Prevod
Indijanci Pima iz Arizone pripovedujejo, da je bil oče vseh ljudi in živali metulj Cherwit Make (stvarnik zemlje), ki je prhutaje priletel iz oblakov do Modrih pečin ob sotočju rek Verde in Salt ter iz lastnega znoja ustvaril ljudi. Ko so se ljudje namnožili, so postali sebični in prepirljivi, zato se je Cherwitu Makeju njegovo delo zagnusilo in sklenil je, da jih bo vse utopil. Toda najprej jim je z glasom severnega vetra naročil, naj bodo pošteni in naj živijo v miru. Preroka Suho, ki je razlagal ta glas, so imeli za norca, ker je poslušal veter, toda naslednjo noč je prišel vzhodni veter in ponovil zapoved ter ji dodal grožnjo, da jih bo vladar nebes vse pokončal, če se ne poboljšajo.
Spet so se posmehovali in naslednjo noč jih je posvaril zahodni veter. A tudi to tretje svarilo je bilo zaman. Četrto noč je prišel južni veter. Suhi je zašepetal na uho, da je bil edinole on dober in da bo rešen, ter mu velel, naj iz smrekove smole napravi votlo kroglo, v kateri bo lahko plaval, dokler bo trajal vesoljni potop. Suha in njegova žena sta se nemudoma odpravila nabirat smolo, ki sta jo talila in oblikovala, dokler nista izdelala velike, okrogle barke. Obtežila sta jo s posodami, polnimi oreškov, želodove moke in vode, ter z medvedjim mesom in divjačino.
Na določeni dan sta Suha in njegova žena s skalne police, na kateri je počivala barka, otožno zrla v zelene doline, poslušala petje žanjcev in vzdihovala ob misli, da bo vsa ta lepota kmalu opustošena. Tedaj se je iz oblaka iztegnila ognjena roka in z gromkim treskom udarila po Modrih pečinah. To je bilo znamenje. Z vseh strani so naglo pridrveli oblaki in dež se je ulil. Suha in njegova žena sta se umaknila v svojo voščeno kroglo ter zaprla vhod. Nato ju je več dni premetavalo in valjalo po morju, ki je postajalo vse globlje. Zaloge so jima že skoraj pošle, ko se je barka ustavila; v njeno steno sta prebila odprtino in stopila ven.
Ob njunih nogah je rasel kaktus opuncija in požrešno sta jedla njegove rdeče plodove, toda povsod okoli njiju ni bilo ničesar razen vode. Ko se je znočilo, sta se vrnila v barko in zaspala — za eno noč, mesec, leto, morda celo stoletje, kajti ko sta se prebudila, je voda izginila, doline je prekrivalo zelenje, po gozdovih pa je odmevalo ptičje petje. Presrečni par se je spustil z gorovja Superstition, na katerem je obtičala barka, in odšel v njegove doline, kjer sta živela tisoč let ter postala prastarša velikega plemena.
Toda zlo ni povsem izginilo. V gorah je živel Hauk, hudič, ki jima je kradel hčere in pobijal sinove. Nekega dne, ko so ženske predle lan in kaktusova vlakna, moški pa spravljali koruzo, se je Hauk spustil v naselje in ugrabil še eno Suhovo hčer. Očak, čigar potrpežljivost je bila izčrpana do skrajnosti, se je tedaj zaobljubil, da bo hudiča ubil. Prežal je nanj, da bi videl, po kateri poti prihaja v dolino. Neslišno mu je sledil v gorovje Superstition; v kaktusovo vino, ki naj bi mu ga postregla njegova hči, je primešal omamilo. Ko ga je Hauk popil, je Suha stopil iz skrivališča in omamljenemu hudobcu razbil glavo.
Nekaj hudičevih možganov se je raztreslo naokrog in postalo seme novega zla, vendar je bilo po Haukovi smrti na svetu manj hudobije kot poprej. Suha je svoje ljudstvo naučil graditi hiše iz nežgane opeke, kopati z lopatami, namakati zemljo, tkati blago in se izogibati vojnam. Toda na smrtni postelji jim je prerokoval, da bodo zaradi bogastva postali ošabni, lakomni po tujih deželah in da bodo vojskovali za dobiček. Ko bo prišel ta čas, bo nastopil še en potop in nihče se ne bo rešil — hudobni bodo izginili, dobri pa bodo zapustili zemljo in živeli na soncu. Pime tako trdno verjamejo tej prerokbi, da ne prečkajo gorovja Superstition, kajti tam sedi Cherwit Make in čaka, da njihova hudobija doseže vrhunec, da bo na zemljo spustil mogočno morje, ki ga zadržuje pregrada za gorovjem.
