Aheloj gosti Tezeja

Besedilo

Aheloj gosti Tezeja

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Medtem je Tezej, ki je opravil svoj delež skupnega podviga, šel proti Erehtejevi trdnjavi Tritonide. Pot mu je zaprl in ga zadržal Aheloj, narasel od dežja. »Stopi pod mojo streho,« je rekel, »slavni Kekropov potomec, in se ne izročaj grabežljivim valovom: ti odnašajo čvrsta bruna in z mogočnim bobnenjem valijo skale počez. Videl sem, kako so visoke hleve ob bregu odnesli skupaj s čredami: tam ni govedu nič pomagala moč, ne konjem njihova hitrost.

Ta hudournik je tudi mnogo mladih teles, ko se je sneg v gorah stopil, pogoltnil v vrtinčastem toku. Varneje je počivati, dokler reke spet ne stečejo med običajnimi bregovi in njihova struga ne sprejme upadlih voda.« Egejev sin je prikimal in odgovoril: »Aheloj, sprejmem tvojo streho in tvoj nasvet.« In oboje je sprejel. Vstopil je v dvorano, zgrajeno iz luknjičastega plovca in hrapavega lehnjaka: tla so bila vlažna od mehkega mahu, strop pa so krasile školjke, ki so se vrstile z morskimi polži.

Ko je Hiperion premeril že dve tretjini dnevne poti, so Tezej in njegovi tovariši v podvigih legli na ležišča: na eni strani Iksionov sin, na drugi trojzenski junak Leleks, ki so mu sence že prepredali redki sivi lasje, in še drugi, ki jih je enake časti vredne štel rečni bog Akarnancev, ves presrečen zaradi tako imenitnega gosta. Nemudoma so bosonoge nimfe postavljene mize obložile z jedmi, ko pa so jih odnesle, so v dragocene čaše nalile čisto vino. Tedaj je največji junak, ki se je oziral po morju pod seboj, vprašal: »Kateri kraj je tam?« Pokazal je s prstom. »In povej mi, kako se imenuje tisti otok; čeprav se zdi, da jih je več.«

Rečni bog mu je odgovoril: »To, kar vidite, ni en sam otok: pet kosov zemlje je tam; razdalja zakriva presledke med njimi. In da se boš manj čudil temu, kar se je zgodilo zaradi prezrte Diane: nekoč so bile najade. Ko so darovale deset juncev in povabile podeželske bogove k svetim obredom, so name pozabile in zaplesale praznične plese. Narasel sem in bil tako silen, kot sem le tedaj, ko tečem z največjo močjo; strašen tako v jezi kakor v valovih sem trgal gozdove od gozdov in polja od polj ter nimfe skupaj z njihovo zemljo, tedaj so se me naposled spomnile, zvalil v morje. Moji in morski valovi so raztrgali strnjeno zemljo in jo razdelili

na toliko delov, kolikor Ehinad vidiš sredi valov. A kakor sam vidiš, glej, daleč, daleč se je odmaknil en otok, ki mi je ljub; mornarji mu pravijo Perimela. Njo sem ljubil in ji vzel devištvo. Njen oče Hipodamant je to težko prenesel in je svojo hčer pahnil s pečine v globino, da bi umrla. Ujel sem jo in jo nosil po vodi ter rekel: »O nosilec trizoba, ki si dobil kraljestvo nemirnih voda, najbližje zemeljskemu svetu, v katerem se iztekamo, v katerega hitimo svete reke, pridi sem, Neptun, in dobrohotno prisluhni moji prošnji.

Tej, ki jo nosim, sem storil krivico. Če bi bil blag in pravičen, če bi bil Hipodamant res oče ali vsaj manj brezbožen, bi se je moral usmiliti in nama odpustiti. Tudi tega bom objel.« Morski kralj je prikimal in z znamenjem privolitve razburkal vse svoje valove. Nimfa se je prestrašila, vendar je še plavala. Sam sem se je med plavanjem dotikal po prsih, ki so trepetale od preplašenega bitja srca.

In medtem ko sem jih božal, sem začutil, da ji vse telo otrdeva in da ji prsi prekriva zemlja. Pomagaj ji, te prosim, in njej, ki jo je očetova krutost pahnila v globino, daj, Neptun, kraj; lahko pa tudi sama postane kraj.« Medtem ko sem govoril, je nova zemlja objela njene plavajoče ude in iz spremenjenega telesa je zrasel mogočen otok.