Prevod

Prav pogosto se zgodi, da po nevihti hodimo mimo njive, na kateri raste ajda, in vidimo, da je vsa počrnela in ožgana; kakor da bi jo oplazil plamen. Kmet tedaj reče: »To ji je naredila strela!« Toda zakaj jo je doletelo? Povedal vam bom, kar mi je povedal vrabec, vrabec pa je to slišal od stare vrbe, ki je stala ob ajdovi njivi in tam stoji še danes. To je velika, častitljiva vrba, a grčasta in stara; po sredi je razklana in iz razpoke rastejo trava in robidove vitice. Drevo se nagiba naprej in veje mu visijo naravnost proti tlom, kakor dolgi zeleni lasje.

Na vseh njivah naokrog je raslo žito, rž, ječmen in oves, da, tisti lepi oves, ki je, ko dozori, videti kakor cela množica drobnih rumenih kanarčkov na veji. Žito je tako blagodejno uspevalo in čim težje je bilo, tem globlje se je sklanjalo v pobožni ponižnosti.

Tam pa je bila tudi njiva z ajdo, prav nasproti stari vrbi. Ajda se ni prav nič sklanjala kakor drugo žito, temveč se je ponosno in togo vzpenjala kvišku!

»Prav toliko bogastva imam kakor klas,« je govorila, »povrhu pa sem še veliko lepša; moji cvetovi so lepi kakor jablanovi, pravi užitek je gledati mene in moje cvetje! Ali poznaš koga veličastnejšega od nas, ti stara vrba?«

Vrba je pokimala, kakor da bi hotela reči: »O, pa še kako!« Toda ajda se je kar šopirila od napuha in rekla: »Neumno drevo! Tako staro je, da mu trava raste iz trebuha!«

Tedaj se je pripravila strašna nevihta; vse poljske cvetlice so zaprle svoje cvetove ali povesile nežne glavice, medtem ko je nad njimi divjal vihar; ajda pa je še vedno ponosno dvigala glavo.

»Skloni glavo kakor me!« so ji rekle cvetlice. »Tega mi pa res ni treba!« je odvrnila ajda. »Skloni glavo kakor mi!« je zaklicalo žito. »Zdaj prihaja angel viharja! Njegove peruti segajo od oblakov prav do zemlje in preklal te bo na pol, še preden ga boš utegnila prositi milosti!«

»Pa se ne bom sklonila!« je rekla ajda. »Zapri cvetove in povesi liste!« je rekla stara vrba. »Ne glej v strelo, ko se oblak razpoči; še ljudje si tega ne upajo, saj je v streli mogoče pogledati v Božja nebesa, a ta pogled lahko oslepi celo človeka. Kaj bi se šele zgodilo nam, zemeljskim rastlinam, če bi si to drznile, ko smo toliko manj vredne!«

»Toliko manj vredne!« je rekla ajda. »Zdaj pa bom nalašč pogledala v Božja nebesa!« In v svoji prevzetnosti in ošabnosti je to tudi storila. Tako se je bliskalo, da je bilo, kakor bi ves svet stal v plamenih.

Ko je nevihta minila, so cvetlice in žito stali v mirnem, čistem zraku, vsi osveženi od dežja, ajdo pa je strela ožgala, da je postala črna kakor oglje; zdaj je bila le mrtva, nekoristna rastlina na njivi.

Stara vrba je zibala veje v vetru in z njenih zelenih listov so padale debele vodne kaplje, kakor da bi drevo jokalo. Vrabci so jo vprašali: »Zakaj jokaš? Saj je tukaj tako lepo! Poglej, kako sije sonce, poglej, kako plovejo oblaki! Ali čutiš vonj cvetlic in grmovja? Zakaj jokaš, stara vrba?«

In vrba jim je pripovedovala o ajdinem ponosu, prevzetnosti in kazni! Ta vselej pride. Jaz, ki pripovedujem to zgodbo, sem jo slišal od vrabcev! Povedali so mi jo nekega večera, ko sem jih prosil za pravljico.