Prevod

Ta zgodba se godi v šestnajstem stoletju, v enem tistih italijanskih mest, ki jim je vladal tiran. Recimo mestu, če hočete, Montenero, njegovemu tiranu pa Orso Amadei.

Orso je bil človek svojega časa, divji, brezsrčen, prikrit v zameri, neizprosen v maščevanju. Hraber v boju, veličasten v radodarnosti in pretanjen v svojem umetniškem okusu je kakor Medičejci v svoji palači gostil slikarje in pesnike, v zasebnih sobanah pa sprejemal sumljive alkimiste tistih dni, ki sicer niso znali izdelati zlata, zato pa so dobro poznali postopek za destiliranje močnih strupov.

Kadar mu je bil kak plemič v napoto, ga je Orso privabil k sebi, mu prisegel prijateljstvo, z njim prejel obhajilo — o grozno svetoskrunstvo! — od iste hostije, ga posadil za svojo mizo ... in sredi pojedine se je gost dvignil z blodečimi očmi in peno na ustih, nato pa se v krčih zgrudil ... medtem ko ga je gostitelj s hinavsko skrbnostjo otipaval, da bi se prepričal, ali mu po žilah že teče smrtni led.

S preprostimi ljudmi Orso ni tratil toliko slovesnosti: dal jih je pretepsti do onemoglosti ali pa jih pustil, da so v ječi shirali od lakote. Orso je dvakrat ovdovel: prvo ženo je iz ljubosumja odpravil z vbodom bodala; drugo, edino, ki jo je ljubil, mu je iz maščevanja ubil Landolfo dei Fiori, brat prve žene. Prva mu ni zapustila otrok, druga pa hčer in dva sinova. Sinova sta umrla v mračnem vojaškem spopadu, v zasedi, ki jo je morda pripravil sam Landolfo, in ostala je deklica Lucía, da bi nadaljevala prekleti rod Amadeijev.

Njen oče, knez, je že premišljeval, s kom bi jo poročil, ko je Lucía oznanila, da želi sprejeti redovno tančico. Orso je obupaval, kajti po svoje je oboževal to zadnjo mladiko svojega rodu; a ni bilo pomoči: Lucíina volja je obveljala in deklica je vstopila v samostan reda svetega Dominika, v katerem je nekoč cvetela Katarina, imenovana Evfrozina, ki jo svet danes časti kot sveto Katarino Siensko.

Nežna mladost, nedolžna lepota in visoki rod tiranove hčere so še stopnjevali začudenje nad njeno spokornostjo. V stoletju, ki je bilo že pogansko, je obudila stroge pokore bolj gorečih dob.

Njena hrana je bila prgišče kuhanih zeli; njena postelja dve vreči brez slame; njeno spodnje oblačilo groba tkanina iz Kilikije, ki ji je ranila nežno kožo; in ko je v januarskih nočeh po uri počitka na vlažnih kamnitih ploščah, ki so ji lomile vse kosti, vstala k molitvi, se je od slabosti komaj držala na nogah in besede molitve so se ji zapletale v ustih.

Kajti Lucía, navsezadnje hči Amadeijev, se ni rodila za zatajevanje in bolečino, temveč za to, da bi do dna izpila radosti življenja, da bi se naslajala ob prijetnih zvokih mandoline, ob ubranem ritmu pesniških stanc, ob čarovniji barv, ob sladkem in skrivnostnem miru vrtov, kjer se je smehljala večna lepota grških kipov — in le teža tujih grehov ter hrepenenje po spravi sta jo, trepetajočo od tesnobe in groze, pognala pred vznožje oltarjev, kjer se je vsak hip nehote spominjala sveta in njegovih slasti.

Kakor Katarino Siensko so tudi njo večkrat napadle nečiste skušnjave ter varljive, posmehljive podobe; toda oklenjena križa se jim je junaško upirala; jokala je, si ranila meso in nazadnje po miru, ki se ji je spuščal v duha, spoznala svojo zmago. Oslabljenost so zamenjale zamaknjenosti in neizrekljive sladkosti in Lucía je začutila tolažbo.

Prišel je božič, obletnica njenih redovnih zaobljub. Nastopil je sveti večer z obilico snega; toda gostejši ko je bil mrtvaški prt, ki je prekrival samostanski vrt, več toplote je Lucía čutila v svoji samotni celici; nenavadna utvara ji je skozi v svinec vpeta stekla kazala, da namesto snežink na drevesne veje in trdo zemljo dežuje na tisoče bleščeče belih lilij, tenkih kakor peresa, izpuljena iz angelskih peruti.

Vse je bilo posejano z lilijami in belina vrta je izžarevala svetlobo, ki je celico osvetljevala z mesečevimi žarki, živahnejšimi in svetlejšimi od samega srebra. Nenadoma je Lucía, ovitega v valove blage luči, zagledala prelepega Otroka; dete, ki se je smehljalo in stegovalo ročice in ki ga je redovnica vsa iz sebe sprejela v naročje.

— Nocoj — je ljubeče rekel Otrok — sem ti hotel izkazati milost, Lucía, in namesto da bi se rodil v jaslih, se bom rodil v celici, kjer si me tolikokrat klicala.

Lucía je nekaj trenutkov ostala vsa iz sebe; milost je bila izredna in v svoji ponižnosti se je ni imela za vredno. Brž ko se je nekoliko zbrala, je sklenila roke in se vrgla na tla ter prosila Otroka.

— Če hočeš osrečiti svojo služabnico, Dete, ljubo Dete moje duše ... mi nakloni, za kar te bom prosila. Ah! Velika in težka stvar je to — toda če ti ne moreš storiti nemogočega, kdo bo mogel? Spomni se, koliko sem se bojevala, spomni se mojega trpljenja ... in namesto da se rodiš tukaj, se blagovoli roditi na drugem kraju, mračnem, groznem, pustem ... V srcu mojega očeta, Orsa Amadeija.

Otrok je z ročicama božal spokornici obraz in jo ves žalosten pogledal. — Ali veš, kaj prosiš, Lucía? Ali veš, da je srce, v katerem želiš, da se rodim, trše od kamna, bolj krvavo od morišča, bolj zaudarjajoče od groba? Ali veš, da bom moral, če naj vstopim vanj, s svojim golim telesom odrivati trnje, osat in strupene zeli ter čutiti, kako se mi okrog vratu ovijajo gadi in kako mi po nogah lezejo mrzli plazilci? Znal sem umreti najbolj sramotne smrti; ko pa je šlo za rojstvo, sem poiskal nežnost in ljubezen; rodil sem se med preprostimi pastirji, ne med krvoločnimi volkovi! Pa vendar, Lucía, ker si se bojevala zame, ti ne bom odrekel tega, kar želiš ... Nocoj bo moj betlehemski hlev zverinsko srce tvojega očeta!

Ko je Lucía zaslišala Otrokovo obljubo, jo je prevzela tolikšna radost, da je ni mogla prenesti. Brez življenja se je zgrudila na kamnite plošče. Luč, prikazen, vonj lilij, vse je izginilo in skozi v svinec vpeta stekla je bilo videti le še vrt, zavit v snežni mrtvaški prt.

Prav ob tisti uri je Orso Amadei v svoji palači prirejal gostijo; bolje bi bilo reči orgijo. To ni bila večerja, pri kateri bi duhovite domislice in vesele zgodbice krajšale ure in bi navzočnost dam, ki je spodbujala k uglajenosti, brzdala surovost. Takih večerij je Orso priredil že mnogo; a rad je imel tudi bolj razuzdane, ki so se jih udeleževali le njegovi napol razbojniški poveljniki, dvorni norci in zaupniki, cinični in sprijeni ljudje.

Če se je med njimi znašla kaka ženska, je bila to nesrečna potujoča pevka, ki so jo zalotili na mestnem trgu in jo potem, ko je gostom služila za zasmeh, naslednji dan našli s podplutim telesom, napol mrtvo, odvrženo v kateri od mestnih uličic. Tisto noč je Ridolfi, eden Orsovih poveljnikov, napovedal boljši plen: pravkar je ujel nadvse ljubko mladenko; sama si je bila kriva, če je ob takih urah hodila po ulici! Pivci so zagnali hrup; Orso je v glasnem krohotu ukazal, naj pripeljejo dekle, ki je vstopilo, ko so ga vojaki porivali pred seboj, trepetajoče in z razmršenimi svetlimi lasmi, in možje so se ob pogledu nanjo prevzetno nasmihali, kajti bila je resnično prečudovita.

Orso je vanjo uprl svoje brezsramne oči; iztegnil je roko, odgrnil zlate kodre ... in se osupel odmaknil; v nebogljenem dekletu, ki so mu ga tja privedli v oskrunitev, je videl obraz svoje hčere Lucíe, iste poteze, lica, čelo, zardelo od sramu.

— Izpustite to žensko! — je zavpil Orso. — Naj jo z največjim spoštovanjem pospremijo domov. Nihče naj ji ne stori nič žalega ... Gorje tistemu, ki se dotakne enega samega lasu na njeni glavi! Naj ravnajo z njo kakor z menoj ...

Osupli pijanci so ubogali, ne da bi razumeli. Gostija se je nadaljevala; toda Orso, zamišljen in mračen, ni praznil čaše. Ridolfi ga je hotel razvedriti, zato je dal znamenje, ki so ga pri priči razumeli, in nekaj minut zatem so v dvorano, kjer je potekala gostija, privedli jetnika, umirajočega od lakote. Radi so se zabavali tako, da so iz ječe privlekli katerega teh nesrečnikov, ki so jim že več dni odrekali hrano; posadili so ga za mizo, mu ponudili kako izvrstno jed, in ko jo je že hotel pogoltniti, hlipajoč in tuleč od veselja, so mu jo odtegnili od ust in mu vanje vlili vroč vosek iz plamenic, ki so razsvetljevale orgijo.

Jetnik je bil mlad in Orso mu je v šali pomolil krožnik kadeče se pečenke in čašo vina Lácrima; ko pa ga je videl od blizu, mu je ušla kletvica. Oči, ki so vanj z bolečim očitkom zrle z izstradanega mučeniškega obraza, usta, ki so se mu zahvaljevala, so bila Lucíina usta in oči, njen lastni pogled, ki ga oče ni mogel zamenjati z nobenim drugim, pogled z odsevom ljubezni, luč duše, ki išče sebi enako luč.

— Naj tega izpustijo — je ukazal Orso. — Prej pa mu dajte pošteno jesti, kolikor želi. In podarite mu dva zlata vrča, pa vina, kolikor ga hoče ... Naj ravnajo z njim kakor z menoj ... slišite? Kakor z menoj!

Ridolfi je godrnjaje izpolnil ukaz. Skoraj v istem hipu, ko je jetnik odhajal, je v dvorano stopila starka z otročičem v naročju: — »Usmiljenje, veliki gospod,« je vzklikala, »usmiljenje za dete, ki ga vidiš pred seboj. Ta malček je sin tvojega svaka Landolfa dei Fiori, ki ga sovražiš, in neki vojaki bi ga radi, kakor pravijo, po tvojem ukazu treščili ob zid. Ti nisi mogel izdati tako krutega ukaza, zato ga izročam v tvoje varstvo.« — Ob osovraženem Landolfovem imenu je Orso zadrhtel od besa in izvlekel bodalo, da bi otročiču prebodel grlo ... toda mali se mu je spokojno smehljal in njegov nasmeh je bil očarljivi, nepozabni Lucíin nasmeh iz otroških dni, ko jo je oče ljubkoval. — Orso je premagan padel na kolena in se začel biti po prsih ter se na glas obtoževati svojih grehov; kajti Jezus, zvest svoji obljubi, se je pravkar rodil v tistem srcu, temnejšem od peklenskega brezna ...

Naslednje jutro je Orso prejel novico, da je njegova hči izdihnila natanko ob polnoči. Tiran si je zavezal vrv okrog vratu, bos prehodil mestne ulice in prosil prebivalce odpuščanja, nato pa se, opirajoč se na palico, počasi oddaljil. Nikoli več niso slišali o njem. Blagor tistim, v katerih srcu se rodi Dete!