Prevod
Neka žena je šla s svojo hčerjo in pastorko čez polje kosit krmo. Tedaj je k njim prišel ljubi Bog v podobi reveža in vprašal: »Kod vodi pot v vas?« »Če jo hočete poznati,« je rekla mati, »si jo poiščite sami,« hči pa je pristavila: »Če vas skrbi, da je ne boste našli, si vzemite vodnika.« Pastorka pa je rekla: »Ubogi mož, jaz te bom peljala, pojdi z menoj.« Tedaj se je ljubi Bog razjezil na mater in hčer, jima obrnil hrbet in ju preklel, da sta postali črni kakor noč in grdi kakor greh. Ubogi pastorki pa je bil Bog milosten in je šel z njo. Ko sta bila že blizu vasi, jo je blagoslovil in rekel: »Izberi si tri želje in izpolnil ti jih bom.« Dekle je reklo: »Rada bi bila lepa in čista kakor sonce.« In pri priči je postala bela in lepa kakor dan. »Potem bi rada imela mošnjiček, ki ne bi bil nikoli prazen.« Tudi tega ji je ljubi Bog dal, vendar je rekel: »Ne pozabi na tisto najboljše.« Pa je rekla: »Za tretjo željo si želim po smrti večno nebeško kraljestvo.« Tudi to ji je bilo dano in nato se je ljubi Bog poslovil od nje.
Ko se je mačeha s hčerjo vrnila domov in videla, da sta obe črni kakor oglje in grdi, pastorka pa bela in lepa, je hudobija v njenem srcu še bolj narasla in mislila je samo na to, kako bi ji lahko prizadejala kaj hudega. Pastorka pa je imela brata po imenu Reginer, ki ga je zelo ljubila, in povedala mu je vse, kar se je zgodilo. Nekega dne ji je Reginer rekel: »Ljuba sestra, naslikal te bom, da te bom imel venomer pred očmi, kajti tako zelo te imam rad, da bi te rad ves čas gledal.« Odgovorila mu je: »Toda prosim te, nikomur ne pokaži slike.« Naslikal je torej svojo sestro in sliko obesil v svoji sobi; stanoval pa je v kraljevem gradu, ker je bil kraljev kočijaž. Vsak dan je stopil pred sliko in se zahvalil Bogu za srečo svoje ljube sestre. Prav takrat pa je kralju, pri katerem je služil, umrla žena, ki je bila tako lepa, da ji ni bilo mogoče najti enake, in kralj je globoko žaloval za njo. Dvorni služabniki so opazili, da kočijaž vsak dan stoji pred lepo sliko, in ker mu tega niso privoščili, so ga zatožili kralju. Ta je ukazal, naj mu prinesejo sliko, in ko je videl, da je dekle na njej v vsem podobno njegovi pokojni ženi, le da je še lepše, se je do ušes zaljubil vanjo. Poklical je kočijaža in ga vprašal, koga predstavlja slika. Kočijaž je povedal, da je to njegova sestra, in kralj se je sklenil poročiti samo z njo in z nobeno drugo. Dal mu je kočijo in konje ter razkošna zlata oblačila in ga poslal po svojo izbrano nevesto. Ko je Reginer prišel s tem sporočilom, se je sestra razveselila, črna pa ji je zavidala srečo, se neznansko jezila in rekla materi: »Kaj pomagajo vse vaše umetnije, če mi ne morete priskrbeti takšne sreče?« »Tiho bodi,« je rekla starka, »že poskrbim, da bo tvoja.« S svojimi čarovnijami je kočijažu zameglila oči, da je bil napol slep, beli pa zamašila ušesa, da je bila napol gluha. Nato so sedle v kočijo, najprej nevesta v veličastnih kraljevskih oblačilih, potem mačeha s hčerjo, Reginer pa je sedel na kozla, da jih odpelje. Ko so bili že nekaj časa na poti, je kočijaž zaklical: »Pokrij se, sestrica moja, da dež te ne zmoči, da veter te ne zapraši, da h kralju lepa prideš ti.«
Nevesta je vprašala: »Kaj pravi moj ljubi brat?« »Ah,« je rekla starka, »rekel je, da sleci svojo zlato obleko in jo daj sestri.« Slekla jo je in oblekla črno, ta pa ji je v zameno dala slabo sivo haljo. Peljali so se naprej in čez nekaj časa je brat znova zaklical: »Pokrij se, sestrica moja,
da dež te ne zmoči, da veter te ne zapraši, da h kralju lepa prideš ti.« Nevesta je vprašala: »Kaj pravi moj ljubi brat?« »Ah,« je rekla starka, »rekel je, da snemi svojo zlato avbo in jo daj sestri.« Snela je avbo in jo poveznila na glavo črni, sama pa je sedela z razkritimi lasmi. Peljali so se naprej in čez nekaj časa je brat spet zaklical: »Pokrij se, sestrica moja, da dež te ne zmoči, da veter te ne zapraši, da h kralju lepa prideš ti.«
Nevesta je vprašala: »Kaj pravi moj ljubi brat?« »Ah,« je rekla starka, »rekel je, da malo poglej iz kočije.« Prav tedaj so se peljali po mostu čez globoko vodo. Ko je nevesta vstala in se nagnila iz kočije, sta jo obe porinili ven, da je padla naravnost v vodo. Ko je potonila, se je v istem trenutku iz vodne gladine prikazala snežno bela raca in zaplavala po reki navzdol. Brat ni ničesar opazil in je vozil kočijo naprej, dokler niso prispeli na dvor. Tam je kralju pripeljal črno kot svojo sestro in mislil, da je res ona, ker je imel pred očmi meglo, videl pa je lesket zlatih oblačil. Ko je kralj zagledal neizmerno grdoto svoje domnevne neveste, se je silno razjezil in ukazal, naj kočijaža vržejo v jamo, polno gadov in druge kačje zalege. Stara čarovnica pa je znala kralja tako omrežiti in mu s svojimi čarovnijami zaslepiti oči, da je njo in njeno hčer obdržal pri sebi; hči se mu je zdela celo čisto znosna in nazadnje se je res poročil z njo.
Nekega večera, ko je črna nevesta sedela kralju v naročju, je skozi odtok v kuhinjo priplavala bela raca in rekla kuhinjskemu dečku: »Fantíček, ogenj mi prižgi,
da perje se mi ogreje.« Kuhinjski deček je storil, kakor ga je prosila, in ji zakuril na ognjišču. Raca je prišla in sedla zraven, se otresla ter si s kljunom uredila perje. Ko je tako sedela in se grela, je vprašala: »Kaj dela moj brat Reginer?«
Kuhinjski deček je odgovoril: »V jami je zaprt, med gadi in kačami.« Vprašala je še: »Kaj dela črna čarovnica v hiši?«
Kuhinjski deček je odgovoril: »Na toplem sedi, kralj jo v objemu drži.« Raca je rekla: »Bog se usmili!« in odplavala skozi odtok. Naslednji večer je spet prišla in postavila isti vprašanji, tretji večer pa še enkrat. Tedaj kuhinjski deček tega ni mogel več prenašati, šel je h kralju in mu vse razkril. Kralj pa je hotel to videti na lastne oči, zato je naslednji večer prišel v kuhinjo. Ko je raca pomolila glavo skozi odtok, je potegnil meč in ji odsekal glavo. V hipu se je spremenila v prelepo dekle in bila natanko takšna kakor na sliki, ki jo je naslikal njen brat. Kralj je bil ves iz sebe od veselja; ker je stala pred njim vsa mokra, je ukazal prinesti dragocena oblačila in jo dal obleči vanje. Nato mu je povedala, kako so jo z zvijačo in prevaro ukanili ter nazadnje vrgli v reko. Njena prva prošnja pa je bila, naj rešijo njenega brata iz kačje jame. Ko je kralj izpolnil to prošnjo, je šel v sobo, kjer je sedela stara čarovnica, in vprašal: »Kaj si zasluži tista, ki stori to in to?« Potem je povedal, kaj se je zgodilo. Bila je tako zaslepljena, da ni ničesar sprevidela, in rekla: »Zasluži si, da jo slečejo do golega in jo položijo v sod, poln žebljev, pred sod pa vprežejo konja in ga poženejo v širni svet.« Vse to se je zgodilo njej in njeni črni hčeri. Kralj pa se je poročil z belo in lepo nevesto ter nagradil zvestega brata, tako da ga je napravil za bogatega in uglednega moža.
