Prevod

Nekoč je živel kralj; imel je hčer, ki je bila tako jezična in z besedami tako spretna, da ji nihče ni mogel zapreti ust. Zato je razglasil, da bo tisti, ki mu bo to uspelo, dobil kraljično za ženo in povrhu še pol kraljestva. Trije bratje, ki so slišali za to, so se odločili poskusiti srečo; najprej sta šla najstarejša, ki sta se imela za najpametnejša, a pri njej nista nič opravila, za nameček pa sta bila še kaznovana. Nato se je na pot odpravil Askepot. Ko je prehodil kos poti, je našel obroč iz vrbove šibe;

pobral ga je. Ko je šel še malo naprej, je našel črepinjo sklede; tudi to je pobral. Malo dlje je našel mrtvo srako, nedaleč od nje pa ukrivljen kozji rog; kmalu zatem je našel še enega prav takega, in ravno ko je prečkal polja ob kraljevem gradu, po katerih je bil raztresen gnoj, je našel ponošen podplat. Vse te reči je vzel s seboj na grad in stopil pred kraljično. »Dober dan,« je rekel. »Dober dan,« je odvrnila in se namrdnila. »Bi mi spekli mojo srako?« je vprašal. »Bojim se, da bo počila,« je odgovorila kraljična.

»Oh, nič zato, bom pa tale vrbov obroč ovil okoli nje,« je rekel fant in ga potegnil na dan. »Mast bo tekla z nje!« je rekla kraljična. »Tole bom podstavil,« je rekel fant in pokazal črepinjo sklede. »Kako si zavit v besedah!« je rekla kraljična. »Ne, jaz nisem zavit; tole pa je,« je rekel in izvlekel enega od rogov. »Ne, temu pa še nisem videla para!« je vzkliknila kraljična. »Tukaj imaš njegov par,« je rekel fant in pokazal še drugi kozji rog. »Menda si si obrabil podplate samo zato, da bi prišel sem in mi zaprl usta?« je rekla kraljična.

»Ne, moji podplati niso obrabljeni, tale pa je,« je odgovoril fant in potegnil na dan podplat. Na to kraljična ni vedela, kaj bi odgovorila. »Zdaj si moja,« je rekel fant in tako dobil kraljično in pol dežele s kraljestvom vred.