Prevod

Pred davnimi časi je živel kralj, čigar modrost je slovela po vsej deželi. Nič mu ni ostalo neznano in zdelo se je, kakor da mu novice o najbolj skritih rečeh prinaša sam veter. Imel pa je nenavadno navado. Vsak dan opoldne, ko so z mize že vse pospravili in ni bilo nikogar več v sobi, mu je moral zaupni služabnik prinesti še eno skledo. Bila je pokrita in niti služabnik sam ni vedel, kaj je v njej. Tega ni vedel nihče, kajti kralj je ni odkril in ni jedel iz nje, dokler ni bil povsem sam. Tako je bilo že dolgo, ko je nekega dne služabnika, ki je skledo odnašal, premagala radovednost. Ni se ji mogel upreti in je skledo odnesel v svojo kamrico. Ko je skrbno zaklenil vrata, je dvignil pokrov in zagledal belo kačo. Ob pogledu nanjo ni mogel zatreti želje, da bi jo pokusil; odrezal je košček in ga dal v usta. Komaj pa se je dotaknil njegovega jezika, je pred oknom zaslišal nenavadno šepetanje drobnih glasov. Stopil je bliže in prisluhnil ter spoznal, da so to vrabci, ki se pogovarjajo med seboj in si pripovedujejo o vsem, kar so videli na polju in v gozdu. Ko je zaužil kačo, je dobil dar, da je razumel živalsko govorico.

Prav tistega dne pa se je zgodilo, da je kraljici izginil njen najlepši prstan. Sum je padel na zaupnega služabnika, ki je imel povsod prost dostop. Kralj ga je poklical predse, ga ostro oštel in mu zagrozil, da ga bo imel za tatu in ga dal usmrtiti, če do jutri ne bo znal povedati, kdo je krivec. Zaman je zatrjeval, da je nedolžen; kralj ga je odslovil, ne da bi omilil svojo grožnjo. Ves nemiren in prestrašen je odšel na dvorišče ter premišljeval, kako bi se rešil iz stiske. Tam so ob tekoči vodi mirno druga ob drugi počivale race, si s kljuni gladile perje in se zaupno pogovarjale. Služabnik je obstal in jim prisluhnil. Pripovedovale so si, kod vse so se zjutraj premajale in kakšno dobro hrano so našle. Tedaj je ena nejevoljno rekla: »Nekaj mi težko leži v želodcu. V naglici sem s hrano pogoltnila tudi prstan, ki je ležal pod kraljičinim oknom.« Služabnik jo je nemudoma zgrabil za vrat, jo odnesel v kuhinjo in rekel kuharju: »Zakolji tole raco, lepo je rejena.« »Res je,« je rekel kuhar in jo potehtal v roki, »ni se prav nič branila rediti in že dolgo čaka, da jo spečemo.« Prerezal ji je vrat, in ko so jo očistili, so v njenem želodcu našli kraljičin prstan. Služabnik je zdaj zlahka dokazal kralju svojo nedolžnost. Ker je kralj hotel popraviti krivico, mu je dovolil, da si izprosi kakšno milost, in mu obljubil najvišji častni položaj na dvoru, kar bi si ga zaželel.

Služabnik je vse odklonil in prosil le za konja in denar za pot. Želel si je namreč videti svet in nekaj časa potovati po njem. Ko so mu željo izpolnili, se je odpravil na pot. Nekega dne je prišel mimo ribnika in opazil tri ribe, ki so se ujele v trstičje in hlastale po vodi. Čeprav pravijo, da so ribe neme, je vendar slišal njihovo tožbo, da bodo morale tako bedno poginiti. Ker je bil usmiljenega srca, je stopil s konja in vse tri ujetnice vrnil v vodo. Od veselja so zaplesale, pomolile glave iz vode in mu zaklicale: »Ne bomo pozabile, da si nas rešil, in ti bomo povrnile dobroto!« Jezdil je naprej in čez nekaj časa se mu je zazdelo, da v pesku pri svojih nogah sliši glas. Prisluhnil je in zaslišal mravljinčjega kralja, ki je tožil: »Ko bi nas le ljudje s svojimi nerodnimi živalmi pustili pri miru! Ta neumni konj s težkimi kopiti brez usmiljenja tepta moje ljudstvo!« Zavil je na stransko pot in mravljinčji kralj mu je zaklical: »Ne bomo pozabili in ti bomo povrnili dobroto!« Pot ga je pripeljala v gozd. Tam je zagledal krokarja in krokarico, ki sta stala ob gnezdu in metala svoje mladiče iz njega. »Poberite se, faloti!« sta kričala. »Ne moreva vas več nasititi. Dovolj veliki ste že in si lahko sami poiščete hrano.« Ubogi mladiči so ležali na tleh, prhutali in mahali s krili ter vpili: »Ubogi nebogljeni otroci smo! Sami naj bi se hranili, pa še leteti ne znamo! Kaj nam preostane drugega, kakor da tu umremo od lakote!« Dobri mladenič je stopil s konja, ga ubil z mečem in ga prepustil mladim krokarjem za hrano. Priskakljali so k njemu, se nasitili in zaklicali: »Ne bomo pozabili in ti bomo povrnili dobroto!«

Zdaj je moral pot nadaljevati peš. Ko je prehodil dolgo pot, je prispel v veliko mesto. Na ulicah sta vladala velik hrup in gneča. Prijezdil je mož in razglasil, da kraljeva hči išče moža, toda kdor se hoče potegovati zanjo, mora opraviti težko nalogo; če mu ne uspe, bo ob življenje. Mnogi so že poskusili, a so zaman zastavili življenje. Ko pa je mladenič zagledal kraljevo hčer, ga je njena izredna lepota tako očarala, da je pozabil na vse nevarnosti, stopil pred kralja in se prijavil za snubca.

Nemudoma so ga odpeljali k morju in mu pred očmi vrgli v vodo zlat prstan. Nato mu je kralj ukazal, naj ga prinese z morskega dna, in dodal: »Če prideš na površje brez njega, te bodo vedno znova pahnili v globino, dokler ne boš poginil v valovih.« Vsem se je lepi mladenič smilil, vendar so ga pustili samega ob morju. Stal je na obali in premišljeval, kaj naj stori. Tedaj je nenadoma zagledal tri ribe, ki so priplavale k njemu. Bile so prav tiste, ki jim je rešil življenje. Srednja je v ustih nosila školjko in jo položila na obalo k mladeničevim nogam. Ko jo je pobral in odprl, je v njej ležal zlati prstan. Ves vesel ga je odnesel kralju in pričakoval, da mu bo ta dal obljubljeno nagrado. Toda ponosna kraljeva hči ga je zavrnila, ko je izvedela, da ni njenega stanu, in zahtevala, naj najprej opravi še drugo nalogo. Odšla je na vrt in sama raztresla po travi deset vreč prosa. »Do jutri, še preden vzide sonce, ga mora pobrati,« je rekla, »in niti eno zrno ne sme manjkati.« Mladenič je sedel na vrt in premišljeval, kako bi lahko opravil nalogo, vendar se ni mogel ničesar domisliti. Ves žalosten je sedel tam in pričakoval, da ga bodo ob svitu odvedli v smrt. Ko pa so prvi sončni žarki posijali na vrt, je zagledal vseh deset vreč, polnih do vrha, postavljenih drugo ob drugo, in niti eno zrno ni manjkalo. Ponoči je namreč prišel mravljinčji kralj s tisoči in tisoči svojih mravelj in hvaležne živalce so marljivo pobrale proso ter ga spravile v vreče. Kraljeva hči je sama prišla na vrt in začudena videla, da je mladenič opravil naloženo nalogo. Toda svojega ponosnega srca še vedno ni mogla premagati in je rekla: »Četudi je opravil obe nalogi, ne bo postal moj mož, dokler mi ne prinese jabolka z drevesa življenja.« Mladenič ni vedel, kje raste drevo življenja. Odpravil se je na pot in sklenil hoditi, dokler ga bodo noge nosile, vendar ni imel upanja, da ga bo našel. Ko je prehodil že tri kraljestva in zvečer prišel v gozd, je sedel pod drevo, da bi zaspal. Tedaj je v vejah zaslišal šum in v roko mu je padlo zlato jabolko. Hkrati so k njemu prileteli trije krokarji, mu sedli na kolena in rekli: »Mi smo tisti trije mladi krokarji, ki si jih rešil smrti od lakote. Ko smo zrasli in izvedeli, da iščeš zlato jabolko, smo poleteli čez morje na konec sveta, kjer raste drevo življenja, in ti prinesli jabolko.« Mladenič se je ves vesel odpravil nazaj in lepi kraljevi hčeri prinesel zlato jabolko. Zdaj ji ni preostal noben izgovor več. Razdelila sta si jabolko življenja in ga skupaj pojedla. Tedaj se je njeno srce napolnilo z ljubeznijo do njega in v nemoteni sreči sta dočakala visoko starost.