Prevod
Dvajset milj od prestolnice Arizone se dviga gora Superstition — prizorišče številnih izročil in vir mnogih strahov. Pred dvema stoletjema je v njeno bližino prispelo pleme pritlikavcev ljudstva Pueblo; obdelovali so zemljo in pasli svoje črede okoli naselbin, ki so zrasle ob poti njihovega pohoda. Bili so drobni ljudje, visoki štiri čevlje, a bilo jih je tisoč in bili so bistroumni. Kakor vsi razumni ljudje so bili miroljubni, skrivnostnost, ki je obdajala njihova zaklinjanja in čaščenje sonca, pa je tiste rojene morilce, Apače, odvračala učinkoviteje kakor razkazovanje orožja.
Ko so »mali ljudje« že pet let živeli ob gori, so izvedeli, da se z juga približujejo Zuniji, in se začeli pripravljati na obrambo. Ovce so skrili v odmaknjene doline; zaloge živeža, orodje in orožje so znosili na goro; ob robovih pečin, ki so se dvigale nad prelazi, so nakopičili kamenje. Delo je nadzorovala ženska belega obraza, svetlih las in veličastne postave, ki so jo pritlikavci globoko spoštovali; prav ona — Helena neke Troje v Novem svetu — je bila vzrok teh težav. Zuniji so si jo namreč lastili, češ da so jo pripeljali iz voda vzhajajočega sonca in da je k pritlikavcem zbežala zgolj zato, da bi se izognila častni poroki z njihovim poglavarjem.
Kakor koli že, Zuniji so korakali naprej in naleteli le na šibek odpor, dokler se niso nekega jasnega popoldneva zbrali na pobočju gore; bilo jih je sedemsto. Apači, ki so pričakovali takojšen poraz »malih mož«, so s sosednjih gričev opazovali napredovanje napadalcev. Ti so se urno vzpenjali proti kamniti utrdbi na vrhu pobočja, vihteli gorjače in kamnite sulice ter se bahali, kakor je v navadi pri rdečem človeku — in včasih tudi pri belem.
Ob tolmunu zunaj obzidja je stala bledolična ženska, kraljevska in mirna; ko so ji belo oblačilo in rjavi lasje plapolali v vetru, so jo tako njeni ljudje kakor sovražniki gledali z občudovanjem. Ko so bili Zuniji oddaljeni le še sto jardov, so z iztegnjenimi rokami planili proti njej. Tedaj se je sklonila, pobrala lončeno posodo, zlila njeno vsebino v tolmun in stekla nazaj. V hipu so iz razpok v skalah švignile iskre in ognjene krogle; ko so se dotaknile Indijancev, so mnogi padli mrtvi. Drugi so se slepo pognali čez robove pečin in se raztreščili.
V nekaj minutah je bila preostala vojska v polnem umiku, pa ni bila izstreljena niti ena puščica. Čeprav so Apači ob teh ognjenih pojavih onemeli od groze, je spomin nanje v nekaj letih dovolj zbledel, da so še sami poskusili opleniti utrdbo. Toda kraljica jih je odbila, kakor je prej pregnala Zunije, in pri tem povzročila še hujši pokol. Odtlej pritlikavcem nihče več ni storil nič žalega, vendar so tako nenadoma, kakor so prišli, tudi odšli, v skrito zavetje v gorah, kjer jim še vedno vlada Bledolična strela.
Nekateri Apači trdijo, da njen duh straši v votlini na gori Superstition, kjer je njeno telo izginilo v ognjenem plamenu; to votlino Matere duhov kažejo tudi na južni strani reke Salt River. Nekoč so v njej našli okostje in okrašena bombažna oblačila svilnatega otipa. Pravijo, da so električni pojavi na gori pogosti in da bi jih lahko pojasnjevali železo, baker, sol in zelena galica, ki ležijo blizu skupaj.
