Prevod

Tam v prvem nebu, v prelestnem vrtu, je apostol Santiago premišljeval, z levjo glavo, poraslo s kodrastimi lasmi barve jeklenega bojnega oklepa, naslonjeno na desnico. Zdel se je komaj kaj manj zamišljen in zatopljen vase kakor takrat, ko je po celodnevnem trudu pri svojem ribiškem opravilu na Tiberijskem jezeru spoznal, da se v njegove mreže ni ujel niti en sam ribji rep; le da mu je tedaj prinesel tolažbo prihod Mesije in čudežni ulov. Zdaj pa — čeprav je bil čas ribolova — Zebedejev sin ni mogel uganiti, od kod naj bi prišla rešitev, četudi čudežna, za tiste, ki jih je tako ljubil, naj se je oziral še tako na vse strani.

Pred zavetnikom je sredi poljane raslo velikansko drevo s starim, grčavim deblom in prepletenimi vejami, vendar skoraj povsem brez listja; še tisto, kar ga je ostalo, je bilo rumenkasto in uvelo. Kljub propadanju je ta rastlinski velikan vzbujal spoštovanje; čeprav je bilo nemalo njegovih mogočnih rok zlomljenih in odtrganih, je ohranjal veličastno držo; njegov stoletni videz ga je delal častitljivega in vabil k razmišljanju o minljivosti veličine. Z drevesnih vej je viselo nešteto bojnih trofej. Prsni oklepi, ovratniki, čelade, golenice in železne rokavice z junaškimi udrtinami in razpokami od silovitih udarcev in zamahov; plameneči meči brez konic in razcepljena, raztreščena kopja; okrogli ščiti s ponosnimi gesli; snežno beli plašči, ki jih je krasil škrlatni križ, kakor da bi bil zarisan z vročo krvjo iz rane; Mavrom zaplenjeni jatagani; turbani, odtrgani skupaj z glavo; ponosne zastave, preluknjane z mušketnimi kroglami; Boabdilov plašč in Moctezumov diadem s slikovitim perjem ... Ob vznožju drevesa, priklenjeno nanj z močno železno verigo, je stalo prelepo bitje, bojni konj, ki se je od same beline svetil: krščanski Pegaz, tisti sanjski žrebec, ki je galopiral skozi oblake in se spuščal k nam, da nam prinese zmago.

Apostol je uprl oči v konja, kakor da ga še nikoli ne bi bil videl. Opazil je žarečo belino njegove dlake, prelivajočo se lahkotnost in nežno valovanje grive, ogenj v očeh, vročo sapo, ki je puhtela iz nozdrvi, vitkost nog, tenkih kakor ženski gležnji, in nekakšno električno moč, ki je vela iz telesa plemenite nebeške živali. Brž ko je konj zaznal pogled svojega nekdanjega jezdeca, je vztrepetal, našpičil ušesa, zajel zrak, udaril z bleščečim kopitom ob tla in kakor da bi z gibi govoril: »Kdaj napoči ura? Bova večno ostala takole? Zakaj me ne odvežeš? Zakaj ne bi spet med bliski in iskrami prečkala rdečega neba, razžarjenega ozračja velikih bitk?«

Apostol bojevnik je vstal in stopil h konju, da bi ga z rokami pobožal po hrbtu. Hotel ga je potolažiti, hotel pomiriti njegovo nestrpnost, pa ni vedel, kako, saj je tudi sam, slavni veteran, nenehno sanjal o tem, da bi ponovil junaštva nekdanjih dni. Kakor da bi mu hotela še okrepiti hrepenenje in obuditi spomine, se je tam prikazala duša, ki je komaj vstopila v raj; očitno namreč ni poznala poti in je bila vsa zbegana in negotova. Prišlek je bil srednje postave, temnopolt, orehovo zagorel in suh; trup so mu ovijali kosi rumenega in rdečega blaga, ki jih je kri iz več smrtnih ran naglo barvala v isti odtenek. Santiago je z razprtimi rokami pohitel k junaku, Španec pa je ob pogledu na apostola svoje domovine padel na kolena in mu z neskončno nežnostjo poljubil noge.

— Bonaerges, sin groma, — je pobožno mrmral Španec, — zakaj si nas zapustil? V svoji nesreči smo zaupali vate. Upali smo, da boš nad naše sovražnike zavihtel strelo ali jih obsul z nebeškim ognjem, kakršnega si hotel priklicati nad tiste Samarijane, ki so Jezusu zapirali mestna vrata. Poglej, Santiago, kam smo že prišli. Povedal ti bom z besedami berila, ki ga berejo na tvoj praznik: postali smo prizor narodom, angelom in ljudem. Postali smo poslednji na svetu. In vse zato, ker te ni bilo ob nas, apostol bojev. Odveži svojega konja, poženi ga skozi zrak, postavi se nam na čelo. Beli konj že voha boj. Ali ne slišiš, kako rezgeta, željan, da bi planil ob vzkliku: Na juriš, Španija! Spusti se dol, tam te čakajo. Čaka te dežela, ki je zaradi tebe verjela, da je nepremagljiva. Žrebec hoče pretrgati verigo. Santiago! Dobri Santiago! Gospod Santiago!

Ob teh gorečih prošnjah je bil apostol še bolj ganjen. Izpustiti belega žrebca, oddirjati v galopu, spet zavihteti plameneče jeklo! Kako dolgo si je že tega želel! Ni po svoji volji ostajal nedejaven, s konjem, privezanim k drevesu, in orožjem, obešenim po vejah ... Dvignil je Španca, ga tolažil in stiskal k prsim ter mu začel obvezovati krvave rane; ko je to opravil, je stopil k deblu in odvezal belega žrebca. Ta je, ves iz sebe od veselja, da je svoboden, in v prepričanju, da se vračajo pustolovščine nekdanjih dni, stresel z glavo, razvihral grivo, se ponosno vzpel in s svetlimi kopiti udarjal po prahu, da se je dvignil zlat oblaček. Zavetnik pa je medtem snel verižno srajco in si jo nadel, si poveznil na glavo širokokrajni klobuk, obrobljen z rebrastimi školjkami, si pritrdil plašč na ramena, nataknil ščit na roko ter si opasal jermen s strašnim mečem. Španec je medtem položil konju na hrbet z zlatom izvezeno sedlo, mu nadel uzdo in prsni jermen, okrašen z zaobljenimi dragimi kamni. In ko je apostol že hotel vtakniti nogo v srebrno streme, da bi se zavihtel v sedlo, se je iz bližnjega gozda prikazal drug Španec, oblečen v rjavo sukno in obut v grobe opanke, ter mu mahal, naj se ustavi. Apostol je počakal: v kmetu z ožganim obrazom in v preprosti kmečki opravi je pravkar prepoznal svetega Izidorja, ubogega, marljivega dninarja, ki v življenju ni jezdil drugega kakor osle, natovorjene s pšenico, kadar jih je vodil v mlin.

— Gospodov ukaz! — je na vse grlo vpil kmet. — Gospodov ukaz! Tega konja potrebujemo, da ga vprežemo v plug in nam pomaga drobiti grude. Tisti Španec tam pa naj pride vodit vprego. Saj dobro veš, Bonaerges, kaj je rekel Gospod ob tisti nepozabni priložnosti, ko ga je tvoja mati prosila, naj da tebi in tvojemu bratu najvišje mesto v nebesih: kdor hoče biti večji, naj najprej izpije svoj kelih. Rojak moj, zdaj pa orat, potrpežljivo in brez izgubljanja časa ...