Prevod

Nekega dne sta se majhna bratec in sestrica igrala na robu vodnjaka, ki je pripadal vodni vili. Deklica je držala bratca za roko in se nagnila daleč čez rob, da bi pogledala vanj.

»Zdi se mi, da tam spodaj vidim zelene travnike in črede ovac, ki se pomikajo po njih,« je rekla. »To je le odsev oblakov,« je rekel deček. »Toda pazi. Bojim se, da boš padla noter.«

Še preden je dobro izgovoril te besede, je deklici spodrsnilo in padla je v vodnjak. Ker je bratca držala za roko, je za seboj potegnila še njega. Otroka sta se spuščala — vse globlje in globlje — skozi vodo, in ko sta prispela na dno, sta se znašla v deželi zelenih travnikov, dreves in potokov, pred njima pa je stal bleščeč grad s kupolami in stolpi.

Ta grad je pripadal vodni vili, ki je bila lastnica vodnjaka. Bratec in sestrica sta stopila h gradu in potrkala na vrata, vodna vila pa jima je takoj odprla.

»Vstopita, vstopita,« je rekla. »Videla sem vaju, ko sta se igrala na robu vodnjaka, in jaz sem povzročila, da sta padla vanj. Tukaj sem osamljena, zato bosta ostala pri meni in mi služila. Kar koli vama bom ukazala, bosta morala storiti.«

Vodna vila bi bila lepa, ko le ne bi bila tako zelena. Njen obraz je bil zelen, njeni lasje so bili zeleni in njene oči so bile zelene. Le zobje so bili beli.

Vila je otroka odpeljala v kuhinjo in tam deklici dala vedro brez dna. »Pojdi,« je rekla, »in mi prinesi vode, da bom za večerjo skuhala cmoke. Ti pa,« je rekla dečku, »mi moraš nasekati drv.« Dala mu je sekiro brez ostrine. Bila je topa kakor kladivo.

Sestrica je odšla k studencu, ki ji ga je pokazala vodna vila, in skušala zajeti vodo, a kakor hitro jo je zajela, je spet iztekla, saj vedro ni imelo dna.

Bratec je začel sekati bližnje drevo. Sekal je in sekal in sekal, a komaj je napravil kako zarezo, tako topa je bila sekira.

Ko sta se otroka vrnila v grad brez drv in brez vode, je bila vila zelo huda nanju. »Prav dobro vidim, da sta oba zelo neumna,« je rekla. »Ampak sedita, sedita za mizo. Tudi če sta neumna, morata menda jesti.«

Otroka sta sedla za mizo in vodna vila je prednju postavila skledo cmokov. Ker pa cmoki niso bili kuhani in so bili le surovo testo, jih otroka nista mogla jesti. Skrila sta jih v žepe, nato pa sta jih, ko vila ni gledala, dala vodni mački, ki se je drgnila ob njune stole.

Potem sta otroka odšla v posteljo in zaspala. Naslednji dan se je vse ponovilo. Vodna vila jima je nalagala opravila, ki jih nikakor nista mogla opraviti, in jima dajala jesti samo testo, zato sta se odločila pobegniti. Počakala pa sta do popoldneva, ko se je vodna vila povzpela na vrh vodnjaka, da bi se razgledala naokrog.

Ko sta se že odpravljala na pot, jima je vodna mačka rekla: »Prav je, da pobegneta. Tukaj ne bi bila srečna. A nikar ne mislita, da vama bo moja gospodarica dovolila uiti, če bo to lahko preprečila. Ko se vrne domov in ugotovi, da vaju ni, se bo takoj pognala za vama. Veliko hitrejša je od vaju in zagotovo vaju bo ujela, če ne vzameta s seboj njenega glavnika, krtače in ogledala. To so čarobni predmeti. Vsakič, ko vidita, da vaju bo zdaj zdaj ujela, vrzita enega od njih čez ramo. Tako in samo tako lahko upata, da ji bosta ušla.«

Otroka sta se zahvalila mački in storila, kakor jima je svetovala. Vzela sta krtačo, glavnik in ogledalo vodne vile ter jih odnesla s seboj, potem pa stekla, kolikor so ju nesle noge, po cesti, ki je vodila v zgornji svet.

Kmalu po njunem odhodu se je vodna vila vrnila domov. Ko je ugotovila, da ju ni več, se je zadržala le toliko, da je oštela mačko, nato pa si je obula čevlje hitrosti in se pognala za njima.

Kmalu sta se otroka ozrla in jo zagledala, kako se jima približuje. V svojih čevljih hitrosti je drvela tako hitro, da se je zdelo, da ji nikakor ne bosta mogla uiti.

Toda otroka sta se spomnila, kaj jima je povedala vodna mačka. Vrgla sta glavnik za seboj in ta se je v hipu razširil ter zrasel v silno visok zid iz trdih konic. Vodna vila je potrebovala veliko časa, da je preplezala ta zid, in otroka sta bila že daleč naprej, preden sta jo spet zaslišala za seboj.

Tedaj je deklica vrgla krtačo čez ramo. Krtača se je v hipu spremenila v velik, gost gozd, skozi katerega je vodna vila le stežka našla pot.

Nazadnje pa se je le prebila skozenj in kmalu je bila otrokoma spet za petami. »Zdaj nama je ostala samo še ena stvar,« je rekel bratec in vrgel ogledalo za seboj.

Ogledalo se je v hipu spremenilo v steklen hrib, tako strm in gladek, da se nihče ne bi mogel povzpeti nanj. Vila je skušala steči navkreber, a komaj je naredila korak ali dva, je že zdrsnila nazaj. Nazadnje je besno zakričala, se obrnila in zbežala nazaj v svoj grad, in odtlej je nista nikoli več videla.

Otroka pa sta nadaljevala pot in cesta ju je pripeljala naravnost v zgornji svet, do vrat njunega doma. Odtlej sta vselej pazila, da se nista približala robu vodnjaka vodne vile.