Prevod

Nekoč je živel čevljar, ki je brez svoje krivde tako obubožal, da mu nazadnje ni ostalo nič drugega kakor usnje za en sam par čevljev. Zvečer je torej ukrojil čevlje, da bi se naslednje jutro lotil dela; in ker je imel čisto vest, je mirno legel v posteljo, se priporočil ljubemu Bogu in zaspal. Zjutraj, ko je odmolil in hotel sesti k delu, pa sta na njegovi mizi že stala oba čevlja, povsem izdelana. Začudil se je in ni vedel, kaj naj reče. Vzel je čevlje v roke, da bi si jih pobliže ogledal: bili so tako skrbno izdelani, da niti en sam vbod ni bil napačen, kakor da bi šlo za mojstrsko delo. Kmalu zatem je že vstopil kupec, in ker so mu bili čevlji tako všeč, je zanje plačal več kakor navadno, čevljar pa je s tem denarjem lahko kupil usnje za dva para čevljev. Zvečer ju je ukrojil in se hotel naslednje jutro z novim pogumom lotiti dela, a mu ni bilo treba, saj sta bila, ko je vstal, že izdelana. Tudi kupcev ni manjkalo in dali so mu toliko denarja, da je lahko kupil usnje za štiri pare čevljev. Zgodaj zjutraj je našel izdelane tudi te štiri pare; in tako je šlo naprej: vse, kar je zvečer ukrojil, je bilo zjutraj izdelano, tako da je kmalu spet pošteno zaslužil za preživetje in nazadnje postal premožen mož. Nekega večera, nedolgo pred božičem, ko je spet ukrojil čevlje, je pred spanjem rekel ženi: »Kaj, ko bi nocoj ostala pokonci, da bi videla, kdo nama tako rad pomaga?« Žena se je strinjala in prižgala svečo; nato sta se skrila v kotih sobe, za oblačili, ki so tam visela, in oprezala. Ob polnoči sta prišla dva drobna, ljubka, gola možička, sedla za čevljarjevo mizo, vzela k sebi vse ukrojene kose in začela s svojimi prstki tako spretno in hitro prebadati, šivati in tolči, da čevljar od začudenja ni mogel odvrniti oči. Nista odnehala, dokler ni bilo vse dokončano in ni stalo izdelano na mizi, potem pa sta hitro odskakljala.

Naslednje jutro je žena rekla: »Ta možička sta naju obogatila, zato bi jima morala vendar pokazati hvaležnost. Takole hodita naokrog, ničesar nimata na sebi in gotovo ju zebe. Veš kaj? Sešila jima bom srajčki, suknjiča, telovnika in hlačke, pa še vsakemu spletla par nogavic; ti pa vsakemu naredi še par čeveljčkov.« Mož je rekel: »Z veseljem.« Zvečer, ko sta imela vse pripravljeno, sta darila namesto ukrojenega usnja položila skupaj na mizo in se nato skrila, da bi videla, kaj bosta možička storila. Ob polnoči sta priskakljala in se hotela takoj lotiti dela, ko pa nista našla ukrojenega usnja, temveč ljubka oblačilca, sta se najprej začudila, potem pa silno razveselila. Kar najhitreje sta se oblekla, pogladila lepa oblačila na sebi in zapela: »Zdaj sva fanta čedna, fina,

nič več naju čevljarstvo ne zanima!« Potem sta poskakovala in plesala ter skakala čez stole in klopi. Nazadnje sta odplesala skozi vrata. Odtlej se nista več vrnila, čevljarju pa se je dobro godilo, dokler je živel, in posrečilo se mu je vse, česar se je lotil.

DRUGA PRAVLJICA Nekoč je živela revna služkinja, ki je bila pridna in snažna, vsak dan je pometla hišo in smeti stresla na velik kup pred vrati. Nekega jutra, ko se je ravno hotela spet lotiti dela, je na njem našla pismo, in ker ni znala brati, je postavila metlo v kot in pismo odnesla svojim gospodarjem. Bilo je vabilo palčkov, ki so dekle prosili, naj bo botra njihovemu otroku pri krstu. Dekle ni vedelo, kaj naj stori, nazadnje pa je po dolgem prigovarjanju privolilo, saj so ji rekli, da česa takega ne sme odkloniti. Tedaj so prišli trije palčki in jo odpeljali v votlo goro, kjer so živeli. Tam je bilo vse majhno, a tako ljubko in razkošno, da tega ni mogoče opisati. Porodnica je ležala v postelji iz črne ebenovine z bisernimi gumbi, odeje so bile vezene z zlatom, zibelka je bila iz slonovine, kopalna kad pa iz zlata. Dekle je bilo torej za botro in je potem hotelo domov, a palčki so jo vztrajno prosili, naj ostane pri njih tri dni. Tako je ostala in preživela ta čas v veselju in radosti, palčki pa so ji izpolnili vsako željo. Nazadnje se je hotela odpraviti domov, tedaj pa so ji najprej napolnili žepe z zlatom in jo nato spet odpeljali iz gore. Ko je prišla domov, se je hotela lotiti dela, vzela je v roke metlo, ki je še vedno stala v kotu, in začela pometati. Tedaj so iz hiše prišli tuji ljudje in jo vprašali, kdo je in kaj ima tam opraviti. Pri palčkih v gori namreč ni bila tri dni, kakor je mislila, temveč sedem let, in njeni nekdanji gospodarji so medtem umrli.

TRETJA PRAVLJICA Neki materi so palčki vzeli otroka iz zibelke in vanjo položili podtaknjenca z debelo glavo in srepimi očmi, ki ni hotel drugega kakor jesti in piti. V stiski je šla k sosedi in jo prosila za nasvet. Soseda ji je rekla, naj podtaknjenca odnese v kuhinjo, ga posadi na ognjišče, zakuri ogenj in v dveh jajčnih lupinah zavre vodo: tako bo podtaknjenca pripravila do smeha, in ko se bo zasmejal, bo z njim konec. Žena je storila vse, kakor ji je naročila soseda. Ko je jajčni lupini z vodo postavila nad ogenj, je debeloglavec rekel: »Star sem že kakor Westerwald, pa še nisem videl, da bi kdo kuhal v lupinah.«

In začel se je smejati. Medtem ko se je smejal, je nenadoma prišla množica palčkov, ki so prinesli pravega otroka, ga posadili na ognjišče in podtaknjenca spet odnesli s seboj.