega Peera. Peer je zvezdogledom dal sto tolarjev in se s tem odgovorom vrnil domov. Zdelo se mu je povsem nesmiselno, da bi njegova hči dobila za moža nekoga, ki se je komaj rodil, pa še tako nizkega rodu je. To je povedal tudi ženi in pristavil: »Le kaj misliš, ali bi mi hoteli prodati fantka? Potem se ga bova že znebila.« »Mislim, da bi,« je rekla žena, »saj so revni ljudje.« Trgovec Peer je šel torej v mlin in vprašal mlinarico, ali bi mu prodala svojega sina; veliko denarja bi dobila zanj. Ne, tega nikakor ni hotela. »Res ne vem, zakaj nočeš,« je rekel trgovec Peer. »Saj pri vas ni drugega kakor revščina, in fant je, kolikor si mislim, ne bo prav nič olajšal.« Toda tako rada je imela fantka, da ga ni hotela izgubiti. Ko je prišel mlinar, je Peer isto povedal še njemu in obljubil, da jima bo za fantka dal šeststo tolarjev, da si bosta lahko kupila kmetijo in jima ne bo več treba mleti za druge ter stradati, kadar zmanjka vode za mlinsko kolo. Mlinarju se je to zdelo dobro, pogovoril se je z ženo in tako je bogati Peer dobil fantka. Mati je jokala in na ves glas tožila, Peer pa jo je tolažil, da se bo otroku dobro godilo; le obljubiti sta morala, da ne bosta spraševala po njem,

kajti poslal ga bo daleč v tuje dežele, da se bo učil tujih jezikov. Ko je trgovec Peer prišel s fantkom domov, je dal stesariti skrinjico, tako lepo narejeno, da jo je bilo veselje pogledati. Zatesnil jo je s smolo, položil vanjo mlinarjevega fantka, jo zaklenil in spustil v reko, da jo je tok odnesel s seboj. Zdaj sem se ga znebil, je pomislil trgovec Peer. Ko pa je skrinjica priplula daleč navzdol po reki, jo je zaneslo v korito, po katerem je tekla voda do drugega mlina, in od tam na mlinsko kolo, da se je mlin ustavil. Mlinar je šel pogledat, kaj je ustavilo mlin, našel skrinjico in jo vzel s seboj. Ko je opoldne prišel domov k ženi, je rekel:

»Prav rad bi vedel, kaj neki je v tej skrinjici. Danes jo je po koritu prineslo na mlinsko kolo in mi ustavilo mlin.« »To bova pa kmalu izvedela,« je rekla žena. »Saj je ključ v ključavnici; kar odpri.« Ko sta jo odprla, je v njej ležal najlepši otrok, kar si jih je bilo mogoče zamisliti. Oba sta se razveselila in sklenila fantka obdržati, saj sama nista imela otrok, bila pa sta že toliko v letih, da tudi nista več mogla upati nanje. Čez nekaj časa se je trgovec Peer spet začel spraševati, ali ne bo prišel kak snubec po njegovo hčer, ko pa je bila tako bogata in je imela toliko denarja. Toda nihče ni prišel, zato se je znova odpravil k zvezdogledom in jim ponudil veliko denarja, če mu povedo, koga bo njegova hči dobila za moža. »Saj smo ti povedali, da bo dobila tistega mlinarjevega fantka tam spodaj,« so rekli zvezdogledi. »Že, že,« je rekel trgovec Peer, »ampak tisti je zdaj mrtev. Če bi lahko izvedel, koga bo moja hči dobila za moža, pa bi vam rad dal dvesto tolarjev.« Zvezdogledi so spet pogledali v zvezde, potem pa se razjezili in rekli: »Kljub vsemu bo dobila tistega mlinarjevega fantka, ki si ga spustil po reki in ga hotel spraviti s sveta, kajti še vedno živi in je v mlinu toliko in toliko daleč niže ob reki.« Trgovec Peer jim je za to novico dal dvesto tolarjev in premišljeval, ali se res ne bi mogel znebiti tega mlinarjevega fanta. Prva stvar, ki jo je trgovec Peer storil, ko se je vrnil domov, je bila, da se je odpravil k mlinu. Fant je bil tedaj že toliko star, da je opravil birmo, in je pomagal pri delu v mlinu. Lep mladenič je zrasel iz njega. »Ali mi ne bi prepustil tega fanta?« je trgovec Peer vprašal mlinarja. »Ne, tega pa ne morem,« je odgovoril. »Vzredil sem ga kakor lastnega sina in dobro se je izkazal, tako da mi je zdaj v pomoč in korist pri mlinu, saj sam postajam star in betežen.« »Da, tudi meni se godi tako,« je rekel trgovec Peer, »in prav zato bi rad imel nekoga, ki bi ga lahko izučil za trgovca. Če mi ga prepustiš, ti dam šeststo tolarjev, da si boš lahko kupil kmetijo in na stara leta živel v miru.« Ko je mlinar to slišal, je fantu dovolil oditi s trgovcem Peerom. Potovala sta daleč naokrog s kramo in trgovala, dokler nista prišla do gostilne ob robu velikega gozda. Od tam je Peer poslal fanta domov s pismom za svojo ženo — naravnost skozi gozd namreč ni bilo daleč — in mu naročil, naj ji pove, da mora čim prej storiti, kar piše v pismu. V pismu pa je pisalo, naj pri priči zakuri veliko grmado in vrže nanjo mlinarjevega fanta; če tega ne stori, bo sam dal živo sežgati njo. Fant se je s pismom odpravil skozi gozd.

Proti večeru je prišel do samotne domačije globoko v gozdu in stopil vanjo, toda v hiši ni našel nikogar. V neki sobi je našel postlano posteljo in legel počez nanjo. Pismo si je bil zataknil za trak na klobuku, klobuk pa si je položil čez obraz. Ko so se razbojniki vrnili domov — na domačiji je namreč prebivalo dvanajst razbojnikov — in zagledali fanta na postelji, so se začudili, kdo neki je. Eden izmed njih je vzel pismo, ga odprl in prebral.

»Hm, hm,« je rekel, »trgovec Peer je torej na poti. Zdaj mu jo bomo pa zagodli, kajti greh bi bil, če bi ta stari lopov spravil s sveta tako mladega, čednega fanta.« Razbojniki so nato napisali drugo pismo trgovčevi ženi in ga spečemu fantu zataknili za trak na klobuku. V njem so zapisali, naj nemudoma pripravi svatbo za hčer in mlinarjevega fanta, jima da konje, živino in hišno opravo ter ju z vsem potrebnim naseli na kmetiji, ki jo ima pod hribom. Če to ne bo opravljeno do njegove vrnitve, pa jo čaka kazen. Naslednji dan so razbojniki pustili fanta oditi, in ko je prišel domov ter izročil pismo, je povedal, da jo trgovec Peer pozdravlja in ji naroča, naj čim prej izpolni, kar piše v pismu. »Ti si se moral pa dobro odrezati,« je rekla trgovčeva žena mlinarjevemu fantu, »da zdaj takole piše; ko sta odhajala, je bil namreč tako hud nate, da ni vedel, kako bi te spravil s sveta.« Takoj je pripravila svatbo in ju na kmetiji pod hribom oskrbela s konji, živino in vsakršno hišno opravo.

Kmalu zatem se je trgovec Peer vrnil domov in najprej vprašal, ali je storila, kar ji je napisal v pismu. »Da, zdelo se mi je sicer čudno, a si nisem upala ravnati drugače,« je rekla. Nato je Peer vprašal, kje je hči. »Saj vendar veš, kje je,« je rekla žena. »Pri njem na kmetiji pod hribom, kakor je pisalo v pismu.« Ko je trgovec Peer slišal, kako je s stvarjo, in videl pismo, se je tako razjezil, da bi ga skoraj razneslo. Takoj je stekel na kmetijo k mladoporočencema. »Že prav, moj sin, da si dobil mojo hčer,« je rekel mlinarjevemu fantu, »če pa jo nameravaš obdržati, moraš iti k zmaju iz Dybenfarta in mi prinesti tri peresa iz njegovega repa, kajti kdor jih ima, lahko dobi vse, kar si poželi.« »Kje pa naj ga najdem?« je vprašal zet. »Tega ne vem,« je rekel trgovec Peer, »to je tvoja skrb.« Fant se je torej pogumno odpravil na pot in po nekaj časa hoje prišel do kraljevega gradu. Tu moram vstopiti in povprašati, si je mislil, kajti taki ljudje bolje poznajo svet kakor drugi in morda bom tu izvedel za pot. Kralj ga je vprašal, od kod prihaja in po kakšnem opravku potuje. »K zmaju iz Dybenfarta moram po tri peresa iz njegovega repa, ko bi ga le znal najti,« je rekel fant. Kralj je menil, da bo za to potreboval precej sreče. »Še nikoli namreč nisem slišal, da bi se kdo vrnil od njega,« je rekel. »Če pa prideš do njega, ga lahko v mojem imenu vprašaš, zakaj v svojem vodnjaku ne morem dobiti čiste vode. Že tolikokrat sem ga dal na novo izkopati, pa voda v njem nikoli ni čista.« »Bom vprašal,« je rekel fant. Na kraljevem gradu se mu je dobro godilo, ob odhodu pa je dobil popotnico in denar.

Proti večeru je prišel do drugega kraljevega gradu. Ko je vstopil v kuhinjo, je prišel kralj in ga vprašal, od kod je in po kakšnem opravku potuje. »K zmaju iz Dybenfarta grem po tri peresa iz njegovega repa,« je rekel fant.

»Za to boš pa potreboval precej sreče,« je rekel kralj, »kajti še nikoli nisem slišal, da bi se kdo vrnil od njega. Če pa prideš do njega, ga lahko v mojem imenu vprašaš, kje je moja hči, ki je izginila pred mnogimi leti. Iskal sem jo in jo dal oklicati po vseh cerkvah, pa mi nihče ni znal ničesar povedati o njej.« »Bom vprašal,« je rekel fant. Na kraljevem gradu se mu je prav dobro godilo, in ko je odšel, je dobil popotnico in denar.

Ko se je spet zvečerilo, je prišel še do enega kraljevega gradu. Tu je v kuhinjo prišla kraljica in ga vprašala, od kod je in po kakšnem opravku potuje. »K zmaju iz Dybenfarta grem po tri peresa iz njegovega repa,« je rekel fant. »Za to boš pa potreboval veliko sreče,« je rekla kraljica, »kajti še nikoli nisem slišala, da bi se kdo vrnil od njega. Če pa ga srečaš, ga lahko v mojem imenu vprašaš, kje naj najdem svoje zlate ključe, ki sem jih izgubila.« »Bom vprašal,« je rekel fant. Po nekaj časa hoje je prišel do velike, široke reke. Ko je stal tam in premišljeval, kako naj pride čeznjo in ali naj gre raje ob njej, je prišel star, sključen mož in ga vprašal, kam je namenjen. »K zmaju iz Dybenfarta grem, če bi mi le kdo znal povedati, kje ga najdem.« »To ti pa že lahko povem,« je rekel mož, »saj tu prenašam čez reko tiste, ki gredo k njemu. Prebiva tik nad nama; ko se povzpneš na breg, boš zagledal njegov grad. Če boš govoril z njim, ga lahko v mojem imenu vprašaš, kako dolgo bom moral še prenašati ljudi čez reko.« »Bom vprašal,« je rekel fant. Mož si ga je naložil na hrbet in ga prenesel čez reko. Ko se je fant povzpel na breg, je zagledal grad in vstopil vanj. Doma je bila samo kraljična. »Za božjo voljo, kako si upa kristjan priti sem?« je rekla. »Odkar sem tu, ni bilo nobenega. Najbolje bo, da čim prej odideš, kajti ko se zmaj vrne, te bo zavohal in te pri priči požrl, pa še mene boš spravil v nesrečo.« »Ne,« je rekel fant, »ne morem oditi, dokler ne dobim treh peres iz njegovega repa.« »Teh ne boš nikoli dobil,« je rekla kraljična.

Toda fant ni hotel oditi; hotel je počakati zmaja, dobiti peresa in odgovore na vprašanja. »No, ko si že tako trmast, bom pa poskusila, ali ti lahko pomagam,« je rekla kraljična. »Poskusi dvigniti meč, ki visi tam na steni.« Toda fant ga ni mogel niti premakniti.

»Potem pa naredi požirek iz te steklenice,« je rekla kraljična. Ko je fant nekaj časa posedel, je spet poskusil in tedaj je meč ravno toliko premaknil. »Še en požirek boš moral narediti,« je rekla kraljična, »potem pa mi povej, po kaj si prišel.« Naredil je požirek in ji povedal, da ga je neki kralj prosil, naj zmaja vpraša, zakaj v svojem vodnjaku ne more dobiti čiste vode; drugi ga je prosil, naj vpraša, kam je izginila njegova hči, ki jo pogreša že mnoga leta; za neko kraljico mora vprašati, kam so se izgubili njeni zlati ključi; nazadnje pa mora v brodarjevem imenu vprašati še, kako dolgo bo moral tam spodaj prenašati ljudi čez reko. Ko je zdaj prijel meč, ga je lahko dvignil, in ko je naredil še en požirek, je že lahko zamahnil z njim. »Če nočeš, da te zmaj pokonča, moraš zdaj zlesti pod posteljo,« je rekla kraljična, ko se je začelo večeriti, »kajti kmalu se bo vrnil. Tam moraš ležati čisto pri miru, da te ne opazi. Ko bova legla, ga bom izprašala, ti pa moraš dobro poslušati in si zapomniti, kaj bo odgovoril. Pod posteljo ostani, dokler ne bo vse tiho in zmaj spet ne zaspi; tedaj potiho zlezi ven in vzemi meč. Ko vstane, glej, da mu z enim samim zamahom odsekaš glavo in mu takoj izpuliš tri peresa, sicer si jih bo izpulil sam, da ne bi nikomur koristila.« Kmalu zatem, ko je fant zlezel pod posteljo, se je zmaj vrnil domov. »Tukaj smrdi po krščanskih kosteh!« je rekel zmaj. »Aha, priletel je krokar s človeško kostjo v kljunu in sedel na streho,« je rekla kraljična. »To bo tisto, kar vohaš.« »A tako,« je rekel zmaj. Kraljična je postavila jed na mizo in ko sta se najedla, sta legla. Čez nekaj časa pa je kraljična začela nemirno spati in se nenadoma zdrznila. »Joj!« je vzkliknila. »Kaj ti je?« je vprašal zmaj. »Oh, tako nemirno spim,« je rekla kraljična, »pa še tako čudne sanje sem imela.« »Kaj pa si sanjala?« je vprašal zmaj. »Zdelo se mi je, da je prišel neki kralj in te vprašal, kaj naj stori, da bo imel v svojem vodnjaku čisto vodo,« je rekla kraljična. »Oh, to bi pa že lahko sam vedel,« je rekel zmaj. »Če vodnjak znova izkoplje in z dna odstrani staro, trohneče deblo, bo spet imel čisto vodo. Zdaj pa le mirno leži in nič več ne sanjaj.« Kraljična je nekaj časa ležala, nato pa spet postala nemirna, se začela premetavati po postelji in se znova zdrznila. »Joj!« »Kaj pa je zdaj spet?« je vprašal zmaj.

»Oh, tako nemirno spim, pa še tako čudne sanje sem imela,« je rekla kraljična. »Ti pa res kar naprej sanjaš,« je rekel zmaj. »Kaj si pa zdaj sanjala?« »Zdelo se mi je, da je prišel neki kralj in te vprašal, kam je izginila njegova hči, ki jo pogreša že mnoga leta,« je rekla kraljična. »To si ti,« je rekel zmaj,

»ampak tebe ne bo nikoli več videl. Zdaj pa te prosim, da mi daš ponoči mir in nehaš sanjati, sicer ti polomim rebra!« Kraljična ni dolgo ležala, ko je spet postala nemirna; kar na lepem se je zdrznila. »Joj!« je vzkliknila. »No, pa smo spet tam! Kaj je pa zdaj narobe?« je rekel zmaj, ki je bil že tako besen in neprespan, da bi skoraj pobesnel. »Oh, ne jezi se,« je rekla kraljična, »ampak tako čudne sanje sem imela.« »Hudič vzemi te tvoje sanje!

Kaj si pa zdaj sanjala?« je rekel zmaj. »Zdelo se mi je, da je prišla neka kraljica in te vprašala, ali ji lahko poveš, kje naj spet najde zlate ključe, ki jih je izgubila.« »Oh, pogleda naj med tisto grmovje, kjer je ležala takrat, saj že sama ve kdaj, pa jih bo našla,« je rekel zmaj. »Zdaj pa mi daj mir s temi sanjami.« Nekaj časa sta spala, nato pa je kraljična spet postala nemirna in se kar na lepem zdrznila. »Joj!« »Ti že ne boš pridna, dokler ti ne zlomim vratu,« je rekel zmaj; tako je bil besen, da so mu iz oči švigale iskre. »Kaj je pa zdaj spet?« »Oh, nikar ne bodi hud name, saj si ne morem pomagati,« je rekla kraljična,

»ampak tako čudne sanje sem imela.« »Toliko sanj pa še nikoli nisem slišal,« je rekel zmaj. »Kaj si pa zdaj sanjala?« »Zdelo se mi je, da je prišel brodar s prehoda čez reko tam spodaj in vprašal, kako dolgo bo moral še prenašati ljudi čez vodo,« je rekla kraljična. »Ta neumnež bi se lahko tega hitro rešil,« je rekel zmaj. »Ko pride kdo, ki hoče čez, ga mora samo vreči v reko in reči: ‘Zdaj pa ti prenašaj ljudi čez, dokler te kdo ne zamenja!’ Zdaj pa mi daj mir s svojimi sanjami, sicer bo druga pela.« Kraljična ga je potem pustila mirno spati. Brž ko je vse utihnilo in je mlinarjev fant slišal samo še zmajevo smrčanje, pa je zlezel izpod postelje. Preden se je zdanilo, je zmaj vstal, toda komaj je z obema nogama stopil na tla, že mu je fant odsekal glavo in iz repa izpulil tri peresa.

Tedaj je zavladalo veliko veselje. Fant in kraljična sta nabrala toliko srebra, zlata, denarja in drugih dragocenosti, kolikor sta jih lahko odnesla. Ko sta prišla do rečnega prehoda, sta brodarja z vsem, kar je moral znositi čez, tako zamotila, da je čisto pozabil vprašati, kaj je rekel zmaj, dokler niso bile vse reči, fant in kraljična na drugem bregu. »Saj res,« je rekel, ko sta se odpravljala naprej, »ali si zmaja vprašal tisto, za kar sem te prosil?« »Da,« je rekel fant. »Rekel je, da moraš, ko pride kdo, ki hoče čez, tega vreči na sredo reke in reči: ‘Zdaj pa ti prenašaj ljudi čez, dokler te kdo ne zamenja!’ Potem boš prost.« »Fej te bodi!« je rekel brodar. »Ko bi mi bil to prej povedal, bi me moral zamenjati ti.« Ko sta prišla do prvega kraljevega gradu, je kraljica vprašala, ali je zmaja povprašal po njenih zlatih ključih.

»Da,« je odgovoril fant in kraljici zašepetal: »Rekel je, naj pogledaš med grmovje, kjer si takrat ležala, saj veš kdaj.« »Pst, pst, nič ne govori,« je rekla kraljica in fantu dala sto tolarjev. Ko je prišel do drugega kraljevega gradu, je kralj vprašal, ali je z zmajem govoril o tem, za kar ga je prosil. »Da,« je rekel fant, »sem, in tukaj je tvoja hči.« Kralj se je tako razveselil, da bi mlinarjevemu fantu rad dal kraljično in pol kraljestva.

Ker pa je bil že poročen, je dobil dvesto tolarjev, konje in voz ter toliko zlata in srebra, kolikor ga je lahko odpeljal s seboj. Ko je nato prišel do tretjega kraljevega gradu, je kralj stopil ven in ga vprašal, ali je zmaja vprašal tisto, za kar ga je prosil. »Da,« je odgovoril fant, »rekel je, naj daš vodnjak izkopati in z dna odstraniš staro, trohneče deblo, pa boš imel čisto vodo.« Kralj mu je tedaj dal tristo tolarjev. Od tam se je odpeljal naravnost domov, tako ovešen z zlatom in srebrom in tako imeniten, da se je ves svetil in bleščal; zdaj je bil veliko bogatejši od trgovca Peera. Ko je Peer dobil peresa, ni mogel več ničesar ugovarjati zakonu; ko pa je zagledal vse bogastvo, je vprašal, ali je pri zmaju res toliko zakladov. »Da,« je rekel fant, »veliko več jih je bilo, kakor sem jih lahko pripeljal s seboj. Toliko jih je, da bi jih bilo za veliko vozov, in če se odpraviš tja, jih bo gotovo dovolj tudi zate.« Seveda je trgovec Peer hotel tja. Zet mu je tako natanko opisal pot, da mu ni bilo treba nikogar spraševati. »Konje,« je rekel, »pa je najbolje pustiti na tej strani reke, saj te bo stari brodar že prenesel čez.« Peer se je torej odpravil na pot, vzel s seboj obilno popotnico in veliko konj, vendar jih je pustil pri reki, kakor mu je bil naročil fant.

Brodar si ga je nato naložil na hrbet, in ko sta prišla nekoliko od brega, ga je vrgel na sredo reke ter rekel: »Zdaj pa ti prenašaj ljudi čez, dokler te kdo ne zamenja!« In če ga ni še nihče zamenjal, bogati trgovec Peer tam prenaša ljudi čez reko še dandanes.