Prevod

Gospa Rdečeglava detlovka je sklonila svojo lepo glavo in prisluhnila. »Da, res je! Prav zares!« je vzkliknila, ko je že drugič zaslišala rahli »trk-trk-trk« drobcenega kljunčka, ki je trkal po notranji strani jajčne lupine. Poskočila je na rob gnezda in se zazrla v štiri bela jajca, ki so ležala v njem. Kmalu se je trkanje spet oglasilo in opazila je, da se je eno od jajc malce premaknilo na svojem ležišču iz iveri.

»Torej je tole,« je vzkliknila. »Saj sem si mislila, da bo. Prepričana sem bila, da sem tega znesla prvega.« Ponosno je usločila vrat, ko je skozi razpoko v lupini pokukal kljun njenega najstarejšega otroka. Nihče drug ne bi znal ločiti enega jajca od drugega, a matere si takšne reči nekako zapomnijo. Morda prav zato, ker imajo svoje otroke tako rade, včasih vidijo malce ostreje in slišijo malce bolje kakor vsi drugi.

Kakor koli že, stala je in opazovala, kako drobni ptiček kruši lupino ter se rine skozi odprtino, ki si jo je naredil. Niti koščka lupine se ni dotaknila, dokler ni bil povsem zunaj, saj je vedela, da je za otroke vselej bolje, če si pomagajo sami, kadar le morejo. Tako se okrepijo in pripravijo na življenje. Ko se je mali rdečeglavi detel izkopal na prostost, je s kljunom pobrala koščke lupine in jih odnesla daleč od gnezda, preden jih je spustila na tla. Če bi storila, kar je bilo najlaže, in jih pustila pasti ob vznožje votlega drevesa, v katerem je živela, bi jih lahko opazila kakšna prežeča Podlasica ali Modra šoja in čakala na priložnost, da pride do njenih mladičkov. To pa bi bilo zanje zelo žalostno.

Pravkar izvaljeni ptiček je bil utrujen malček in najprej je malce zadremal. Tudi zeblo ga je, čeprav je bilo vreme lepo in sončno. Njegov puh je bil ves moker od vlage v jajcu in lahko si mislite, kako se je počutil, ko je po tako dolgem odraščanju v topli, prijetni lupini nenadoma ostal brez nje in vedel, da ga nikoli več ne bo obdajala. Tudi če bi bila spet cela, ga ne bi bilo več mogoče stlačiti vanjo, saj se je od trenutka, ko jo je zapustil, nenehno pretegoval in rasel. Zato imajo prebivalci kmečkega dvorišča moder pregovor: »Izvaljen piščanec se nikoli več ne vrne v lupino.«

Ko se je gospa Rdečeglava detlovka vrnila, je svojega drgetajočega malčka pokrila s puhastimi prsmi. Tam je spal, ona pa je čakala, kdaj se bo prikazal njen mož, in si mislila, kako vesel in ponosen bo, ko bo zagledal mladička. Bila sta mlad par in to je bil njun prvi otrok.

Kdo pa bi vedel, kaj so mislili drugi trije otroci, ki še niso predrli lupine? So se lahko spominjali časa, ko so začeli nastajati? So lahko sanjali o tem, kaj se bo zgodilo, ko se izvalijo? So sploh lahko mislili? Bila so drobna, nebogljena bitjeca, zvita v svojih lupinah, z vseh strani obdana s hrano. Nekoč so bila le črtice v rumeni jajčni tekočini. Zdaj pa so bila že skoraj pripravljena, da jo zapustijo in zaživijo polnejše, svobodnejše življenje, v katerem bodo lahko odpirala kljune, prhutala s perutmi ter stegovala noge in vratove. V lupini je bilo mirno in varno; zakaj bi jo zapustila? Ah, vendar so jo morala zapustiti, saj so bila zdrava in so rasla, in ko bodo enkrat zunaj, bodo nanjo povsem pozabila. Do takrat, ko bodo znala govoriti, in to bo prav kmalu, bodo pozabila vse, kar se je zgodilo, preden so se izvalila. Zato vam noben ptič nikoli ne more povedati, o čem je razmišljal v jajcu.

Ko so na svet prišle še tri sestrice mladega detla, sta imela oče in mati polno dela z iskanjem hrane zanje, zato so bili mladiči velikokrat sami. Kmalu so že poznali glasova svojih staršev, čeprav so tu in tam, preden so odprli oči, klic Drevesne žabe spodaj zamenjali za detlovega. In to ni bilo nič čudnega, saj oba pravita: »Krr-r-ruk! Krr-r-ruk!« Kadar je Drevesna žaba pela v svojem domovanju ob vznožju drevesa, so štirje detlovi otroci v gnezdilnem duplu visoko nad njeno glavo odpirali kljune, stegovali vratove in se čudili, zakaj jim v grla ne pade kak sočen, slasten grižljaj.

Ko so odprli oči, so imeli marsikaj videti. Vsaj njim se je zdelo tako. Mar ni bilo tu duplo v njihovem ljubem, suhem starem drevesu, štirikrat ali petkrat višje, kakor so sami lahko segli? Mati jim je povedala, kako sta ga z očetom izdolbla z ostrima, močnima kljunoma, ga spodaj naredila prostornega, na vrhu pa pustila vhod, ravno dovolj velik, da sta se lahko prebila skozenj. Del iveri sta odnesla proč, kakor je mati odnesla razbite lupine, del pa sta jih pustila na dnu dupla, da so otroci ležali na njih. »Trava, dlaka in puh se mi ne zdijo prava postelja za otroke,« je rekel oče. »Lepe mehke iveri so veliko boljše.«

In detlovim otrokom so bile iveri všeč. Igrali so se z njimi in se pretvarjali, da so ličinke, ki jih morajo ujeti s svojimi dolgimi, koščenimi jeziki; le pogoltnili jih seveda niso nikoli.

Ko jim je začelo rasti perje, je bilo zelo razburljivo. Dotlej jih je odeval puh, zdaj pa so jim skozi kožo začele bodeti drobcene peresne cevke in ni se bilo več tako prijetno stiskati drug k drugemu kakor prej. Tedaj pa je najstarejši v družini začel kazati tudi veliko napako. Bil je zelo nečimrn. Lahko si predstavljate, kako je bilo to žal njegovim staršem.

Vsako jutro, ko se je zbudil, si je najprej ogledal perje. Tisto na prsih je bilo belo, čez peruti pa je imel bel pas. Rep, hrbet in skoraj vse peruti so bili modročrni. Glava, vrat in grlo so bili škrlatno rdeči. Res pa je, da barve med rastjo perja še niso bile posebno žive, saj je bil med njim pomešan puh, peresne cevke pa so bile tako dobro vidne, da so bili mladi ptiči videti precej progasti.

Tudi sestrice so v istem času dobivale nove obleke in imele prav toliko razlogov za nečimrnost, pa vendar niso bile nečimrne. Bile so vesele — kdo pa ne bi bil? — in pogosto so si govorile: »Kako lepa postajaš!« Videti so bile natanko takšne kakor njihov brat, kajti pri detlih ni tako kakor pri mnogih drugih pticah: sinovi in hčere so oblečeni povsem enako.

Nečimrni mladi detel pa je imel veliko skrbi. Ni mu bilo dovolj, da bi pustil perju rasti kakor travi in listju, ne da bi ga opazoval. Kje pa! Vsako pero si je ogledal vsak dan, in to večkrat na dan. Če se mu je zazdelo, da ne raste tako hitro, kakor bi moralo, ga je to skrbelo. Rad bi mu pomagal hitreje rasti in včasih, kadar se mu je zdelo, da ga sestrice ne gledajo, je pero prijel s kljunom in ga povlekel. Zaradi tega seveda ni raslo nič hitreje, koža pa ga je prav pošteno bolela, toda kako naj bi to vedel? Še premalo časa je bil zunaj lupine, da bi bil moder.

Mučilo ga je tudi to, da ni mogel videti svojega rdečega perja. Obračal je glavo sem ter tja in napenjal oči, dokler ga niso bolele, ko si je skušal ogledati lastno glavo in vrat. To je bilo zelo nadležno. Zdelo se mu je, da bi bilo veliko lepše, če bi imel najsvetlejše perje na repu, kjer bi ga lahko videl, ali vsaj na prsih, in vprašal je mater, zakaj ne bi moglo biti tako.

»Nekoč sem poznala mladega detla,« je rekla, »ki ni razmišljal skoraj o ničemer drugem kakor o svoji lepoti. Bojim se, da v tem čudovitem velikem svetu ne bi nikoli videl ničesar drugega kot svoj ubogi mali rep, če bi smel na njem nositi rdeče perje.« Med govorjenjem je gledala skozi vhod, toda vedel je, da misli njega.

Tako je šlo naprej, dokler otroci niso bili pripravljeni na letenje. Tedaj so se začele vsakodnevne učne ure letenja, pristajanja, oprijemanja vej in trkanja po drevesnem lubju, da bi našli hrano. Naučili so se tudi, kako se opirati na toge repe, kadar plezajo po drevesih ali se ustavijo pri jedi, s kremplji zataknjenimi v lubje. Nato jih je gospa Rdečeglava detlovka naučila, kako na drevesih prepoznati najbolj zrele in najslajše sadeže, še preden jih pokusijo. To je nekaj, kar bi radi vedeli mnogi ljudje, a je gozdna skrivnost in nobena ptica je ne izda nikomur, ki ne zna leteti.

Nekega dne se je nečimrni mladi detel na poti iz sadovnjaka ustavil, da bi poklepetal s starim Sivim veveričkom. Morda Sivi veveriček ni več dobro videl in je zato detla zamenjal za nekoga povsem drugega. Govoril je o starem drevesu, v katerem je prebil prejšnjo zimo. »Mislim, da zdaj tam živi družina rdečeglavih detlov,« je rekel. »Enkrat ali dvakrat sem jih že srečal. Oče in mati sta imenitna in imata ljubke hčere, toda sin jima mora povzročati veliko preglavic. Eden tistih tepčkov je, ki gledajo svet skozi lastno perje.«

Ko je mladi rdečeglavi detel odletel, si je ponavljal: »Tepček, tepček, ki gleda svet skozi lastno perje.« In očeta je vprašal: »Skozi čigavo perje pa moram gledati?«

To je očeta zmedlo. »Skozi čigavo perje naj bi gledal?« je rekel. »Kaj hočeš povedati?« »No,« je odgovoril sin, »nekdo je rekel, da gledam svet skozi lastno perje, pa ne vem, kako naj dobim perje koga drugega.«

Kako se je oče nasmejal! »Ne vem, zakaj bi sploh moral gledati skozi kakršno koli perje,« je rekel. »Hotel je povedati, da toliko misliš na svoje perje, da ti ni mar za nič drugega; in res je tako. Če bi bilo namenjeno, da ves čas gledaš samega sebe, bi imel eno oko pod brado, drugo pa na zatilju. Pa ni tako! Oči imaš postavljene prav zato, da gledaš druge, in tam, kjer ti pomagajo iskati hrano.«

»Kako pogosto pa smem pogledati svoje perje?« je vprašal mladi detel. Prav tisti hip se je spraševal, kakšen je videti njegov rep, a je bil odločen, da ne bo obrnil glave.

Staremu detlu so se zaiskrile oči. »Rekel bi,« je dejal, »da si lahko, ker si še mlad in nimaš družine, za katero bi moral skrbeti, urediš perje zjutraj, popoldne in preden greš spat. Kadar je nevihta, boš moral seveda vzeti nepremočljivi premaz iz žepka pod repom in z njim namazati vsako pero posebej, kakor delajo vse ptice. To bi moralo zadostovati, razen če ti kaj razmrši perje.«

»Nič večkrat ga ne bom gledal,« je odločno rekel mladi rdečeglavi detel. »Ne dovolim, da me imajo za tepčka.« In držal je besedo.

Mati je zavzdihnila, ko je izvedela za spremembo. »Zelo sem vesela,« je rekla. »Ampak ali ni vedno tako? Z očetom sva mu govorila in govorila, pa ni nič zaleglo; potem pa nekdo drug reče, da je neumen in nečimrn, in glej ga!«