Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Blagodejna Cerera, zdaj brez skrbi, saj je dobila hčer nazaj, sprašuje, zakaj si zbežala, Aretuza, in zakaj si zdaj sveti studenec. Valovi so utihnili; njihova boginja je iz globokega izvira dvignila glavo, si z roko osušila zelene lase in pripovedovala o davni ljubezni rečnega boga iz Elide.

»Ena od nimf, ki živijo v Ahaji,« je dejala, »sem bila; nobena ni bolj vneto kakor jaz po gozdovih hodila in nobena ni bolj vneto nastavljala lovskih mrež. A čeprav si nikoli nisem želela sloveti po lepoti, čeprav sem bila krepka, sem veljala za lepotico. Moja tolikokrat hvaljena zunanjost mi ni bila v veselje; darov telesa, ki druge navadno radostijo, sem se jaz, preprosta gozdna deklica, sramovala in štela za greh, da ugajam.

Spominjam se, utrujena sem se vračala iz stimfalskega gozda. Bilo je vroče in napor je veliko vročino še podvojil. Najdem vodo brez vrtincev, ki teče brez šumenja, bistro vse do dna, tako da je bilo mogoče v globini prešteti vsak kamenček; komaj bi verjel, da sploh teče. Sivkaste vrbe in topol, ki ga je hranila voda, so na položnih bregovih sami od sebe razgrinjali senco.

Stopila sem bliže in najprej v vodo pomočila stopala, nato se spustila do kolen; a s tem še nisem bila zadovoljna, zato se slečem in mehka oblačila položim na upognjeno vrbo ter se gola potopim v vodo. Medtem ko jo udarjam in zajemam, drsim skoznjo na tisoč načinov in razmahnem iztegnjene roke, zaslišim pod gladino nekakšno mrmranje in prestrašena obstanem na robu bližnjega brega.

»Kam hitiš, Aretuza?« mi je iz svojih valov Alfej z raskavim glasom rekel in ponovil: »Kam hitiš?« Zbežim, kakršna sem, brez oblačil; moja obleka je ostala na drugem bregu. Še bolj me zasleduje in gori od želje; ker sem bila gola, se mu je zdelo, da sem mu še bolj na voljo. Tako sem tekla jaz in tako mi je tisti divjak sledil, kakor golobice s trepetajočimi krili bežijo pred kraguljem, kakor kragulj preganja prestrašene golobice.

Vzdržala sem v teku vse do Orhomena, Psofide in Kilene, do menalskih dolin, mrzlega Erimanta in Elide; ni bil hitrejši od mene. Toda jaz, šibkejša od njega, nisem mogla dolgo vzdržati v teku, on pa je bil kos dolgotrajnemu naporu. Vendar sem tekla čez polja, čez z drevjem porasle gore, čez skale in pečine in tam, kjer sploh ni bilo poti. Sonce mi je sijalo v hrbet; pred nogami sem videla dolgo senco, ki me je prehitevala — če mi je ni kazal le strah; gotovo pa me je strašil topot nog in njegovo silno sopenje mi je pihalo v trakove, ki so mi vezali lase.

Izčrpana od bega sem rekla: »Diana, pomagaj, ujeta bom, pomagaj svoji nosilki orožja, ki si ji tolikokrat zaupala, da nosi tvoj lok in puščice, spravljene v tulu.« Boginja je bila ganjena; vzela je enega gostih oblakov in ga vrgla čezme. Rečni bog me išče, skrito v megli, in neveden preiskuje vse naokrog votli oblak. Dvakrat obkroži kraj, kjer me je boginja skrila, ne da bi vedel, kje sem, in dvakrat zakliče: »Oj, Aretuza! Oj, Aretuza!« Kako je bilo tedaj pri srcu meni, nesrečnici? Mar kakor jagnjetu, ki okoli visokih hlevov sliši renčati volkove, ali zajcu, ki skrit v trnju vidi sovražne gobce psov in si ne drzne niti ganiti?

Vendar ne odide, saj ne vidi nobenih stopinj, ki bi vodile naprej; straži oblak in tisti kraj. Mrzel pot mi oblije telo, ujeto v obroč, in modrikaste kaplje padajo z vseh mojih udov; kamor premaknem nogo, se razlije mlaka, z las mi kaplja rosa in hitreje, kakor ti zdaj to pripovedujem, se spremenim v vodo. Toda rečni bog prepozna ljubljeno vodo, odloži moško podobo, ki si jo je nadel, in se vrne v svoje valove, da bi se pomešal z menoj.

Delijska boginja razpre zemljo; potopljena v temne votline prispem do Ortigije, ki mi je ljuba, ker nosi ime moje boginje, in me je prva spet privedla na svetlo pod nebo.«