Prevod

Ko se Vrane, ki so čez zimo odpotovale drugam, vrnejo v gozd, se vsi njihovi sorodniki zberejo v drevesnih krošnjah, da jih pozdravijo in jim povedo novice. Tudi tiste, ki so bile zdoma, imajo veliko povedati in včasih se zdi, kakor da govorijo vse hkrati. Veliko dni preživijo na obiskih, preden se lotijo gradnje gnezd. Morda bi novice izvedele hitreje, če bi govorile druga za drugo in si ne bi skakale v besedo, saj nihče ne more dobro pripovedovati, če ga kar naprej prekinjajo. Včasih pa kak lačen vran odleti po nekaj kljunov žita in se vrne ravno še pravi čas, da sliši konec zgodbe. Potem hoče slišati še njen začetek in zganja tak hrup, da jo morajo samo zanj povedati še enkrat od začetka.

V tem pomladnem času lahko slišiš njihovo klepetanje in smeh, tudi če si daleč stran; gozdne ptice pevke pa se spogledajo in rečejo: »Ojoj! Vrane so spet tu.« Prav dobre razloge imajo, da Vran ne marajo, kakor ti bo povedala vsaka Taščica.

Med njimi je bil velik Vran z bleščečim črnim perjem, ki je imel najglasnejši glas od vseh in se ga prav nič ni bal uporabljati. Tisto pomlad je bil videti zelo suh in pretegnjen, saj je bila zima dolga in mrzla, hrane pa je našel le malo: nekaj želoda, semena divjih rastlin in tu in tam kakšno zmrznjeno jabolko, ki je viselo z veje v samotnem sadovnjaku.

Pravil je, da se mu zdi, kot bi si lahko z eno nogo objel telo, in kadar Vran reče kaj takega, se počuti silno suhega. Toda zdaj je bila tu pomlad in njegove sestre, sestrične in tete, da, pa tudi bratje, bratranci in strici so se vrnili živet v gozd. Našel je že dve obilni kosili, toliko hrane, kolikor je je mogel pojesti, in še več, zato je postajal vesel in drzen. Vijolični lesk njegovega perja je bil vsak dan svetlejši in tega je bil zelo vesel. Hotel je biti tako lep, da bi bil neki gospodični Vrani, sestri enega njegovih prijateljev, bolj všeč od vseh drugih.

Vse to bi bilo čisto prav, ko bi se le vedel vsaj malo olikano. Toda nekega dne jo je videl na obisku pri drugem Vranu, se razjezil, planil nanj, ga kljuval po glavi in ramenih ter mu iz enega krila iztrgal dolgo četrto pero, poleg tega pa mu razmršil še vse drugo perje. Nato je odšel. Premagal ga je tako, da ga je napadel od zadaj, kakor se za zahrbtneža, kakršen je bil, spodobi, in bal se je, da bi nazadnje sam dobil zaslužene batine, če bi ostal. Zato je odletel na vrh čuge, kjer so bile druge Vrane, in jim pripovedoval, kako se je bojeval in zmagal. Morali bi ga videti, kako se je šopiril med pripovedovanjem. Vsakič je zgodbo še bolj napihnil, dokler jih nazadnje ni prepričal, da drugemu Vranu v repu ni ostalo niti eno pero.

Naslednji dan se je več Vran odpravilo na kmetijo nedaleč od gozda. Med njimi je bila tudi gospodična Vrana. Med potjo so se ustavile na njivi, kjer je stala človeška postava s strašno palico v roki. Vsi so se prestrašili, razen gospoda Vrana. Hotel je pokazati, kako pogumen je, zato je poletel naravnost k njej. Vsi so ga imeli za zelo junaškega. Niso vedeli, da je bil globoko v srcu velik strahopetec. Te postave se ni bal, ker je o njej vedel vse. Dan prej je videl, kako so jo postavili, in vedel je, da pod velikim slamnikom in plapolajočim plaščem ni nobenega človeka. Vedel je, da je namesto človeka, ki misli in diha, tam le palica, pribita na kol. Vedel je, da ta postava nima dveh krepkih nog, s katerima bi lahko tekla, temveč le konec kola, zapičenega v zemljo.

Seveda bi jim lahko vse to povedal in potem bi lahko pobirale koruzo po razrahljani zemlji naokrog, toda tega ni hotel. Namesto tega je rekel: »Vidite tisto strašno veliko bitje s palico v roki? Tukaj je samo zato, da nas prežene, mene pa se ne upa niti dotakniti. Ve, da bi ga premikastil, če bi me.« Nato je poletel na tla in jedel koruzo tik ob postavi, druge Vrane pa so ostale daleč zadaj in od začudenja krakale.

Ko se je vrnil k njim, je rekel gospodični Vrani: »Vidiš, kako pogumen sem. Če bi skrbel za katero, ji nikoli ne bi moglo nič škodovati.« In nežno jo je pogledal s svojimi drobnimi okroglimi očmi. Toda pretvarjala se je, da ne razume, kaj hoče reči, saj se še ni želela odreči prijetnemu življenju v jati in začeti graditi gnezda.

Ko so prispele na dvorišče pred skednjem, je bilo tam hrane na pretek, gospod Vran pa je zganjal tak hrup, da bi človek pomislil, da je vse njegovo, druge Vrane pa so le njegove gostje. Spustil se je na ograjo poleg dveh neškodljivih Kokoši, mahal s krili in se šopiril naokrog, dokler se nista začeli po strani umikati. Tedaj je postal še drznejši — saj veste, nasilneži vedno postanejo drznejši, ko vidijo, da se jih drugi bojijo — in se jima približeval, dokler nista prestrašeno zakokodakali in odfrfotali.

Nato je stopil v kokošnjak in drugim Vranam rekel: »Tudi vi bi se lahko lepo imele, če ne bi bile take strahopetke.« Komaj so mu besede ušle iz kljuna, že je veter zaloputnil vrata kokošnjaka in ta so se zataknila. Vrata so bila mrežasta in divje se je prerival, da bi prišel skozi odprtine. Medtem ko se je trudil, je zaslišal hripavi glas Vrana, ki ga je prejšnji dan pretepel: »Hvala, nam je tudi tako prav lepo.« In zagledal je gospodično Vrano, ki je nežno zobala koruzo, katero ji je govorec izbrskal iz zemlje.

Prav tisti trenutek je za gospoda Vrana stopil veliki črni Petelin pasme brahma. Od Kokoši je slišal, kako nesramen je bil gospod Vran, in menil je, da mora kot gospodar hiše poskrbeti za to. No! O tem, kar se je zgodilo potem, ni mogoče prav veliko povedati, toda črni Petelin pasme brahma je za zadevo poskrbel zelo temeljito, in ko so se vrata kokošnjaka odprla, je iz njega prišel mlahav, razcufan in krotek Vran, ki je v notranjosti pustil precej svojega perja.

Naslednje jutro je gospod Vran poletel čez gozd in daleč proč. Ni se hotel nikoli več vrniti tja. Ko je letel mimo visokega drevesa na robu gozda, je zaslišal glasove. Gospodična Vrana je bila zunaj z Vranom, ki ga je pretepel, in iskala sta primeren prostor za gnezdo. »Mislim, da me ne bosta prepoznala, tudi če me vidita,« je rekel gospod Vran, »in prav gotovo si ne želim, da bi me.«