Prevod

Nekoč je živel kmet, ki je imel tri sinove. Bil je reven, star in slaboten, sinovi pa se niso hoteli lotiti nobenega dela. H kmetiji je spadal velik, lep gozd in oče je hotel, da bi fantje v njem sekali les in tako zaslužili kaj denarja za odplačilo dolga.

Po dolgem času jih je le pripravil do tega in najstarejši naj bi šel prvi sekat. Ko je prišel v gozd in začel sekati staro, z lišaji obraslo smreko, je predenj stopil velik, orjaški trol. »Če boš sekal v mojem gozdu, te bom ubil!« je rekel trol. Ko je fant to slišal, je odvrgel sekiro in jo ucvrl domov, kolikor so ga nesle noge.

Ves zasopel je pritekel domov in povedal, kaj se mu je zgodilo, oče pa mu je rekel, da je pravi zajec. Njega menda troli niso nikoli pregnali od sekanja, ko je bil še mlad.

Naslednji dan je moral na pot drugi sin in z njim se je zgodilo natanko isto. Komaj je nekajkrat zasekal v smreko, že je tudi k njemu prišel trol in rekel: »Če boš sekal v mojem gozdu, te bom ubil!« Fant si ga je komaj upal pogledati; odvrgel je sekiro in jo ucvrl kakor brat, če ne še hitreje. Ko se je vrnil domov, se je oče spet razjezil in rekel, da njega troli niso nikoli prestrašili, ko je bil mlad.

Tretji dan se je hotel na pot odpraviti Askeladden. »Seveda, ti,« sta rekla starejša brata, »ti boš že opravil delo, ko še nikoli nisi pomolil nosu skozi vrata.« Askeladden jima ni nič odgovoril, le prosil je, naj mu dajo s seboj obilno malico. Mati ni imela ničesar za h kruhu, zato je pristavila lonec in mu sesirila malo mleka. Sir je dobil v malho in se odpravil.

Ko je že nekaj časa sekal, je tudi k njemu prišel trol in rekel: »Če boš sekal v mojem gozdu, te bom ubil!« Toda fant ni odlašal: skočil je k malhi po sir in ga stisnil, da je sirotka kar brizgnila iz njega. »Če ne boš tiho,« je rekel trolu, »te bom stisnil, kakor stiskam vodo iz tega belega kamna!« »Nikar, lepo te prosim, prizanesi mi!« je rekel trol. »Pomagal ti bom sekati.« Pod tem pogojem mu je fant prizanesel. Trol je bil spreten drvar in tisti dan sta podrla in razsekala na desetine dreves.

Ko se je bližal večer, je trol rekel: »Zdaj pa pojdi z menoj domov, do mene je bliže kakor do tebe.« Fant je šel z njim. Ko sta prišla k trolu domov, naj bi trol zakuril na ognjišču, fant pa prinesel vodo za lonec kaše. Toda tam sta stali dve železni vedri, tako veliki in težki, da ju ni mogel niti premakniti. Pa je fant rekel: »Teh naprstnikov se ne splača nositi s seboj;

kar po ves vodnjak bom šel.« »Nikar, za božjo voljo!« je rekel trol. »Svojega vodnjaka pa že ne morem pogrešati. Ti zakuri, jaz bom pa šel po vodo.«

Ko se je vrnil z vodo, sta skuhala velikanski lonec kaše. »Veš kaj,« je rekel fant, »če si za to, bi lahko tekmovala, kdo več poje.« »Pa dajva!« je odgovoril trol, saj je bil prepričan, da ga pri tem nihče ne more ugnati. Sedla sta za mizo, fant pa si je neopazno privezal usnjeno malho predse in vanjo zlival več kaše, kakor je je sam pojedel.

Ko je bila malha polna, je izvlekel nož in vanjo zarezal odprtino. Trol ga je gledal, a ni rekel ničesar. Ko sta še lep čas jedla, je trol odložil žlico. »Ne, zdaj pa ne morem več!« je rekel. »Kar jej!« mu je odvrnil fant. »Jaz še niti na pol sit nisem.

Naredi tako kakor jaz in si zareži luknjo v trebuh, pa boš lahko pojedel, kolikor boš hotel.« »Ampak ali to ne boli strašansko?« je vprašal trol. »Ah, komaj omembe vredno,« je odgovoril fant.

Trol je torej storil, kakor mu je rekel fant, in zlahka si mislite, da ga je to stalo življenja. Fant pa je pobral vse srebro in zlato, kar ga je bilo v gori, in ga odnesel domov. S tem je seveda lahko odplačal lep del dolga.