Prevod

Povedal vam bom zgodbo o veliki Noči, ki mi jo je zaupal star romar, že utrujen od prehojenih cest in stezá tega sveta, ki si je želel le še položiti glavo na kamen in umreti pozabljen. Če je zgodba nekoliko temačna, pripišite to utrujenosti in mnogim bridkostim človeka, ki mi je pripovedoval te sanjam podobne dogodke.

Vedeti morate, da je na božično noč enega zadnjih let naš Gospod Jezus Kristus osebno sklenil sestopiti na zemljo in jo prehoditi, kajti kakor ve vsakdo, ki je bral Sveto pismo, je Jezusu v veselje prebivati med človeškimi otroki.

Zapustil je torej svoj prestol in svoj sedež na Očetovi desnici ter veličastvo in lepoto svoje podobe skril v obliko, ki ni slepila smrtnih oči in jim je bila včasih celo nevidna; nato se je spustil na svet v želji, da bi našel usmiljenje, ljubezen in bratsko veselje. Zdelo se je, da se tudi narava pridružuje slovesnosti dneva: na nebesnem svodu, jasnem kakor kristalna kupola, sijejo zlata in bledo smaragdna nebesna telesa ter trepetajo kakor ljubeč pogled; ne zaveje niti sapica in niti drobec vlage, zgoščen v oblaček, ne kali veličastja nočne ure. — Ko se sveta Jezusova noga na tečaju dotakne ledene planjave, nenadoma vzplamti prečudovit severni sij, kakor da bi ga hotel počastiti: žareči, škrlatni in oranžni odsevi obarvajo sneg ter iz ogromnih ledenih gorá izvabljajo diamantno iskrenje. Toda kaj Jezusu pomeni čar tega prizora? Kar išče, je zarjin svit v srcih; privlačijo ga pojavi duše, ne igre nebesnega žara na brezčutnih skalah in ledenih stepah. — In gre naprej.

Prvi kraj, kjer naleti na ljudi, je pusta ravnina na dnu doline, ki jo obdajajo in kronajo visoke gore. Ljudje, da, prekrivajo tla, nagneteni kakor žito, ko ga poleže žanjčeva kosa; toda ti ljudje so negibni, otrpli, skrčeni, v nenaravnih držah; in na njihovih svinčenih obrazih, obrnjenih proti nebu, ki žari v mili zvezdni svetlobi, v njihovih odprtih očeh brez pogleda kljub smrti še vztraja izraz besa ali groze ... Kajti ravnino prekrivajo trupla in ravnina je bojišče. — Jezus jih nekaj trenutkov zamišljeno opazuje. V razprtih prsih so rdeče rane podobne ustom; na razbitih čelih so črni krvni strdki kakor mrtvaški metulji tiste grozljive vrste, imenovane Atropos, ki na oprsju nosi podobo lobanje. Nekateri ljudje, ki ležijo na ravnini, še dihajo: če prisluhneš, zaslišiš njihovo hripavo smrtno hropenje. Starka, raztopljena v solzah, s tresočo roko varuje drobno lučko in hodi med njimi, sklanjajoč se, da bi jim videla v obraz: morda med mrtvimi išče svojega sina. Mimo priteče konj brez jezdeca, ovohava morišče in v blaznosti beži ... — In Jezus gre dalje, oddalji se.

Vstopi v veliko mesto. Po ulicah se sprehajajo razposajeni ljudje in uživajo v prijetni blagosti noči, spokojne kakor pomladne. Od vina raskavi glasovi pojejo razglašene pesmi; kitare s predrznim brenkanjem spremljajo dvoumne napeve; tamburini noro rožljajo, neskladni zvoki ljudskih gosli, brundajočih bobnov, drdral in kovinskih ragelj pa se prepletajo v zraku kakor čarovnice, ki letijo na sabat. Množica se razliva po ulicah in se vrtinči pred prenatrpanimi kavarnami, zadušljivimi od vročine; tu in tam se kaka druščina prerine skozi vrata smrdljive beznice, iz katere vejejo topotanje, vrišč, bogokletstvo in zadah po žganju.

Pred enim teh nizkotnih brlogov se Nazarečan ustavi. V ozadju zagleda skupino okoli mize: dva moška in žensko. Ona podžiga oba; draži ju, zapleta v svoje mreže; onadva pijeta kozarec za kozarcem in se prepirata. Eden vrže drugemu kozarec v obraz: kozarec se razleti, mož se dvigne, po njem teče vinska usedlina, pomešana s krvjo. Drugi pivci posežejo vmes, oštejejo nepoškodovanega, mirijo ranjenca, mu obrišejo obraz, se šalijo, prisilijo nasprotnika k spravi in ju prigovarjajo, naj se v smehu objameta; nepoškodovani prijateljsko in brez sleherne slutnje razpre roke; ranjeni vtakne odprto dlan v žep; zrak prešine blisk preklopnega noža in mož se zgrudi s prebodenimi pljuči.

Jezus se obrne stran, gre dalje in zagleda veličasten, razsvetljen vhod, ki ga nosijo stebri iz rdečega marmorja z bronastimi kapiteli. Povzpne se po stopnišču, prekritem z debelo preprogo in okrašenem z dragocenimi tapiserijami z bojnimi in lovskimi prizori, ter stopi v prostrano predsobo, kjer stražijo služabniki v dokolenskih hlačah in pristni viteški oklepi. Iz predsobe vodi pot v manjši salon brez pohištva, osvetljen s stotinami električnih krogel, in v njegovem ozadju se pod oblaki finega tila, nabranega kakor pena, prikažejo očarljive jaslice, božično rojstvo za milijonarske otroke, prej umetniško delo kakor izraz preproste pobožnosti. Skozi polja in gričke, narejene iz mahu in plovca ter posejane s pritlikavimi palmicami in drobnimi, ljubkimi sikomorami, žuborijo pravi potočki, ki jih nedvomno poganja kak domiseln vodni mehanizem. Z gora iz plovca, na katerih vrhovih bleščeč bel prah posnema sneg, se spušča hudournik Cedron, iz prave trate v vrtovih pa švigajo pokončni vodometi in se v zraku razpršujejo v pršec. Jezerce v svojem kristalnem naročju zrcali jeruzalemske stolpe, obroč mestnega obzidja, tempeljske kupole in gosto rastoče oljke getsemanskega vrta, ki se vzpenjajo po pobočju. Nobena od tisočerih slikovitih podrobnosti jaslic tu ne manjka, le da so do popolnosti oblikovane figure izvrstne lutke in da vse, od skupine pastirjev, ki klečijo kakor v zamaknjenju, do svetih treh kraljev, ki na dromedarjih prihajajo iz divje soteske, razodeva roko spretnega kiparja. Največje čudo je votlina; narejena iz drobcenih kristalov kamene strele in ametistovih kristalnih tvorb se preliva v neštetih barvah, ko jo zadene svetloba električne svetilke v obliki zvezde, ki visoko zgoraj niha, obešena na biserno nit. In v bleščeči votlini med oslom in volom iz cizeliranega srebra zlata Devica bedi ob Detetu, prav tako iz zlata in emajla, z glavico iz biserovine. Da bi dostojno razkazali to skupino, dragulj florentinskega renesančnega zlatarstva, morda delo Benvenuta Cellinija, te podobe, pri katerih dragocenost snovi tekmuje z neprecenljivo izdelavo, so brez vsakega dvoma postavili razkošne jaslice in pod palmami ter oljkami pognali hudournike in slapove. — Nenavadno pa je bilo, da v salonu ni bilo nikogar, prav nikogar; nikogar, ki bi občudoval to čudo, nikogar, ki bi delal družbo Jezuščku iz zlata in dragih kamnov, da ne bi zmrzoval v svoji kristalni votlini med vijoličastimi odsevi ametista in raznobarvnimi iskrami prosojnega kamna ... In vendar palača ni mogla biti prazna, temveč prav nasprotno, polna ljudi: v zraku je bilo čutiti tisto drhtenje, tiste tople hlape, ki jih ustvarja le dih mnogih moških in žensk, zbranih na slavju. Iz globine galerije je tu in tam prihajalo dolgotrajno mrmranje, pretrgani napevi lahkotne, čutne glasbe, žgolenje smeha. Jezus je stopil naprej in se znašel v galeriji, lepem zimskem vrtu, okrašenem z orjaškimi rastlinami in drevesi iz daljnih podnebij, s kavčukovci in lantanami ogromnih listov, s cikasovci in pandani zapletene rasti, podobnimi pagodam in obeliskom iz zelenega porcelana. Po vrtu so bile razporejene mize, pri katerih so večerjale vesele druščine: razkošno oblečene ženske, posute z dragulji, in moški, ki so na škrlatnih satenastih zavihkih frakov nosili gardenije, že uvele od vročine. Godalni orkester, skrit v mavrskem paviljonu, obraščenem s cvetočimi vzpenjavkami, je tiho spremljal šumenje pogovorov in ubrano krohotanje, cingljanje prosojnih kozarcev, ki jim je šampanjec obrobljal robove s peno, in komaj slišno trkanje krožnikov, ki so ga spretni služabniki dušili, kolikor je bilo mogoče. Bila je razkošna božična večerja. — Jezus se je umaknil in se vrnil v salon z jaslicami, kjer je spet zagledal samega sebe v hlevu, otroka in samega. Po podu z lesenimi intarzijami so zašelesteli koraki in v salon je stopila ženska, mlado dekle modrih oči, v beli obleki s komaj opaznim izrezom; šla je naravnost k jaslicam in Detetu namenila nežen nasmeh ter ga dolgo ljubeče opazovala. Nato se je, kakor nekdo, ki mora prikriti svoj skrivni odhod, naglo vrnila v galerijo, kjer so jo morda že pogrešali. Bila je hči hišnega gospodarja. Zlatemu Detetu ni bilo več tako hladno in Jezus je iztegnil roko ter blagoslovil mladenko, edino, ki se je spomnila Skrivnosti ...

Zapustil je palačo, ne da bi se ozrl, ter odšel iz naselja, iz velikega, pokvarjenega in blatnega mesta, kakor je prej odšel z mračnega in krvavega bojišča. Nenadna sprememba ozračja je napovedovala neurje: gosti oblaki, temni kakor svinec, so drveli čez nebo; sunki ledenega severnega vetra so bičali drevje in slišati je bilo grozljivo rjovenje morja, ki se je razbijalo ob čeri. Jezus se je znašel v ribiški vasici, bedni gruči koč, ki je kakor galebje gnezdo visela v zarezi divje obale. Čeprav je bila ura že precej pozna za ljudi, ki navadno varčujejo z lučjo, v vasi nihče ne spi: vrata koč se sunkoma odpirajo in moški ter ženske s prižganimi svetilkami, dolgimi drogovi, kavlji, košarami in vrečami trumoma hitijo proti obali, ne meneč se za veter, ki jih biča po obrazu, in za dež, ki začenja padati, gnan od besnih sunkov viharja. Veličasten je pogled na Ocean: velikanski valovi s penastimi grebeni se dvigujejo in razkrivajo brezna, žvepleno rumen cikcak bliska pa na dnu prepada osvetli ladjo, ki brez smeri drvi naprej. Obrežni prebivalci dvignejo luči, jih pustijo svetiti, in ladja, ki v njih vidi rešitev, prijazno pristanišče, zavije proti obali ter v naletu trešči ob plitvino, kjer razbita obtiči. Brodolomci, ki jih je bilo ob soju drugega bliska mogoče videti na krovu v držah groze in obupa, se mečejo v vodo, oprijeti desk, oklepajoč se vrvi, sedeč na sodih; bojujejo se s pošastnimi valovi, ki jih premetavajo in butajo ob skalovje, ter obupano plavajo proti obali, kjer svetijo in begajo luči, kjer vidijo gibanje človeških postav. In tedaj se zgodi nekaj strašnega: tisti, ki na obali čakajo brodolomce, jih, ko ti napol mrtvi prispejo, z drogovi, kavlji, vesli, palicami in noži ženejo nazaj v vodo; toda prej jim snamejo usnjeni pas, v katerem so reševali zlato in listine, torbico, ki so si jo ob spoznanju nevarnosti privezali pod pazduho, obleko, vse, kar imajo; in da valovi ne bi predolgo odlašali s svojim delom, nesrečneže omamijo z udarcem po glavi ter jih tako, že negibne, vržejo v morje. Nato plešejo od veselja ali renčijo kakor psi, ko si delijo plen, in ob vznožju čeri čakajo jutranjo zarjo, da bi pobrali ostanke ladje, ki jih bo morje prav kmalu izpljunilo, izkoristili srečni naplav ter potem z robato in obilno pojedino proslavili dan Gospodovega rojstva ...

Odrešenik je pobegnil z obale: oči so mu zastrte in duša žalostna do smrti, kakor je bila takrat, ko je v Getsemaniju potil krvavi pot. In njegovo srce, bolj kot kdaj goreče od ljubezni do bližnjega, nenasitno v ljubezni do ljudi, čuti ostre, nevidne trne krone, ki se mu zabadajo vanj. Za ta rod se je rodil v hlevu in umrl na križu! — Ko stopi v eno izmed koč, ki so jih ribiči pustili prazne, ko so odšli na svoj grozljivi lov na brodolomce, v kotu blizu ognja zagleda klečečega otroka. Dečka je, ko je ostal tako sam, obšel strah; približal se je ognjišču, da bi našel toploto, in moli, da bi našel zavetje in varstvo. Jezus ga vzame v naročje, ga poljubi, položi v posteljo, mu z roko pokrije oči in ga pusti mirno spečega, da sanja o angelih. In ko se Jezus spet vzpne v nebo, odnese v dlani štiri bisere: solze matere, ki je na bojišču iskala sina; objem moža, ki prosi, naj mu odpustijo žalitev; nasmeh mladenke in molitev nedolžnega otroka.