Prevod

Nekoč je živel cesar, ki je bil tako pravičen in moder, da so ga vsi vladarji iz dežel okoli njegovega cesarstva prosili za nasvet. Kadar je med njimi nastal spor, so se najprej obrnili nanj, naj razsodi, in kakor je odločil, tako se je tudi zgodilo, saj je bil pravičen sodnik in ljubitelj miru. Ko se je že bližal starosti, mu je Bog naklonil sina. Ni mogoče povedati, kako se je cesar razveselil, ko je videl, da je dobil dediča. Vsi sosednji cesarji so mu poslali darila. Tudi oni so bili neizmerno veseli, da je njihov sosed, ki jim je pomagal s tako koristnimi nasveti in napotki, dobil sina. Ko je deček nekoliko zrasel, ga je dal učiti branja in pisanja. Bil je tako marljiv, da so se učitelji čudili, kako se more tako hitro učiti. Kar so se drugi otroci naučili v enem letu, je on obvladal v enem samem tednu. Nazadnje mu učitelji niso imeli več česa dati v uk. Tedaj je oče poslal cesarsko pismo nekaterim slovitim modrecem, naj pridejo in s svojim znanjem preizkusijo njegovega sina. Na cesarjevem dvoru je takrat živel znamenit lovec; dokler niso prispeli sloviti modreci, mu je cesar zaupal sina, da bi ga naučil svoje spretnosti. Ko so prišli modreci, se je tudi od njih naučil vsega mogočega pod soncem in luno. Očetovemu veselju ni bilo konca, ko je videl, da bo njegov sin bolj učen od vseh drugih cesarskih sinov; gledal ga je kakor sonce. In čim starejši je bil mladenič, tem modrejši in lepši je postajal. Po vsem očetovem cesarstvu in po deželah sosednjih cesarjev se ni govorilo o drugem kakor o modrosti in lepoti tega cesarjeviča. Še brčic si ni začel vihati, pa so že od vsepovsod prihajale ponudbe za doto od najrazličnejših cesarjev, ki so mu hoteli dati svoje hčere za ženo; toda on se ni hotel poročiti tako mlad. Nekega dne je šel na lov in zagledal grlico, ki je kar naprej poskakovala pred njim. Smilila se mu je in ni je hotel ustreliti; iskal je večjo divjad, saj se nevarnosti ni bal: bil je izurjen in pogumen lovec. Ko pa je videl, da mu ptica vztrajno skače na pot, je nazadnje napel lok in izstrelil puščico. Silno se je začudil, da je ni ubil, on, ki je bil tako dober lovec, temveč jo je le narahlo ranil v perut. Tako ranjena je odletela in mu izginila izpred oči. Brž ko je grlica odletela, je začutil, ne vem kako in ne vem zakaj, da mu srce nenavadno bije. Ko se je vrnil domov, je bil ves potrt. Cesar je opazil, da njegov sin peša, in ga vprašal, kaj mu je; mladenič pa je odgovoril, da mu ni nič. Tista grlica je bila gorska vila, ki se je zaljubila v njegovo lepoto. Ni se mu hotela pokazati v svoji pravi podobi, da si ne bi nakopala težav, zato se je spremenila v grlico in mu kar naprej skakala na pot. Ni pa vedela, kako naj stori in kaj naj ukrene, da bi se seznanila s cesarjevičem. Nekaj dni po njegovi vrnitvi z lova je na cesarski dvor prišla mlada ženska in prosila, da bi jo vzeli za služabnico. Ker so ravno potrebovali kokošarico, so jo sprejeli. Čistoča in skrb, s katero je negovala kokoši in vso drugo perutnino v cesarskih kokošnjakih, sta kmalu zasloveli. Cesarica je bila tako zadovoljna, da je cesarju vsak dan namenila kako dobro besedo o pridnosti te mlade, a revne ženske. Začela je že premišljevati, kako bi ubožici pomagala do sreče. Cesarjevič je slišal toliko lepega o kokošarici, da jo je hotel videti tudi sam. Nekega dne, ko je šla cesarica pogledat kokoši in pregledat kokošnjake, se ji je pridružil še sin.

Brž ko je kokošarica zagledala cesarjeviča, ga je ošinila s tako nežnim in ljubezni polnim, a vendar skromnim pogledom, da se je mladenič nekoliko zmedel, vendar se je obvladal. Začutil je, da mu lica gorijo, oblil ga je mrzel pot in srce mu je začelo tako razbijati, kakor da mu bo razneslo prsi. Nikakor ni mogel razumeti, kaj se z njim dogaja. Povesil je oči, ni zinil besedice in se vrnil v palačo. Ves cesarski dvor je kokošarico cenil zaradi njene marljivosti in snažnosti. Z vsemi služabniki je ravnala spoštljivo in nihče si ji ni upal reči niti, naj se umakne, saj nikomur ni dajala povoda za norčevanje. Medtem se je ženil sin nekega sosednjega cesarja in na svatbo so povabili tudi tega cesarja z vsem njegovim dvorom. Cesar se je z velikim veseljem odpravil na poroko ter vzel s seboj cesarico in sina. Tistega dne, ko se je ženil cesarjevič, na čigar svatbo so odšli, je tudi kokošarica prosila dvornega oskrbnika, naj jo pusti malo na sprehod. Oskrbnik se je nekoliko posmehnil in ji rekel: »Kaj potrebuje plešec? Čepico z biseri!« Potem pa jo je le pustil. Ona je požrla žaljivko, ni rekla ničesar in odšla. Cesar je bil neizmerno vesel, ko je videl, da se njegov sin med tolikimi cesarskimi in knežjimi sinovi odlikuje po lepoti in modrosti. Vse cesarske hčere bi hotele v kolu plesati ob njem. Tedaj pa je na svatbo nenadoma prišla mladenka v obleki, kakršne ni imela nobena cesarska hči. Njene umetelno spletene kite so ji padale po hrbtu vse do meč in tako lepo je bila raščena, da so vse oči obstale na njej. Brž ko je prišla, se je brez besed prijela v kolo poleg cesarjeviča in skoraj do večera plesala samo ob njem. Pogovarjala sta se, smejala in si pripovedovala najrazličnejše reči, vendar bolj na skrivaj, kajti cesarjeviča je bilo sram, da bi se pred očetom tako smejal in pomenkoval; poleg tega so ga drugi cesarski sinovi dregali s komolci, saj so opazili, da neznanka ves čas pleše le ob njem. Cesarjevič ni bil več sam svoj. Še sam se je čudil spremembi, ki jo je čutil v sebi, vendar si o njej ni upal nikomur povedati. Sklenil je, da bo med zadnjim plesom neznanko vprašal, kdo je, od kod prihaja in ali je dekle ali že poročena; če ne bi imela moža, jo je nameraval zaprositi za ženo. Toda nenadoma je izginila kakor prikazen. Cesarjevič je obstal ves zmeden. Vrnil se je domov, njegove misli pa so bile ves čas pri njej. Oče ga je gledal zamišljenega in žalostnega ter ni vedel več, kaj naj stori, da bi ga vsaj nekoliko razvedril. Tedaj je prišlo vabilo na drugo cesarsko svatbo in cesar se je odpravil tja s cesarico in sinom. Kakor na prejšnji svatbi je cesarjevič tudi tokrat plesal z lepo neznanko, ki je prišla še na to poroko in se prijela v kolo poleg njega. Po mnogih vprašanjih je od nje izvedel, da prebiva prav v tisti smeri, kjer leži cesarstvo njegovega očeta; le tega mu ni povedala, da živi pri njih. Cesarjevič ji je tedaj obljubil, da jo bo pospremil domov, če je sama, in ona je privolila. A prav ko se je svatba bližala koncu, je izginila iz kola ob njem. Cesar se je s svojimi vrnil domov, toda njegov sin je vidno hiral in nihče ni vedel, zakaj. Razširila se je govorica, da je cesarjevič zaljubljen v vilo, on pa je pred očetom zatrjeval, da o tem ničesar ne ve. Poklicali so vse zdravilce in zvezdogledce, vendar nihče ni znal dognati, kakšna bolezen ga muči. Eden izmed njih je celo izrazil bojazen, da se mu ne bi stanje še poslabšalo. Medtem je bil cesar povabljen na novo cesarsko svatbo, vendar ni hotel iti, saj mu ni bilo do veseljačenja in ga je bolj skrbelo za sina. Ko pa je videl, kako vztrajno ga sin prosi, mu je ustregel. Cesarjevič je nekaterim svojim zvestim služabnikom ukazal, naj pripravijo nekaj kotlov smole, jo na dan svatbe zavrejo in proti večeru razlijejo po poti. Ko je vse to uredil, se je odpravil na svatbo. Komaj se je začelo kolo, se je lepa neznanka pojavila kakor z jasnega neba in spet stopila poleg njega. Tokrat je bila še lepše opravljena; nosila je takšna oblačila, da bi človek laže gledal v sonce kakor vanjo. Cesarjevič je plesal in jo gledal kakor zrel češnjev plod. Tudi tokrat jo je spraševal, ona pa mu je še naprej odgovarjala nekoliko dvoumno. Spet mu je obljubila, da mu bo dovolila, naj jo pospremi domov. Ko pa se je zvečer začel zadnji ples, je kakor čarobno bitje izginila izpred njega. Ni mogoče povedati, kako ga je to potrlo; obležal je in nihče mu ni mogel pomagati. Njegov oče bi dal kdo ve koliko tistemu, ki bi mu znal ozdraviti otroka. Tedaj pa so prišli zvesti služabniki in prinesli čeveljček. Ko se je vila ujela v smolo, je raje pustila čeveljček v njej, kakor da bi se zamudila. Cesarjevič je tedaj poslal svoje zveste služabnike od hiše do hiše in ukazal, naj vse ženske pomerijo čeveljček; tista, ki ji bo prav, naj postane njegova žena. Tudi oče se je strinjal s to odločitvijo. Služabniki so se torej odpravili na pot, prehodili vse cesarstvo in dali vsem ženskam pomeriti čeveljček, vendar ni bil prav nobeni. Ko je cesarjevič to slišal, je še huje zbolel. Nato je ukazal, naj ga pomerijo še ženske na cesarskem dvoru. Tudi med njimi ni bil prav nobeni. Ostala je le še kokošarica, na katero so pozabili; cesarica pa se je spomnila nanjo in ji ukazala, naj tudi ona obuje čeveljček. Ko si ga je potegnila čez peto, je bilo, kakor da je bil od nekdaj njen. Kot ulit je bil njenemu stopalu. Začela je tarnati in zanikati, da bi bil čeveljček njen. Brž ko je cesarjevič to slišal, je ukazal, naj jo pripeljejo, in ko jo je zagledal, je vzkliknil: »Ta je, mati!« Še naprej je tajila, toda cesar, cesarica in njun sin so jo tako vztrajno prosili, da je nazadnje priznala, da je čeveljček res njen. Potem mu je povedala, da je čarobna vila in da se je zaljubila vanj, ko ga je videla na lovu; da je on ranil grlico in da je bila tista grlica ona sama. V svoji pravi podobi se mu ni pokazala zato, ker bi izgubila vso svojo moč, če bi se poročila z zemeljskim človekom. Povedala je še, da je pri njih postala kokošarica zato, da bi ga lahko pogosteje videvala, in da je vse storila samo iz ljubezni do njega. Nato je odšla na stopnice, trikrat zaploskala in že se je pripeljala kočijica, ki je niso vlekli konji. Iz nje je vzela svojo doto, polno dragocenosti; potem se je s solzami, ki so ji v potokih tekle iz oči, obrnila k cesarjeviču in rekla: »Glej, iz ljubezni do tebe se odpovedujem svoji čarobni moči; le tudi ti me ljubi tako, kakor jaz ljubim tebe.« Kočijico je odslovila in ostala pri cesarjeviču, ki je kmalu ozdravel. Nato so obhajali pravo cesarsko svatbo in po očetovi smrti sta zasedla cesarski prestol ter vladala še dandanes, če nista umrla. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal pravljico.