Prevod

Obvladovala me je strast do iger na srečo. — Ko pravim strast, moram pripomniti, da je sam nisem imel za pregreho, še manj pa sem razumel, kako bi jo zakon mogel zatirati, ne da bi posegel v nesporno človekovo pravico, da svoje premoženje zapravi prav tako kakor pridobi. »Lastnino je dovoljeno uporabljati in zlorabljati,« sem prezirljivo ponavljal in se posmehoval nasvetom kakega boječega prijatelja.

Kljub svojemu zaničevanju splošnega mnenja sem si na vse načine prizadeval, da bi doma ne izvedeli za moje silovito nagnjenje. Noro zaljubljen sem se poročil s prelepo mladenko po imenu Ventura; najino vez je še utrjeval ljubki sad najine ljubezni, deček, ki še ni znal sam priti v moj objem, kadar sem ga poklical; in da ženi ne bi povzročal strahu in tesnobe, sem svoja nagnjenja skrival kakor zločin ter skrbno izbiral ure, ko sem jim lahko ustregel. Da bi zahajal v kazino in druge kraje, kjer se ob obratu karte tvegajo pesti zlata, sem ravnal prav tako previdno, kakor bi ravnal, če bi ženi nakopal tekmico; izmišljal sem si najrazličnejše izgovore — borzne posle, posvete s političnimi prijatelji, bolnike, ob katerih je bilo treba bedeti, vabila, ki jih ni bilo mogoče odkloniti — in z njimi opravičeval svoje odsotnosti ter nekako pojasnjeval svoj nemir, bledico, nespečnost, nenadne izbruhe veselja, potrtost in razrvanost živčevja, ki ga je izčrpavalo nemara najmočnejše in najgloblje človeško vznemirjenje.

Že dolgo nisem imel drugega kakor tisto, kar sem si priigral. Premogel sem zmerno premoženje, a sem posestva drugo za drugim odprodajal, da sem kril izgube. Nato je prišlo dolgo obdobje sreče, vendar sem dobitke naložil v vrednostne papirje, ki jih je bilo lahko prodati in so jih novejši porazi že načenjali. Moja Ventura ni ničesar opazila, saj je kakor skoraj vse ženske sprejemala denar iz moževih rok, ne da bi spraševala, od kod prihaja. Prepričana o moji ljubezni, brezskrbna in srečna v svojem domu, ni niti pomislila, morda pa tudi ni želela vedeti, kako stojijo najine premoženjske zadeve. Kadar mi je bila sreča mila, sem ji prinašal dragocene dragulje in kupoval lepe obleke; v stiski pa je zadostoval moj namig, da je zmanjšala izdatke in odložila plačila, kakor bi bila nagonsko moja zaupnica. Toda če mi žena ni povzročala skrbi in se mi je zdelo nadvse lahko, da jo držim v nevednosti, mi je neka druga oseba v družini vzbujala nedoločljiv strah.

To je bil Venturin starejši brat, moj svak Bernardo, mož živahnega in bistrega uma ter ognjevite narave, ki so ga neznane bridkosti, morda boleča razočaranja, pripravile do tega, da je stopil v duhovniški stan. Bernardo je opravljal svojo službo z gorečo vnemo, z žejo po žrtvovanju, ki ga je razjedala, mu izčrpavala telo in v njegovih modrih očeh prižigala večni plamen. Kadar so se te oči uprle vame, je v njih pobliskavalo nezaupanje in strogost. Nedvomno je ta sveti nesebičnež, ves predan dobroti, v meni slutil sebično in nebrzdano strast, ki mi je okoli oči risala temne, pomodrele kolobarje in zaradi katere mi je roka vročično trepetala, ko sem segel v njegovo. Kadar sem se znašel z Bernardom iz oči v oči, sta me navdala nelagodje in nemir, podobna občutju človeka, ki se v umazani obleki izpostavi sončni svetlobi na obljudenem sprehajališču. Živel je zunaj Madrida, nenehno zaposlen z dobrodelnimi podvigi, ustanavljanjem zavetišč in dobrodelnih društev, zato nas je obiskal le dvakrat na leto: za veliko noč in za božič.

Prav ta slovesni čas v letu se je bližal, ko se je sreča, ki mi je že prej obračala hrbet, začela besno zaganjati vame. Zapihal je veter nesreče, tako neusmiljen in oster, da mi je odnašal vse upe. Odpovedovali so moji najskrbneje izdelani sistemi podvajanja stav; izjalovile so se moje spretne poteze, slutnje so me varale in vsaka karta, ki sem se je dotaknil, je bila pogubna. V srditi želji, da si povrnem izgubljeno, sem se s slepo jezo gnal naprej, trmasto drvel v prepad, izčrpaval svoja sredstva in kljuboval prihodnosti. Slutnja, da se nadme zgrinja katastrofa, je podvajala mojo obupano moč. Ker sem že dolgoval veliko vsoto, za katero sem jamčil z besedo, sem poiskal posojevalca — največjega oderuha, najpodlejšega med vsemi — in se brez pomisleka, kakor človek, ki zamiži in se vrže v brezno, prepustil njegovim krempljem. Podpisal sem vse, kar je hotel, in zastavil svojo čast, samo da bi takoj dobil vsoto, ki sem jo potreboval za poplačilo dolga v kazinoju in za odločilni poskus sreče. Sklenil sem, da zame ne bo napočil dan, ko bi moral Venturi priznati, da naju čakata beda in povrhu še sramota. Res sem včasih pomislil, da bi ji rekel: »Predstavljaj si, da sem bil trgovec; propadel sem; sprijazniti se morava in delati.« — A takoj sem doumel, kako nemogoče, kako nesmiselno bi bilo posledice svoje razuzdanosti imenovati poslovni polom. Če bi padel ženi pred noge in ji razkril resnico, bi moral prositi odpuščanja, kakor pritiče človeku, ki je prekršil svoje dolžnosti. Raje smrt; in smrt se mi je zdela edina rešitev strašnega zapleta. V tistih trenutkih mi je bilo jasno kakor beli dan, da je smrt nujna in naravna posledica mojega pojmovanja življenja ter da je pravica do igranja sestra pravice do samomora: obe sta se nazadnje stekali v eno samo … »Uporabljati in zlorabljati« … In umreti brez strahu.

S takimi mislimi sem se popoldne štiriindvajsetega decembra vrnil domov, v žepu pa nosil vsoto, ki sem jo dobil od oderuha. Komaj sem stopil v predsobo, sem začutil, da me hkrati objemajo okoli vratu in okoli nog. Prvi objem je bil objem ljubeče žene, ki je v nežnem zanosu pritisnila obraz k mojemu; drugi … Kdo te more objeti niže od kolen, če ne malček, mala lutkica, ki se šele uči hoditi in se mora še česa oprijeti, da ne pade na nos?

Začutil sem, kako se mi je srce razklalo; solze so mi silile v oči; da bi jih prikril, sem se sunkoma odmaknil in vzkliknil: — Kaj pa je? Čemu vse to?

— Bernardo je prišel, — je odgovorila Ventura, presenečena nad mojo hladnostjo. — Stlic Nado, — je ponovil moj malček in ta svoj dovtip pospremil z bučnim smehom.

— No, potem pa vzemi, — sem rekel in ženi izročil pest bankovcev, — pripravi večerjo; ampak pravo večerjo, kakršne imam rad … zdaj pa me pusti, ljubica, za nekaj časa me pusti; rad bi si odpočil, glava me boli in upam, da mi bo do večera odleglo, da bom lahko kramljal z Bernardom.

Ventura je ubogala, jaz pa sem se zaprl v sobo in napisal nekakšno oporoko in poslovilno pismo. Zobje so mi šklepetali; ko sem končal, sem pregledal pištoli, ju napolnil, se vrgel na zofo in živčno kadil cigaro za cigaro, dokler me ni skrbna Ventura prišla klicat k večerji. Bilo je še zgodaj, kajti tak večer otrok ni smel manjkati pri mizi, mati pa ga ni hotela pustiti bedeti pozno v noč. Odpravila sva se v jedilnico, razsvetljeno z rožnatimi svečami, ki so ji belina prtov ter lesket kristala in srebra dajali praznično vedrino.

Iz mandljeve juhe se je rahlo kadilo in dišala je nebeško; sredi mize je bilo nakopičeno nenavadno sadje, ki je odsevalo v zrcalni plošči, obdani s poznimi vrtnicami; v kozarcih se je že smehljal zlati sauternes in moja žena, praznično oblečena, urejena in nasmejana, z nekoliko razmršenimi kodrastimi lasmi in rožnatimi lici, je stopila k meni ter z božajočim glasom zašepetala:

— Ali ne boš pozdravil gosta? Tamle je. Objel sem Bernarda in večerja se je začela; sprva so jo poživljale malčkove domislice in Venturina koketnost, saj je hotela na vsak način iz mene izvabiti pohvalo za svojo pričesko in je bila tako odločena, da me osvoji, da je celo položila svojo drobno nogo na mojo. Toda pogovor je kmalu zamrl; ni bilo težko opaziti, da sva z Bernardom zamišljena. Na ženina zaskrbljena vprašanja sem odgovarjal, da sem utrujen in da me muči glavobol; Bernardo pa je z iskrenimi modrimi očmi odločno izjavil:

— Tvojemu možu naj bo, kar ga je volja, in očitno nam noče povedati, zakaj je videti kakor obsojenec, ki so mu pravkar prebrali sodbo; jaz pa … sem tak … ker me je sram, da tako dobro večerjam, z lososom, ostrigami, velikimi kozicami in starimi vini, nekaterim revnim družinam pa ne morem ponuditi, če že ne takih Lukulovih gostij, vsaj kruha za vse leto, ognja na ognjišču in obleke, da bi si pokrile telo. Apostol je učil, da se kristjani ne smejo zapirati vase in uživati slastnih jedi. Mi se bašemo z dobrotami in zdaj bomo nazdravili s šampanjcem … ki ga že poznam od prej … Clicquotom! Medtem pa reveži … Tega ne morem preprečiti, pa tudi vidva ne moreta; toda tam globoko v meni je kotiček duše, ki joče. Kaj hočemo! Ne znam si pomagati!

Komaj je duhovnik to izgovoril, mi je v domišljiji že preblisnila misel; nisem utegnil niti premisliti niti preračunati, kakšen učinek bodo imele moje besede na Bernarda. Vstal sem, napolnil kozarec s šampanjcem, ki se je mrzel kakor sneg že lesketal v vrču iz brušenega kristala, ter mu ga ponudil in pomenljivo vzkliknil:

— Potem pa nazdravi … ali moli! Da bi se posrečil neki moj načrt … Če se posreči, boš nekaterim družinam zagotovil kruh. Bernardo je prijel kozarec in me, preden ga je dvignil, nepremično pogledal s svojimi očarljivimi očmi. Zdelo se mi je, da mi preiskuje možgane, gleda v vest in bere po meni kakor po odprti knjigi.

Nenadoma je s hipno odločnostjo iztegnil kozarec, ga približal mojemu, trčil z njim in slovesno izrekel: — Zdaj nazdravljam … Molil bom pozneje. Želim, da se ti načrt posreči … toda samo enkrat, razumeš? Enkrat samkrat.

Imel sem dogovor za sklenjen. V svoji igralski vraževernosti sem poskusil že vse, ciganke in medije, amulete in otročje zagovore … vse, razen tega, da bi z vabo dobrodelnosti pridobil Boga in dobitke delil z vrhovnim Razsodnikom, čigar previdnost vodi slepo naključje kakor nevidni vodnik. Pridobiti nebesa na svojo stran! Da, kajti tudi nebesa niso mogla želeti, da izvršim svojo zadnjo, dokončno odločitev, edino, ki bi presekala peklenski vozel moje usode …

Brž ko se je večerja končala, sem vstal, navedel izgovor, pustil Venturo nejevoljno in Bernarda zamišljenega ter oddirjal ven, da bi zaigral ne več denarja, temveč čast in življenje, življenje, ki se mi je v tistem trenutku zdelo tako vabljivo, tako vredno živeti med ljubkovanjem zaljubljene žene in žarečim nasmehom kerubina, ki me je prosil za varstvo in pomoč pri hoji ter se oklepal mojih nog …

Po ulicah so odmevali vrvež množice, veselo žvenketanje tamburinov in brenkanje majhnih kitar; iz hiš je pronicala svetloba in izdajala srečanja ljudi, ki se imajo radi in skupaj praznujejo v domači toplini; jaz pa sem medtem, ko se je kočija, v katero sem vstopil pred domačimi vrati, vozila proti kazinoju, razmišljal: »Če mi spodleti, je to moj zadnji sveti večer.«

Veste, čemu pravijo nora, neverjetna, blazna sreča? Prav takšno sem imel od prvega trenutka. Časa za igranje je bilo več kot dovolj in tam so bili veliki igralci, možje s polnimi denarnicami in trdnim kreditom. Brez predaha sem jih premagoval; ne spominjam se, da bi mi kdaj tako šlo: zdelo se je, kakor da skozi karte vidim, katere bodo prišle na vrsto, ali da mi nevidna sila narekuje stave. Kakor bi si Bog posebej prizadeval izpolniti dogovor, se je moja sreča, odkar je odbila polnoč, še stopnjevala.

Ko sem se vrnil domov, sem stopil v Bernardovo sobo. Duhovnik je bil buden; nedvomno me je pričakoval. — Lezi, — sem mu rekel, — in mirno spi, kajti jutri boš imel s čim preskrbeti tistim revnim družinam kruh za vse leto.

Na duhovnikovem izrazitem obrazu sem opazil zadrego in tesnobo. Predobro je razumel, od kod prihaja denar, ki sem mu ga prišel ponudit v izpolnitev dogovora, in njegova vest se je bojevala s strastno željo, da bi delal dobro, lajšal gorje in brisal solze. Nazadnje je oslabel, premagala ga je želja; pretreslo ga je notranje drhtenje, da mu je sicer vselej zveneči glas zahripel, ko je stisnil moje roke med svoje in zamrmral:

— Sprejmem … Daj … Samo ne pozabi! … Pogoj … — Danes je bilo zadnjič: častna beseda, — sem odgovoril, še preden je utegnil izreči prošnjo.

Ne vem, ali mi boste verjeli, toda od tistega svetega večera nisem več igral. Sprva so se mi prsti krčili in v glavi se mi je vrtelo od hrepenenja, da bi znova okusil grenke slasti igre; potem je počasi, polagoma prišel mir; pozaba pa nikoli! Lotil sem se poslov, ustvaril premoženje in se naučil, da ga smem uporabljati, ne pa zlorabljati. Vem, da sem le njegov skrbnik. Lastnik je tam zgoraj.