Waltey
Cesarjeva hči in vdovin sin
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Cesarjeva hči in vdovin sin
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- 032 Fata de împărat și fiul văduvei
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Cesarjeva hči in vdovin sin
Bilo je nekoč, kakor še nikoli, in tako naprej. Nekoč je živel silno bogat in mogočen cesar. Imel je sina in hčer. Ko mu je sin umrl, ga je dal pokopati z velikimi častmi in sijajem, kakor se spodobi za cesarja. Ko so hoteli pokojnika ponesti v cerkev, je cesarjeva hči prosila, da bi smela tudi ona za njim in ga pospremiti na zadnjo pot. Oče je to dekle tako skrbno varoval, da ji dotlej še sonce ni videlo obrazka in ji veter ni razmršil laskov. Oblekla se je v črno, si razpustila lase po hrbtu in šla tako spremit brata do groba. In tako opravljena je bila še lepša kakor sicer. Kajti bila je, o tem ni bilo dvoma, zares prelepa. Lilije in vijolice se ob njej niso mogle postavljati in niso segle niti do njenega mezinca. Ko so jo ljudje zagledali tako nežno in očarljivo, so kar strmeli vanjo. Bila je drobna in tako ljubka, kakor je malokatera; najraje bi jo človek popil v kozarcu vode. Ob pogledu nanjo so pozabili na mrliča in na vse drugo. Tedaj je zavel blag, rahel vetrič in ji razmršil lase; ona pa je začutila hladen srh, ki ji je šinil skozi srce. Tako ali drugače so pokojnika pokopali in vsi so se vrnili domov. V tistem mestu pa je takrat živela revna vdova. Imela je sina, nadvse pridnega, skromnega in sramežljivega kakor mlado dekle. Vsi bojarski sinovi so mu zavidali in mu želeli zlo. Vendar mu niso mogli najti nobene krivde, da bi ga dobili v pest. Vdovin sin je po postavi in stasu prekašal vse bojarje in cesarje. Bil je lep, da je bilo kaj. Tudi med tisočerimi bi ti pogled obstal na njem. In kako sladko je znal govoriti! Besede so mu tekle iz ust kakor med. Človek se ga kar ni mogel naposlušati. Cesarjeva hči pa se od bratove smrti ni dobro počutila. Eni so rekli, da je to, drugi, da je ono, da jo je kdo uročil ali da jo je zadela kaka skrivnostna bolezen, a nobena zagovarjalka in noben zdravilec ji nista znala pomagati. Mati je opazila, da je hči noseča. Zaman je dekle prisegalo, da njegova duša ne pozna nobenega greha. Kdo bi mu verjel? Trebuh jo je izdajal. Toda ni lagala; kar nenadoma se je znašla v takem stanju. Ko je oče izvedel, da bo njegova hči postala mati, ne da bi bila poročena, se je razplamtel kakor ogenj in požar. Ni hotel poslušati ne prošenj ne ničesar drugega. Pred njim se ni bilo mogoče oprati krivde. Ukazal je torej, naj se nemudoma na skrivaj zbere cesarski svet in razsodi, kakšna kazen bi hčer doletela za tako hudodelstvo ter kako bi oprali sramoto, s katero je omadeževala očetove sive lase. Cesarski svet je sklenil, da mora dekle umreti, če naj se opere tako strašna nečast. Eni so pravili, naj jo živo sežgejo. Drugi, naj ji iztaknejo oči in jo preženejo v pustinjo, da jo požro divje zveri. Spet drugi so govorili, naj ji privežejo kamen okoli vratu in jo vržejo v Donavo. Prav tedaj pa je po nesreči šel mimo vdovin sin, ki je imel tam svoje opravke. Brž ko so ga bojarji zagledali, so se zedinili in že je bilo odločeno, kaj naj storijo s cesarjevo hčerjo. Vsi so bili enih misli, da jo je treba pogubiti. Ker pa je bila cesarjeva hči in ker je morala greh zagrešiti z nekim moškim, ki mora prav tako umreti, naj bo ta moški kar vdovin sin, saj dekle noče povedati, kdo je pravi krivec, cesarski svet pa ne more ugibati. Kakor so sklenili, tako so tudi storili. Cesar je ukazal in brž so prinesli velik sod ter ga premazali s smolo. Vanj so zaprli cesarjevo hčer in vdovinega sina, nato pa je ukazal, naj sod dobro zabijejo in ga spustijo po Donavi. Medtem ko so sodarji zabijali sod, pa se je ena izmed princesinih suženj, ki je imela bolj usmiljeno srce, izmuznila med množico in jima skrivaj podala nečke jabolk, dva nekvašena hlebca in majhen sodček vode. Še sreča, da je ni nihče opazil. Sod je plul po Donavi tri dni in tri noči, ne da bi se kje ustavil. Živeža v njem je zmanjkalo. Ubogo dekle je objokovalo svojo nedolžnost s takimi besedami, da so trgale srce, ubogi mladenič, prav tako nedolžen kakor ona, pa jo je tolažil in ji ni pustil, da bi izgubila zaupanje v Boga. In kaj se je zgodilo? Četrti dan je sod navsezgodaj zjutraj zadel ob hlod in se razbil. Donavski valovi so ga bili namreč zanesli do brega, kjer je trčil ob deblo, ki ga je voda prav tako naplavila tja. Tako sta nesrečnika stopila na suho in se zahvalila Bogu, da jima je rešil življenje ter jima dal še enkrat ugledati beli dan. Ubrala sta stezico in stopila v gosto goščavo. Tam sta šla naprej po stezi, hodila in hodila, dokler se pred njima ni odprla majhna jasa. Na tej jasi sta našla prelepo hišo, dvorišče pred njo pa je bilo kakor cvetoča poljana. V tej hiši je bilo vse lepo urejeno. Ničesar ni manjkalo. Vsa oprema je imela svojega predstojnika in nič ni bilo brez svojega mesta in namena. Kadar si kaj hotel, je bilo dovolj ukazati in že se je zgodilo. Tam je zares veljalo: mizica, pogrni se, mizica, pospravi se. Od teh dogodkov je minilo mnogo let. Cesar je že pozabil na svojo hčer. Cesarjeva hči in vdovin sin sta se sporazumela in se poročila. Nobeden od njiju tega pozneje ni obžaloval. Mladenič namreč dotlej še nikoli ni zašel na stranpot, bil je čist, kakor ga je rodila mati, in tudi cesarjevo hčer je našel nedotaknjeno. Otrok, ki ga je dekle nosilo pod srcem, ko jo je oče pregnal, se je rodil in zrasel v dečka, da ga ne bi mogel človek prehvaliti. Ker so živeli lepo, so pozabili na pretekle bridkosti. Božja moč jih je varovala in odvračala od njih zlo. Le to je bilo, da tam naokrog ni bilo videti niti žive duše. Kakor da bi bili na koncu sveta. Nekega dne se je cesar, dekletov oče, odpravil na lov. Drznil si je prodreti globlje v gozd kakor po navadi. Med zasledovanjem divjadi je zašel. Taval je sem in tja, a steze, po kateri bi prišel na plano, ni mogel najti. Začele so ga obhajati skrbi. Tedaj pa je prišel na jaso, kjer je stala hiša. Zagledal jo je in se začudil, da sredi tako divjega gozda stoji tako lepo domovanje. Hote ali nehote je moral stopiti tja, saj že kdo ve kako dolgo ni zatisnil očesa. Najprej je poslal naprej svojega služabnika, ki se ni niti za trenutek ločil od njega. Ta se je vrnil in povedal cesarju, da ga z veseljem sprejmejo pod streho. Ko je cesar vstopil, je poslal služabnika v kuhinjo, naj mu speče dve jerebici izmed tistih, ki jih je uplenil. Služabnik je jerebici nataknil na raženj in ju pristavil k ognju, potem pa nanju pozabil, kajti kar je videl in slišal, ga je čisto zmedlo. V tej hiši so govorile prav vse reči, celo lonci in grebljica. Na ognjišču sta stala dva lonca, pristavljena k ognju. In ta dva lonca sta se prepirala. Cesarjev služabnik je na lastna ušesa slišal, kako sta se pričkala. »Hej, ti gobezda, umakni se malo, saj si že dovolj vrela!« »Kar sama se umakni, ti pritlikavka, saj ti je že vse drobovje prevrelo!« Služabnik je zijal vanju ter pozabil na jerebici in na vse drugo. Ko se je nazadnje zdramil, se je pečenka že spremenila v oglje. Revež je začel tako jokati in tarnati, da bi se človeku zasmilil. Cesarjeva hči ga je pomirila in mu rekla, da bo prosila cesarja, naj mu to napako odpusti. Nato je poslala po cesarja in ga povabila v veliko sobo. Medtem ko so se tam pogovarjali, je gospodar hiše ukazal, naj se pogrne miza. Cesar je obnemel od začudenja, ko je videl mizo, ki je prišla sama, pa krožnike, žlice in drugi pribor, kako so pod vodstvom svojih predstojnikov prihajali in se razvrščali vsak na svoje mesto. Prišle so jedi in jedli so. Ko so končali, so še sedeli in se pogovarjali, tedaj pa so žlice, namesto da bi se miza pospravila, začele poskakovati po njej. Njihov predstojnik jih je ošteval, toda niso ga ubogale. Cesar tega ni opazil, ker se je pogovarjal z gostiteljevim sinom, živahnim in zgovornim dečkom, s katerim je bilo pravo veselje kramljati. Tedaj je gospodar, da bi napravil mir, dejal: »Ni mogoče, da bi cesar storil kaj takega.« »Pri nikomer drugem kakor pri njem ne more biti,« je odgovoril predstojnik žlic. »Preiskati ga moramo.« »Nehaj že blebetati,« mu je spet dejal gospodar. »Daj, pospravi mizo in izgini od tod.« Ko je cesar slišal njune besede, je zahteval, naj ga preiščejo, da bi se otresel suma, saj se ni zavedal nobene krivde. Ko so mu sezuli škorenj, pa je iz njega padla žlica, ki so jo iskali. Gospodar se je bil namreč dogovoril s predstojnikom žlic, da cesarju zagodeta to potegavščino. Cesar je od sramote pordečel kakor pesa in v nejevolji povzdignil glas: »Pokaži, Gospod, svojo čudežno moč! Moja duša o tem nič ne ve. Nisem si vtaknil žlice v škorenj.« »Kakor vi ne veste ničesar o žlici,« je tedaj rekla gospodinja, »tako tudi jaz še do današnjega dne ne vem, s kom sem spočela tega otroka.« Tedaj sta se prepoznala, se objela in si odpustila. Cesarjeva hči se je nato zahvalila očetu, da mu je Bog navdihnil misel, naj v sod poleg nje zapre tudi mladeniča, s katerim se je pozneje poročila; ta se je namreč vanjo zaljubil, jo ljubil in skrbel zanjo kakor za zvesto ženo. Ko je cesar spoznal njeno nedolžnost, ni vedel, kako bi ji še izkazal svojo nežnost. Pohvalil je tudi njenega moža za njegovo skrb in vsi skupaj so se vrnili v cesarsko prestolnico ter slavili Boga, ker je nedolžnost priplavala na vrh kakor olje. Jaz pa sem zajahal sedlo in tako povedal svojo zgodbo, in tako naprej.
Izvirnik
032 Fata de împărat și fiul văduvei
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostd odatA ca nici °data, etc. A fostii °data und imparatti forte bogatil si puternicii. Acestii imperatil avea und feciorii si o fatd. Intamplandu-se sd-1 mord fecioruld, lid ingropd cu mare cinste si a laid ca pe- und imperatti. Gaud fu a duce mortulti la biserica, fata imperatului ceru a merge si (Musa sa-lii petreca. Asa de pAzita era fata acesta de tats -sdti, in cats pins atunci, nici sorele nu-i vecluse fetisora, nici vintuld nu-i batuse perisoruld. Ea se imbracd in negru lasA poruld despletitd, pe spate, si asa merse de petrecu pe forte -sdit la gropd. Si asa gdtitaii sedea si mai bine de cats altminteri. Cdci, nu e vorba, ea era forte frumosa. Crinil si viorelele remaseserA pe josd si nici la degetuld cell micd aid ei nu le punea. Card o veclu lumea asa de gingase si de plat:and*, remase cu ochii sgaiti la &Ansa. Si asa de putintica drAgalase mai rar, in card s'o sorb! inteund pahar cu apA. Lumea ultase si mortti si tad, uitandu-se la &Ansa. Atunci veni und vintisord End si usorti, de-I resfird pletele ; era ea simti unit fiord rece cg i se strecorA prin inima. Cum, cum, ingropard mortuld si totd lumea se intorse acasa. Tad de atunci in cetatea aceea se afla o vaduva grad. Ea avea und flit Elu .pra de treaba, smeritil sfiiciosil ca o fata mare. Toll feciorii de boeri avead pisma pe dansuld si-i pusesera gandii red. Nu-1 gdsea insA nici o pricing, ca sd pue mana pe dansulii. Fiuld veduvei intrecuse pe toll boeril si imperatii la boid si la state. Eld era aratosii, nevoe mare. Al fi pusti ochii pe densuld d'ar fi fostd bite() mie. erea dulce la . , sill 'apo1
cuventare. Cnrgea graiulti din gura lui ca mierea. Nu se mai saruta cine-va de densuhl ascultandu-ld. De la mortPa fratelui se6 fata nu se prea simtea bine. Ba c'o fi una, ba c'o 6 alta, ba c'o fi deochiti, ba c'o fl sagetaturd, si tote descantatoresele si. vracii nu-i putura da pe lec. Ma-sa HO de soma ca fie -sa era insarcinatain zadard se jura fata ca nu scie la sufletulti ei nimicti cu prihana. Cine sa o creda? Burta o da de golit. Ea insa nu spunea minciuni, se pomenise si Pa asa. D'apoi cand afla tats -seti ca fie -sa are sa fie mums, fara sa fl push pirostriile pe capti se facu foal si pirjolil. Nu mai asculta nici rugaciuni nici nimicti. A. se desvinovati Inaintea lui nu era cu putinta. Porunci decl ca numai de catil sa se adune sfatulti imporatiei in taina, ca sa otarasca pedepsa ce s'arti cuveni fie-cel pentru o asa nelegiuire, si ca sa se gpele rusinea ce adusese ea perului ca'runtitil alu tatalui Sfatulii Imperatiei gasi cu cafe ca spre a se spala o asa grozava neciste, fata cu merte sa se more. Unit ()keel ca sa se arda de vie. Altii ca sa-i scota ochii si sa se gonesca in pustietAp spre a fi mancata de flare selbatice. Altii era diceati ca sa se lege o plated de gatti si di se dea pe Dunare. Tocmai pe atunci, din pacate, eta ca si fecioruld veduvei trecea pe acolo In treba lui. Cumii 116 vedura boerii, numal de catii se invoira, si hotarirea fu gala, cam ce, adica, sa faca cu fata imperatului. Toil furs Intr'o glasuire Ca fata sa se dea perclarii. Ina ca una ce este fata de irnperatti, si una ce trebue sa fi saver situ nelegiuirea cu untl omu, carele si acela trebue sa piara, acelit omit sa fie flultt veduvei, de ore ce fata nu vrea sa spue pe adeveratulti nelegiuitil, si pentru ca sfatulti impdratiei nu 'Ate ghicesca. Cum botarira, asa si facura. Imperatula porunci, si numal de catil se adune unit bolobocti -mare, puse smoli; si bagandti inteensulti pe fata de imperatii cu fiulu veduvei, porunci de 1nfunda boloboculti bine, si 116 dete pe Dunare. Pe cand Insa dogaril infundati bolobocul6, una din rebele fetel de imperatil, mai milesa la inima se strecurd prin calaad. de-In
balacii si le dete pe sub ascunsti o copae de mere, doll& azime §i unii fedelegi cu apa. Norocil ca nu o vedu nimeni. Se duse butoiulii pe Durare trel Bile §i trei noptg, lard a se opri unde-va. Merindea din butoiii se ispravise. Biata fata i§g plangea nevinovAtia cu nisce graiuri de-11 rupea baerile inimei, era bietulii baiatu, si elu nevinovatii ca si dansa, o mangaia §i nu o lasa piardA nadejdia de la Dumnedeil Cand, ce s5. vedi Dumneta ? A. patra di, dis de dimineta, boloboculii se lovesce de unit bu0eanci §i se sparge. Pasa-mi-te boloboculii ajunsese la margine, adusil find de talazurile Dunarii §i-111 ciocni de' bt*enulii pe care totii apa flu dase la margine. E*A deci la uscatii dosAditii de el, si darA multumita lug .Dumnedeu ca le-a scapat dilele, §i-I facura sä mai vada odata lumina. Apucard pe o poteca §i intrara inteunii bungetil de padure. Aci o luara apoi pe o pirtie, §i merse, §i merse liana ce vedu ca use deschide o poenita. In asta poenitA dete de nisce case forte frumose, batatura carora era campulti cu florile. Tote lucrurile in acesta casa erail cu §artii. Nimicii nu lip sea. Tote catrafusele 1 l aveaii vetafuld loru §i nimicii nu era nerostitii. Cand voiai ce-va, era destulii numai sa poruncesci si indata se facea. Aci era in adeveril: pune-te masA, ridica-te masa. TrecurA multi ani de la acesta intamplare. Imperatulil isi uitase de lam sa. Fata de imperatil §i fiulu veduvei, se invoiserA §i se insotiserti.Nici unulii din amandoi, nu s'a caitu mai in urma pentru acesta. Vedi ca elu in viata lug nu alunecase pana atunci, era curatil cum flu facuse ma -sa : si pe fata imperatului o gAsise acasa. Copilulii cu care era insArcinata fata cAnd o goni tats -seil, se nAscu, §i se *use unii bAiatil de sa nu to induri de elu. Eara el petrecendit cu bine, isg uitasera de necazurile cele trecute. Puterea lug Dumnedeii ii ocrotea §i-I ferea de rele. Atka numai ca pe acolo nu se vedea nici puiii de omit Parc'arii fi fostii is sfaritulii pamintului. st-it
Intr'una din Bile, imperatulti tatalti fetei, plea la vinatore. Elti se incumese a resbi mai in nauntru padurei de catil alts data. Si din vinatti in vinatti, 61 se rataci. Orbocdi in susii, ctutt in josti si peste poteca pe care sa iast la lumina nu putea sa dea. Se luase de ganduri. Gaud, eca da in poenita ,cu casele. VecIu §i casele. Eiji se minuna cand veclu aa cast &unrest' intr'o astii-felfr de salbatacime de padure. De voe de nevoe, trebui sa se duct' acolo, caul ochii nu-1 dase in gent de nu sciii catil Mai intaiu isi trimise sluga carp nu se. despartise de densulti nisi catil ai ccapara. Elti se intone si spuse imperatului ca este priimitti a &dui acolo cu dragt inimd. Intrandu imperatulfr 1 l trimise sluga la bucttarie sa-1 friga doe potarnicbi din cele ce vinase elf]. Dupe ce nezt potArnichile in frigare §i le puse la foal, acolo le uita; cacl ce ve4u §i audi ilu buimacise. Tote lucruOrele vorbeati in casa aceea. pint §i Olele si vatraiulit La vatra aceea ETA doe Ole puse la focti. Aceste Ole se certati. Sluga imperatului aucli err urecbile sale cumil se ciorovoiail aceste Ole. Fa, buzato, da-te la o parte ca tu ai fertil destulfr. Ba, da-te tu mai Ia o parte, scurto ce esti, ca aft fertil vi matele din tine. Si cascandii gura la densele, sluga uita §i poterniehe si totil. Gaud se dqtepta si sluga imperatului, friptura sa f acuse scrumii. Se bocea bietti ,si tanguia de-1 plangeai de mild. Fata imperatului lift linist; spuindu-1 et o sa roge pe imperatulfr sa-lfr ierte pentru acesta grepla. Apoi trimise si polti pe imperatulil in casa cea mare. Ad standii la vorba, stapanulil easel rorunci sa se pre masa Remase imperatulti stalpitit cand veclu masa viindti singura talerile, lingurile si cele-l-alte tacamuri cu vatneil lord si le arclail carql pre unde. Venirt bucatele §i mancart. Dupe ce sfarira de mancatil §edeali la vorba, cand, in locti de a se strange masa, vegjura ca lingurile incepu a salta pe mast. Tatafulfr le suduia, dart ele nu .aseultati de cuvintuhl lui. se
imp6ratuld nu bags de semi, cdc'i vorbia Cu fluld gasdel, unu copilandru desgbietatd, si sfatosti, de te trdgea inima sä staff cu densuld de vorbd. Atunci gasda, ca sä faca pace, clise Nn se pote ca imperatuld s'a fi facutii o asemenea faptd. Ca n'are la tine altuld sa fie, respunse vatafuld lin- Trebue sä-lit cdutdmil. Nu mai trdnedui, ii mai clise gasda. Aide tidied masa si te card de aci. Auclindd imperatuld cele ce vorbird, ceru s'a fie cantata ca iasa din bdnuiald, cad elii nu se scia vinovatii. Atunci tragendu-I incaltdmintea, ii caclu lingura pe care o cdutail din cisma imperatului. Pasdmi-te gasda se vorbise cu vatafuld lingurilord ca joce renghiuld Asia. Imperatuld se Wu ca sfecla de rose de riiinea ce pati clise inalcindu-se de ciudd: Arata-ti, Dornee, rninunea to I Nu sciti la sufletuld-mert de nici unit luau. N'amii bagatit ed lingura in cisma.. Cumii nu scil dumneata, ;lice si gasda, despre lingurdp asemenea nu scii nici ei pana in cliva de acli cu tine amii facutd copilasulu dsta. Atunci cunoscendu-se, se imbratipra si se ertara unuld_ pe altuld. Fata de imperatd multumi apol imperatului ea i-a datit Dumneclei in gandit de a pusd in bolobocil impreund cu densa, pe junele cu care ea s'a insotitii mai pe urmd ; cad elir s'a indrdgostitil de d6nsa, a iubit-o si a ingrijit-o ca pe o sotie credinciosd. Imperatulu nu scia cum s'o mai mangae, cunoscendu-I nevinovalia. Lauda si pe squid el pentru buna sa purtare de grije, si cu toll.' impreuna se intorsera la scaunulii imperatiei, dandti marire lui Dumnecled ca nevinovatia a qitii d'asupra ca untuld de lemnd. Earl eii incalecaiii p'o Fa etc.
Nadaljuj z branjem
