Waltey

Prevod

Tam v prvem nebu, v prelestnem vrtu, je apostol Santiago premišljeval, z levjo glavo, poraslo s kodrastimi lasmi barve jeklenega bojnega oklepa, naslonjeno na desnico. Zdel se je komaj kaj manj zamišljen in zatopljen vase kakor takrat, ko je po celodnevnem trudu pri svojem ribiškem opravilu na Tiberijskem jezeru spoznal, da se v njegove mreže ni ujel niti en sam ribji rep; le da mu je tedaj prinesel tolažbo prihod Mesije in čudežni ulov. Zdaj pa — čeprav je bil čas ribolova — Zebedejev sin ni mogel uganiti, od kod naj bi prišla rešitev, četudi čudežna, za tiste, ki jih je tako ljubil, naj se je oziral še tako na vse strani.

Pred zavetnikom je sredi poljane raslo velikansko drevo s starim, grčavim deblom in prepletenimi vejami, vendar skoraj povsem brez listja; še tisto, kar ga je ostalo, je bilo rumenkasto in uvelo. Kljub propadanju je ta rastlinski velikan vzbujal spoštovanje; čeprav je bilo nemalo njegovih mogočnih rok zlomljenih in odtrganih, je ohranjal veličastno držo; njegov stoletni videz ga je delal častitljivega in vabil k razmišljanju o minljivosti veličine. Z drevesnih vej je viselo nešteto bojnih trofej. Prsni oklepi, ovratniki, čelade, golenice in železne rokavice z junaškimi udrtinami in razpokami od silovitih udarcev in zamahov; plameneči meči brez konic in razcepljena, raztreščena kopja; okrogli ščiti s ponosnimi gesli; snežno beli plašči, ki jih je krasil škrlatni križ, kakor da bi bil zarisan z vročo krvjo iz rane; Mavrom zaplenjeni jatagani; turbani, odtrgani skupaj z glavo; ponosne zastave, preluknjane z mušketnimi kroglami; Boabdilov plašč in Moctezumov diadem s slikovitim perjem ... Ob vznožju drevesa, priklenjeno nanj z močno železno verigo, je stalo prelepo bitje, bojni konj, ki se je od same beline svetil: krščanski Pegaz, tisti sanjski žrebec, ki je galopiral skozi oblake in se spuščal k nam, da nam prinese zmago.

Apostol je uprl oči v konja, kakor da ga še nikoli ne bi bil videl. Opazil je žarečo belino njegove dlake, prelivajočo se lahkotnost in nežno valovanje grive, ogenj v očeh, vročo sapo, ki je puhtela iz nozdrvi, vitkost nog, tenkih kakor ženski gležnji, in nekakšno električno moč, ki je vela iz telesa plemenite nebeške živali. Brž ko je konj zaznal pogled svojega nekdanjega jezdeca, je vztrepetal, našpičil ušesa, zajel zrak, udaril z bleščečim kopitom ob tla in kakor da bi z gibi govoril: »Kdaj napoči ura? Bova večno ostala takole? Zakaj me ne odvežeš? Zakaj ne bi spet med bliski in iskrami prečkala rdečega neba, razžarjenega ozračja velikih bitk?«

Apostol bojevnik je vstal in stopil h konju, da bi ga z rokami pobožal po hrbtu. Hotel ga je potolažiti, hotel pomiriti njegovo nestrpnost, pa ni vedel, kako, saj je tudi sam, slavni veteran, nenehno sanjal o tem, da bi ponovil junaštva nekdanjih dni. Kakor da bi mu hotela še okrepiti hrepenenje in obuditi spomine, se je tam prikazala duša, ki je komaj vstopila v raj; očitno namreč ni poznala poti in je bila vsa zbegana in negotova. Prišlek je bil srednje postave, temnopolt, orehovo zagorel in suh; trup so mu ovijali kosi rumenega in rdečega blaga, ki jih je kri iz več smrtnih ran naglo barvala v isti odtenek. Santiago je z razprtimi rokami pohitel k junaku, Španec pa je ob pogledu na apostola svoje domovine padel na kolena in mu z neskončno nežnostjo poljubil noge.

— Bonaerges, sin groma, — je pobožno mrmral Španec, — zakaj si nas zapustil? V svoji nesreči smo zaupali vate. Upali smo, da boš nad naše sovražnike zavihtel strelo ali jih obsul z nebeškim ognjem, kakršnega si hotel priklicati nad tiste Samarijane, ki so Jezusu zapirali mestna vrata. Poglej, Santiago, kam smo že prišli. Povedal ti bom z besedami berila, ki ga berejo na tvoj praznik: postali smo prizor narodom, angelom in ljudem. Postali smo poslednji na svetu. In vse zato, ker te ni bilo ob nas, apostol bojev. Odveži svojega konja, poženi ga skozi zrak, postavi se nam na čelo. Beli konj že voha boj. Ali ne slišiš, kako rezgeta, željan, da bi planil ob vzkliku: Na juriš, Španija! Spusti se dol, tam te čakajo. Čaka te dežela, ki je zaradi tebe verjela, da je nepremagljiva. Žrebec hoče pretrgati verigo. Santiago! Dobri Santiago! Gospod Santiago!

Ob teh gorečih prošnjah je bil apostol še bolj ganjen. Izpustiti belega žrebca, oddirjati v galopu, spet zavihteti plameneče jeklo! Kako dolgo si je že tega želel! Ni po svoji volji ostajal nedejaven, s konjem, privezanim k drevesu, in orožjem, obešenim po vejah ... Dvignil je Španca, ga tolažil in stiskal k prsim ter mu začel obvezovati krvave rane; ko je to opravil, je stopil k deblu in odvezal belega žrebca. Ta je, ves iz sebe od veselja, da je svoboden, in v prepričanju, da se vračajo pustolovščine nekdanjih dni, stresel z glavo, razvihral grivo, se ponosno vzpel in s svetlimi kopiti udarjal po prahu, da se je dvignil zlat oblaček. Zavetnik pa je medtem snel verižno srajco in si jo nadel, si poveznil na glavo širokokrajni klobuk, obrobljen z rebrastimi školjkami, si pritrdil plašč na ramena, nataknil ščit na roko ter si opasal jermen s strašnim mečem. Španec je medtem položil konju na hrbet z zlatom izvezeno sedlo, mu nadel uzdo in prsni jermen, okrašen z zaobljenimi dragimi kamni. In ko je apostol že hotel vtakniti nogo v srebrno streme, da bi se zavihtel v sedlo, se je iz bližnjega gozda prikazal drug Španec, oblečen v rjavo sukno in obut v grobe opanke, ter mu mahal, naj se ustavi. Apostol je počakal: v kmetu z ožganim obrazom in v preprosti kmečki opravi je pravkar prepoznal svetega Izidorja, ubogega, marljivega dninarja, ki v življenju ni jezdil drugega kakor osle, natovorjene s pšenico, kadar jih je vodil v mlin.

— Gospodov ukaz! — je na vse grlo vpil kmet. — Gospodov ukaz! Tega konja potrebujemo, da ga vprežemo v plug in nam pomaga drobiti grude. Tisti Španec tam pa naj pride vodit vprego. Saj dobro veš, Bonaerges, kaj je rekel Gospod ob tisti nepozabni priložnosti, ko ga je tvoja mati prosila, naj da tebi in tvojemu bratu najvišje mesto v nebesih: kdor hoče biti večji, naj najprej izpije svoj kelih. Rojak moj, zdaj pa orat, potrpežljivo in brez izgubljanja časa ...

Izvirnik

Allá en el primer cielo, en deleitoso jardín, Santiago Apóstol, reclinando en la diestra la cabeza leonina, de rizosa crencha color del acero de una armadura de combate, meditaba. Mostrábase punto menos caviloso y ensimismado que cuando, después de bregar todo el día en su oficio de pescador en el mar de Tiberiades, vió que ni un solo pez había caído en sus redes; sólo que entonces el consuelo se le apareció con la llegada del Mesías y la pesca milagrosa. Ahora--aunque en tiempos de pesca estamos--el hijo del Zebedeo, mirando hacia todas partes, no adivinaba por dónde vendría la salvación, siquier milagrosa, de los que amaba mucho.

Frente al Patrono, en mitad del campo, se elevaba un árbol gigantesco, de tronco añoso, rugoso, de intrincado ramaje, pero casi despojado de hoja, y la que le quedaba, amarillenta y mustia. Infundía respeto, no obstante su decaimiento, aquel coloso vegetal; á pesar de que no pocos de sus robustos brazos aparecían tronchados y desgajados, conservaba majestuoso porte; su traza secular le hacía venerable; convidaba su aspecto á reflexionar sobre lo deleznable de las grandezas. De las ramas del árbol colgaban innúmeros trofeos marciales. Petos, golas, cascos, grebas y guanteletes, con heróicas abolladuras y roturas causadas por el hendiente ó el tajo, espadas flamígeras sin punta y lanzas astilladas y hechas añicos; rodelas con arrogantes empresas; albos mantos que blasona la cruz bermeja, trazada al parecer con la caliente sangre de una herida; yataganes cogidos á los moros; turbantes arrancados en unión con la cabeza; banderas gallardas con agujeros abiertos por la mosquetería; el alquicel de Boabdil y la diadema pintorescamente emplumada de Moctezuma... Al pie del árbol, sujeto á él con fuerte cadena de hierro, se veía un sér hermosísimo, un corcel de batalla luminoso á fuerza de blancura: el Pegaso cristiano, aquel ideal bridón que galopaba al través de las nubes y descendía á traernos la victoria.

Los ojos del Apóstol se fijaron en el caballo, cual si no le hubiese contemplado nunca. Notó la lumínica blancura del pelo, la fluída ligereza y ondulación delicada de las crines, el fuego de las pupilas, el aliento ardiente que despedían las fosas nasales, la delgadez de los remos, finos cual tobillo de mujer, la especie de electricidad que desprendía el cuerpo del generoso animal celeste. Con sólo advertir que le miraba su jinete de antaño, el caballo se estremeció, empinó las orejas, respiró el aire, hirió la tierra con el reluciente casco y pareció decir en lenguaje de signos: «¿Cuándo llega la hora? ¿Vamos á estar siempre así? ¿Por qué no me desatas? ¿Por qué no cruzamos otra vez entre lampos y chispas el firmamento rojo, el aire encendido de las campales batallas?»

Levantóse el Apóstol guerrero y fué á halagar con las manos el lomo de su cabalgadura. Quería consolarla, quería calmar su impaciencia y no sabía cómo, pues él, glorioso veterano, también soñaba incesantemente renovar las proezas de otros días. Sin duda para acrecentarle el ansia y avivarle el recuerdo, aparecióse por allí un alma acabada de ingresar en el Paraíso, pues daba claras señales de no conocer los caminos, de hallarse como desorientada é incierta. Era el recién llegado de mediana estatura, moreno, avellanado y enjuto; rodeaban su tronco retazos de tela amarilla y roja, que apresuradamente igualaba en matiz la sangre fluyendo de varias mortales heridas. Santiago corrió hacia aquel valiente con los brazos abiertos, y el español, al ver ante sí al Apóstol de la patria, cayó de rodillas y le besó los pies con infinita ternura.

--Bonaerges, hijo del trueno--murmuraba devotamente el español,--¿por qué nos has abandonado? En nuestro infortunio, confiábamos en ti. Esperábamos que hicieses vibrar sobre nuestros enemigos el rayo ó llovieses sobre ellos fuego celeste, como el que quisiste lanzar contra aquellos samaritanos que cerraban las puertas de su ciudad á Jesús. Mira, Santiago, adónde hemos llegado ya. Te lo diré con palabras de la Epístola que se lee el día de tu fiesta; hemos sido hechos espectáculo para las naciones, los ángeles y los hombres. Hemos venido á ser lo último del mundo. Y todo por faltarnos tú, Apóstol de los combates. Desata tu corcel, guíale al través del aire, ponte á nuestra cabeza. El caballo blanco olfatea la lid. ¿No oyes cómo relincha, deseoso de arrancar al grito de cierra España? Desciende, te esperan allá. Te aguarda la tierra que por ti se creyó invencible. El bridón quiere romper la cadena. ¡Santiago! ¡Buen Santiago! ¡Señor Santiago!

Al oir tan apremiantes súplicas, el Apóstol se conmovía más. ¡Soltar el corcel blanco, salir al galope, esgrimir otra vez el acero llameante! ¡Hacía tanto tiempo que lo anhelaba! No por su gusto permanecía en la inacción, con la montura amarrada al árbol y las armas colgadas del ramaje... Y alzando y consolando al español y apretándole contra su pecho, Santiago empezó á vendarle las heridas cruentas; hecho lo cual, llegóse al tronco y desató al blanco bridón, que, loco de júbilo al verse libre, al suponer que remanecían las aventuras de otros tiempos, agitó la cabeza, hizo flotar la crin, corbeteó gallardamente, y batiendo el polvo con sus bruñidos cascos, alzó una nubecilla de oro. Por su parte, el Patrón descolgaba la cota de malla y se la vestía, calábase el ancho sombrerón orlado de acanaladas conchas, afianzaba en los hombros el manto, embrazaba el escudo y ceñía el tahalí y la espada terrible. Entretanto, el español echaba al caballo la silla recamada de oro y le ponía el freno y el pretal incrustado de cabujones de pedrería. Y cuando ya el Apóstol trataba de afianzar el pie en el estribo de plata para saltar, he aquí que aparece, saliendo del vecino bosque, otro español, vestido de paño pardo, calzado con groseras abarcas, haciendo señas para que se detuviese el Apóstol. Este aguardó: en el villano de tez curtida y de rústico atavío, acababa de reconocer á San Isidro, pobrecillo jornalero laborioso, que en su vida montó más que jumentos cargados de trigo, porque los llevaba á la molienda.

--¡Orden del Señor!--voceaba el labriego descompasadamente.--¡Orden del Señor! Ese caballo nos hace falta para uncirlo al arado y que ayude á destripar terrones. Y ese español que está ahí, que venga á llevar la yunta. Bien sabes, Bonaerges, lo que dijo el Señor en ocasión memorable, cuando tu madre le pidió para ti y tu hermano el puesto más alto en el cielo: los que quieran ser mayores beban primero su cáliz. Paisano mío, á arar con paciencia y sin perder minuto...

Nalagam bralnik