Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Nedaleč od obzidja visoko ležeče Hene je jezero, Pergus po imenu. Niti Kajster ne sliši toliko labodjih pesmi na svojih tekočih valovih. Gozd kakor venec obdaja vodo z vseh strani in z listjem kakor z zastorom odvrača Febove žarke. Veje dajejo hlad, vlažna tla škrlatne cvetlice: tu vlada večna pomlad. Ko se je Prozerpina v tem gaju igrala in trgala vijolice ali bele lilije, ko je z dekliškim zanosom polnila košarice

in naročje ter skušala v nabiranju prekositi vrstnice, jo je Dis skoraj v istem hipu zagledal, vzljubil in ugrabil: tako nagla je bila njegova ljubezen. Prestrašena boginja z žalostnim glasom kliče mater in družice, vendar najpogosteje mater; in ker si je na vrhu raztrgala obleko, so iz razrahljanih gub popadale nabrane cvetlice. Tako nedolžna je bila še v svojih mladih letih, da ji je tudi ta izguba vzbudila dekliško žalost.

Ugrabitelj žene voz in vsakega konja kliče po imenu, da bi ga spodbudil; nad njihovimi vratovi in grivami stresa vajeti, obarvane s temno rjastim odtenkom, ter drvi mimo globokih jezer in močvirij Palikov, ki dišijo po žveplu in vrejo iz razpokane zemlje, in mimo kraja, kjer so Bakhiadi, rod iz Korinta med dvema morjema, postavili obzidje med različno velikima pristaniščema.

Med Kiano in Aretuzo iz Pise je morski zaliv, ujet med ozka rta, ki se približujeta drug drugemu. Tu je prebivala Kiana, najslavnejša med sicilskimi nimfami, po kateri je dobila ime tudi njena voda. Sredi globine se je dvignila do pasu nad gladino in prepoznala boginjo. »Ne boste šli naprej!« je rekla. »Ne moreš postati Cererin zet proti njeni volji: dekle bi moral izprositi, ne ugrabiti. Če smem majhne stvari primerjati z velikimi: tudi mene je ljubil Anapis, vendar sem se omožila, ko me je pregovoril, ne prestrašil kakor njo.« Tako je rekla, razprostrla roke na obe strani in mu zaprla pot. Saturnov sin ni več brzdal jeze;

spodbudil je strašne konje in v dno globoke vode z mogočno roko zalučal kraljevsko žezlo ter ga zasadil vanj. Udarjena zemlja je odprla pot v Tartar in sredi kraterja pogoltnila voz, ki je zdrvel navzdol. Kiana pa je žalovala zaradi ugrabljene boginje in prezrtih pravic svojega izvira; v molčečem srcu je nosila neozdravljivo rano in se vsa raztapljala v solzah, dokler se ni v vodi, katere mogočno božanstvo je bila še malo prej, njeno okostje začelo upogibati in nohti izgubljati trdoto; v to vodo se je razblinjala. Videl bi lahko, kako se ji mehčajo udi, najprej pa se utekočinijo najtanjši deli telesa: sinji lasje, prsti, noge in stopala;

kajti vitki udi se hitro spremenijo v mrzle valove. Nato ramena, hrbet, boki in prsi izginjajo ter se razlivajo v drobne potočke. Nazadnje v oslabljene žile namesto žive krvi priteče voda in ničesar ne ostane, kar bi bilo mogoče prijeti. Medtem je prestrašena mati zaman iskala hčer po vseh deželah in vseh morskih globinah. Niti Avrora, ki prihaja z vlažnimi lasmi, je ni videla počivati, niti Večernica. Na Etni je prižgala dve borovi bakli, po eno za vsako roko, in ju neutrudno nosila skozi slanasto temo.

Ko je blagodejni dan spet zatemnil zvezde, je iskala hčer od sončnega zahoda do sončnega vzhoda. Izmučena od napora je postala žejna, a noben izvir ji ni osvežil ust; tedaj je po naključju zagledala s slamo krito kočo in potrkala na nizka vrata. Iz nje je prišla starka, zagledala boginjo in ji, ko je prosila vode, dala sladko pijačo, ki jo je prej posula s praženo ječmenovo moko.

Medtem ko je pila, je pred boginjo stopil predrzen, nesramen deček, se ji zasmejal in jo imenoval požrešnico. Užaljena boginja še ni izpila vsega; med govorjenjem ga je polila s preostalo tekočino, pomešano z ječmenovo moko. Obraz se mu je posul s pegami in tam, kjer je prej imel roke, so mu zrasle noge; spremenjenim udom se je pridružil rep. Da ne bi mogel storiti veliko škode, se je skrčil v drobno bitje, manjše od majhnega kuščarja.

Zbežal je pred starko, ki se je čudila, jokala in se hotela dotakniti čudnega bitja, ter poiskal skrivališče; po svoji barvi je dobil ime, saj je bilo njegovo telo posejano z raznobarvnimi pikami kakor z zvezdami. Predolgo bi bilo pripovedovati, po katerih deželah in vodah je blodila boginja: za njeno iskanje je bil svet premajhen. Vrnila se je na Sikanijo in med pregledovanjem vseh krajev prišla tudi do Kiane. Ta bi ji, ko ne bi bila spremenjena, vse povedala; toda čeprav je hotela govoriti, ni imela več ust ne jezika, ničesar, s čimer bi spregovorila.

Vendar ji je dala jasen znak: na vodni gladini ji je pokazala Persefonin pas, ki ga je mati poznala in je prav tam po naključju zdrsnil v sveto globino. Brž ko ga je boginja prepoznala, si je, kakor da je šele zdaj izvedela za ugrabitev, začela trgati neurejene lase in se z dlanmi znova in znova tolči po prsih. Še vedno ni vedela, kje je hči, vendar je grajala vse dežele, jih imenovala nehvaležne in nevredne daru poljskih pridelkov, pred vsemi pa Trinakrijo, kjer je odkrila sled svoje izgube. Tam je zato s srdito roko polomila pluge, ki obračajo grude, in v jezi z enako smrtjo pokončala kmete ter vole, ki obdelujejo polja; njivam je ukazala,

naj izneverijo zaupano seme, in semena spridila. Rodovitnost te dežele, slovita po vsem širnem svetu, se je izkazala za laž: posevki so odmirali že ob prvih bilkah, zdaj jih je uničevala prehuda sončna pripeka, zdaj preobilen dež, škodile so jim zvezde in vetrovi, požrešne ptice so pobirale posejano seme; ljulj, bodičevje in neuničljivi plevel so dušili pšenične posevke.

Tedaj je Alfejeva nimfa dvignila glavo iz elejskih voda, si z obraza odmaknila mokre lase za ušesa in rekla: »O mati deklice, ki jo iščeš po vsem svetu, in mati poljskih pridelkov, opusti te neskončne napore in se nikar tako srdito ne jezi na deželo, ki ti je zvesta. Zemlja si ni zaslužila kazni in se je ugrabitvi odprla proti volji. Ne prosim te za domovino: sem sem prišla kot tujka; moja domovina je Pisa in moj rod izvira iz Elide.

Na Sikaniji živim kot priseljenka, a ta dežela mi je ljubša od vseh drugih: tu imam zdaj jaz, Aretuza, svoje domače bogove, tu je moj dom; o ti najmilejša, ohrani ga. Zakaj sem zapustila svoj kraj in čez tolikšno morje pripotovala do Ortigije, bom povedala, ko bo prišel primeren čas za mojo pripoved, ko boš rešena skrbi in vedrejšega obraza. Zemlja se mi odpira in mi daje pot; po najglobljih podzemnih votlinah me odnese, da tukaj dvignem glavo in zagledam zvezde, ki sem se jih odvadila.

Ko sem torej pod zemljo drsela po stigijski globini, sem tam na lastne oči videla tvojo Prozerpino: res je bila žalostna in njen obraz še ni bil brez strahu, vendar je kraljica, vendar najmogočnejša v temnem svetu, vendar vplivna soproga podzemnega vladarja.« Ob teh besedah je mati obstala kakor okamenela in dolgo ostala kot omamljena. Ko pa je huda bolečina pregnala globoko otopelost, se je na vozu dvignila v nebesne višave. Tam je z mračnim obrazom in razpuščenimi lasmi stopila pred Jupitra, vsa polna očitkov, ter rekla: »Jupiter, prihajam te prosit za svojo kri in za tvojo. Če nimaš nobene naklonjenosti do matere,

naj hči gane očeta; prosim te, naj ti ne bo manj pri srcu zato, ker sem jo jaz rodila. Glej, po dolgem iskanju sem naposled našla svojo hčer, če praviš najti temu, da z večjo gotovostjo veš, da si jo izgubil, ali če praviš najti temu, da veš, kje je. Ugrabitev bom prenesla, samo da jo vrne: tvoja hči si namreč ne zasluži razbojnika za moža, četudi ni več moja hči.« Jupiter je odgovoril: »Hči je obema enako ljuba in skrb zanjo je skupna. Če pa hočeš stvari poimenovati s pravimi imeni, to dejanje ni krivica, temveč ljubezen; tudi tak zet nama ne bo v sramoto, če le ti, boginja, privoliš. Četudi bi mu vse drugo manjkalo, koliko pomeni,

da je Jupitrov brat! Pa mu drugega ne manjka in je za menoj le po žrebu. Če pa si tako močno želiš njune ločitve, se bo Prozerpina vrnila v nebo, vendar pod trdnim pogojem, da se tam z usti ni dotaknila nobene jedi: tako namreč določa postava Park.« Tako je rekel. Cerera pa je bila odločena, da odpelje hčer. Toda usoda tega ni dovolila, kajti deklica je že prekinila post: ko je brezskrbno blodila po urejenih vrtovih, je z upognjenega drevesa utrgala granatno jabolko, iz njegove blede lupine vzela sedem zrn in jih pregriznila. Edini, ki je to videl, je bil Askalaf, ki ga je, kot pravijo, nekoč Orfna,

ena bolj znanih med avernskimi nimfami, rodila svojemu Aherontu pod temnimi gozdovi: videl je in ji s kruto ovadbo preprečil vrnitev. Kraljica Ereba je zastokala in pričo spremenila v zloveščo ptico; glavo mu je poškropila s flegetontsko vodo ter jo preobrazila v kljun, perje in velike oči. Izgubil je svojo podobo in se odel v rumenorjava krila, glava se mu je povečala, dolgi kremplji so se ukrivili in komaj je premikal peruti, zrasle na otrplih rokah: postal je ostudna ptica, glasnica prihodnje žalosti, lena velika uharica, strašno znamenje za smrtnike.

Zanj bi sicer lahko rekli, da si je z ovadbo in jezikom zaslužil kazen; toda od kod vam, Ahelojeve hčere, perje in ptičje noge, ko pa imate dekliške obraze? Mar zato, ker ste bile, učene Sirene, med Prozerpininimi družicami, ko je nabirala pomladne cvetlice? Potem ko ste jo zaman iskale po vsem svetu, ste si, da bi tudi morja občutila vašo skrb, zaželele, da bi se lahko nad valovi dvigale z vesli kril; bogovi so vam bili naklonjeni in videle ste, kako se vaši udi nenadoma pokrivajo z zlatkastim perjem.

Da pa tisti spev, rojen za božanje ušes, in tako velik dar glasu ne bi izgubila možnosti govorjenja, sta vam ostala dekliški obraz in človeški glas. Jupiter pa je kot posrednik med bratom in žalostno sestro enakomerno razdelil leto, ki se vrti v svojem krogu. Zdaj je boginja, božanstvo, skupno dvema kraljestvoma, enako število mesecev pri materi kot pri možu. Takoj se ji spremenita razpoloženje in obraz: čelo boginje, ki bi se še malo prej zdela žalostna celo Disu, je zdaj vedro kakor sonce, ki je bilo prej skrito za deževnimi oblaki, nato pa jih premaga in se prikaže.