Prevod

Družinski večeri so trajali do desetih in Angelito je vselej izbarantal še pet minut ali četrt ure, saj se je upiral odhodu v posteljo kakor vsi otroci med šestim in sedmim letom, ko se v njih začenja svitati razum. Medtem ko je Rosario, njegova mati, brez naglice šivala in tu in tam dvignila lepo počesano glavo ter nasmejani obraz, ki ga je materinstvo tako rekoč zaoblilo in omehčalo, je Carlos, njegov oče, poučeval dečka. »Saj bi sicer zapravljal čas v kavarni …« je navadno odgovarjal, kakor bi se opravičeval, kadar so ga prijatelji na ulici zbadali in mu kar naravnost zabrusili: »Že vemo, da si postal učitelj začetnega pouka …«

V resnici se je Carlos navadil teh učnih ur in sladke domačnosti tako preživetih večerov, med zaljubljeno, zadovoljno ženo in zgodaj dozorelim, bistrim otrokom, željnim učenja. Zunaj je vztrajno padal dež, žvižgal veter ali pa je mraz oklepal ulični tlak; znotraj je svetilka prijazno svetila skozi starinske čipke senčnika, v kaminu je mirno gorelo in prijetno, spokojno ozračje sobice se je širilo v sosednjo spalnico, gnezdo miru in nežnosti, tako drugačno od mračnih, smrdljivih brlogov, v katerih so navadno tičali Carlosovi pajdaši — prav tisti, ki so se imeli za velike razuzdance in se na skrivaj posmehovali očetu, ki je poučeval svojega sina.

Tisti večer je bil Angelito uporen, raztresen in pri pouku ni poslušal. Pri branju je požrl polovico besed, in ko se je moral vrniti ter ponoviti izpuščeno, je njegov glasek dobil tiste razdražene, vreščeče tone, ki izdajajo otroško jezo. Pri pisanju je našobil ustnice kakor v trobento, krčevito stisnil peresnik, napravil na papirju več kot ducat črnilnih pack, nazadnje pa s sunkovitim gibom treščil s peresom, da je črnilo brizgnilo vse do materinega belega šivanja; mati je presenečeno in nejevoljno vzkliknila. Carlos je pogledal ženo, zmajal z glavo in se dotaknil čela, kakor bi hotel reči: »Ne vem, kaj je danes s tem otrokom.« Rosario je vstala, vzela dečka v naročje in ga začela zaskrbljeno materinsko izpraševati. »Kaj ti je, srček? Te kaj boli? Si zaspan? Te boli tukaj, tukaj?« Božala ga je po licih in sencih ter tipala, ali bo začutila ogenj vročice. Otrok tako hitro zboli!

Ker ni zaznala ne vročine ne kakega drugega skrb vzbujajočega znamenja, je Rosario spregovorila z globljim, strožjim glasom. — Priden boš … Saj veš, da ne maram muhastih otrok … Ubogi očka bo zbolel, če ga boš jezil; potem boš moral ti skrbeti zanj in mu nositi zdravila v posteljo … Daj, Angel, dokončajta pouk; še katekizem moraš povedati …

Angel ni odgovoril, temveč je nepremično gledal v temen kot sobe. Napetost njegovega obrazka in negibnost oči, katerih modrina je bila prelivajoča se in prosojna, sta izdajali enega tistih bojev z mislimi, ki presegajo otroško starost in hkrati pustošijo po nežnih otroških možganih ter pospešujejo njihovo zorenje.

— Mama, — je naposled odgovoril zelo počasi, kakor bi govoril v snu, — ali strica Alejandra nikoli več ne bo? Mati se je zdrznila. Tudi Rosario je sredi domače sreče pogosto obšel spomin na brata, ki je bil s svojim polkom v vojni, in ji jo zastrupil s strahom, da bi prav tisto uro, ko sama počiva med čistimi rjuhami, blizu ljubečega objema, Alejandro lahko ležal z obrazom proti soncu, s prestreljenimi prsmi in za vselej zastekljenimi očmi.

— Ali strica Alejandra nikoli več ne bo, mama? — je ponovil deček s tistim otroškim glasom, ki napoveduje jok. — Prišel bo, če bo Bog dal, sinko moj, — je z zlomljenim glasom odgovorila mati in otroka stisnila k prsim.

— Kdaj bo prišel? Očka, kdaj? Ali bo prišel ta teden, povej? — Ne vem, ljubi moj, — je vzkliknil oče. — Pokaži no začetnico. Pozno je že, srček. — Ampak kdaj, očka? Zakaj pa ti ne veš?

— Ker dokler se vojna ne konča, srček moj … dokler se ne konča, stric Alejandro ne more priti. Dečkove turkizne oči so potemnele od zbranosti in silnega napora, da bi razumel.

— Kakšna pa je vojna? — je naposled vzkliknil. — Ljudje se bojujejo drug proti drugemu, da bi videli, kdo bo zmagal. — Dobri proti hudobnim, očka? — Da, dobri proti hudobnim.

— Stric Alejandro je dober, — je izjavil Angel. — In kako se bojujejo? — S puškami, z meči, s topovi. Otrok je zaploskal. — S seboj me moraš vzeti, očka. S seboj me moraš vzeti.

— Ubožček! — je zavzdihnil Carlos. — Vojna ni za otročiče. — Je za velike moške? — Da. — Zakaj pa potem ti nisi v vojni? Saj si velik, velik.

— Ker nisem vojak, — je rekel oče nejevoljno in nekoliko prizadeto, kakor da teh besed ne bi bil izrekel šestletni jeziček, ter nadaljeval s prepričevalnim glasom. — Stric Alejandro je vojak; saj veš, da ti je prišel pokazat uniformo. Vojaki se šolajo prav za to, da branijo domovino …

— Domovino … — je ponovil otrok, na katerega je napravil vtis poudarjeni in resni glas, s katerim je Carlos izgovoril to besedo. — Domovina … je to tukaj? — Tukaj … kje?

— V naši hišici. — Ne … se pravi, da … Naša hiša je v domovini, ampak domovina je veliko več … to so vse hiše, ki jih vidiš v mestu, in v drugih mestih, toliko, toliko jih je! Pa tudi zemlja in gozdovi in vasi in Madrid in vse …

— In tudi cerkve? — je zamrmral Angel z glasom, s kakršnim je pred spanjem izgovarjal molitve. — Tudi. — In Marija? Nebeška mamica? — Tudi Marija; da, nebeška mamica je domovina.

— In stric Alejandro ima rad domovino? — Saj vidiš, — je vskočila Rosario, ne da bi skrivala ganjenost, ki ji je orosila oči. — Ubogi stric jo ima zelo rad. Tako zelo, da tvega, da ga ustrelijo in kar na lepem umre, pomisli. Moli, sinko moj, moli, da nam ne ubijejo strica.

Otrok je utihnil in se zatopil v naporno, skoraj boleče razmišljanje. — Ali tisti, ki ne gredo v vojno, nikoli ne umrejo? — je nazadnje vprašal in sledil niti svoje prezgodaj prebujene logike.

— Tudi oni umrejo. — Potem pa hočem iti v vojno, ko bom velik, — je odločno izjavil malček. — In hočem, da greš tudi ti, očka. Saj moramo nazadnje vsi umreti, kajne? Torej umreti za to … za to … Za nebeško mamico, za domovino!

Otrokovim besedam je sledila tišina. Starša sta se nemo spogledovala, prežeta s čudnim spoštovanjem, kakor da bi glas nedolžnega bitja prihajal iz drugih krajev, od nekod više. Čez nekaj trenutkov je Carlos rekel ženi:

— Daj ga spat. Že precej čez deset je. — Kaj pa lekcija iz katekizma? — Danes jo je že povedal, — je odgovoril oče in Angela vroče poljubil ob robu svetlih las.