Prevod

Če je Klopotača podnevi kraljica gozda, je Virginijski uhar njegov kralj ponoči. Pravzaprav je od njiju on precej mogočnejši, saj vlada tako zraku kakor zemlji in lahko gre, kamor se mu zahoče, kača pa lahko gospoduje le tistim, ki živijo pri tleh ali so tako neprevidni, da pridejo k njej.

V gozdu je živel en sam par virginijskih uharjev. Prebivala sta v najgloblji senci in imela svoje veliko, okorno gnezdo v duplu visokega drevesa. Lahko bi šli stokrat mimo, pa ne bi nikoli uganili, da tam živijo sove, če ne bi na travi opazili okroglih izbljuvkov iz kosti in dlake. Tako požrešne so, da hrano pogoltnejo kar s kostmi vred. Nato se njihovi trpežni želodčki lotijo dela: vse koščke kosti in dlake zvijejo v kepice in jih pošljejo nazaj, da jih sove izbljuvajo skozi kljun na tla.

Virginijski uhar je bil zelo velika ptica. Vse telo mu je prekrivalo rjavo, zamolklo rumeno in belo perje. Celo noge in stopala je imel poraščene s perjem, tako da je bilo poleg njega videti le črne kremplje in črn, kljukast kljun. Da, ponoči ste lahko videli tudi njegove oči, čudovite velike oči, ki so videle v temi, podnevi, ko je počival, pa so bile zaprte. Njegova žena, ki je bila ponoči kraljica gozda, mu je bila povsem podobna, le večja je bila od njega. In tako je pri sovah: žena je vedno večja od moža.

Vsak večer, ko je sonce zašlo, sta Virginijski uhar in njegova žena prišla iz dupla in sedla na bližnjo vejo, kjer sta mežikala in čakala, da se dovolj stemni, da bosta lahko povsem jasno videla. Ko je svetloba ugašala, so črne pikice v njunih očeh postajale vse večje in večje, potem pa sta na svojih velikih, mehkih, neslišnih krilih odletela in v travi ter med vejami iskala večerjo, ki sta ji pravila zajtrk.

Gospa Sova ni smela biti dolgo zdoma, saj sta bili v gnezdu dve veliki, okrogli, beli jajci, ki se nista smeli ohladiti. Njen mož je večino noči preživel v zraku in ji pogosto prinesel domov kak slasten grižljaj. V resnici je bil dobrosrčen, čeprav drobnih ptičev o tem nikakor ne bi mogli prepričati. Včasih je njegova žena zavzdihnila in povedala, kako naveličana je nenehnega sedenja in kako vesela bo, ko se iz jajc izvalijo mladiči in bo lahko večkrat šla z njim. Kadar je začela govoriti o tem, se je Virginijski uhar pripravil na nov polet in ob odhodu rekel: »Res je hudo. Zelo se mi smiliš. Ampak mladičkov pač ne bi bilo, če ne bi vztrajala na gnezdu.« Vedno je bil ponosen na svoje otroke in imel se je za zelo dobrega moža. Morda je res bil; vendar ni nikoli sedel na gnezdo namesto svoje žene, da bi lahko šla na lov.

Neke noči, ko sta oba letala po gozdu in nad polji, se je vrnil k votlemu drevesu, da bi si odpočil. Pričakoval je, da bo tam našel gospo Sovo, saj se je odpravila domov pred njim. A je ni bilo in postal je precej nestrpen. »Rad bi vedel, kaj jo tako dolgo zadržuje,« je nejevoljno rekel. Čez nekaj časa je pogledal v gnezdo in zagledal veliki beli jajci. »To je sramota,« je rekel. »Najini lepi jajci se bosta ohladili, in če to poletje ne bova imela mladičkov, bo vsega kriva ona.«

Vidite, še tedaj mu očitno ni prišlo na misel, da bi lahko sam kaj storil, da bi ostali topli. Ko pa je naslednjič pogledal vanju, je eno operjeno nogo položil na okrogli jajci in presenečen ugotovil, kako hladni sta.

Ob tej misli se mu je perje na glavi kar postavilo pokonci. Tako se je prestrašil, da je pozabil na jezo, stopil naravnost v gnezdo in jajci pokril s svojimi prsmi. Kaj če sta bili že predolgo sami in se mladička v njiju nikoli ne bosta izvalila? Ali mu bo gospa Sova sploh kdaj odpustila, da je bil tako neumen? Začel se je spraševati, ali ga bo kdo od drugih videl. Zdelo se mu je tako smešno, da kralj gozda vali dve jajci, namesto da bi švigal naokrog v temi in strašil manjše ptice.

Pa tudi noč se mu je zdela tako dolga. Prej je bila vedno še prekratka in pogosto mu ni bilo všeč, da prihaja dan, saj je moral takrat spat. Bil je ves iz sebe, zato ni čudno, da je dvignil glavo in glasno zaklical: »Hu-hu-uuuu! Ua-hu!«, ko je z bližnjega drevesa zaslišal otožno stokanje in spoznal, da je v bližini njegov bratranec Ameriški skovik.

Ameriški skovik ga je slišal in takoj priletel na vejo ob duplu z gnezdom. Kljub otožnemu oglašanju je bil vesel droben ptič, in preden je sploh lahko spregovoril, se je moral prikloniti, pogledati za seboj, pokimati in se stresti, kakor ameriški skoviki vedno storijo, ko pristanejo. Nato je pogledal v drevo in zagledal svojega velikega bratranca, Virginijskega uharja, nočnega kralja gozda, kako sedi na jajcih in je videti silno, silno čemeren. Kako se je smejal! »Kaj pa je narobe?« je vprašal. »Ti ni bilo všeč, kako je tvoja žena valila jajci? Ali pa se je naveličala ždeti doma in te pripravila do tega, da ji pomagaš skrbeti za gnezdo?«

»Še preveč je narobe,« je zagodrnjal Virginijski uhar. »Ob mraku sva šla skupaj na lov, pa je še vedno ni domov. V gnezdo sem sedel šele, ko ni šlo drugače, toda postajalo je zelo hladno in za nič na svetu ne bi hotel, da se iz najinih jajc ne bi izvalila mladička. Uh-huu! Kako me bolijo noge!«

»No,« je rekel njegov bratranec, »res ti ni lahko. Si lačen?« Virginijski uhar je rekel, da je, zato je Ameriški skovik odšel na lov in mu prinesel hrano. »Vsako noč te bom prišel pogledat,« je rekel, »in ti prinesel kaj za pod zob. Bojim se, da se je tvoji ženi kaj zgodilo in da je ne bo več nazaj.«

Ko je odletel, mu je zaklical: »Res je hudo. Zelo se mi smiliš. Ampak mladičkov najbrž ne bi bilo, če ne bi vztrajal na gnezdu.«

Ta zadnja pripomba je Virginijskega uharja pošteno razjezila. »Kaj pa on ve o tem,« je rekel. »Če bi bil kdaj sam poskusil, bi se mu gotovo malo bolj smilil.« Potem pa je začel premišljevati: »Koga sem že slišal izreči prav te besede? Koga? Koga? Koga?«

Naenkrat se je Virginijski uhar spomnil, kolikokrat je prav to rekel svoji potrpežljivi ženi, in postalo mu je zelo neprijetno. V ušesih ga je ščemelo in pod perjem na obrazu ga je oblila nenavadna vročica. Morda pa se vendarle ni vedel prav lepo! Vedel je, da je celo takrat, ko ji je govoril, da se mu smili, v resnici mislil, kako po nepotrebnem tarna. No, če bi se le zdaj vrnila, bi bilo odslej vse drugače. Prestavil je težo in se nekoliko premaknil, da bi se udobneje namestil.

Če bi bila to zgolj zgodba, bi lahko rekli, da se je gospa Sova vrnila in da so bili vsi skupaj srečni; resnica pa je, da se ni nikoli vrnila in da nihče ni nikdar izvedel, kaj se ji je zgodilo. Tako je moral njen mož, nočni kralj gozda, sam greti jajci in vzrediti svoja mladička. Lahko si predstavljate, kako vesel je bil tisto noč, ko ju je prvič slišal trkati po notranji strani lupin, saj je tedaj vedel, da bo kmalu spet lahko svobodno lovil.

Še nikoli se ni izvalil lepši par otrok in njun oče je menil, da daleč prekašata vse njegove prejšnje mladiče. »Ko bi bila le gospa Sova tukaj, da bi ju videla! Kako lepo bi bilo!« je rekel. A če bi bila tam, ne bi nikoli okusil veselja ob njunem prvem tihem čivkanju in ju vsak dan pokrival z mehkim perjem na svojih prsih. Zdaj je pozabil na ves mučni čas, ko je sedel z bolečimi nogami in si želel, da bi se njegov bratranec prikazal s čim za pod zob. Kajti vedno je tako: kadar se trudimo za tiste, ki jih imamo radi, utrujenost kmalu pozabimo in ostane le sreča.

Pravijo, da je bil Ameriški skovik do svoje žene pozornejši, potem ko je moral njegov bratranec sam izvaliti mladička, in škoda je, da se istega nauka niso mogli naučiti še nekateri drugi gozdni prebivalci. Toda Virginijski uhar o tem ni nikoli pripovedoval, Ameriški skovik pa je ohranil njegovo skrivnost, in še danes je v gozdu veliko prebivalcev, ki o tem prav nič ne vedo.